<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2650/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.2650.2010

Evidenčna številka:VSL0057585
Datum odločbe:22.09.2010
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o posrednem finančnem leasingu - razmerje z mednarodnim elementom - sekundarna navezna okoliščina - uporaba avstrijskega prava - zamudne obresti - oderuške obresti - procesne obresti - prepoved anatocizma - pravilo ne ultra alterum tantum

Jedro

Presoja ugovora oderuških obresti in ne ultra alterum tantum po avstrijskem pravu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep Okrajnega sodišča v Kranju, I 98/00265, z dne 3. 2. 1998:

v 1. točki razveljavi glede zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 246.807,78 ATS od 5. 1. 1998 do 4. 2. 1998, ter glede zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 246.807,78 ATS od 5. 2. 1998 dalje do plačila, kolikor presegajo splošno obrestno mero zamudnih obresti v Republiki Avstriji, ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne,

v 3. točki pa razveljavi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska izvršilnih stroškov, ki tečejo od 1. 1. 2002 dalje do plačila.

V preostanku se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, I 98/00265, z dne 3. 2. 1998 v veljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice v višini 72.730,31 EUR z 2-odstotnimi mesečnimi zamudnimi obrestmi, ki se za čas od 5. 1. 1998 do 31. 12. 1998 obračunajo od zneska 1.000.791,78 ATS, za čas od 1. 1. 1999 dalje do plačila pa od zneska 72.730,31 EUR, ter v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v višini 679,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 1998 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 8.710,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, kot izhaja iz pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče odločilo zgolj o višini zahtevka, ker je menilo, da je temelj, o katerem je bilo predhodno že odločeno z vmesno sodbo, že pravnomočen, vendar tožena takšne odločitve ne mora sprejeti. Vztraja, da tožeči stranki ni nič dolžna in se sklicuje na že podane trditve o pravno pomembnih dejstvih, ki jih je podala tekom postopka na prvi stopnji. V zvezi z višino zahtevka pa opozarja, da so prisojene 2-odstotne mesečne obresti oderuške. Sodišče je v tistem času na devizne vloge priznavalo obresti, kot se v poslovnih bankah obrestujejo devizne vloge. Razlika med 2 odstotki in 24 odstotki letnih obresti na devizne vloge pa je neznosna in oderuška ter v nasprotju s takrat veljavnim zakonom. Sodišče tudi ni omejilo teka zamudnih obresti, četudi je za takšno omejitev v obrazložitvi navedlo razloge. Sodišče sicer zmotno ugotavlja, da obresti še niso dosegle glavnice. Takšne ugotovitve ne pojasni. Tožena stranka pa vseeno meni, da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Izrek izpodbijane sodbe je napačen tudi glede obrestovanja izvršilnih stroškov. Na dan 3. 2. 1998 je bila namreč valuta izvršilnih stroškov slovenski tolar, zato je način obrestovanja, kot ga je določilo sodišče, zmoten. Priglaša stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo izraža svoje strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi razlogi, ki smiselno grajajo odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2459/2009, z dne 16. 9. 2009, da obveznost toženih strank do tožeče obstoji po temelju, sodišče druge stopnje opozarja zgolj, da je le-ta pravnomočna, zato o njej ni več dopustno odločati.

V zvezi z grajo odločitve o višini zahtevka pa se sodišče druge stopnje sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da gredo tožeči stranki od dolgovanega zneska dogovorjene zamudne obresti brez omejitev, kakor tudi z ugotovitvijo, da tako dogovorjene in prisojene obresti niso oderuške, vendar iz drugačnih materialnopravnih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje.

V obravnavanem primeru gre namreč za obligacijsko razmerje z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka pravna oseba avstrijskega prava, tožena stranka pa slovenska fizična oseba, ki je s prvo sklenila t.i. pogodbo o indirektnem finančnem leasingu, na podlagi katere je financirala nakup vlačilca pri slovenskem dobavitelju s pomočjo tožeče stranke kot leasingodajalca. Za pravilno presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka, je zato treba najprej uporabiti pravila mednarodnega zasebnega prava (t.i. kolizijska pravila), ki določajo, katero (materialno) pravo je treba uporabiti za pravno razmerje z mednarodnim elementom.

Zakon o ureditvi kolizije

zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ) (2), ki se v konkretnem primeru uporablja glede na čas nastanka spornega razmerja (10. 6. 1994), sicer v 19. členu kot primarno navezno okoliščino za pogodbena razmerja z mednarodnim elementom določa avtonomijo strank. Vendar posebni dogovor o uporabi materialnega prava iz pogodbenega statuta pravdnih strank ne izhaja, tudi sicer pa ga stranki v postopek nista vnesli z ustrezno trditveno podlago. ZUKZ zato v takšnih primerih smiselno odkazuje na uporabo pravila o koneksnosti kot sekundarne navezne okoliščine (20. člen). Navedeno pomeni, da je treba v odsotnosti posebnega dogovora strank uporabiti pravo, ki je z njunim pogodbenim razmerjem v najtesnejši zvezi. ZUKZ je v ta namen za posamezne pogodbe določal, katero je tisto pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi, ob pregledu tako urejenih primerov pa je mogoče ugotoviti, da je v odsotnosti drugih posebnih okoliščin, ki kažejo tesnejšo povezanost z drugim pravom, štel, da je razmerje najtesneje povezano s pravom države, v kateri ima sedež stranka, ki je v skladu s pogodbo zavezana opraviti bistveno izpolnitev (tako izrecno 20. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu – v nadaljevanju ZMZPP) (3).

Pogodba o (indirektnem) finančnem leasingu je inominatni kontrakt, ki ni posebej zakonsko urejen. Njegove elemente je treba ugotavljati v vsakem posameznem primeru posebej v zvezi s konkretnim pogodbenim statutom. Vendar pa je za vse tovrstne pogodbe mogoče ugotoviti, da gre za tristransko razmerje, katerega kavza se razlikuje v razmerju med leasingojemalcem in leasingodajalcem, ter v razmerju med dobaviteljem in leasingojemalcem. Če je v drugoomenjenem razmerju kavza pogodbe pravnoposlovna pridobitev stvari, je kavza razmerja med dajalcem in jemalcem leasinga v financiranju kupa. Leasingojemalec je namreč tisti, ki zagotovi sredstva za nakup stvari, pri čemer njegov interes ni v pridobitvi stvari (četudi je leasingodajalec večinokrat tudi pravni lastnik stvari), temveč v pozitivnem pogodbenem interesu, ki ga zasleduje s financiranjem kupa.

Glede na tako opredeljeno naravo pogodbenega razmerja med pravdnima strankama je zato očitno, da je bistvena izpolnitev posla med strankama ravno financiranje kupa, zaradi česar je v konkretnem primeru za presojo pogodbenega razmerja pravdnih strank treba uporabiti avstrijsko pravo. Na njegovo uporabo sicer odkazujejo tudi druge okoliščine konkretnega primera. Pogodbena obveznost tožene stranke je bila namreč dogovorjena v avstrijskih šilingih, izpolnitveni kraj je bil določen v Avstriji, pogodbeni statut pa je bil dogovorjen v nemškem in slovenskem jeziku, pri čemer je v primeru razhajanj med obema besediloma po dogovoru strank veljalo nemško besedilo.

Pritožbeni ugovor ne ultra alterum tantum je zato treba presojati glede na določbo paragrafa 1335 avstrijskega Allgemeines Burgerliches Gesetzbuch – Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ABGB) (4), ki določa, da pravica zahtevati obresti preneha, če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Namen določbe je zaščititi dolžnika pred špekulativnim upnikovim ravnanjem, ki bi, namesto da bi dolžnika terjal, raje čakal in dosegel višji znesek svoje terjatve. Pravilo pa se ne uporablja za gospodarske pogodbe, kakor tudi ne, če upnik svojo terjatev sodno uveljavlja (v konkretnem primeru je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že leta 1998). V tem primeru lahko zamudne obresti presežejo glavnico.

Navedeno pomeni, da v avstrijskem pravu prepoved anatocizma velja zgolj za negospodarske pogodbe, in sicer v primeru, ko so se se pogodbene in zamudne obresti natekle do višine glavnice še pred vložitvijo ustreznega zahtevka oziroma še pred ustreznim sodnim opominom, sicer pa omejitev velja zgolj za pogodbene obresti, medtem ko lahko zamudne obresti tečejo neomejeno dalje.

Glede na to, da sta stranki prisojene obresti dogovorili za primer zamude in ne v funkciji odmene za uporabo denarja, jih je treba presojati kot dogovorjene zamudne obresti, za katere omejitev, kot že pojasnjeno, ne velja. Odločitev sodišča prve stopnje, ki v izreku teka tako prisojenih obresti ni omejilo, je zato materialnopravno pravilna.

