<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sklep VIII DoR 48/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.DOR.48.2014

Evidenčna številka:VS3006440
Datum odločbe:09.12.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSSD Pdp 261/2014
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Miran Blaha
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - plačilo nadur - policist

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je viške ur, ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa presegajo izravnavo v referenčnem obdobju šestih mesecev in se štejejo kot nadure, delodajalec na zahtevo delavca dolžan obračunati in izplačati kot nadure, ali pa lahko v naslednjem referenčnem obdobju delavcu enostransko odredi njihovo koriščenje (kot proste ure) in ali je tudi v tem primeru delavec, ki je te ure izkoristil, upravičen do plačila nadur.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je viške ur, ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa presegajo izravnavo v referenčnem obdobju šestih mesecev in se štejejo kot nadure, delodajalec na zahtevo delavca dolžan obračunati in izplačati kot nadure, ali pa lahko v naslednjem referenčnem obdobju delavcu enostransko odredi njihovo koriščenje (kot proste ure) in ali je tudi v tem primeru delavec, ki je te ure izkoristil, upravičen do plačila nadur.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna bruto zneske za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, in sicer v zneskih, ki izhajajo iz sodbe, od teh odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji oziroma drugačen zahtevek tožnika je zavrnilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožnikov delovni čas pri toženi stranki neenakomerno razporejen in da se v takšnem primeru kot povprečna delovna obveznost upošteva polni delovni čas v obdobju šestih mesecev. Višek ur, ki presegajo polni delovni čas po tem obdobju, je tožnik (kot nadure) po odredbi nadrejenega porabil v naslednjem referenčnem obdobju. Za te porabljene nadure v kasnejšem referenčnem obdobju mu je sodišče priznalo 30 % dodatek, upoštevajoč urno postavko osnovne plače, zavrnilo pa je njegov zahtevek za plačilo celotne nadure (to je razlike do 130 %).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo glede datumov zapadlosti nekaterih priznanih zneskov za delo preko polnega delovnega časa, spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je tudi, da stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tako kot sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni pravne podlage za priznanje celotnega zneska nadur, saj je tožnik te ure dejansko izkoristil in bi takšno priznanje pomenilo neupravičeno obogatitev. Kot neutemeljeno je tudi štelo sklicevanje tožnika na določbo drugega odstavka 19. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave.

4. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na razliko med prisojenim dodatkom v višini 30 % in vtoževanim dodatkom v višini 130 %, je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Med drugim navaja, da bi morala tožena stranka ob koncu posameznega referenčnega obdobja tiste ure, ki presegajo izravnavo polnega delovnega časa in pomenijo nadure, obračunati in plačati kot nadure ter viškov oziroma manjkov ne bi smela prenašati iz enega v drugo referenčno obdobje. Kompenzacija nadur bi se v drugem obdobju lahko vršila le s soglasjem oziroma na željo tožnika, še to pa proti hkratnemu plačilu dodatka v višini 30 % osnovne bruto urne postavke. Razlog za odrejanje prostih ur niso bile potrebe organizacije dela, temveč zgolj in samo izognitev plačila nadur. Tožnik je bil v posledici takšnega ravnanja oškodovan pri plačilu, tako v obliki dolžnih plačil kot iz naslova povrnitve škode. Prenos in kompenzacije izven posameznega referenčnega obdobja ni dopustna oziroma ni zakonita. Dejstvo, da je npr. moral biti namesto izplačila osmih nadur doma en delovni dan, je zanj pomenilo dvakratno prikrajšanje, saj za osem nadur ni prejel plačila 8 x 130 osnovne enourne postavke, za nadaljnjih osem ur, ko je moral biti doma in ne na delu, da je kompenziral nadure iz prejšnjega referenčnega obdobja, pa ni prejel dodatnega plačila za izmensko delo, nedeljsko delo itd., čeprav dodatki predstavljajo občuten del njegove plače. Kot sporna izpostavlja stališča, da delavec ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 130 %, to je plačila celotne nadure, ne glede na to, ali se strinja s kompenzacijo v naslednjem referenčnem obdobju ali ne. Ne strinja se tudi s tem, da bi priznanje celotnega zneska nadure, ob tem, da jih je dejansko izkoristil, pomenilo neupravičeno obogatitev in da odrejanja prostih ur v naslednjem referenčnem obdobju ni mogoče šteti za nezagotavljanje dela. Pri tem navaja, da ne problematizira razporejanja delovnega časa znotraj referenčnega obdobja ter navaja, da sta se stranki dogovorili za zagotavljanje opravljanja dela v delovnem času 40 ur tedensko, to pa pomeni, da mu tožena stranka z odreditvijo kompenzacije nadur v naslednjem referenčnem obdobju tudi ni zagotavljala dela (41. člen Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR). Navaja, da gre v tem delu tudi za bistveno kršitev iz 15. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišči naj bi tudi napačno tolmačili določbo drugega odstavka 19. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave; napačna je presoja, da je tožena stranka proste ure lahko določala sama brez njegovega soglasja. Sodišči naj ne bi upoštevali določb 145. člena in 147. člena ZDR o prepovedi dela preko polnega delovnega časa, ki veljata tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali prerazporeditve delovnega časa. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 77/2009. Ob stališčih sodišč nižje stopnje je izničen inštitut referenčnega obdobja, ki zahteva izravnavo polnega delovnega časa v točno določenem najdaljšem obdobju (šest mesecev). Uredba o delovnem času v organih državne uprave tožniku daje možnost izrabe nadur v obliki prostih ur, nikakor pa tega tožena stranka ni smela početi sama in izven posameznih referenčnih obdobij. Predlaga dopustitev revizije glede pravnih vprašanj, ali je pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa pravno dopustno viške ur, ki presegajo izravnavo oziroma povprečje polnega delovnega časa ob zaključku posameznega referenčnega obdobja (torej nadure), enostransko in brez soglasja delavca prenašati v naslednje referenčno obdobje namesto obračuna izplačila. Postavlja vprašanje, ali je ob odsotnosti soglasja delavca, ki za omenjene nadure želi plačilo, obstajala pravna podlaga za prenos viškov oziroma za prenos manjkov. Sprašuje tudi, ali mu je mogoče očitati neupravičeno obogatitev v primeru priznanja plačila za omenjene nadure v višini 130 % osnovne urne postavke, ki so bile brez pravne podlage in v izogib plačilu prenesene iz enega v drugo obdobje in enostransko kompenzirane z odrejanjem prostih ur. Sprašuje, ali je opravičevanje prenosov in odrejenih kompenzacij nadur z neenakomerno razporeditvijo delovnega časa dopustno tudi izven referenčnih obdobij, kljub jasnemu stališču, da gre v takem za nadurno delo. Postavlja tudi vprašanje, ali bi morala tožena stranka njegove nadure ob zaključku referenčnega obdobja obračunati in izplačati po nadurni postavki (130 %), naslednje referenčno obdobje pa začeti s štetjem ur od začetka in s pravilnim razporejanjem delovnega časa doseči izravnavo polnega delovnega časa do zaključka referenčnega obdobja. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da gre za pomembna pravna vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, posebno ker gre na nek način za vzorčen primer, tožena stranka pa s kršitvami nadaljuje.

5. Predlog je utemeljen.

6. Sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, zlasti v nekaterih primerih, ki jih zakon izrecno našteva (367.a člen ZPP).

7. Ker gre v tem sporu za takšen primer, je revizijsko sodišče dopustilo revizijo. Pri tem je številna vprašanja tožnika (razen izjem, ki jih ni upoštevalo) smiselno povzelo in oblikovalo v vprašanje, ki izhaja iz izreka tega sklepa.


Zveza:

ZPP člen 367a.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMTkx