<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 423/2017-20
ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.423.2017.20

Evidenčna številka:UP00019120
Datum odločbe:28.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), mag. Slavica Ivanović Koca
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - SOCIALNO VARSTVO
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep socialne inšpekcije - socialno varstvene storitve - pravica do izjave - kršitev pravil postopka

Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZIN je potrebno pred izdajo odločbe vročiti zavezancu zapisnik in ga pozvati, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Ker inšpekcijski organ tega ni storil, tožnici ni omogočil, da se izjavi o v inšpekcijskem postopku ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, s čimer je kršil pravila postopka. Te kršitve inšpekcijski organ ni odpravil tudi v ponovljenem postopku, saj v njem ni z ničemer dopolnjeval prvotnega postopka, pač pa je zgolj odločil na podlagi stanja predmetne zadeve, kot je bilo ob izdaji prvotne inšpekcijske odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba o ukrepih Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Socialne inšpekcije, 06183-12/2015-29 z dne 9. 10. 2015 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskim zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo o ukrepih je Socialna inšpekcija Inšpektorata Republike Slovenije za delo (v nadaljevanju inšpekcijski organ) tožnici z dnem vročitve te odločbe prepovedala izvajanje socialno varstvene storitve pomoči družini na domu kot socialne oskrbe na domu, ki jo je tožnica izvajala s firmo A. s.p. v javni mreži navedene storitve, do odprave ugotovljenih napak in nepravilnosti pri izvajanju te storitve, navedene v točkah: 1.1, 1.2, 1.3, 1.4, 1.5, 1.6, 1.7 in 1.8 izreka. V točki 2 izreka inšpekcijski organ tožnici nalaga, da mora izpolniti ukrepe iz 1.1, 1.2, 1.3, 1.4, 1.5, 1.6, 1.7 in 1.8 točke izreka te odločbe v roku 90 dni od vročitve te odločbe o ukrepih in v 8 dneh po izteku tega roka z dokazili poročati inšpekciji o izpolnitvi ukrepov. Iz točke 3 izreka pa izhaja, da pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve. Izpodbijana odločba o ukrepih je bila izdana na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ter 10. člena in 11. člena Pravilnika o izvajanju inšpekcijskega nadzora na področju socialnega varstva (v nadaljevanju Pravilnik) ter skladno s programom rednih inšpekcijskih nadzorov na področju socialnega varstva v letu 2015. V predmetnem rednem inšpekcijskem nadzoru so bila opravljena inšpekcijska dejanja, ki so navedena na straneh 3 in 4 obrazložitve. Iz dokumentacije o izvajanju storitve pomoč družini na domu kot socialna oskrba izhaja, da tožnica ne opravlja storitev in programov v skladu z normativi in standardi, ne vodi postopkov v skladu s predpisi, nima ustrezne organizacijske strukture, ne vodi ustrezno posebne evidence o posameznih strokovnih postopkih in ne vodi ustrezno supervizije (107. člen ZSV), kar toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe o ukrepih podrobneje navaja. Tožnici so bili v predmetnem nadzoru za odpravo napak ter za zaščito pravic upravičencev in uporabnikov javne socialno varstvene storitve pomoč družini na domu kot socialna oskrba na domu na osnovi drugega in tretjega odstavka 107. člena ZSV že z odločbo o ukrepih z dne 5. 8. 2015 odrejeni ukrepi in roki za izpolnitev teh ukrepov. Zoper to odločbo se je tožnica pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbi ugodil in odločbo z dne 5. 8. 2015 odpravil ter zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ter usmeril prvostopenjski organ k izreku milejših ukrepov. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku ponovno preučil celotno dokumentacijo o izvajanju storitev, ki jo je v postopku predložila tožnica ter pritožbo s pritožbenimi dokazili in ugotovil, da v pritožbi in z dokazili tožnica ni posredovala nobenih novih dejstev ali dokazov, na osnovi katerih bi prvostopenjski organ lahko drugače odločil. Tožnica je v postopku inšpekcijskega nadzora med drugim tudi ugovarjala, da je toženka kršila načelo zaslišanja stranke in da ni bila seznanjena z inšpekcijskim zapisnikom pred izdajo odločbe, zaradi česar se ni mogla izjasniti, inšpektorica pa ni mogla oceniti njenih izjav. Inšpektorica je te tožničine ugovore zavrnila in navedla, da je v predmetnem rednem nadzoru spoštovala 4. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter 10. člen, 12. člen in 14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica je na zahtevo inšpektorice posredovala dokumentacijo o izvajanju storitve in ji je bila s tem dana možnost, da se izjavi. Glede na pisno zahtevo inšpektorice je sama odločila katero dokumentacijo bo posredovala inšpekciji. Za pripravo dokumentacije in dokazil je imela toliko časa kot ostali zavezanci. Zaslišanje tožnice o tem zakaj izvaja javno-socialno varstveno storitev neskladno s predpisi, pa ne bi doprineslo ničesar, kar bi spremenilo ugotovitev, da se storitev izvaja neskladno s predpisi, zato je to oporekanje, da je inšpekcijski zapisnik tega nadzora nezakonit, ker se tožnica o ugotovitvah ni mogla izjasniti, neutemeljeno. Napačno pa tudi ni bil uporabljen 34. člen ZIN, kar toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe o ukrepih podrobneje pojasni. Zaradi očitanih kršitev so bili tožnici izrečeni ukrepi, navedeni v izreku izpodbijane odločbe o ukrepih.

