<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 153/2010
ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.153.2010

Evidenčna številka:VS2005430
Datum odločbe:11.11.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Kp 982/2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - protispisnost - razlogi o odločilnih dejstvih - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča, s katero vložnik zahteve ne soglaša, ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo K 155/2008 z dne 17. 6. 2009 obsojeno S. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ) ter ji izreklo po 50. členu istega zakonika pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 3 mesece zapora ter preizkusno dobo 2 let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) jo je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, naložilo pa ji je plačilo sodne takse. Odločilo je tudi, da je dolžna oškodovancu S. d. o. o. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.389,39 EUR, s presežkom tega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 982/2009 z dne 18. 3. 2010 zavrnilo obsojenkino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Obsojenka je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi, ker zatrjevanje, da se sodba sklicuje na izjavo, ki naj bi jo obsojenka ne dala, ni točno in zato je neutemeljen očitek, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. V ostalem ocenjuje, da razlogi sodbe niso v nasprotju s podatki spisa, dokazna ocena pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Obsojenka ponavlja svojo interpretacijo poslovanja ter svojo oceno in videnje dejanskega stanja primerja z zaključki sodišča. Vsebinsko to pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da je dokazna ocena sodišča nerazumljiva in so razlogi sami s seboj v nasprotju, povsem splošne in jih v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki, ki v izjavi s ponovitvijo svojih stališč zavrača navedbe vrhovne državne tožilke.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka s trditvijo, da izjave o njenem naročanju blaga od novembra 2002 do januarja 2003 ni nikoli dala. Vprašanje, kdo je naročal blago, ji nikoli ni bilo zastavljeno, priči L. Z. in J. Z. sta izpovedali, da so naročila potekala po telefonu in da je možno, da je naročilo sprejel kdorkoli od večih zaposlenih. V zvezi s to okoliščino se sklicuje tudi na zagovor, dan na glavni obravnavi in na izpovedbo priče A. S.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obsojenkinem naročanju blaga obrazložilo in pri tem izhajalo iz njenega zagovora in izpovedb zaslišanih prič. V zvezi z oceno izpovedbe T. Š. je utemeljilo, da njegovemu pričanju ne more popolnoma verjeti, ker je obsojenka sama izjavila, da je ona naročala blago v času od novembra 2002 do januarja 2003. Takšno izjavo je sodišče prve stopnje povzelo iz obsojenkinega zagovora, danega preiskovalni sodnici na zaslišanju 18. 8. 2008 (listovna št. 16). Na glavni obravnavi z dne 1. 4. 2009 (listovna št. 80) je obsojenka zavrnila obtožbeni očitek, poudarila, da ni nikogar ogoljufala in takega namena ni imela ter da se sama ni pogovarjala glede plačila računov z L. Z., v ostalem pa vztrajala pri že podanem zagovoru in navedbah v ugovoru zoper obtožnico. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe povzelo vsebino obsojenkinega zagovora v nasprotju z zapisnikom o njenem zaslišanju in da je s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Sklepanje o tem, da je obsojenka vedela, da njena firma ni sposobna plačati dolgove, je sodišče prve stopnje, kot je razvidno iz razlogov sodbe (obrazložitev prvostopenjske sodbe v prvem odstavku na 4. strani) oprlo na obsojenkino ravnanje in njeno sklicevanje na okoliščine, da ima družinske in finančne težave ter na zaostajanje plačila najemnin lastniku družbe G. Zahteva z navedbami, s katerimi nasprotuje presoji sodišča in ponuja lastno oceno dopisa navedene družbe z dne 6. 5. 2003, uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pri tem je treba poudariti, da z nasprotovanjem dokazni oceni, ki jo sprejme sodišče in s katero ne soglaša vložnica zahteve, ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se le-te nanašajo na pomanjkljivosti v izreku in v obrazložitvi sodbe ter na protispisnost.

9. V zaključnem delu obrazložitve zahteve obsojenka z lastnim videnjem poteka celotne zadeve problematizira vprašanje izpovedb prič L. Z. in T. Š. ter vprašanje „preslepitvenega namena“. Tudi v tem obsegu zahteva nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje v zahtevi obsojenka. Zato je njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev ji je, ob upoštevanju njenih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyNDQz