<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 1551/2010
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.1551.2010

Evidenčna številka:UL0004710
Datum odločbe:22.12.2010
Področje:KONCESIJE
Institut:koncesija - veterinarska služba - verificirana veterinarska organizacija - pogoji za koncesionarja - prednostna merila

Jedro

Če kandira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila.

Veljavna in pravnomočna odločba o verifikaciji veterinarske ambulante C. pomeni, da je ta pogoj izpolnjen in da je Veterinarska uprava RS vezana na to odločbo ter da odločba o verifikaciji ne more biti predmet tega upravnega spora.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek C.C. s.p., dr. vet. med., zasebna veterinarska ambulanta D. (v nadaljevanju stranka z interesom) za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod točko 1 izreka odločila, da se ugodi zahtevi stranke z interesom za podelitev koncesije v delu, ki se nanaša na uveljavljanje pravice do koncesionarja za območje občin Trbovlje in Hrastnik, ki sta hkrati tudi upravni enoti in je v isti točki opredelila, katere dejavnosti obsega ta koncesija; pod točko 2 je odločila, da se zahteva tožeče stranke za podelitev koncesije za območje občin Hrastnik in Trbovlje zavrne; pod točko 3 izreka je odločila, da se koncesijska pogodba sklene po pravnomočnosti odločbe, vendar ne pred 1. 1. 2011 in se sklepa za obdobje do 30. 9. 2020; pod točko 4 izreka je odločila, kateri veterinarji bodo izvajali koncesionirano dejavnost; pod točko 5 izreka pa je odločila, da stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi odločbe navaja, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju VURS) objavila javni razpis za dodelitev koncesije glede zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju Republike Slovenije, v katerem so bili opredeljeni kriteriji za izbiro koncesionarjev. Navedla je, katere pogoje mora izpolnjevati veterinarska organizacija, da se je lahko prijavila na javni razpis ter da se v primeru, ko kandidira za posamezno območje občine večje število organizacij, upoštevajo prednostna merila. Nadalje navaja, da sta se za območje občin Hrastnik in Trbovlje, ki sta hkrati tudi upravni enoti, prijavili tožeča stranka in stranka z interesom. Komisija za ocenjevanje vlog je ugotovila, da sta bili vlogi pravočasni in popolni. Obe organizaciji izpolnjujeta predpisane pogoje glede verifikacije veterinarske ambulante C. Obe organizaciji imata zaposleno minimalno število veterinarjev glede na število kmetijskih gospodarstev. Pri podelitvi koncesije so bile glede na izpolnjevanje predpisanih pogojev upoštevane pridobljene točke, kot jih določajo prednostna merila iz VII. in VIII. poglavja javnega razpisa. Za območje Občine Trbovlje je stranka z interesom dosegla 31 točk, za Občino Hrastnik pa 29 točk, medtem ko je tožeča stranka zbrala za občini Hrastnik in Trbovlje po 23 točk. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje za vsako od obeh prijavljenih veterinarskih organizacij, po koliko točk je dosegla za posamezen kriterij. Stranka z interesom je bila izbrana, ker je dosegla več točk.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da stranka z interesom sploh ne izpolnjuje pogojev za prijavo za predmetni javni razpis, in sicer pogoja iz 3. točke 19. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije in o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS št. 35/2003, v nadaljevanju Pravilnik). To pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za veterinarsko postajo C, ti pogoji pa morajo biti izpolnjeni, če želi posameznik sploh uspešno kandidirati na javnem razpisu. Za veterinarsko ambulanto C je treba imeti zaposlene odgovornega vodjo - veterinarja, enega veterinarja in enega veterinarskega pomočnika. Po mnenju tožeče stranke morajo biti ti zaposleni za poln delovni čas ves čas trajanja in izvajanja veterinarske ambulante C. Stranka z interesom pa ima A.A. zaposlenega za 4 ure tedensko, to pa pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za ambulanto C, kar pomeni, da sploh ne izpolnjuje pogojev za prijavo na javni razpis. Tudi iz izpodbijane odločbe posredno izhaja, da stranka z interesom iz tega naslova ni pridobila nobenih točk. Stranka z interesom bi morala biti izločena iz razpisa. Nadalje navaja, da z veterinarskim pomočnikom, ki je v veterinarski organizaciji na razpolago le 4 ure tedensko, ni mogoče strokovno primerno in v celotnem obsegu opraviti 24 urno dosegljivost in izvajanje vseh opravil veterinarske dejavnosti. V ta namen prilaga tožeča stranka dopisa Veterinarske zbornice, iz katerih je razvidno, da je ta predlagala spremembo pravilnika tako, da bi ta zahteval, da morajo biti veterinarji in veterinarski pomočniki zaposleni za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Predlaga tudi, naj sodišče pritegne izvedenca ustrezne stroke, ki bi pojasnil, kakšen obseg opravil in kadrovska razpoložljivost je potrebna za izvajanje veterinarske ambulante C. Zdravstvena problematika je po mnenju tožeče stranke tako zahtevna, da lahko to znanje pridobijo veterinarji z vsakodnevnim izvajanjem veterinarske dejavnosti in ne le 4 ure tedensko. Razen tega tožeča stranka očita toženi stranki, da so bile posamezne postavke v javnem razpisu diskriminatorne. To pa je tudi razlog za razveljavitev celotnega javnega razpisa. Določbe javnega razpisa so bile diskriminatorne zato, ker so veterinarji z dolgoletnimi izkušnjami točkovani povsem enako kot njihovi mlajši kolegi z nič do petletnimi delovnimi izkušnjami. Gre za kriterije, ki nakazujejo na posredno diskriminacijo zaradi starosti, saj so delavci z večletnimi delovnimi izkušnjami ovrednoteni z manjšim številom točk, kar jih postavlja v manj ugoden položaj glede na mlajše kolege. Takšno točkovanje bi bilo sicer dopustno, če bi bilo upravičeno z zakonitim ciljem in bi bila uporabljena sredstva sorazmerna, vendar pa takšna dopustnost ni izkazana. Navedeno je ugotovila tudi zagovornica načela enakosti v svojem mnenju št. 0921-15/2010-9 z dne 25. 5. 