<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 478/2001
ECLI:SI:VSRS:2002:II.IPS.478.2001

Evidenčna številka:VS06610
Datum odločbe:05.05.2002
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 1222/2000
Področje:DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:volilo - veljavnost volila - izpodbijanje sklepa o dedovanju in volilu v pravdi - ponarejena listina - ničnost pogodbe zaradi podlage - načelo vestnosti in poštenja - obnova postopka, če se sodna odločba opira na ponarejeno listino - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - zastaranje terjatve

Jedro

Po 224. členu ZD je mogoče vložiti tožbo in uveljavljati pravice v pravdi tedaj, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka. Razlogi in roki za vložitev take tožbe so navedeni v 394. členu ZPP in v primeru, da se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, je v 6. točki 394. člena v zvezi s 4. točko 396. člena ZPP predviden subjektivni rok tridesetih dni od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, v zadnjem odstavku tega člena pa objektivni rok petih let. Ker so v konkretnem primeru vsi tožniki vložili tožbo že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe in v roku petih let od sklepa o dedovanju, ni mogoče govoriti o zastaranju njihove terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo tretjič. Razsodilo je, da se razveljavi dedni dogovor, ki so ga dne 9.12.1991 sklenili tožniki M. S. in ... ter toženka B. K. in je povzet v sklepu o dedovanju Temeljnega sodišča v Celju, enote v Celju, opr. št. D 491/91 z dne 9.12.1991, po pokojni B. R., in sicer v tistem delu, v katerem toženka kot volilojemnica prejme v last lokal - cvetličarno, skupaj z delavnico ter pravico, da si v obstoječem hodniku na svoje stroške uredi sanitarije. Razsodilo je še, da mora toženka na navedenem delu nepremičnine opustiti posest in jo prepustiti tožeči stranki. Tožena stranka, ki se s tako sodbo ni strinjala, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priznava, da je bila toženka obsojena zaradi kaznivega dejanja uporabe krive listine s ponarejenim podpisom oporočiteljice, vendar poudarja, da tožniki toženki niso priznali pravice do lokala zaradi te listine, saj so dvomili v njeno pristnost. Pravico do lokala so ji priznali zato, ker so jim bili znani odnosi med toženko in zapustnico, ki je želela to, kar je bilo zapisano v sporni oporoki. Dediči so sklenili dedni dogovor prav zato, da bi prešli nesoglasje glede toženkine zahteve po volilu in torej zato, ker so se hoteli poravnati. Zato ni utemeljena razlaga višjega sodišča, da so tožniki nedovoljeno razpolagali s svojimi pravicami in da je tako razpolaganje proti načelom morale. Tudi sodnica, ki je vodila zapuščinski postopek, ni menila tako. Morda je bil res presežen okvir zapuščinskega postopka, ker so dediči toženki prepustili premoženje, za katero so menili, da ji kot volilo ne gre, vendar ta okoliščina ne zmanjšuje teže dogovora in ga je še vedno mogoče obravnavati kot sodno poravnavo. Revizija očita višjemu sodišču tudi zmotno trditev, da je bila kazenska sodba razlog za obnovo zapuščinskega postopka, ker sodišče o volilu ni odločalo s sklepom. Če ne bi bilo dednega dogovora, bi moralo sodišče ob trditvi, da podpis na oporoki ni pristen, pravdne stranke napotiti na pravdo in če bi se pravda iztekla drugače kot kazenski postopek, bi bila mogoča obnova. Toda sodišče je odločilo na podlagi dednega dogovora, s katerim so tožniki toženki prepustili lokal ne glede na veljavnost oporoke. Toženka se upira tudi razlagi, da ni lastnica spornega lokala. Trdi, da je postala lastnica na podlagi dednega dogovora in da se je sodišče zavezalo, da bo izvedlo vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi, ko bo za to pridobilo vse potrebne podatke. Če toženka ni postala lastnica, potem je protislovno stališče pritožbenega sodišča, da ji je prenehalo najemno razmerje. Stališče, da so tožniki lastniki lokala, je tudi v nasprotju s tožbenim zahtevkom. Revizijo vlaga tudi v zvezi z razlago, naj bi za take postopke ne veljali roki za obnovo postopka. Ker je bila zapuščina razdeljena, tožniki niso več v premoženjski skupnosti, zato razširitev tožbe brez soglasja tožene stranke ni bila mogoča. Če jo je sodišče dovolilo, je kršilo pravila postopka in je ta kršitev vplivala na izid sojenja. Poleg tega tožbeni zahtevek tožnikov ni bil pravočasen, toda pritožbeno sodišče na ta pritožbeni ugovor ni odgovorilo. Pri tem je treba poudariti še dejstvo, da je bila z izpodbijanim sklepom o dedovanju kot zakonita dedinja razglašena tudi V. K., ki je prejela 4/24 zapuščine oz. zgradbe, v kateri je sporni lokal, in ki se s tožniki ni udeležila pravde in zato ni pravilen njihov zahtevek za prepustitev lokala.

