<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2649/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.2649.2014

Evidenčna številka:VSL0057255
Datum odločbe:10.12.2014
Senat, sodnik posameznik:Nataša Ložina (preds.), Milan Mlinar (poroč.), Anton Panjan
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:potrošniški kredit - fizična oseba kot porok - gospodarska družba kot kreditojemalec

Jedro

Odločitve o tožbenem zahtevku ni bilo moč opreti na ZPotK-1, saj Kredit, katerega plačilo se tu zahteva, ni bil dan tožencu kot fizični osebi, ampak firmi A. d.o.o., ki je gospodarski subjekt, toženec pa je bil v tem kreditnem razmerju le porok za vračilo kredita in je tožbeni zahtevek zoper njega v tej pravdi tudi uperjen na tej materialnopravni podlagi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 213376/2011 z dne 30. 12. 2011, se glede drugega dolžnika M. razveljavi tudi v preostalem delu in se postopek zoper njega nadaljuje kot po tožbi.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo pod I. točko izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213376/2011 z dne 30. 12. 2011 v celoti razveljavilo in odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi, pod II. točko izreka je pravdni postopek za plačilo glavnice 7.600,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2011 ustavilo, pod III. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 18.139,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 dalje do plačila, pod IV. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 0,01 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2011 do plačila in za plačilo zamudnih obresti od glavnice 18.139,21 EUR za čas od 3. 12. 2011 do vključno 7. 12. 2011, pod V. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 13.913,84 EUR skupaj z 2,40 % obrestmi od 11. 9. 2009 dalje do 11. 12. 2009 in od tako dobljene glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2009 dalje do plačila, pod VI. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.607,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sklep in sodbo, in sicer zoper odločitev s sodbo, se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljenega v celoti zavrne in da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil depozit toženca v višini 13.913,84 EUR porabljen za delno poplačilo dolga po kreditni pogodbi 0192/0020383 – 00 z dne 14. 12. 2007 in ne za poplačilo kredita, ki je predmet tega pravdnega postopka. Pri tem pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje uporabilo dokaze, ki jih je tožena stranka v tem postopku predložila prepozno in po izvedbi prvega naroka. Poziv sodišča na prvem naroku dne 5. 9. 2013 se namreč ni nanašal na pojasnjevanje porabe depozita toženca in zato tožeča stranka ni mogla po prvem naroku navajati novih dejstev v tej smeri in v ta namen predlagati dokazov. Ker so glede porabe depozita toženca vsi dokazi tožeče stranke predloženi po prvem naroku, je ostala trditev tožeče stranke o poplačilu drugega dolga z depozitom nedokazana in je zato slediti trditvi tožene stranke, da je s tem depozitom bil poravnan dolg po kreditni pogodbi, ki je predmet vtoževanja v tej pravdi. Odločitev o poplačilu drugega dolga z depozitom toženca je neutemeljena tudi iz materialnopravnega aspekta. Kreditna pogodba z dne 14. 12. 2007 je namreč bila s strani tožeče stranke odpovedana 12. 5. 2011 in takrat je prenehala veljati. Zato depozit 14. 10. 2011, torej že po prenehanju veljavnosti kreditne pogodbe, ni mogel biti porabljen za poplačilo po tej neobstoječi pogodbi. Z odpovedjo kreditne pogodbe 12. 5. 