<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba II U 246/2014
ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.246.2014

Evidenčna številka:UM0012264
Datum odločbe:15.04.2015
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Sonja Kočevar (poroč.), Vlasta
Švagelj Gabrovec
Področje:KONCESIJE - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu - merila za izbor - cena storitve - obrazložitev odločbe

Jedro

Organ, ki podeljuje koncesijo, mora v odločbi o podelitvi koncesije navesti razloge za svojo odločitev, kar pomeni, da mora odločbo obrazložiti v tolikšni meri, da so iz nje razvidni razlogi za dodelitev točk po posameznih kriterijih oz. merilih za vsakega ponudnika posebej, v obrazložitvi pa morajo biti navedeni tudi razlogi o tem, zakaj je prijava izbranega ponudnika prejela večje število točk v primerjavi z neizbranimi ponudniki.

Komisija za koncesije mora pri vrednotenju programa dela upoštevati ugotovitve Socialne zbornice Slovenije v mnenju in se do ugotovitev v predlogu podelitve koncesije tudi opredeliti.

Na podlagi splošnega določila javnega razpisa, da znaša obseg storitve predvidoma 120 ur, po presoji sodišča tudi ni mogoče zaključiti, da je koncedent v obravnavani zadevi predvidel višje število efektivnih ur za izvedbo del kot jih določa podzakonski akt.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občinske uprave Občine Radenci št. 12280-0002/2014-20 z dne 24. 4. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Radenci (v nadaljevanju občinska uprava) koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu na območju Občine Radenci podelila A. (1. točka izreka). Odločila je, da se bo dejavnost javne službe izvajala v skladu s pogodbo o koncesiji, ki mora biti sklenjena najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka). Občinska uprava je koncesijo podelila za dobo 10 let in navedla, da se lahko koncesija po izteku tega časa podaljša (3. točka izreka). Koncesionar mora javno službo začeti opravljati najkasneje v roku 15 dni po sklenitvi pogodbe o koncesiji, sicer se koncesija odvzame. Enako velja, če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi, odločbo in pogodbo o koncesiji (4. točka izreka). Ponudbo tožnice pa je občinska uprava kot neuspešno zavrnila (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe občinska uprava pojasnjuje, da je Občina Radenci v Uradnem listu RS objavila Javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu v Občini Radenci (v nadaljevanju javni razpis). V javnem razpisu so bili določeni pogoji in kriteriji za podelitev koncesije. Kot pojasnjuje občinska uprava, je bila v postopku imenovana začasna komisija za vodenje postopka. Omenjena komisija je bila zadolžena za odpiranje ponudb in za ugotavljanje pravočasnosti in pravilnosti ponudb. Ugotovila je, da sta na javni razpis prispeli ponudbi tožnice ter A. (v nadaljevanju zavod A.), ki sta obe popolni in pravočasni. V postopku je bilo v skladu s 44. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) pridobljeno tudi mnenje Socialne zbornice Slovenije. Komisija je nato dne 23. 4. 2011 podala poročilo o svojem delu, podala pa je tudi predlog podelitve koncesije. Ugotovila je, da zavod A. izpolnjuje vse pogoje za podelitev koncesije javne službe pomoč družini na domu. Zato je predlagala, da se koncesija podeli omenjenemu zavodu. Upoštevaje predlog navedene komisije je občinska uprava koncesijo za opravljanje javne službe podelila zavodu A., ponudbo tožnice pa je kot neuspešno zavrnila.

V skladu s pravnim poukom, navedenim v izpodbijani odločbi, je tožnica zoper izpodbijano odločitev vložila pritožbo, ki jo je župan Občine Radenci z odločbo št. 12280-0002/2014-34 z dne 20. 6. 2014 kot neutemeljeno zavrnil.

V tožbi tožnica nasprotuje izpodbijani odločitvi in navaja, da občinska uprava ni pojasnila, zakaj je koncesijo podelila prav izbranemu ponudniku. Meni, da je bila komisija za podelitev koncesije, ko je podala predlog, nesklepčna, saj na seji ni bila prisotna tretja članica komisije, ki se profesionalno ukvarja s podobno dejavnostjo in delom na terenu. Meni, da lahko komisija veljavno odloča le, če so prisotni najmanj trije člani komisije. Tako namreč izhaja iz 47. člena ZSV, ki določa, da za pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ za podelitev koncesije najmanj tričlansko strokovno komisijo.

Po mnenju tožnice obstaja utemeljen dvom v objektivno in nepristransko odločanje pri izdaji izpodbijane odločbe. B.B., družbenica družbe C. d.o.o., ki je ustanovila zavod A., je namreč tudi direktorica družbe D., d.o.o., Radenci, katere ustanoviteljica je toženka.