2010. Nadalje tožeča stranka navaja, da je tožena stranka kot enega izmed prednostnih kriterijev navedla zagotavljanje popustov s strani prijaviteljev na javni razpis, in sicer tako, da vsak ponujeni % popusta na veljavno ceno režijske ure nagradi z 0,5 točke, pri čemer je maksimum lahko 5 zbranih točk. Ta kriterij pa je nezakonit in protiustaven. Ceno režijske ure za vsako leto sproti odloči tožena stranka enostransko. Prijavitelji ne morejo za ceno, ki je ne določajo sami, zagotavljati popust. Razen tega se od prijaviteljev zahteva, da zagotavljajo popust za celotno obdobje trajanja koncesijskega razmerja, pri čemer se ne ve, kako bo ta cena določena v bodoče. Zahteva se zagotavljanje popusta za neko negotovo dejstvo. S tem se prijavitelje prisiljuje, da znižajo ceno za vsaj 10% od trenutno veljavne cene režijske ure. V obravnavanem primeru ne gre za prosto konkurenco na trgu, ampak za opravljanje koncesijske dejavnosti. Če želi tožena stranka zagotavljati gospodarno uporabo javnih sredstev, naj to upošteva pri določanju cene režijske ure, ne pa da umetno ustvari konkurenco na področju, kjer je s strani državne regulative omejena. Če bi se tožeča stranka odločila za ponudbo večjega popusta bi bil ogrožen njen ekonomski obstoj. Nadalje tožeča stranka navaja, da kadar za posamezno področje kandidira le en prijavitelj, mora imeti zaposlenega najmanj enega veterinarja za polni delovni čas za vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev. V primeru, da je potrebno za posamezno področje uporabiti prednostna merila (ko kandidira več prijaviteljev), se v kvoto štejejo tudi veterinarji, ki so zaposleni delovni čas, krajši od polnega. V tem primeru prihaja do diskriminacije prijaviteljev, ki ne zaposlujejo delavcev za polni delovni čas, pri čemer so diskriminirani tisti prijavitelji, ki za posamezno območje kandidirajo kot edini prijavitelji. Za takšno razlikovanje ne obstaja veljavna pravna podlaga niti zakonit cilj, ki bi opravičeval takšna sredstva. Nadalje tožeča stranka navaja, da v skladu z 2. odstavkom 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (Uradni list RS št. 54/2008, v nadaljevanju Uredba) tožena stranka objavi javni razpis za celotno območje Republike Slovenije z navedbo števila kmetijskih gospodarstev, ki v upravnih enotah in občinah redijo rejne živali in so vpisani v register kmetijskih gospodarstev v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo. V bazi podatkov, ki jih je na svoji spletni strani objavila tožena stranka, pa ne gre za nabor kmetijskih gospodarstev v skladu s citiranim členom, ampak gre za nabor števila kmetijskih gospodarstev, ki redijo rejne živali (razen rib in čebel), na katerih je bil v letu 2009 v računalniški bazi tožene stranke zabeležen vsaj en dogodek. Glede na navedeno se izkaže, da je kmetijskih gospodarstev dejansko lahko več, kot pa navaja vir tožene stranke. Poleg tega gre lahko za kmetijsko gospodarstvo z eno samo živaljo ali pa z do 3000 živalmi, kar teoretično pomeni, da v primeru izbruha množične kužne bolezni veterinarske organizacije z majhnim številom zaposlenih veterinarjev svojih nalog ne bodo zmogle opravljati. Poleg navedenega tožeča stranka še navaja, da tožena stranka nikjer ni pojasnila načina izračuna točk, ampak je le zapisala, koliko točk je kdo prejel, brez obrazložitve, na podlagi česa in s kakšnimi argumenti. Zaradi tega odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da gre za kršitev načel upravnega postopka. Tožeča stranka opozarja še na to, da se po določbah 3. člena Uredbe koncesija podeljuje veterinarskim organizacijam za območje celih upravnih enot oziroma posamezne občine, ki mora biti zaokrožena celota in je dolžna tožena stranka ločeno in temu primerno različno obravnavi prijave, ki se nanašajo na posamezno območje občin, in prijave, ki se nanašajo na celotne upravne enote. Tožeča stranka se v utemeljitev svojih tožbenih navedb sklicuje tudi na stališča zagovornice načela enakosti pri Uradu za enake možnosti Vlade RS, ki je na dva domnevno sporna kriterija podala svoje mnenje, in sicer glede vrednotenja kadrovskih zmogljivosti veterinarja nad minimalnim številom za izvajanje koncesij in vrednotenja delovnih izkušenj zaposlenih veterinarjev. Zagovornica je bila mnenja, da kriteriji točkovanja pod točko VII 1/5 lahko nakazujejo na posredno diskriminacijo zaradi starosti. Zagovornica je zahtevala pojasnila glede oblikovanja spornih kriterijev. Tožena stranka je v svojih pojasnilih menila, da delavci po 55. letu starosti predstavljajo tveganje za koncesionarja, saj starejšega delavca ni možno siliti v nadurno delo oziroma dežurstvo. Tožeča stranka predlaga, naj se izpodbijano odločbo odpravi ter da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe v petnajstih dneh. Podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da se koncesija podeli tožeči stranki, zahteva stranke z interesom pa naj se zavrne. Tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka. Podrejeno glede na zgornja dva zahtevka pa predlaga, naj se javni razpis razveljavi in tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede očitka, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev za prijavo iz tretje točke 9. člena Pravilnika ugotavlja, da je bil pogoj za prijavo na javni razpis veljavna odločba o verifikaciji veterinarske organizacije, ki jih izdaja Veterinarska zbornica v skladu s 4. točko 3. odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS št. 33/01). Na odločbo Veterinarske zbornice je tožena stranka vezana in izpodbijana odločba o verifikaciji ni predmet tega postopka. Razen tega je Veterinarska zbornica naknadno dne 16. 9. 2010 pri stranki z interesom izvedla tudi izredni strokovni nadzor, pri tem pa je izdala pozitivno oceno glede izpolnjevanja predpisanih kadrovskih pogojev za veterinarsko ambulanto tipa C. Poleg navedenega je v Pravilniku pri kadrovskih pogojih naveden pogoj zaposlitve, iz katerega ni posebej razviden obseg zaposlitve. Uredba je izrecno opredelila, kdaj se zahteva zaposlitev za polni delovni čas. V 3. odstavku 3. člena Uredbe je navedeno, da se zaposlitev za polni delovni čas zahteva za veterinarje na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev. Stranka z interesom ima dva veterinarja zaposlena za polni delovni čas, zaposlitev za 4 ure tedensko veterinarja A.A. pa komisija za ocenjevanje vloge ni upoštevala pri izračunu točk po prednostnih merilih. Za veterinarja A.A. stranka z interesom pri prednostnem kriteriju točke 5 b) VIII. poglavja javnega razpisa ni pridobila točk. Tožeča stranka tudi neutemeljeno izpodbija določbe javnega razpisa, saj ne more naknadno izpodbijati pogojev razpisa, ker so odločbe že izdane in se presoja le pravilnost odločitve glede na prijavo in določbe javnega razpisa. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališče vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. I Up 448/2003. Delovna doba je le eden od kriterijev in tudi če bi tožeča stranka iz tega naslova dobila eno točko več, ne bi presegla točk, ki jih je dobila stranka z interesom. Ni utemeljen očitek, da je tožena stranka diskriminatorno določila manj točk za starejše veterinarje. Najugodnejša kadrovska zasedba je kombinacija starejših veterinarjev (izkušnje) in mlajših (fizično delo v hlevu z rejnimi živalmi) pri izvajanju odredbe in ukrepov ob pojavu bolezni živali. V skladu z 2. odstavkom 2. a člena Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (Uradni list RS št. 93/07 – UPB) so zaradi narave poklicne dejavnosti dopustne omejitve. Ob sumu in pojavu bolezni živali je potrebno opravljati delo tudi izven delovnega časa, ponoči in preko 8 ur in tudi v daljšem časovnem obdobju. Po Zakonu o delovnih razmerjih pri delavcih, starejših od 55 let, delodajalec brez delavčevega pisnega soglasja ne sme odrediti nočnega ali nadurnega dela. Od veterinarjev, ki so sedaj stari 45 ali več let, bo potrebno ob izteku koncesijskega obdobja pridobiti pisno soglasje. Če soglasja ne bo dal, ga delodajalec ne bo smel siliti v nočno ali nadurno delo. Tožena stranka je Uradu za enake možnosti pojasnila svoje stališče in urad potem ni imel več pripomb k točkovanju. V zvezi s točkovanjem popusta tožena stranka navaja, da je določitev popusta v skladu z Uredbo, ki to predvideva v 5. odstavku 3. člena, ko med prednostnimi merili določa določitev osnove za izračun cene za opravljanje veterinarske dejavnosti iz javnega razpisa. V interesu države je, da zagotavlja čim bolj smotrno uporabo proračunskih sredstev. Popust je le eden od elementov prednostnih kriterijev in se ga od prijaviteljev ne zahteva, če ga noče dati. Glede pripomb na ceno režijske ure tožena stranka navaja, da v skladu s 5. točko 3. odstavka 58. člena Zakona o veterinarstvu določa ceno režijske ure Veterinarska zbornica kot interesno združenje veterinarjev. Pri tem ne gre za imaginarno določljivo ceno, saj je izhodišče izračun, ki predstavlja strošek dela. V kolikor koncesionar naknadno ugotovi, da se mu poslovanje s koncedentom ne izplača, lahko koncesijsko pogodbo razdre. Neutemeljeno je tudi izpodbijanje javnega razpisa v točkovanju glede na število kmetijskih gospodarstev. Število kmetijskih gospodarstev je bilo za vse občine in upravne enote določeno po enakem kriteriju glede na podatke, ki jih je predložila služba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za identifikacijo in registracijo živali. Upoštevana so bila aktivna kmetijska gospodarstva, kar je bilo za vse prijavitelje enako in je tudi najboljši odraz dejanskega stanja. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da izračun točk ni pojasnjen. Tožeča stranka je v prijavi navedla podatke, ki jih je tožena stranka ocenila glede na določila javnega razpisa. V obrazložitvi odločbe je za vsako stranko posebej naveden izračun točk skupaj z navedbo razlogov, vključeni so sklici na določila javnega razpisa, kjer je navedeno točkovanje, zato je odločba v celoti preverljiva. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da se razpis v postopku individualne odločbe ne more izpodbijati, ampak bi se lahko v času objave oziroma pred odločitvijo razpisne komisije v posebnem postopku. Ni res, da stranka z interesom ne bi izpolnjevala pogojev za ambulanto C. V javnem razpisu je glede tega pogoja navedeno, da ta pogoj izpolnjujejo tisti, ki imajo veljavno odločbo o verifikaciji za veterinarsko ambulanto C. Takšno pravnomočno in veljavno odločbo za veterinarsko ambulanto C je stranka z interesom priložila k prijavi k javnemu razpisu in je s tem ta pogoj tudi izkazala. Tožeča stranka je preko Veterinarske zbornice dosegla uvedbo izrednega strokovnega nadzora pri stranki z interesom nad izpolnjevanjem kadrovskih pogojev za veterinarsko ambulanto tipa C. Veterinarska zbornica je izredni strokovni nadzor izvedla in ta je ponovno pokazal, da stranka z interesom izpolnjuje kadrovske pogoje za veterinarsko ambulanto tipa C in ji je bila podeljena pozitivna ocena glede izpolnjevanja kadrovskih pogojev za veterinarsko ambulanto tipa C. Nadalje stranka z interesom še navaja, da tožeča stranka v 4. točki tožbenega zahtevka kot izvajalca dejavnosti navaja tudi B.B., čeprav ni več v delovnem razmerju pri tožeči stranki. To dejstvo namreč izhaja iz potrdila Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Sodišče ne more postaviti izvedenca, ki bi ocenil ugotavljanje kadrovskih pogojev glede ambulante C, saj je pogoj pri razpisu veljavna in pravnomočna odločba Veterinarske zbornice, ki je pristojna za ugotavljanje pogojev. Nadalje stranka z interesom še navaja, da tožeča stranka v tem postopku ne more izpodbijati javnega razpisa, ampak bi morala javni razpis izpodbijati v času, ko je bila objava v Uradnem listu RS in še ni potekel rok za prijave. Očitno je pogoje razpisa sprejela, saj se je nanje prijavila in jih zaradi tega ne more izpodbijati. Mnenje zagovornice načela enakosti iz Urada za enake možnosti je zgolj subjektivno mnenje in nima zavezujoče vsebine po nobenem predpisu. Glede pridobitev točk zaradi popusta pa se je tožeča stranka sama spravila v položaj, da ni pridobila točk, saj popusta ni predlagala, lahko pa je pričakovala, da ga bo drug prijavitelj predlagal. Razpis je bil objavljen v skladu z zakonom in 3. točko Uredbe. Tudi če bi bil razpis razveljavljen v delu, ki se nanaša na delovno dobo in popust, ne bi prišlo do drugačne odločitve, saj bi imela stranka z interesom še vedno prednost v točkovanju zaradi sedeža v Trbovljah in bi tudi v tem primeru presegla tožečo stranko vsaj za eno točko. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo v celoti stroškovno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2010 navaja vsebinsko enake navedbe kot v tožbi, s tem, da tej pripravljalni vlogi prilaga odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 2010, ki se nanaša na obnovo postopka v drugi zadevi in navaja, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev za prijavo in da to izhaja iz priložene odločbe, kjer na strani 4 obrazložitve piše, da prijavitelj v tisti zadevi ne izpolnjuje razpisnih pogojev.

K točki 1 izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o veterinarstvu v 66. členu določa, da Veterinarska uprava Republike Slovenije dodeli koncesije za opravljanje javne veterinarske službe nosilcem na podlagi javnih razpisov, ki se objavijo v Uradnem listu RS. Nadalje ta člen določa, kaj vse mora vsebovati javni razpis, da postopek odpiranja in ocenjevanja vlog izvaja komisija, ki jo imenuje generalni direktor VURS, da se o izbiri koncesionarja odloča z odločbo v upravnem postopku ter da zoper odločbo ni pritožbe, ampak je možen upravni spor. Nadalje na podlagi Zakona o veterinarstvu sprejeta Uredba v 5. odstavku 3. člena določa, da če kandira na javnem razpisu več veterinarskih organizacij za isto območje, se pri izbiri upoštevajo prednostna merila, pri čemer so v tem določilu ta prednostna merila tudi določena, isto določilo pa še določa, da se ovrednotenje prednostnih meril določi v javnem razpisu. Tretji odstavek 3. člena Uredbe pa določa, da mora imeti veterinarska organizacija zaposlenega najmanj enega veterinarja s polnim delovnim časom na vsakih začetih 300 registriranih kmetijskih gospodarstev na območju, ki ga uveljavlja. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek odločanja o podelitvi koncesije v skladu z navedenimi določili Zakona o veterinarstvu in Uredbe. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločba pravilna, sicer pa sodišče skladno z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe tožene stranke, zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta se za območje občin Hrastnik in Trbovlje, ki sta hkrati tudi upravni enoti, prijavili tožeča stranka in stranka z interesom, da sta bili vlogi pravočasni in popolni, da je za območje Občine Trbovlje je stranka z interesom dosegla 31 točk, za Občino Hrastnik pa 29 točk, medtem ko je tožeča stranka zbrala za občini Hrastnik in Trbovlje po 23 točk in ker je stranka z interesom dosegla več točk, je bila pravilna odločitev, da je bila izbrana.

Neutemeljene so vse tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogoja veterinarske ambulante C. Ta pogoj se ugotavlja z veljavno odločbo o verifikaciji, pri čemer sodišče pritrjuje stališčem tožene stranke in stranke z interesom, da veljavna in pravnomočna odločba o verifikaciji pomeni, da je ta pogoj izpolnjen in da je Veterinarska uprava RS vezana na to odločbo ter da odločba o verifikaciji ne more biti predmet tega upravnega spora. V pravnomočna pravna razmerja je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Dokler pa je pravnomočna odločba o izpolnjevanju tega pogoja v veljavi, se šteje, da je ta pogoj izpolnjen. Sicer pa je bilo tudi po opravi izrednega strokovnega nadzora ugotovljeno, da je ta pogoj izpolnjen. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni sledilo predlogu, da bi se s tem v zvezi postavilo izvedenca ustrezne stroke in posledično temu ni razpisalo glavne obravnave. Odločba tožene stranke z dne 2. 11. 2010, ki je bila priložena k pripravljalni vlogi, ni povezana s tem, ali stranka z interesom izpolnjuje pogoj veterinarske ambulante C. Nanaša na obnovo postopka v drugi zadevi, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da v obravnavani zadevi ni bilo vprašljivo izpolnjevanje tega pogoja.