2. Socialna inšpekcija Inšpektorata Republike Slovenije za delo je 16. 11. 2015 izdala še dopolnilno odločbo o ukrepih, kjer je na osnovi novo ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi za ukrepe iz 1.1, 1.2, 1.3, 1.4, 1.5, 1.6, 1.7 ter 1.8 točke izreka odločbe o ukrepih 06183-12/2015-29 z dne 9. 10. 2015, v točki 1.1 izreka razveljavila 2. točko izreka odločbe o ukrepih 06183-12/2015-29 z dne 9. 10. 2015 in v točki 1.2 izreka navedla: „Izvajalec, A. s.p. je dolžan izpolniti ukrepe iz 1.2, 1.3, 1.4, 1.5, 1.6, 1.7 in 1.8 točke izreka odločbe o ukrepih št. 06183-12/2015-29 z dne 9. 10. 2015 v roku 90 dni od dne vpisa v Register izvajalcev socialno varstvene storitve z dovoljenjem za delo pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.“ Iz točke 2 izreka citirane dopolnilne odločbe pa izhaja, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

3. Pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnil in v obrazložitvi kot podlago za odločitev navedel določbi 107. člena in 47. člena ZSV. Posebne ukrepe inšpektorjev in pogoje za njihov izrek pa določa 34. člen ZIN, katerega vsebino navaja. Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa in se na njegovo obrazložitev tudi sklicuje.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da ji je bila 9. 10. 2015 izdana izpodbijana odločba o ukrepih. V zvezi s tem je bila 9. 11. 2015 izdana odločba o ukrepih 06183-14/2015-16 tudi Občini Cerklje na Gorenjskem, ki je s predmetno izpodbijano odločbo o ukrepih, izrečenih tožnici, neposredno povezana in izhaja tudi iz enakega dejanskega stanja. Tožnica meni, da je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi nepopolno ugotovljeno, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo ter, da so bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Na podlagi 22. člena Ustave RS in 50. člena ZUP zahteva, da naslovno sodišče v predmetni zadevi odloči na glavni obravnavi. Sklicuje se na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede zagotavljanja kontradiktornosti postopka. Izpodbijana odločba o ukrepih z dne 9. 10. 2015 in odločba o ukrepih, ki je bila 9. 11. 2015 izdana Občini Cerklje na Gorenjskem temeljita na istem dejanskem stanju in predstavljata neločljivo povezano celoto, zato ima tožnica pravni interes, da s tožbo izpodbija tudi slednjo. Z odločbo o ukrepih, ki je bila 9. 11. 2015 izdana Občini Cerklje na Gorenjskem, je bilo tej občini naloženo, da mora v roku 8 dni po vročitvi odločbe, v primeru, da ne pride do razveze koncesijske pogodbe s tožnico, tožnici odvzeti koncesijo. Tožnica meni, da sta obe predhodno navedeni inšpekcijski odločbi o ukrepih nezakoniti, nesklepčni in neobrazloženi ter ju tudi ne more preizkusiti. Pritožbeni organ pa se tudi ni opredelil glede pritožbenih očitkov, marveč se zgolj sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega organa, ki pa je nejasna in nepopolna. Tudi odločba pritožbenega organa je nesklepčna in je ni mogoče preizkusiti. Tožnica ima pravico vedeti za razloge, zaradi katerih ji je tožena stranka izrekla inšpekcijske ukrepe. Podana je bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 254. člena ZUP. Izpodbijana odločba o ukrepih je tudi neizvršljiva, kar tožnica pojasni.

5. Tožnici ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno varstvo zoper predmetno odločbo o ukrepih. Socialna inšpekcija je prekoračila svoja pooblastila, saj ZSV inšpektorju ne dopušča odreditev odvzema koncesije. Socialna inšpekcija je tožnici v izpodbijani odločbi o ukrepih le začasno prepovedala opravljanje dejavnosti do odprave nepravilnosti. Z odločbo o ukrepih, ki jo je 9. 11. 2015 izdala Občini Cerklje na Gorenjskem, pa je slednji naložila, da mora tožnici trajno odvzeti koncesijo, s čimer je posegla v pravice tožnice ter prekoračila svoja pooblastila, saj je podeljevanje in odvzem koncesije v izključni pristojnosti občine.

6. Izpodbijana odločba o ukrepih je bila izdana v ponovljenem postopku na podlagi napotil navedenih v obrazložitvi sklepa in odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 17. 9. 2015 izdani v prvotnem postopku, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil glede na naravo očitanih kršitev v prvotnem postopku tožnici izrečen nesorazmeren ukrep. Citirano ministrstvo je dalo napotilo, naj prvostopenjski organ v ponovljenem postopku tožnici izreče milejši ukrep. V ponovljenem postopku Socialna inšpekcija ni z ničemer dopolnjevala prvotnega postopka in ni odpravila očitanih bistvenih kršitev določb postopka, pač pa je odločila na podlagi stanja spisa, kot je bil ob izdaji prvotne - odpravljene odločbe ter navedla, da tožnica v pritožbi ni navedla nobenih novih dejstev ali dokazil, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Tožnica pa je že v prvotnem postopku opozarjala na absolutno bistvene kršitve določb postopka in sicer kršitev zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, ker inšpektorica inšpekcijskega zapisnika ni poslala v izjasnitev tožnici. Inšpektorica namreč tožnice pred izdajo inšpekcijske odločbe ni seznanila z rezultatom ugotovitvenega postopka, ni ji dala možnosti, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Te izjave pa ne morejo nadomestiti pritožbene navedbe. Inšpektorica se tako ni opredelila do izjav tožnice o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ker jih od tožnice ni niti pridobila. Tako je bila tožnici kršena pravica do izjave in do zaslišanja stranke, saj upravni organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Pritožbeni postopek pa ne predvideva navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Nezakonito je tako inšpektorica ugotovila, da tožnica v pritožbi z dokazili ni posredovala nobenih novih dejstev ali dokazil. S tem, ko prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni dopolnil postopka z zaslišanjem tožnice, oziroma ji ni dal možnosti, da se izjavi o ugotovitvah upravnega organa, kot to predvideva zakon, je bila storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka v škodo tožnice. Tožnica se sklicuje na odločbo Upravnega sodišča RS I U 1079/2012 ter na Resolucijo (77) 31, katere vsebino navaja. Zaradi navedenih kršitev inšpektorice in njenega samovoljnega in arbitrarnega ravnanja, sta podani bistveni kršitvi postopka po drugem odstavku 237. člena ZUP (po tretji točki in po sedmi točki). Izpodbijana odločba o ukrepih, s katero se tožnici začasno prepove izvajanje socialno varstvene storitve na domu, je nezakonita. Posledično je nezakonita tudi odločba drugostopenjskega organa. Upravni organ je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovil ter v posledici tudi zmotno uporabil materialni predpis. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka tudi zato, ker v izpodbijani odločbi o ukrepih niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Take odločbe pa tudi ni možno preizkusiti, saj nima razlogov. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo o ukrepih z dne 9. 10. 2015 odpravi in priglaša stroške postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa.

8. Tožnica se v pripravljalni vlogi sklicuje na pojasnilo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti 1221-3/2017/2 z dne 7. 3. 2017, iz katerega izhaja, da koncesionar ne potrebuje istočasno tudi dovoljenja za delo za izvajanje strokovne pomoči na domu. Socialna inšpektorica je 16. 11. 2015 izdala dopolnilno odločbo o ukrepih, s katero je razveljavila 2. točko izreka odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015 in tožnici naložila, da mora izpolniti izrečene ukrepe v roku 90 dni od dneva vpisa v Register izvajalcev socialno varstvene storitve z dovoljenjem za delo pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Takšna obveznost, ki jo je toženka naložila tožnici, pa nima materialno-pravnega temelja v zakonu in je nezakonita, saj izvajalec pomoči na domu, ki izvaja storitev na podlagi podeljene koncesije, ne potrebuje istočasno tudi dovoljenja za delo za opravljanje teh storitev.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali so bili tožnici z izpodbijano odločbo o ukrepih pravilno in zakonito izrečeni inšpekcijski ukrepi. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba o ukrepih Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Socialne inšpekcije 06183-12/2015-29, ki je bila tožnici izdana 9. 10. 2015. Tožnica v tožbi izpodbija tudi odločbo o ukrepih Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Socialne inšpekcije 06183-14/2015-16, ki je bila 9. 11. 2015 izdana Občini Cerklje na Gorenjskem, ki pa je po razdružitvi zadeve predmet drugega upravnega spora, ki se pred tukajšnjim sodiščem vodi pod opr. št. I U 2285/2017.

11. Iz upravnega spisa izhaja, da gre v predmetni zadevi za odločbo o ukrepih, ki je bila tožnici izdana v ponovljenem postopku na podlagi sklepa in odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve 0612-5/2015-7 z dne 17. 9. 2015. Ves čas inšpekcijskega postopka pa je tožnica ugovarjala, da ji ni bila dana možnost, da se v inšpekcijskem postopku izjavi, saj ji ni bil vročen inšpekcijski zapisnik rednega inšpekcijskega nadzora, ki je bil izdan istega dne kot prvotna prvostopenjska inšpekcijska odločba v tem postopku in sicer 5. 8. 2015. Tudi po presoji sodišča iz delno nečitljive vročilnice predhodno navedenega inšpekcijskega zapisnika z dne 5. 8. 2015 nesporno ne izhaja, da je bil ta zapisnik tožnici vročen. Iz spremnega dopisa z dne 8. 5. 2015 k predhodno navedenemu inšpekcijskemu zapisniku pa tudi ne izhaja poziv stranki, da naj se v danem roku pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Na podlagi četrtega odstavka 29. člena ZIN pa je potrebno pred izdajo odločbe vročiti zavezancu zapisnik in ga pozvati, da se v določenem roku, ki ne sme biti krajši od 48 ur, pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Ker inšpekcijski organ tega ni storil, tožnici ni omogočil, da se izjavi o v inšpekcijskem postopku ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, s čimer je kršil pravila postopka. Te kršitve inšpekcijski organ ni odpravil tudi v ponovljenem postopku, saj v njem ni z ničemer dopolnjeval prvotnega postopka, pač pa je zgolj odločil na podlagi stanja predmetne zadeve, kot je bilo ob izdaji prvotne inšpekcijske odločbe z dne 8. 5. 2015. Tožnici tudi po presoji sodišča v predmetnem inšpekcijskem postopku ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe o ukrepih izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Tožnica povsem utemeljeno ugovarja, da ji je bila v predmetnem postopku kršena pravica do izjave.

12. Zakonite odločbe v inšpekcijskem postopku pa ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Z uspehom dokazovanja oz. z ugotovitvami inšpekcijskega postopka je potrebno stranko seznaniti pred izdajo inšpekcijske odločbe. Tožnica pa pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega organa in ji tako ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo tudi podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (četrti odstavek 29. člena ZIN). Glede na navedeno je ta pomanjkljivost pri izvajanju dokazov, ko tožena stranka tožnico ni pozvala, da se v postopku izjasni, lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. S tem je inšpekcijski organ storil bistveno kršitev določb postopka, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Posledično je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi.

13. Stališče tožene stranke, ki vsebinsko izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe o ukrepih, da se pravica do izjave ne zagotavlja v zvezi z dokazi, ki jih je predložila stranka sama, z vsebino katerih je stranka seznanjena, po navedenem ne drži. Pravica tožnice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, nedvomno predpostavlja predhodno seznanitev tožnice o dejstvih in okoliščinah, ki so ugotovljeni tudi na podlagi dokazov, ki jih je preložila tožnica sama, kot tudi glede uradoma pridobljenih dokazov, zato po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti stališču, da se lahko z „uspehom dokazovanja“ z listinskimi dokazi seznani stranka sama, še zlasti, če jih je sama tudi predložila.

14. Izpodbijana odločba o izreku ukrepov je tako po presoji sodišča nezakonita že iz razloga, ker je bila v predmetnem inšpekcijskem postopku storjena bistvena kršitev določb postopka, ki sama zase pomeni kršitev procesnih jamstev, zagotovljenih v okviru procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, kamor sodi tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi. Tožnici v konkretnem primeru ta pravica ni bila dana. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS med drugim izhaja tudi pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. To pa velja tudi za inšpekcijske postopke. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev. Stranki mora biti zagotovljena pravica, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča vsakogar, tudi npr. neodvisnega organa, ki lahko vpliva na odločitev. Povedano drugače, stranka pravice do izjave ne more učinkovito uresničevati, če ji ni predhodno dana možnost seznanitve s celotnim procesnim gradivom. Odločilnega pomena je dejstvo, da tožena stranka v konkretnem primeru tožnici ni omogočila, da bi se o njenih ugotovitvah izrekla, oziroma, da bi se z njimi sploh seznanila in se o njih izrekla še preden je bila izdana izpodbijana odločba o ukrepih.

15. Ker je bilo potrebno tožbi ugoditi že zaradi predhodno navedenih bistvenih kršitev določb postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

16. Po povedanem so bile v obravnavani zadevi pri izdaji izpodbijane odločbe o ukrepih storjene bistvene kršitve določb postopka, ter je posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločba o ukrepih je nepravilna in nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj prvostopenjski organ upošteva stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in predhodno navedene kršitve postopka odpravi ter tožnici omogoči pravico do izjave.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o inšpekcijskem nadzoru (2002) - ZIN - člen 29, 29/4
Datum zadnje spremembe:
12.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NTM5