Do nepravilnosti pa je po mnenju tožnice prišlo tudi pri vrednotenju ponudb. Pri razpisnem merilu kvalitete programa dela sta namreč oba ponudnika prejela 5 točk, čeprav je Socialna zbornica Slovenije izbranemu ponudniku zaradi vrste vsebinskih in drugih pomanjkljivosti izdala pozitivno mnenje s pridržkom. Tožnica ugotovljene pomanjkljivosti programa izbranega ponudnika tudi našteva. Omenjene pomanjkljivosti, povzete iz mnenja Socialne zbornice Slovenije, po mnenju tožnice nedvomno kažejo na to, da program izbranega ponudnika ne dosega kakovosti programa tožnice, kateremu je Socialna zbornica Slovenije podelila pozitivno mnenje. Ker kakovost programov obeh ponudnikov ni enakovredna, bi ponudba zavoda A. pri kriteriju kvalitete programa morala prejeti nižje število točk kot ponudba tožnice. Za oceno kakovosti posameznega socialno varstvenega programa je namreč po zakonu izključno pristojna Socialna zbornica Slovenije, mnenje katere mora pri točkovanju upoštevati tudi strokovna komisija za koncesije.

V nasprotju s predpisi pa je bila, kot zatrjuje tožnica, oblikovana tudi cena socialnovarstvene storitve izbranega ponudnika, saj je ta celotne stroške storitve preračunal na 120 efektivnih ur. S tem je znižal strošek efektivne ure ter posledično prejel višje število točk pri kriteriju dnevne cene. Cena efektivne ure 13,73 EUR, ki jo je izračunal, je tako po mnenju tožnice nezakonita, saj bi izbrani ponudnik moral pri izračunu svoje cene upoštevati 110 efektivnih ur, kot določa to Pravilnik o standardih in normativnih socialnovarstvenih storitev. Če bi izbrani ponudnik celotne mesečne stroške storitve v višini 1.647,60 EUR delil z zakonsko predpisanimi 110 efektivnimi urami, bi njegova cena storitve znašala 14,97 EUR, kar bi pomenilo, da bi bila za 0,31 EUR višja od cene storitve tožnice. Komisija za koncesije bi morala pri pregledu ponudb ugotoviti nepravilnosti pri izračunu cene socialnovarstvene storitve izbranega ponudnika in njegovo vlogo zavreči. Obseg storitve 120 ur mesečno, ki je bil določen v javnem razpisu, pa se po mnenju tožnice ne navezuje na ceno storitve, ki se oblikuje po posebnih predpisih.

Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter koncesijo podeli tožnici kot najugodnejšemu ponudniku. Podrejeno pa predlaga, da sodišče po odpravi izpodbijane odločbe vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Po mnenju tožnice namreč izpodbijani upravni akt še ni izvršen v takšni meri, da bi njegova odprava nesorazmerno posegla v pravice tretjih. Če pa sodišče meni, da je upravni akt, ki se izpodbija, že izvršen, pa tožnica sodišču predlaga, da ugotovi nezakonitost izpodbijane odločitve in naloži toženki, da ji povrne škodo v višini 19.351,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z DDV ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka nasprotuje očitku tožnice, da občinska uprava v obrazložitvi odločbe ni pojasnila razlogov za odločitev. Kot navaja, je izbrani ponudnik prejel 92 točk, tožnica pa je prejela 91,194 točk, iz česar izhaja, da je izbrani ponudnik, ki je izpolnjeval vse zahtevane pogoje, zbral najvišje število točk v skladu z kriteriji in merili, zaradi česar mu je bila koncesija utemeljeno podeljena kot najugodnejšemu ponudniku. Tožnica je bila seznanjena z odločitvijo, omogočen pa ji je tudi bil vpogled v vsebino točkovnika komisije.

Po mnenju toženke je tudi neutemeljen ugovor o nesklepčnosti komisije za koncesije, zavrača pa tudi očitek, da je bilo odločanje pristransko. Za vodenje postopka podelitve koncesije je bila namreč imenovana neodvisna komisija, katere člani so podpisali izjavo o nepristranskosti in zaupnosti. Toženka ne dvomi v nepristranskost članov te komisije, ki je pripravila predlog podelitve koncesije, ki mu je občinska uprava tudi v celoti sledila.

Glede trditev tožnice, da bi morala občinska uprava pri odločanju upoštevati mnenje Socialne zbornice Slovenije, ki je ugotovila določene pomanjkljivosti programa izbranega ponudnika, pa toženka pojasnjuje, da zavod A. izvaja koncesijsko dejavnost v štirih občinah, pri čemer mu je Socialna zbornica Slovenije izdala že sedem pozitivnih mnenj in dve pozitivni mnenji s pridržkom. Na nekatere nepravilnosti je bil zavod A. prvič opozorjen šele v tem postopku. V nadaljevanju odgovora na tožbo toženka podrobneje odgovarja na ugotovljene očitke o pomanjkljivostih v programu izbranega ponudnika ter zaključuje, da ugotovljene strokovne in druge pomanjkljivosti izbranega ponudnika ne znižujejo kvalitete njegovega programa, zaradi česar je občinska uprava obema ponudnikoma pri tem kriteriju dodelila najvišje možno število točk. Kot ob tem še dodaja, pa komisija za koncesije tudi ni vezana na mnenje Socialne zbornice Slovenije, zakonodaja pa tudi ne določa, da ponudniku, ki je pridobil pozitivno mnenje s pridržkom, ni mogoče podeliti koncesije za opravljanje javne službe.

V zvezi s tožbenim očitkom, da je bila pri ocenjevanju ponudbe zavoda A. upoštevana nezakonito izračunana cena socialnovarstvenega programa, pa se toženka sklicuje na določbo 6. člena Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev, ki določa, da neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca zajema povprečno 110 ur efektivnega dela na mesec. V primeru, da gre za posebnost naselja (razpršenost uporabnikov, dostopnost uporabnikov) ali za posebno obravnavo upravičencev, pa lahko povprečno število efektivnih ur na mesec odstopa za največ 10 %. Kot navaja toženka, so v Občini Radenci uporabniki storitev zelo razpršeni, zato je odstopanje, določeno v javnem razpisu, v mejah zakonske določbe. Izbrani ponudnik pa je pri izračunu cene socialnovarstvene storitve na efektivno uro tudi pravilno upošteval določbo javnega razpisa, po kateri znaša obseg storitve 120 efektivnih ur na mesec.

Glede na obrazloženo toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V vlogi, prejeti dne 28. 10. 2014, tožnica navaja, da zakonodaja koncedentu dopušča le, da predpisano povprečno število efektivnih ur ene socialne oskrbovalke v mesecu zniža za 10 %. Zaradi velike razpršenosti naselja namreč koncedent efektivnih ur ne more zvišati iz predvidenih 110 ur na 120 ur mesečno. Kot še dodaja, pa bi morala toženka odstopanja od splošnega pravila podrobneje opredeliti v razpisni dokumentaciji pri navodilih o oblikovanju cene socialnovarstvene storitve.

Zavod A., ki ima v tem upravnem sporu status prizadete stranke, na tožbo ni odgovoril.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožnica v skladu z napačnim pravnim poukom zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo. Po izdaji odločbe, s katero je župan pritožbo zavrnil, pa je zoper izpodbijano odločbo v skladu s pravnim poukom v roku 30 dni od prejema drugostopne odločbe vložila še tožbo v upravnem sporu. V izpodbijani odločbi naveden pravni pouk, da je zoper odločbo mogoča pritožba, je napačen, saj po izrecni določbi prvega odstavka 47č. člena ZSV zoper odločbo o podelitvi koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Ker napačen pravni pouk o pravici do pravnega sredstva po sodni praksi ne more biti v škodo stranke, ki je ravnala v skladu s takšnim pravnim poukom, je sodišče tožbo v obravnavani zadevi štelo za pravočasno, čeprav je bila vložena po poteku roka 30 dni od vročitve izpodbijanega akta, ki ga za vložitev tožbe v upravnem sporu določa prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožnica v tožbi navaja, da je bila komisija za koncesije na seji, na kateri je sprejela predlog podelitve koncesije, nesklepčna. Pri tem se sklicuje na določbo 47. člena ZSV, po kateri mora organ, pristojen za podelitev koncesije, za pregled in presojo prispelih ponudb imenovati najmanj tričlansko strokovno komisijo. Po presoji sodišča omenjena določba opredeljuje le najmanjše število članov komisije. Kvorum, ki mora biti izpolnjen, da lahko komisija veljavno odloča, pa določa drugi odstavek 16. člena Pravilnika o koncesijah na področju socialnega varstva, po katerem je komisija sklepčna (in lahko torej veljavno odloča), če je na seji prisotna večina njenih članov. Glede na navedeno je bila komisija za koncesije na svoji 3. seji dne 23. 4. 2014, na kateri je sprejela predlog podelitve koncesije, sklepčna, saj sta bili na seji od skupaj treh članic prisotni dve članici komisije.

