<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 15002/2010-44

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.15002.2010.44
Evidenčna številka:VS2005921
Datum odločbe:22.12.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Kp 15002/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - pravice obrambe - nedovoljeni dokazi - odločanje o dokaznem predlogu - varstvo zasebnosti - komunikacijska zasebnost - pravica do lastnega glasu - poseg v pravico do zasebnosti - dopustnost posega - snemanje izjave

Jedro

Če je obsojenec uporabil komunikacijsko sredstvo za izrekanje grožnje oškodovancu, to je za storitev kaznivega dejanja, se ne more uspešno sklicevati, da mu je bila s posnetkom kršena pravica do zasebnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je dne 29. 6. 2010 obsojenega B. H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 3. 2011 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh dovoljenih zakonskih“ razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ali sodišču prve stopnje ali pa sodišču druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke se je zagovornik pisno izjavil.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. V zahtevi zagovornik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta oprli dokazno oceno tudi na posnetek pogovora med obsojencem in oškodovancem dne 30. 9. 2008. Posnetek je predložil sodišču oškodovanec. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje, da ne gre za nedovoljen dokaz, ker je obsojenec sam priznal, da je oškodovancu rekel, da ga bo zadavil (višje sodišče ugotavlja, da je to povedal v zagovoru še preden je sodišče prve stopnje poslušalo posnetek), poleg tega pa je tudi vedel, da ga je oškodovanec snemal. O obsojenčevi navedbi, da je vedel, da ga je oškodovanec snemal, pa zagovornik navaja, da to ne pomeni, da je vedel že od začetka, pač pa da se je s snemanjem seznanil šele po končanem snemanju, ko ni imel nikakršne možnosti, da svojo pravico do zasebnosti zaščiti oziroma, da se pred nedovoljenim snemanjem zavaruje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, v kateri je vsebinsko opredeljena pravica človeka do lastnega glasu, ki vsakomur zagotavlja, da se sam odloči o podobi svoje osebnosti v komunikaciji z drugim. Poudarja, da je jasno, da vsebina pravice predpostavlja, da se posameznika na eventuelno snemanje opozori pred začetkom in da se mu tudi da možnost, da svojo pravico izvršuje. Če pa gre za seznanitev s snemanjem po končanem pogovoru pa to ne pomeni, da je bila ta posameznikova pravica tudi upoštevana in spoštovana. Meni da gre za poseg v človekovi pravici iz 35. in 37. člena Ustave. Ponavlja navedbe iz pravnomočno končanega postopka, v kakšnih okoliščinah je bila obsojenčeva izjava dana in kaj je bil vzrok zanjo ter poudarja, da citirani določbi Ustave po stališču Ustavnega sodišča človeško komunikacijo varujeta tudi pred tem, da bi besede (nepremišljena ali impulzivna izjava, površno mnenje ali pa kakršenkoli pogovor zaradi vsebine ali tona glasu v drugačnih okoliščinah) pričale proti tistemu, ki jih je izgovoril.

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-472/02 z dne 7. 10. 2004 definiralo obseg pravice do svobode komuniciranja kot del pravice do zasebnosti po 35. členu in po prvem odstavku 37. člena Ustave. Zapisalo je, da Ustava tisti del zasebnosti, ki se nanaša na svobodo komuniciranja, varuje dvakrat: v 35. členu, kjer postavi splošna pravila, da ima vsakdo pravico do zasebnosti in da je zasebnost nedotakljiva, in še posebej v prvem odstavku 37. člena, s katerim je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil. Vendar se ustavna odločba nanaša na varstvo pred (tajnim) snemanjem pogovorov, brez dovoljenja oseb, ki v pogovoru sodelujejo in se varstvo razteza tudi na položaj, ko sogovornik brez vednosti drugega v pogovor kot poslušalca vključi tretjo oseb.

9. Z vložnikom zahteve se je potrebno strinjati, da ima v skladu z citiranima določbama Ustave vsak pravico do lastnega glasu, da odloči, kdo lahko sliši njegovo sporočilo po telekomunikacijah, ali sme sporočilo poslušati še kdo drug poleg sogovornika, zlasti pa tudi, ali bo glas (sporočilo) posnet. Bistveno seveda je, da lahko nekdo glede na okoliščine primera pričakuje, da ga tretji ne bo slišal oziroma, da pogovor med njim in sogovornikom ne bo posnet ter nato posredovan in predvajan drugim. Zapis glasu namreč daje oblast nad tujo osebo, kar pravilno poudarja zagovornik iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, tujo osebno dobrino, kar omogoča ponovitev in tako poseg v izključno pravico osebe, da razpolaga s tem, kar je govorila, da sama odloča, kdo naj to sliši in kdo lahko sliši. Pravici pa se lahko oseba izrecno ali molče odpove, v to pravico, torej v pravico do komunikacijske zasebnosti, pa se lahko poseže tudi brez dovoljenja, kadar gre za izvrševanje neke pravice in bi imela ta pravica, ob upoštevanju načela sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, prednost pred pravico do glasu (sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 186/2003 z dne 7. 4. 2005 in I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009). V obeh citiranih sodbah je Vrhovno sodišče presodilo, da ima v primeru takoimenovanega tajnega snemanja pri tehtanju pravic, obsojenčeve pravice do svobode komuniciranja in pravice oškodovanca do njegove pravice do zasebnosti, do miru v domačem okolju, brez telefonskih groženj ali pravice do osebnega dostojanstva oziroma pravice do časti in dobrega imena, oškodovančeva pravica prednost pred pravico obsojenca do glasu, zato ni mogoče govoriti pri snemanju obsojenčevih besed o protipravnem posegu v njegovo pravico do zasebnosti in zato ne gre pri opiranju na posnetek pogovorov za dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opreti. Takšno stališče je zavzelo tudi sodišče prve stopnje. Presodilo je, da ima pravica oškodovanca do nedotakljivosti njegovega življenja in pravica do nedotakljivosti njegove telesne celovitosti prednost pred pravico obdolženca (sedaj obsojenca) do komunikacijske zasebnosti. Ker je obsojenec uporabil komunikacijsko sredstvo (mobilni telefon) za izrekanje grožnje oškodovancu, to je za storitev kaznivega dejanja, se sedaj ne more uspešno sklicevati, da mu je bila kršena pravica do zasebnosti. Po navedenem, da posnetek pogovora ni nedovoljen dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti obsodilne sodbe.

10. V obravnavani zadevi pa je obsojenec je v svojem zagovoru povedal, da je vedel, da ga je oškodovanec snemal (list. št. 18 spisa). Sodišče je poslušalo posnetek pogovora potem, ko je obsojenec v svojem zagovoru priznal, da je oškodovancu po telefonu rekel besede, da ga bo zadavil (drugi odstavek na strani 2 sodbe višjega sodišča). V odločbi, na katero se sklicuje zagovornik, je Ustavno sodišče zapisalo, da pravica do zasebnosti ni kršena, če oseba tretji osebi dovoli snemanje ali poslušanje oziroma če oseba privoli, da se jo snema ali se tej pravici, to je pravici na glasu, kot delu pravice do zasebnosti, izrecno ali molče odpove. V obravnavanem primeru se je obsojenec, ki se je zavedal, da ga oškodovanec snema, izrekel besede, ki predstavljajo grožnjo, pravici do zasebnosti oziroma pravici na glasu odpovedal. Tako so pravilne ugotovitve sodišča druge stopnje, da je dejstvo, da je obsojenec vedel, da ga oškodovanec snema, okoliščina, ki izključuje poseg v pravico do zasebnosti, ki je varovana v 35. in 37. členu Ustave. Posnetek, ki ga je predložil oškodovanec v postopku pred sodiščem prve stopnje in katerega vsebino je sodišče poslušalo ter nanj tudi oprlo sodbo, ni nedovoljen dokaz in tako tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornikove navedbe, da se je obsojenec s snemanjem seznanil šele po končanem snemanju in da ni imel nikakršne možnosti, da se zavaruje pred nedovoljenim snemanjem, pa pomenijo le zagovornikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga (zmotne ugotovitve dejanskega stanja) z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Kršitev pravice do obrambe zagovornik nakazuje z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da se kot priča zasliši J. H., ki bi lahko povedal o subjektivnem občutku ogroženosti pri oškodovancu, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, z obrazložitvijo, da je dejansko stanje že razjasnjeno z izpovedbo oškodovanca, zaslišane priče, pregledom SMS sporočil in poslušanjem telefonskega pogovora. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča ter odgovorilo na zagovornikove pritožbene navedbe, da bi bilo pričo potrebno zaslišati, ker bi lahko izpovedala o subjektivnem občutku ogroženosti pri oškodovancu, to je o tem, kako se je oškodovanec obnašal v prisotnosti obsojenca po storjenem dejanju. Navedlo je, da predlagana priča v času storitve kaznivih dejanj ni bila niti z obdolžencem niti z oškodovancem, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog. S takšno argumentacijo se vložnik zahteve ne strinja in meni, da če je sodišče zaslišalo kot pričo V. J., bi o subjektivnem občutku ogroženosti bi moralo zaslišati tudi J. H. Merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu stranke, je mogoče strniti v sledeče: obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če je pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaz določno zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe torej je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi ustrezno obrazloženi, tako da obramba tudi navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik je v postopku zatrjeval, da bi lahko J. H. izpovedal o oškodovančevem subjektivnem občutku ogroženosti. Da dokaz ni materialnopravno relevanten sta presodili sodišči prve in druge stopnje. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zavzeli stališče, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti obramba ni utemeljila. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi priča lahko izpovedovala o pomembnem, pravno relevantnem dejstvu – oškodovančevem subjektivnem občutku ogroženosti. Presodili sta, da ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da bi lahko izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Zagovornik z trditvami, ki so bile v postopku že presojene in z nestrinjanjem z dokazno oceno, ko izpostavlja, da je sodišče dokazno presojo oprlo tudi na izpovedbo priče V. J., ne more uspeti, saj s temi navedbami ni izkazal obstoja in uspešnosti dokaza, ki bi ga moral izkazati z določeno stopnjo verjetnosti glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. Zagovornik v izrednem pravnem sredstvu namreč ni konkretno izpodbijal utemeljitev sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in tudi ni z verjetnostjo izkazal pravne relevantnosti dokaza na instanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba I Ips 234/2007).

12. Z navedbami, v katerih zagovornik navaja, da bi bilo potrebno ocenjevati tudi objektivno ogroženost oškodovanca, da v primeru, da bi se oškodovanec res počutil ogroženega, ali bi se dejansko bal za svojo varnost ali življenje, na vprašanje sodnice, kako se je počutil zaradi groženj, zagotovo ne bi rekel, da „nikoli ne veš, kaj ima človek v glavi, saj je že pred tem grozil, da ima doma pištolo, da ima posle s Cigani“, pač pa bi jasno in nedvoumno opisal svoje občutke, da je iz zaslišanja razvidno, da se je oškodovanec odločil za kazensko ovadbo zoper obsojenca, ker je zmotno mislil, da mu je obsojenec poškodoval avtomobil oziroma, ker naj bi mu prodal nek les, ki ga je imel skladiščenega pri obsojencu, da tudi priča J. ni potrdila, da bi se oškodovanec počutil ogroženega, da v postopku ni bila ugotovljena ogroženost oškodovanca v zvezi s poslanim SMS sporočilom, da bi se sodišče moralo osredotočiti le na dogodka, ki sta predmet obtožbe in v okviru tega presojati obstoj ogroženosti, pa uveljavlja, da odločilna dejstva v pravnomočni sodbi, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Zagovornik tako ne uveljavlja kršitve zakona ampak, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

13. Neutemeljene so tudi navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja pri presoji izpovedbe priče J. Zagovornik nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kršitve pa ne utemelji in tudi ne obrazloži, kako naj bi procesna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Ostaja na ravni nestrinjanja s presojo dokazov, saj polemizira z izpovedbo priče J. in zaključuje, da izpovedba te priče ne utemeljuje zaključka, da se je oškodovanec počutil ogroženega zaradi obsojenčevih groženj.

14. Ker kršitve zakona po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zagovornikovo neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v sodbi sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-8, 371/2, 395, 395/1.
URS člen 35, 37.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0MjU2