<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 797/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.797.2013

Evidenčna številka:VDS0011903
Datum odločbe:27.02.2014
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pogodbena kazen - konkurenčna klavzula - varovanje poslovne skrivnosti - nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - odškodninska odgovornost delavca - ničnost

Jedro

Pogodbeni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. S tem sta stranki določili konkurenčno klavzulo, saj ta določba pogodbe tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki.

Konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je (1) tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 1.991.257,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 15 dni, ter (2) da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki vse stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaja prvostopenjske sodbe dalje do plačila (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 15.039,62 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s tožencem dne 1. 7. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bila v prvem odstavku 11. člena izrecno izključena konkurenčna klavzula. Zato tudi ni bilo dogovorjeno nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule. Stranki sta se v drugem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorili za prepoved prevzema kupcev tožeče stranke in to obveznost utrdili s pogodbeno kaznijo. Toženec je bil v skladu z 12. členom pogodbe o zaposlitvi dolžan varovati poslovne skrivnosti tožeče stranke, določena pa je bila tudi pogodbena kazen za kršitev te obveznosti. Toženec je po prenehanju delovnega razmerja začel opravljati konkurenčno dejavnost. Tožeči stranki je v nasprotju z določbo drugega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi prevzel dva kupca in ji povzročil škodo. Priprave na prevzem kupcev je izvajal v času trajanja delovnega razmerja, ko je ustanovil s.p., se dogovarjal s kupci tožeče stranke in pripravljal pogodbe za njihovo poslovno sodelovanje s tožencem. To možnost je imel, ker je bil več let zaposlen pri tožeči stranki, ki mu je zaupala vrsto poslovnih skrivnosti, kot so cene, kontakti pri pristojnih osebah pri kupcih, način poslovanja s kupci, seznam stalnih odjemalcev, število reklamacij, itn. Toženec je kršil tudi obveznost iz 12. člena pogodbe o zaposlitvi, tretji odstavek 74. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in 13. člen Zakona o varstvu konkurence (prepoved nelojalne konkurence).

Napačna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 49. člena URS, ki tožencu zagotavlja prosto izbiro zaposlitve, omejena pa je z enakimi pravicami drugih po 15. členu URS, 74. člena URS, ki tožencu zagotavlja svobodo gospodarske pobude, tožeči stranki pa zagotavlja varstvo pred nelojalno konkurenco, in 13. člena Zakona o varstvu konkurence, ki tožeči stranki zagotavlja varstvo pred nelojalno konkurenco v obliki nedovoljenih posegov v tuja poslovna razmerja in neupravičenega izkoriščanja zaupanih osnovnih skrivnosti. Sodišče prve stopnje ni uporabilo prvega odstavka 7. člena in prvega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), 247. do 254. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki omogočajo dogovor o pogodbeni kazni za primer kršitve pogodbenih obveznosti ter 39. in 40. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Navaja, da določba 11. člena pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja konkurenčne klavzule, kljub drugačnemu poimenovanju člena. Pogodbena kazen sicer res posega v svobodno gospodarsko pobudo toženca, vendar ne v obsegu in na način, kot je to običajno pri konkurenčni klavzuli, da bi bilo treba za spoštovanje takšne prepovedi določiti ustrezno denarno nadomestilo. Glede poslovne skrivnosti navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami materialnega prava štelo, da gre za poslovno skrivnost samo v primeru, ko je le-ta določena s sklepom poslovodstva.

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odločilno dejstvo o pravni naravi določbe prvega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kateri podatki so poslovna skrivnost tožeče stranke in zaključki o naravi deklaracij in pooblastila za carinsko zastopanje. Sodišče prve stopnje je namreč pavšalno ugotovilo, da so carinske deklaracije in pooblastila za carinsko zastopanje listine javne narave, ker se uporabljajo v uradnih postopkih. Opozarja, da se mnoge listine uporabljajo v uradnih postopkih, pa to še ne pomeni, da bi zato izgubile naravo poslovne skrivnosti. Zmotno je ugotovljen tudi vzrok za prehod kupcev od tožeče stranke k tožencu. Tožeča stranka je navajala in dokazovala, da je toženec zlorabil in izdal poslovne skrivnosti tožeče stranke, saj si je še v času delovnega razmerja pri tožeči stranki prizadeval doseči prekinitev poslovnih stikov med tožečo stranko in njenimi stalnimi kupci ter se je na ta način vmešal v poslovni odnos tožeče stranke z njenimi kupci. Do prekinitve poslovnega odnosa s stalnim kupcem družbo A. in tožečo stranko ni prišlo zaradi konflikta med lastniki ali njihovega nezadovoljstva, temveč izključno zaradi nedopustnega ravnanja toženca, ki si je prizadeval doseči prekinitev poslovnih stikov. Če bi namreč obstajal konflikt med lastniki tožeče stranke in lastniki kupca, kakor je zatrjeval toženec, kupec A. ne bi več izkazal interesa za poslovanje s tožečo stranko. Prav po domnevnem konfliktu je namreč tožeča stranka s pooblastilom za carinsko zastopanje na destinaciji Slovenija - Maroko - Slovenija dokazala, da posluje s A., oziroma je iz deklaracije z dne 6. 9. 2011 razvidno, da ima tožeča stranka za čas od 1. 9. 2011 do 1. 9. 2012 pooblastilo za carinsko zastopanje A..

Po stališču pritožbe sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi ni razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je cena storitev podatek, ki predstavlja poslovno skrivnost, niso pa poslovna skrivnost ostali podatki, ki jih je toženec pridobival v času zaposlitve pri tožeči stranki. Tožeča stranka je navedla, da so podatki o kontaktih kupcev in kontaktih pristojnih oseb pri kupcih, način poslovanja in obseg poslovanja s kupci ter njihova naročila, seznam stalnih odjemalcev, število reklamacij, težave pri plačilih, modalitete in možnost obročnega plačevanja, podatki, ki pomenijo poslovno skrivnost. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da toženec ni izdal oziroma zlorabil poslovne skrivnosti tožeče stranke. Toženec je za lastni pridobitni namen uporabil podatke, ki so poslovna skrivnost tožeče stranke in s tem prevzel dva kupca tožeče stranke. Poslovne skrivnosti je izdal konkurenčni družbi B. d.o.o., pri čemer je vprašanje zlorabe oziroma izdaje poslovne skrivnosti odločilno za presojo odškodninske odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je zgolj pavšalno in brez navajanja razlogov ugotovilo, da je toženec spoštoval obveznost varovanja poslovnih skrivnosti. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino, to je za pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena, sodišče pa je v nasprotju s to listino ugotovilo nasprotno.

V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj nekateri podatki iz poslovanja tožeče stranke niso poslovna skrivnost ter glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi zlorabe poslovnih skrivnosti. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi šlo v izpodbijani sodbi za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine in med samo listino. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili konkurenčno klavzulo, ne da bi bilo v pogodbi o zaposlitvi določeno denarno nadomestilo za spoštovanje klavzule, namreč ne predstavlja bistvene kršitve postopka, temveč gre za materialnopravno sklepanje sodišča o pravni naravi dogovora iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi. V tem delu torej tožeča stranka dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabo materialnega prava, ne pa kršitev določb postopka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu „vodja špedicije“ na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2008 (A2). V prvem odstavku 11. člena pogodbe o zaposlitvi sta stranki določili, da delodajalec delavcu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje opravljati dejavnosti, ki jo je opravljal pri delodajalcu. Po določbi drugega odstavka 11. člena pogodbe o zaposlitvi pa je delavec dolžan delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci, če po prenehanju pogodbe o zaposlitvi prevzame njegove kupce. Pogodbena kazen je enaka višini povprečne mesečne realizacije, ki jo je delodajalec dosegel pri posameznem kupcu pred prevzemom in se obračuna za obdobje dveh let po prevzemu. V 12. členu pogodbe pa sta stranki določili varovanje poslovne skrivnosti. Po prvem odstavku 12. člena je dolžan delavec varovati kot poslovno skrivnost vse podatke, za katere sklep poslovodstva določa tako naravo. V skladu z drugim odstavkom 12. člena pogodbe o zaposlitvi kot poslovna skrivnost veljajo tudi drugi podatki, ki jim sklep ne določa take narave, vendar je zanje značilno, da niso splošno ali širše znani in bi bilo v nasprotju z interesi družbe, če bi bili sporočeni tretjim osebam ali neupravičeno uporabljeni. V tretjem odstavku 12. člena pogodbe pa sta stranki določili, da je delavec dolžan družbi povrniti nastalo škodo, če krši obveznost varovanja poslovnih skrivnosti. To je dolžan storiti v roku 30 dni od dne, ko je družba zvedela za kršitev in od delavca zahtevala vračilo škode. Če škode ni mogoče natančno ugotoviti, jo je delavec dolžan povrniti v pavšalnem znesku, to je v višini 50% njegove fiksne plače. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 1. 7. 2011 na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2011 (A3).

Tožeča stranka je tožencu očitala, da je po tem, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na podlagi sporazuma z dne 30. 6. 2011 o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, nadaljeval poslovanje kot samostojni podjetnik ter v nasprotju z določbo 11. člena pogodbe o zaposlitvi prevzel dva kupca tožeče stranke, A. in C. d.o.o. D. (BiH). Na podlagi določbe drugega odstavka 11. člena je zahtevala plačilo pogodbene kazni in sicer 1.369.339,02 EUR zaradi prevzema A. ter 164.964,46 EUR zaradi prevzema kupca C. d.o.o. D. (BiH). Zahtevala je tudi plačilo koristi, ki jih je toženec imel od sklenjenih poslov s prevzetima kupcema v višini 456.953,60 EUR. Skupaj je tožeča stranka uveljavljala zahtevek za plačilo 1.991.257,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da stranki v pogodbi nista določili nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, zato v skladu s tretjim odstavkom 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) konkurenčna klavzula ne velja. Glede kršenja poslovne skrivnosti oziroma zahtevka za plačilo koristi pa po stališču sodišča prve stopnje tožencu ni mogoče očitati zlorabe ali izdaje poslovne skrivnosti niti po 36. členu ZDR niti po 39. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS; št. 42/2006 in naslednji; ZGD-1), oziroma po 12. členu pogodbe o zaposlitvi. Zato ni podano protipravno ravnanje toženca kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti. Toženec ni odškodninsko odgovoren po 182. členu ZDR, ki določa odškodninsko odgovornost delavca za škodo, ki jo je pri delu ali v zvezi z delom povzročil delodajalcu.

ZDR v prvem odstavku 38. člena (konkurenčna klavzula - pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti) določa, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula), če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze. Konkurenčna klavzula se lahko v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZDR dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca, razen v primeru izredne odpovedi iz pete alineje prvega odstavka 111. člena tega zakona. V skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZDR mora biti konkurenčna klavzula določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca. Če spoštovanje konkurenčne klavzule po drugem odstavku 38. člena ZDR onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZDR za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo. Denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule se mora po drugem odstavku 39. člena ZDR določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 39. člena ZDR pa določa, da konkurenčna klavzula ne velja, če se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne določi s pogodbo o zaposlitvi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi določa konkurenčno klavzulo, saj tožencu omejuje svobodno gospodarsko pobudo po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ne gre za konkurenčno klavzulo, ker je v prvem odstavku 11. člena le-ta izrecno izključena. To namreč ni odločilno, saj drugi odstavek 11. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da mora delavec v primeru, da po prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalcu prevzame kupce, torej če opravlja konkurenčno dejavnost, delodajalcu plačati pogodbeno kazen in koristi iz sklenjenih poslov s prevzetimi kupci. Zaradi določitve pogodbene kazni zaradi opravljanja konkurenčne dejavnosti ni mogoče šteti, da tožeča stranka tožencu ni omejevala opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju zaposlitve, zato je zmotno stališče pritožbe, da ne gre za konkurenčno klavzulo.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula ne velja, ker v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZDR v pogodbi ni bilo določeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Konkurenčna klavzula predstavlja dogovor strank pogodbe o zaposlitvi, s katerim se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesa delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani nekdanjega delavca, za kar je podana podlaga v 74. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in nadaljnji; URS). Ker pa takšna konkurenčna klavzula do določene mere posega v ustavni pravici delavca do proste izbire zaposlitve po 49. členu URS in do svobodne gospodarske pobude po 74. členu URS, mora biti ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki ga določa 8. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nadaljnji; OZ), v pogodbi o zaposlitvi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo. Dogovor, ki zavezuje le eno pogodbeno stranko, zaradi česar je kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih terjatev, je ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, v smislu določbe prvega odstavka 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Ker je za prevzem kupcev določena pogodbena kazen, toženec pa v primeru, če ne konkurira in tožeči stranki ne prevzame kupcev, ne prejme ustreznega denarnega nadomestila, takšne konkurenčne klavzule ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni zaradi kršenja konkurenčne klavzule. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti sklicevanje na kršitev pravice tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude oziroma prepovedi konkurenčnega delovanja. Zaradi poslovnega sodelovanja z družbama A. in C. d.o.o., po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki toženec ni odgovoren iz naslova kršenja konkurenčne klavzule, ker ga nično pogodbeno določilo o plačilu pogodbene kazni ne zavezuje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke iz naslova kršitve poslovnih skrivnosti. ZDR v prvem odstavku 36. člena (varovanje poslovne skrivnosti) določa, da delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Po drugem odstavku 36. člena ZDR se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. ZGD-1 pa v prvem odstavku 39. člena določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se po drugem odstavku 39. člena ZGD-1 za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov. Po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Če oseba prekrši prepoved konkurence, lahko družba po določbi prvega odstavka 42. člena ZGD-1 zahteva odškodnino.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da toženec ni odškodninsko odgovoren zaradi kršenja poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podatki, kot je cena špedicijskega in carinskega zastopanja lahko zaupne narave, ne glede na to, ali so kot takšni določeni s sklepom poslovodstva. Vendar pa je za pritožbeno rešitev zadeve bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da podatki o cenah v konkretnem primeru ne morejo pomeniti zlorabe ali izdaje poslovne skrivnosti, saj sta A. in C. d.o.o. s tožečo stranko poslovala in so jim bile cene ter obseg poslovanja znane. Zaradi dosedanjega poslovnega sodelovanja med tožečo stranko in A. in C. d.o.o. v konkretnem primeru tudi niso poslovna skrivnost ostali podatki (razen cene špedicijskega in carinskega zastopanja), kot so podatki o kontaktih kupcev in kontaktih pristojnih oseb pri kupcih, način poslovanja in obseg poslovanja s kupci ter njihova naročila, seznam stalnih odjemalcev, število reklamacij, težave pri plačilih, modalitete in možnost obročnega plačevanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o navedenih podatkih, ki predstavljajo poslovno skrivnost, ter da jih je toženec neupravičeno uporabil pri sklepanju poslov kot samostojni podjetnik potem, ko mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo.

Upoštevati pa je treba tudi izpoved priče E.E. (list. št. 71 do 74), zaposlenega v F. d.o.o., ki deluje v okviru G. grupacije in tudi v H. na delu in nalogah organizacije in transporta za grupacijo H., kar vključuje tudi carinjenje in uvozne ter izvozne posle. Iz njegove izpovedi izhaja, da je v začetku leta 2011 dobil od uprave A. v I. v Nemčiji nalogo, da se mora proces carinjenja poenostaviti, poceniti, kakor tudi, da se morajo vsi posli tožeče stranke prestaviti na neko drugo nedoločeno firmo. O tem sta skupaj s J.J., zaposleno v A., seznanila toženca. Priča je pojasnila, da so bili s strani toženca obveščeni, da bo ustanovil s.p. in da jim ponuja poslovno sodelovanje. Priča je pojasnila, da je pogoje o sodelovanju postavil A.. Konec avgusta 2011 pa je priča iz I. (Nemčija) dobila ponovni nalog, da se mora vsako sodelovanje s tožečo stranko razdreti, tako da so vsa opravila carinjenja prešla na B. d.o.o. oziroma na druge špedicije v njihovi organizaciji, sodelovanje s tožencem pa se je nadaljevalo z njegovim podjetjem (oziroma s.p.) pri čemer je toženec nastopal kot posrednik med A. in B. d.o.o. K.. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da do prenehanja sodelovanja s A. ni prišlo zaradi odločitve lastnikov v I. (Nemčija), temveč zaradi ravnanja toženca. Glede teh trditev namreč ni predlagala zaslišanja direktorjev oziroma lastnikov A.. Zato ni dokazano, da bi bilo ravnanje toženca razlog za prenehanje poslovnega sodelovanja tožeče stranke s A. oziroma C. d.o.o.. Izpoved priče E.E. dokazuje nasprotno, in sicer, da je šlo za samostojno odločitev lastnikov A.. Zato tudi niso odločilne pritožbene navedbe, da je A. izkazal interes za poslovanje s tožečo stranko, ker je tožeča stranka od 1. 9. 2011 do 1. 9. 2012 poslovala s A., na podlagi pooblastila za carinsko zastopanje na destinaciji Slovenija - Maroko - Slovenija. To namreč ne dokazuje, da bi posli špedicijskega in carinskega zastopanja v letu 2011 prešli s tožeče stranke na toženca oziroma družbo B. d.o.o. K. zaradi ravnanja toženca.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazan očitek, da je toženec poslovne skrivnosti tožeče stranke izdal družbi B. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi E.E. ugotovilo, da se je A. za sodelovanje z družbo B. d.o.o. odločil samostojno, na podlagi predhodnih testnih poslov in poslovnega sodelovanja v manjšem obsegu in da toženec ni imel nobenega vpliva na izbiro B. d.o.o. za opravljanje poslov carinjenja in ostale špedicije. Izpoved E.E. je prepričljiva, njegovo izpoved pa potrjuje tudi pisna izjava L.L. z dne 21. 3. 2012 (B9), bivšega direktorja in B. d.o.o. ki je podal kronološki pregled sodelovanja s podjetji v skupini H. od 1995 dalje. Predvsem je bistveno, da so bili predstavniki B. d.o.o. K. že v letu 2006 vabljeni na razgovore s podjetjema C. d.o.o. in M., kjer jim je bil predstavljen koncept logistike za skupino H. ter želja H. po vključiti B. d.o.o. v koncept poslovanja, zaradi dolgoročnega in kakovostnega opravljanja storitev B. d.o.o.. Konec leta 2010 pa so bili v B. d.o.o. s strani H. obveščeni, da nameravajo dokončno realizirati projekt, ki so ga vpeljevali od 2006 leta dalje. Ker na podlagi navedenega ni dokazano, da bi prišlo do sodelovanja med B. d.o.o. in A. oziroma C. d.o.o. zaradi toženčevega kršenja oziroma zlorabe poslovnih skrivnosti, ampak zaradi odločitve A., je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je toženec družbi B. d.o.o. izdal poslovne skrivnosti tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Odgovor na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato toženec sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu glede z določbo 155. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 36, 36/1, 36/2, 38, 38/1, 38/2, 38/3, 39, 39/1, 39/2, 39/3, 182. ZGD-1 člen 39, 39/1, 39/2, 39/3, 42. URS člen 49, 74. OZ člen 8, 86, 86/1.
Datum zadnje spremembe:
05.06.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2MjQ0