Glede očitka o pristranskosti občinske uprave pri odločanju pa sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je B.B. direktorica družbe, ki jo je ustanovila toženka, ter ena od družbenikov ustanovitelja izbranega ponudnika, še ne zadostuje za zaključek, da občinska uprava pri izbiri koncesionarja ni delovala nepristransko. Zgolj strankin dvom v nepristranskost organa (brez navedbe konkretnih navzven zaznavnih in objektivnih okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost) po sodni praksi namreč ne more vplivati na zakonitost odločitve.

Utemeljeni pa so po presoji sodišča ugovori tožnice v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe ter v zvezi s presojo ponudb glede na ponujeno dnevno ceno ter kakovost programa dela ponudnikov.

Z izpodbijano odločbo je občinska uprava koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu na območju Občine Radenci podelila zavodu A., v obrazložitvi odločbe pa je svojo odločitev utemeljila z navedbo, da izbrani ponudnik izpolnjuje vse zahtevane pogoje, zaradi česar mu na podlagi predloga komisije za koncesije podeljuje koncesijo za opravljanje javne službe. V posledici navedenega je bila ponudba tožnice kor neuspešna zavrnjena. Takšna obrazložitev pa po presoji sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar strankam ne zagotavlja učinkovito sodno varstvo, sodišču pa onemogoča, da odločbo preizkusi.

Po 47c. členu ZSV se koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu izmed ponudnikov, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, podeli ponudniku, katerega ponudba je najugodnejša. Merila za izbor najugodnejšega ponudnika določa Odlok o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe pomoč družini na domu v Občini Radenci (koncesijski akt) v prvem odstavku 7. člena, po katerem se pri izbiri koncesionarja upoštevajo naslednja merila: cena storitve na efektivno uro, program dela, reference ponudnika ter oddaljenost ponudnika od območja, za katero se podeljuje koncesija. Vrednost posameznega merila za izbor pa je v razpisni dokumentaciji določil koncedent.

Po sodni praksi mora organ, ki podeljuje koncesijo, v odločbi o podelitvi koncesije navesti razloge za svojo odločitev, kar pomeni, da mora odločbo obrazložiti v tolikšni meri, da so iz nje razvidni razlogi za dodelitev točk po posameznih kriterijih oz. merilih za vsakega ponudnika posebej, v obrazložitvi pa morajo biti navedeni tudi razlogi o tem, zakaj je prijava izbranega ponudnika prejela večje število točk v primerjavi z neizbranimi ponudniki. Le s takšno obrazložitvijo je neizbranim ponudnikom zagotovljeno učinkovito izpodbijanje odločbe in s tem učinkovito sodno varstvo. Ker v izpodbijani odločbi občinska uprava ni navedla števila točk, ki sta jih ponudnika prejela po posameznih merilih ter ni navedla razlogov za prejeto število točk po posameznih merilih, izpodbijana odločitev ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, po katerem mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati tudi razloge za odločitev.

Pri vrednotenju ponudb po kriteriju kvalitete programa dela pa bi morale biti upoštevane tudi strokovne ugotovitve, navedene v mnenju Socialne zbornice Slovenije. Ob upoštevanju navedenega mnenja (če je podano) mora namreč komisija za koncesije pripraviti predlog podelitve koncesije (šesti odstavek 47b. člena ZSV). Da se koncesija podeli na podlagi omenjenega mnenja, pa je izrecno določeno tudi v drugem odstavku 44. člena ZSV. Iz navedenega jasno izhaja, da mora komisija za koncesije pri vrednotenju programa dela upoštevati ugotovitve zbornice v mnenju (še posebej, če gre za ugotovljene pomanjkljivosti programa) in se do ugotovitev v predlogu podelitve koncesije tudi opredeliti. Če ugotovitev v mnenju ne upošteva, mora za to navesti razloge. V obravnavani zadevi se komisija za koncesije v predlogu podelitve koncesije do ugotovitev zbornice v nasprotju s pravnimi predpisi ni opredelila, občinska uprava pa v obrazložitvi odločbe tudi ni navedla, kako (če sploh) so bile te ugotovitve upoštevane pri izbiri najugodnejšega ponudnika. Toženka se je do ugotovitev zbornice opredelila šele v odgovoru na tožbo, v katerem pa pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe ni mogoče dopolnjevati.

