<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2455/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.2455.2011

Evidenčna številka:VSL0068662
Datum odločbe:14.03.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:ničnost pogodbe - oderuška pogodba

Jedro

Za ničnost pogodbe zaradi oderuštva morata biti kumulativno podana tako objektivni kot subjektivni element.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Druga tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 21. 12. 1999, sklenjene med I. B. in toženo stranko za nepremičnino parc. št. 716/4 k.o. X za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri navedeni nepremičnini in za plačilo pravdnih stroškov. Tožnikoma je naložilo v solidarno plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 1.292,20 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo druga tožeča stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga njegovo spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in povrnitvijo pravdnih in pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Kot zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi graja zaključek, da tožnika nista izkazala že subjektivnega elementa oderuštva. Opozarja na izpovedbo toženca (da je mati rabila denar) in druge tožnice (da jo je mati prosila za denar zaradi preteče deložacije). Po njeni izpovedbi je bilo mogoče v časovnem smislu ugotoviti, da je bila mati v stiski ravno leta 1999 – v času sklepanja pogodbe. Do tega se sodišče ni opredelilo. Z omenjenima izpovedbama je dokazano, da je bila mati v življenjski stiski in je nujno potrebovala denar. O odločilnih dejstvih je nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o zaslišanju strank. Vračilo dela kupnine v letu 2004 ne dokazuje, da mati ni bila v stiski in težkem gmotnem stanju. Ne strinja se tudi z ugotovitvami v zvezi z objektivnim elementom oderuštva. Sodišče je napačno sledilo cenitvi, ki jo je predložil toženec in jo samo dopolnilo z dejstvi o vrednosti zemljišča, ki v cenitvi ni bilo zajeto. To je nelogično. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za ocenjevanje vrednosti nepremičnin.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v postopku uveljavljala ničnost prodajne pogodbe, ki sta jo 21. 12. 1999 sklenila mati pravdnih strank in toženec za parc. št. 716/4 k.o. X, in sicer zaradi oderuštva. Trdila in dokazovala je, da je bila kupnina v občutnem nesorazmerju z vrednostjo nepremičnine, kar je toženec vedel in zavestno izkoristil tedanjo stisko in težak gmotni položaj matere pravdnih strank, v katerem je bila zaradi gradnje drugega objekta, vse z namenom, da je na ta način pridobil lastninsko pravico na hiši. Tožena stranka se je branila, da nista podana ne subjektivni ne objektivni element oderuštva, in sicer da ni izkoristila kakršnegakoli položaja matere, pogodbena vrednost pa je ustrezala tedanji prometni vrednosti nepremičnine, ki jo je ocenil izvedenec oziroma cenilec.

6. V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče pravilno izhajalo iz pravnega pravila 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR; uporaba na podlagi člena 1060 Obligacijskega zakonika – OZ), po katerem je pogodba nična, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Na podlagi zaslišanja strank in ocene listinskih dokazov je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni izkazan že subjektivni element oderuštva – zatrjevana stiska in težko premoženjsko stanje matere pravdnih strank v času sklepanja pogodb, ki naj bi ga toženec izkoristil za pridobitev nesorazmerne premoženjske koristi. Ne glede na to se je opredelilo tudi do objektivnega elementa, ki mora biti poleg subjektivnega podan za ničnost pogodbe zaradi oderuštva. Pri tem je ugotovilo, da tudi ta ni dokazan, saj je bila pogodbena vrednost določena na podlagi cenitve nepremičnine, ki jo je izdelal izvedenec in je bila predložena pristojnemu davčnemu uradu, ki jo je sprejel. Po takih dejanskih ugotovitvah je tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi 141. člena ZOR zavrnilo.

7. Za ničnost pogodbe zaradi oderuštva morata biti kumulativno podana tako objektivni kot subjektivni element. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je zadoščala že presoja, da ni podan subjektivni element oderuške pogodbe, kar pritožba izpodbija kot zmotno. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenim prepričanjem ugotavlja, da je o tem prvo sodišče natančno in popolno ocenilo vsa pravno relevantna dejstva. Njegova dokazna ocena je utemeljena v jasnih, prepričljivih in življenjsko logičnih razlogih na strani 5 do 6 sodbe. Pritožbeno sodišče jih sprejema in v njih ne najde zatrjevanih nasprotij in neskladja z zapisniki o zaslišanju strank, ki ju očita pritožba v smeri absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Samo nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno prvega sodišča še ne zadošča za očitek o procesnih kršitvah. Pogodba z njo tudi ni obremenjena. Dokazna ocena je namreč opravljena pravilno in popolno, upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP – po oceni vsakega dokaza in upoštevaje celotno dokazno gradivo. Zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Strinja se s prvim sodiščem in ne s pritožnico, da tožnika nista uspela dokazati toženčevega izkoriščanja težkega položaja matere kot njegove sopogodbenice. Toženca sta zatrjevala njeno stisko in težak finančni položaj, a dokazni postopek po pravilni oceni prvega sodišča teh dveh elementov ni potrdil. Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da so bile odločilne okoliščine v času sklepanja sporne pogodbe (1999). Po ugotovitvi, da je mati šele skoraj štiri leta po sklenitvi pogodbe (23. 10. 2003) od toženca terjala njeno izpolnitev (plačilo kupnine), ob plačilu v letu 2004 pa mu del plačane kupnine celo vrnila, je njegova ocena in odločitev, da ob sklepanju pogodbe ni bila v finančni stiski, pravilna. Pritožnica je ne more omajati s sklicevanjem na le iz celote iztrgane dele svoje izpovedbe in izpovedbe toženca, ki bi ji utegnili koristi. Prvo sodišče je namreč pravilno ocenjevalo obe izpovedbi tudi z drugimi izvedenimi dokazi, pri čemer se do vsake izjave posebej ni bilo dolžno opredeljevati. Po celostni oceni vseh izvedenih dokazov je sprejelo pravilno odločitev.

8. Glede na ugotovitev o nepodanosti subjektivnega elementa objektivnega elementa oderuštva niti ni bilo treba ugotavljati. Na podlagi 141. člena ZOR morata biti, kot že rečeno, oba elementa podana kumulativno. Če manjka le eden od njiju, sporna pogodba ni nična. Ker je odločitev prvega sodišča pravilna že iz tega razloga, tudi odgovor na nadaljnje pritožbene navedbe, ki izpodbijajo sodbo tudi v tem delu, niti niso potrebne. Ne glede na to pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe le še dodaja, da tudi v tem delu pritrjuje odločitvi prvega sodišča. Zakaj je kot pravilno sprejelo cenitev nepremičnine v času sklepanja pogodbe, je z izčrpnimi in za pritožbeno sodišče sprejemljivimi razlogi pojasnilo na strani 7. sodbe. Vrednost zemljišča, ki v cenitvi ni bila zajeta, je ocenilo po prostem preudarku, medtem ko pritožnica zavrnitvi dokaza z izvedencem na prvi stopnji ni ugovarjala. Zato se na morebitne procesne kršitve v zvezi z izvedbo tega dokaza v pritožbi ne more več sklicevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijana sodba je pravilna v dejanskem in pravnem pomenu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega člena za pritožnico in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena za toženo stranko. Prva mora sama kriti svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Druga pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni.


Zveza:

ZOR člen 141.
ZPP člen 8, 286b.
Datum zadnje spremembe:
11.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NzQ0