2011 je prenehalo tudi poroštvo toženca skladno določbi drugega odstavka 270. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) po kateri s prenehanjem glavne obveznosti preneha tudi poroštvo. Četudi je tožeča stranka uporabila depozit za poravnavo kredita po kreditni pogodbi z dne 14. 12. 2007, bi o tem morala toženca obvestiti in mu dati pobotno izjavo. Po prvem odstavku 312. člena OZ namreč pobot nastane z izjavo drugi stranki. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal dogovora o kritju terjatve, ki je predmet te pravde, z depozitom. Sam namreč izpove, da je mislil tako na podlagi listine iz priloge B 3 v spisu, s katero ga uslužbenec tožeče stranke I. obvešča o sklepu kreditnega odbora tožeče stranke, da je v tej pravdi vtoževana terjatev poplačana z depozitom toženca. Poleg tega tožeča stranka o tej trditvi toženca ne poda upoštevnih navedb, saj so vse njene navedbe v tej smeri dane po prvem naroku za glavno obravnavo. Izvedenka finančne stroke ni smela ugotoviti, da je bil z depozitom poplačan kredit po pogodbi z dne 14. 12. 2007, saj je ta izvedenka bila postavljena le za izračun pravilnosti izračuna vtoževane terjatve, za svojo ugotovitev v tem delu pa je uporabila zgolj prepozno predlagane in predložene dokaze tožeče stranke. Sodišče se v razlogih izpodbijane sodbe ukvarja z vprašanjem oderuških obresti, čeprav tožena stranka v tej smeri ni podala ugovora. Ni pa podalo razlogov v zvezi z ugovorom ničnosti kreditnega posla, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tej pravdi, saj je višina obresti, ki se jih je zavezal plačati posojilojemalec, neznana in nedoločena, ker je odvisna od vsakokratnega sklepa banke – tožeče stranke (35. člen OZ). Kreditna pogodba je nična tudi v smislu določil 120. in 121. člena OZ, saj gre za formularno pogodbo, ki je sestavljena s strani tožeče stranke kot banke in v kateri se po določbi 3. člena obresti obračunavajo z vsakokrat veljavnim sklepom obrestnih mer banke – tožeče stranke. Tudi izvedenka finančne stroke v svojem izvedenskem mnenju ugotovi, da banka ni predložila podatkov o obrestnih merah, sklepov banke o obrestih, ni navedla obrestne mere limita, mesečne provizije za limit in za vodenje limita ter stroškov opomina, v posledici česar je izračun utemeljenosti zahtevka nemogoč in mu zato ni možno ugoditi. V tem postopku bi glede toženca moral biti uporabljen Zakon o potrošniškem kreditu (ZPotK-1), saj je tožena stranka fizična oseba, ki deluje za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti. Kredit, ki je predmet tega postopka, namreč ni bil dan tožencu za opravljanje njegove pridobitne dejavnosti in bi moralo sodišče v tem primeru toženca kot poroka in fizično osebo obravnavati kot potrošnika.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravočasnost vseh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 24. točki izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo tožečo stranko izrecno pozvalo, da med drugim izkaže tudi, v kateri namen je bilo prenakazilo tožene stranke 14.461,01 EUR. Tožena stranka je navedbe in dokaze v tej smeri podala in predložila v pripravljalni vlogi z dne 19. 9. 2013, oddani priporočeno po pošti 20. 9. 2013, to je v danem ji petnajstdnevnem roku. Torej je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo ugotovitev tudi na vse navedbe in dokaze tožeče stranke iz njene vloge z dne 19. 9. 2013, kar enako velja za izvedenko finančne stroke, posledično čemur je 8. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skladna tudi njegova dokazna ocena o delnem poplačilu dolga po kreditni pogodbi z dne 14. 12. 2007 z obravnavanim depozitom toženca.