Sodišče druge stopnje tudi ne more slediti ugovoru tožene stranke, da so tako dogovorjene in prisojene obresti oderuške. Avstrijsko pravo namreč ne pozna določbe, ki bi omejevala pogodbeno svobodo strank pri dogovarjanju o obrestih z izrecnim navajanjem najvišje dopustne obrestne mere. Oderuško naravo obrestnih dogovorov je zato mogoče ugotoviti zgolj v primeru podanosti objektivnih in subjektivnih elementov, kakor jih opredeljuje določba paragrafa 879 ABGB, ki sicer ureja „oderuška ali grobo oškodujoča pogodbena določila„. Le-ta, podobno kot slovensko obligacijsko pravo, smiselno določa, da je pogodba oderuška, če so kumulativno izpolnjeni objektivni in subjektivni elementi njene dispozicije. Po citirani normi namreč oderuštvo obstaja, če nekdo izkorišča lahkomiselnost, stisko, slaboumnost, neizkušenost ali razburjenje drugega tako, da mu ta obljubi nasprotno dajatev, katere premoženjska vrednost je v opaznem nesorazmerju z vrednostjo dajatve. Navedena elementa je dolžna kumulativno zatrditi in dokazati stranka, ki se na oderuškost sklicuje. V konkretnem primeru pa tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ustrezne trditvene podlage za subjektivni element, katerega vsebino predstavlja zloraba položaja prikrajšanca oziroma izkoriščanega s strani okoriščevalca, ni podala. Tega pa ni storila niti v pritožbenem postopku.

Pritožba tožene stranke pa je delno vendarle utemeljena. Tožena stranka je namreč sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje pa je na pravilno uporabo materialnega prava dolžno paziti po uradni dolžnosti. Navkljub odsotnosti graje prisojenih „procesnih obresti“ namreč sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da pogodbeno dogovorjene obresti prisodi od kapitaliziranega zneska glavnice, ki jo je vtoževala tožeča stranka, že od dne 5. 1. 1998 v nasprotju z določbo paragrafa 1000 ABGB. Le-ta namreč določa, da so obrestne obresti dopustne zgolj v primeru, če sta jih pogodbeni stranki izrecno dogovorili. Sicer pa jih upnik lahko zahteva od dolžnika šele od trenutka nastopa visečnosti pravde (t.i. Streitanhangigkeit). To je od takrat, ko je zahtevek oziroma tožba tožeče stranke vročena nasprotni stranki in se vzpostavi tristransko razmerje med tožečo stranko, sodiščem in toženo stranko (glej 2. odstavek paragrafa 1000 ABGB v zvezi s paragrafom 232 avstrijskega civilnega procesnega zakona – Zivilprocessordnung (ZPO) (5).

Tožeča stranka v predmetnem postopku ni pravočasno zatrdila, da bi se o pravici do zaračunavanja obrestnih obresti dogovorila s toženo stranko, navedeno pa tudi ne izhaja iz 11. člena leasing pogodbe, ki jo je predložila in na katero se je v zvezi s pravico do obresti od vtoževane kapitalizirane glavnice za čas po vložitvi predloga za izvršbo sklicevala v svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2009. V skladu s paragrafom 1000 ABGB ji zato obrestne obresti lahko gredo kvečjemu od visečnosti pravde dalje, seveda ob upoštevanju, da se o višini le-teh stranki nista dogovorili.Tožeča stranka je v konkretni zadevi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine 13. 1. 1998, izvršilni sklep pa je bil toženi stranki po pooblaščencu vročen 5. 2. 1998 (glej list. št. 6 zadaj). Tožeča stranka je obresti od kapitalizirane glavnice (torej tudi od obresti, ki so se natekle od zneska 753.984,00 ATS do 1. 12. 1997 v skupni višini 246.807,78 ATS) zahtevala že od 5. 1. 1998. Ker torej za zahtevek v delu, kolikor tožeča stranka obrestne obresti zahteva še pred vročitvijo izvršilnega sklepa toženi stranki, ni pravne podlage v citirani določbi drugega odstavka paragrafa 1000 ABGB, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep izvršilnega sodišča v Kranju I 98/00265 z dne 3. 2. 1998 razveljavilo v prvi točki za zamudne obresti od zneska 246.807,78 ATS, ki tečejo od 5. 1. 1998 do 4. 2. 1998, ter glede zamudnih obresti od zneska 246.807,78 ATS od 5. 2. 1998 dalje do plačila, kolikor presegajo splošno obrestno mero zamudnih obresti v Republiki Avstriji (5. alineja 358. člena ZPP). Obresti so namreč akcesorna terjatev, zato je treba zanje ravno tako uporabiti tuje pravo (25. člen ZUKZ, enako tudi 27. člen ZMZPP). Glede na ugotovljeno odsotnost dogovora strank o višini obrestnih obresti, jih je zato sodišče druge stopnje tožeči stranki prisodilo po splošni obrestni meri zamudnih obresti, ki je predpisana v Republiki Avstriji.