Glede tožbenih očitkov, da je bil javni razpis diskriminatoren, ker so veterinarji z dolgoletnimi izkušnjami točkovani povsem enako kot njihovi mlajši kolegi z nič do petletnimi delovnimi izkušnjami, pa sodišče ugotavlja, da četudi bi se delovne izkušnje vrednotile tako, da bi bili tisti z največ delovnimi izkušnjami največ ovrednoteni in bi število točk naraščalo s številom let delovnih izkušenj, to ne bi privedlo do drugačne odločitve v obravnavni zadevi. Če bi namreč tožeča stranka po tem kriteriju dobila maksimalno število točk, to je tri točke, bi to pomenilo, da bi namesto 23-tih točk prejela 25 točk in če bi hkrati, hipotetično gledano, stranka z interesom prejela zgolj eno točko, bi to pomenilo, da bi namesto 31-ih in 29 točk prejela 29 točk in 27 točk, s tem bi pa po številu točk še vedno presegala tožečo stranko. Iz navedenih razlogov ta tožbena navedba ne more vplivati na odločitev.

Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na oporekanje kriterija zagotavljanja popustov, pa sodišče ugotavlja, da 5. odstavek 3. člena Uredbe določa, da je eden od kriterijev tudi osnova za izračun cen za opravljanje veterinarskih dejavnosti iz javnega razpisa, kar pomeni, da je višina cene, ki jo je pripravljena ponuditi posamezna veterinarska organizacija, eden od kriterijev, ki ga sme tožena stranka postaviti v skladu z določili Uredbe. Sicer pa sodišče v zvezi oporekanjem temu kriteriju meni, da je tožeča stranka s tem, ko se je prijavila na javni razpis, sprejela ta kriterij tak, kot je bil objavljen, zato ne more v tožbi izpodbijati pogojev javnega razpisa, kar velja tudi za vse ostale tožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno spornost teh kriterijev.