Utemeljeni pa so tudi očitki tožnice, da je komisija za koncesije zavodu A. pri uporabi kriterija dnevne cene na efektivno uro neutemeljeno dodelila maksimalno število točk. Ceno socialnovarstvene storitve so morali ponudniki po izrecni določbi 8. alineje prvega odstavka 5. člena Odloka o podelitvi koncesije za izvajanje javne službe pomoč družini na domu v Občini Radenci izračunati po metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Omenjeno metodologijo določa Pravilnik o metodologiji za oblikovanje socialnovarstvenih storitev, ki v 12. členu določa splošne elemente za oblikovanje cen socialnovarstvene storitve pomoč družini na domu. Stroške omenjene storitve sestavljajo med drugim tudi stroški za neposredno izvajanje storitve na domu uporabnikov, ki zajemajo tudi stroške dela neposrednih izvajalcev oskrbe, pri katerih se po izrecni določbi 1. alineje sedmega odstavka pravilnika upoštevajo normativi za neposredne izvajalce oskrbe, kot jih določa Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Omenjeni pravilnik določa časovne normativne socialnovarstvenih storitev z namenom zagotoviti osnovo za vrednotenje stroškov in določanje cen storitev (2. člen pravilnika). Po splošnem pravilu iz 6. člena pravilnika zajema neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca povprečno 110 ur efektivnega dela na mesec. Odstopanja od predpisanega povprečnega števila efektivnih ur na mesec so možna v dogovoru z občino za največ 10 % v primeru, ko gre za posebnost naselja (razpršenost uporabnikov, dostopnost do uporabnikov...) ali za posebno obravnavo upravičencev.

V obravnavni zadevi sta ponudnika ponujeno ceno socialnovarstvene storitve izračunala na obrazcu, ki je priloga Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, pri čemer je tožnica ceno storitve na efektivno uro izračunala tako, da je vsoto vseh predvidenih stroškov storitve (1.612,63 EUR) delila z 110 efektivnimi urami, zavod A. pa je vsoto teh stroškov (1.647,63 EUR) delil z 120 efektivnih ur na mesec. Ker je bila tako izračunana cena storitve tožnice na efektivno uro (14,66 EUR) višja od ponujene cene izbranega ponudnika (13,73 EUR), je komisija za koncesije pri kriteriju ponujene cene storitve zavodu A. dodelila maksimalno število točk, tožnici pa temu sorazmerno manjše število točk.

Tako izračunana cena socialnovarstvene storitve izbranega ponudnika pa tudi po presoji sodišča ni v skladu s predpisano metodologijo, na uporabo katere napotuje javni razpis. Kot ugotavlja sodišče, javni razpis pri izračunu cene socialnovarstvene storitve napotuje na uporabo metodologije za izračun cene po pravilniku in ne določa jasno in nedvoumno, da bi bilo treba pri izračunu cene upoštevati drugačno (to je višje) število efektivnih ur od splošno predpisanih 110 ur efektivnega dela na mesec. Na podlagi splošnega določila javnega razpisa, da znaša obseg storitve predvidoma 120 ur, pa po presoji sodišča tudi ni mogoče zaključiti, da je koncedent v obravnavani zadevi predvidel višje število efektivnih ur za izvedbo del kot jih določajo normativi. Za efektivne ure namreč po 2. členu Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev štejejo le ure neposredno opravljenih socialnovarstvenih storitev pri uporabnikih, kamor ne sodijo ure, v katerih se opravljajo druga opravila (npr. priprave ne delo). Glede na obrazloženo bi morala oba ponudnika v obravnavani zadevi ponujeno ceno na efektivno uro izračunati upoštevaje splošno pravilo, po katerem neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca ne sme preseči 110 ur efektivnega dela na mesec.

Ker sodišče v upravnem sporu ne more samo odločiti o stvari (tretji odstavek 47č. člena ZSV), iz podatkov sodnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do sedaj izvrševala koncesijsko pogodbo (četrti odstavek 47č. člena ZSV), je sodišče zaradi ugotovljenih kršitev določb postopka ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo Občinski upravi Občine Radenci v ponovno odločanje.

V ponovnem postopku bo morala občinska uprava pri odločanju o podelitvi koncesije slediti pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, odločbo o podelitvi koncesije pa bo morala v skladu z napotki sodišča tudi ustrezno obrazložiti. Nov upravni akt bo morala izdati v roku 30 dni od prejema te sodbe.

Sodišče je odločilo na seji, ker dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, med strankama v postopku ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.

Toženec v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost aktov, po 25. členu ZUS-1 ni upravičen do povračila stroškov postopka. Zato je sodišče zahtevek toženke za povračilo stroškov postopka zavrnilo.


Zveza:

ZSV člen 44, 47b, 47c. ZUP člen 214.
Pravilnik o metodologiji za oblikovanje socialnovarstvenih storitev člen 12.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev člen 6.
Datum zadnje spremembe:
19.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5OTM2