Pritožbi je sledilo tudi v graji odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska prisojenih izvršilnih stroškov. Tožena stranka sicer neutemeljeno prereka zmotno prisojo takšnih obresti, ker sodišče ni upoštevalo, da je terjatev za plačilo izvršilnih stroškov nastala v slovenskih tolarjih in ne v evrih. Sodišče namreč menjavo valute upošteva po uradni dolžnosti, saj le-ta temelji neposredno na Zakonu o uvedbi evra (ZUE) (6). Navedeno pa mutatis mutandis pomeni tudi, da bo v primeru morebitne izterjave dolga, kakor ga je opredelilo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, izvršilno sodišče pretvorbo zneska v slovenske tolarje do 1. 1. 2007 opravilo po uradni dolžnosti v skladu s pravilom iura novit curia.

Ker pa je za takšno terjatev treba uporabiti slovensko materialno pravo (gre namreč za terjatev tuje pravne osebe, ki je nastala zaradi sodnega postopka pred slovenskim pravosodnim organom in se glasi na domačo valuto), je pri teku zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska treba upoštevati, da so se zakonske zamudne obresti od zneska 162.881,00 SIT (tj. 679,69 EUR) do leta 2002, ko je začel veljati Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) (7), ki je uzakonil pravilo ne ultra alterum tantum, že natekle do zneska glavnice (kar je sodišče preverilo z uporabo spletne aplikacije za izračun zakonskih zamudnih obresti na portalu ius-info), zaradi česar so s 1. 1. 2002 prenehale teči. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (8) (ki je razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR (9), ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico) velja namreč pravilo iz 369. člena OZ tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, vendar tako, da obresti po njegovi uveljavitvi ne morejo več teči, če so do njegove uveljavitve že dosegle glavnico.

Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov omejilo do 31. 12. 2001 (5. alineja 358. člena ZPP). V preostanku je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožene stranke je v postopku na prvi in drugi stopnji zanemarljiv. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi njene pritožbe, v kateri izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v celoti, le-to spremenilo zgolj glede omejitve teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih izvršilnih stroškov tožeče stranke ter glede obrestnih obresti za čas od 5. 1. 1998 do 5. 2. 1998 ter za čas od 6. 2. 1998 dalje, kolikor presegajo zakonske zamudne obresti v Avstriji. Glede na to, da s tem delom zahtevka niso nastali posebni stroški, je sodišče na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v celoti, pravilna. Iz navedenih razlogov bo tožena stranka morala sama kriti tudi svoje stroške s pritožbo (3. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje pa tožeči stranki ni priznalo pravice do povrnitve stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ta glede na vsebino v ničemer ni prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- -

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SFRJ, št. 43/1982 (72/1982 popr.) in nasl.

(3) Ur. l. RS, št. 56/1999.

(4) §1335 ABGB: Ako je upnik pustil, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnega dolga, prestane pravica, zahtevati od glavnice daljne obresti. Od dneva tožbe se pa smejo zahtevati obresti znova.

(5) Takšna možnost je bila upniku smiselno dana že z zakonom RGBl. No 62/1868. Paragraf 1000 ABGB pa je bil izrecno spremenjen v tej smeri, tj. z določitvijo visečnosti pravde kot trenutka, od katerega lahko upnik zahteva obrestne obresti, z zakonom BGBl. I Nr. 118/2002, ki je začel veljati 1. 8. 2002). Takšno stališče je sicer že predhodno oblikovala sodna praksa avstrijskega vrhovnega sodišča (OGH).

(6) Ur. l. RS, št. 114/2006.

(7) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(8) Ur. l. RS, št. 28/2006

(9) Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl..


Zveza:

ZUKZ člen 19,20,25.
ABGB paragraf 879, 1000, 1335.
ZPO paragraf 232.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5NTA1