V zvezi s tožbeno navedbo, da se v primeru, ko je potrebno za posamezno področje uporabiti prednostna merila (ko kandidira več prijaviteljev), v kvoto štejejo tudi veterinarji, ki so zaposleni delovni čas, krajši od polnega in da zato prihaja do diskriminacije prijaviteljev, ki ne zaposlujejo delavcev za polni delovni čas, pri čemer so diskriminirani tisti prijavitelji, ki za posamezno območje kandidirajo kot edini prijavitelji, pa sodišče meni, da tudi ta tožbeni očitek ne more vplivati na odločitev v obravnavani zadevi, saj se v obravnavanem primeru ni prijavil le en sam prijavitelj kot edini prijavitelj, zato ta tožbena navedba nima povezave z obravnavno zadevo.

Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka pri določanju števila kmetijskih gospodarstev upoštevala še dodaten kriterij, to je ta, da je bil v letu 2009 zabeležen vsaj en dogodek, pa sodišče tudi meni, da to ni imelo nobenega vpliva na odločitev v zadevi. Sodišče ocenjuje, da določanje kriterijev, po katerih se ocenjuje število kmetijskih gospodarstev, ni predmet upravnega postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba. Ne glede na to pa v tožbi ni izkazano, da če bi se kot kriterij upoštevalo tudi število tistih gospodarstev, pri katerih ni prišlo do vsaj enega dogodka v letu 2009, da bi v tem primeru tožeča stranka pridobila več točk od stranke z interesom.

V zvezi s tožbenim očitkom, da tožena stranka nikjer ne pojasni načina izračuna izpodbijanih točk, sodišče meni, da tudi ta tožbeni očitek ni utemeljen; iz besedila javnega razpisa je namreč razvidno, da so prednostni kriteriji kvantitativne in ne kvalitativne narave. To pomeni, da je na podlagi numeričnih podatkov brez subjektivnega ocenjevanja izpolnjevanja posameznega kriterija možno določiti točno število točk. Iz navedenega razloga sklep ne bi mogel glede točkovanja biti bolj podrobno obrazložen.

Na pravilnost odločitve pa tudi ne vpliva tožbena navedba, da se po določbah 3. člena Uredbe koncesija podeljuje veterinarskim organizacijam za območje celih upravnih enot oziroma posamezne občine, ki mora biti zaokrožena celota in je dolžna tožena stranka ločeno in temu primerno različno obravnavi prijave, ki se nanašajo na posamezno območje občin, in prijave, ki se nanašajo na celotne upravne enote. Območje upravnih enot Hrastnik in Trbovlje je hkrati tudi območje občin Hrastnik in Trbovlje. Po kriteriju iz VII. poglavja (pokritje večjega območja, za katerega se prijavlja prijavitelj in izpolnjuje pogoje) je prejela tožeča stranka maksimalno število točk.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek o povrnitvi stroškov postopka, saj trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1.

K točki 2 izreka:

Sodišče je zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka zavrnilo, ker 4. odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev člen 3.
ZVet-1 člen 58, 66.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU5ODIw