5. Z odpovedjo tožeče stranke z dne 12. 5. 2011 (priloga A11) ni bila odpovedana kreditna pogodba z dne 14. 12. 2007 v celoti (priloga A17), kot protispisno zatrjuje pritožba, ampak je bil odpovedan le kredit po tej kreditni pogodbi, kar je imelo za posledico uporabo določb te iste pogodbe o takojšnjem enkratnem vračilu še neodplačanega dela kredita. Takšno razumevanje odpovedi z dne 12. 5. 2011 (priloga A11) nedvomno izhaja že iz njenega zapisa samega. Torej ni res, kot zmotno trdi pritožba, da bi kreditna pogodba z dne 14. 12. 2007 (priloga A17) z odpovedjo z dne 12. 5. 2011 prenehala in bi s tem prenehala obveznost iz nje in posledično temu tudi poroštvo toženca za izpolnitev te obveznosti.

6. Ko se pritožba sklicuje na prvi odstavek 312. člena OZ, ji je pojasniti, da pri tu obravnavanem povračilu dela terjatve po kreditni pogodbi z dne 14. 12. 2007 ne gre za pobot kot načinu prenehanja obveznosti v smislu tretjega oddelka prvega odseka OZ (311. do 318. člen), ampak za poplačilo dolga s terjatvijo dolžnika (oziroma poroka), ki jo je ta dal v zavarovanje svojega dolga. Torej se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na zgoraj citirano določbo OZ. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na 120. in 121. člen OZ, ker se ti dve določbi nanašata na splošne pogoje pogodbe, ne na formularno pogodbo, katero v ta namen izpostavlja pritožba.

7. Izvedenka finančne stroke v tej pravdi je bila izrecno postavljena za izračun pravilnosti vtoževane terjatve (glej sklep z dne 28. 2. 2014), na kar pa nedvomno vpliva tudi vprašanje, za kritje katere terjatve tožnice je bil vračunan tožencev tu obravnavani depozit.

8. Če se je sodišče prve stopnje opredelilo o vprašanju oderuških obresti, čeprav ni bilo ugovora v tej smeri, so vsi ti razlogi v izpodbijani sodbo nepotrebni in zato brezpredmetni. Posledično temu je irelevantna in zato neupoštevna tudi pritožba v tem delu.

9. Sodišče prve stopnje se o višini obresti prepričljivo opredeli v 23. točki izpodbijane odločbe, s čimer je pojasnjena tudi določnost obrestne mere, po kateri se je obrestoval kredit oziroma limit, ki je predmet vtoževanja v tej pravdi. Te razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema in je pritožniku pojasniti le še, da sodna praksa nedvomno dopušča spreminjanje obrestne mere po sklepu banke, saj do teh sprememb prihaja zgolj na podlagi trenda sprememb obrestnih mer na trgu in ne po samovoljni odločitvi banke, brez upoštevanja tržnih razmer.

10. V 23. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo in argumentiralo, da pomanjkljiva dokumentacija v spisu ni imela vpliva na ugotovitev pravilnosti izračuna višine terjatve iz te pravde. Pritožbeno sodišče tudi te razloge v celoti sprejema za pravilne in v odgovor pritožbi v tem delu ni potrebno ničesar dodajati.

11. Nedvomno v tej pravdi ni bilo odločitve o tožbenem zahtevku opreti na ZPotK-1. Kredit (limit), katerega plačilo se tu zahteva, namreč ni bil dan tožencu kot fizični osebi, ampak firmi A. d.o.o., ki je gospodarski subjekt, toženec pa je bil v tem kreditnem razmerju le porok za vračilo kredita in je tožbeni zahtevek zoper njega v tej pravdi tudi uperjen na tej materialnopravni podlagi.

12. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pazi po uradni dolžnosti med drugim tudi na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno. Predmet presoje te pravde je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 213376/2011 z dne 30. 12. 2011, v kolikor se je ta nanašal na dolžnika M., tu toženca, medtem ko je bil ta sklep o izvršbi zoper prvega dolžnika A. d.o.o. že pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje obravnavani sklep o izvršbi z izpodbijano odločbo pod I. točko izreka razveljavilo v celoti, je poseglo tudi v pravnomočno odločitev zoper prvega dolžnika A. d.o.o..

13. Posledično v prejšnji točki pojasnjenemu je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in z njo izpodbijano odločbo razveljaviti v delu, v kolikor je ta predstavljala odločitev o že pravnomočno odločeni stvari (glede prvega dolžnika A. d.o.o.), medtem ko je bilo v preostalem delu pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu odločbo sodišča prve stopnje potrditi (drugi odstavek 354. člena in 353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka je te svoje stroške dolžna kriti v celoti sama, saj je uspela le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, pa še to v delu, v kolikor na kršitve pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.


Zveza:

ZPotK-1 člen 1. OZ člen 270, 270/2, 312, 312/1.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0Mzky