Po 375. členu člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba opozoriti na 371. člen ZPP, po katerem sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka, ki formalno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne razloži za katero bistveno kršitev naj bi šlo. Iz stavka na drugi strani utemeljitve revizije, ki ugovarja razlogom v zvezi z ničnostjo, bi bilo sicer mogoče ugibati, da misli na prvi odstavek 339. člena ZPP, a se moti, ker bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni. Sodišče bo o revizijskih pomislekih v zvezi z materialnim pravom odgovorilo kasneje.

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili. Očitek sodbam (zlasti sodbi pritožbenega sodišča) revidentka utemeljuje s podajanjem svojih pogledov na dejanski stan, toda tega sta ugotovili že sodišči prve in druge stopnje in ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem enotni uporabi procesnega in materialnega prava, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ob nespornem dejstvu, da je toženka storila kaznivo dejanje, ko je v zapuščinskem postopku predložila lažno listino, je prekršila splošna načela obligacijskega prava iz 10. do 12. člena Zakona o obligacijskih razmerij (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki prepovedujejo zlorabo pravic in zapovedujejo vestno in pošteno sklepanje pogodb, tako da se izrazi svobodno urejanje obligacijskih razmerij. Ker je v 52. členu ZOR izrecno predvideno, da je nično sklepanje pogodb in sporazumov, če ni ustrezne podlage ali če je ta nedopustna, je razumljivo, da bi bil v primeru, če bi pravdne stranke sklenile kak dogovor, tak dogovor ničen.

V konkretnem primeru pa tožniki s toženko niso sklenili posebnega dogovora, temveč so se udeležili zapuščinskega postopka po pokojni B. R.. V njem je prva tožnica priglasila svojo terjatev do zapuščine, toženka pa je predložila pogodbo, iz katere je izhajalo volilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prva tožnica sicer sumila, da ta pogodba ne more biti resnična, vendar ni šlo za utemeljen dvom, da listina ni prava. Tedaj tožnica tudi ob skrbni presoji še ni mogla utemeljiti ali celo dokazati razlogov za sum. Zato ni bilo razlogov, da bi zapuščinsko sodišče prekinjalo postopek in čakalo izid pravde, temveč je v sklepu o dedovanju pod točko I.

ugotovilo, da zapustnica ni napravila oporoke, a je z listino z dne 18.1.1990 volila cvetličarno in delavnico B. K. kot volilojemnici. Pod točko II. je toženko B. K. razglasilo za volilojemnico in nato navedlo zakonite dediče, v dednem dogovoru pa je samo povzelo, kaj dobi volilojemnica iz zapuščine. Po tretjem odstavku 214. členu Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) sklenejo dedni dogovor samo dediči, volilojemnikov pa zakon ne všteva med dediče (85. člen v zvezi s tretjim odstavkom 78. člena ZD). Tem oporočitelj zapusti eno ali več določenih stvari, zato se ne morejo sporazumeti o delitvi ali o načinu delitve zapuščine. V konkretnem primeru se to pokaže že iz vsebine dednega dogovora, v katerem so se dediči sporazumeli o tem, kako naj se upošteva terjatev prve tožnice do zapuščine, medtem ko je bilo volilo toženki samo povzeto v ta dogovor. Toženka v reviziji navaja, da je v zapuščino prijavila terjatev tudi njena mama, toda ta trditev nima pravnih posledic, ker je njena mama kot dedinja samostojno odločala o svojih pravicah in terjatvah.

Ker se tako izkaže, da je sodišče zapisalo dedni dogovor med dediči in da ni moglo iti in tudi dejansko ni šlo za kako dogovarjanje med dediči in volilojemnico, je sodišče druge stopnje v petem dostavku na 4. strani utemeljitve svoje sodbe pravilno zapisalo, da sporazum v zapuščinskem postopku ni imel pravne narave sodne poravnave s toženko, temveč je šlo samo za ugotovitev podlage in izdajo sklepa o volilu (218. člen ZD).

Po 224. členu ZD je mogoče vložiti tožbo in uveljavljati pravice v pravdi tedaj, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka. Razlogi in roki za vložitev take tožbe so navedeni v 394. členu ZPP in v primeru, da se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, je v 6. točki 394. člena v zvezi s 4. točko 396. člena ZPP predviden subjektivni rok tridesetih dni od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, v zadnjem odstavku tega člena pa objektivni rok petih let. Ker so v konkretnem primeru vsi tožniki vložili tožbo že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe in v roku petih let od sklepa o dedovanju, ni mogoče govoriti o zastaranju njihove terjatve.

Tudi revizijska izvajanja tožene stranke v zvezi s spremembo tožbe niso utemeljena, ker bi lahko tožniki vložili posebne tožbe in predlagali združitev pravdnih postopkov, pa tudi v primeru, če sodišče ne bi združilo zadev v skupno obravnavanje, sodbe v zadevah ne bi mogle biti drugačne od izpodbijane. Tudi dejstvo, da med tožečo ali med toženo stranko ni navedena V. K., ki je prav tako dedinja po pokojni B. R., ni pomembno, ker so znani idealni deleži dedičev in se bo prizadeta dedinja lahko sama odločala o načinu delitve novega premoženja.

Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, češ da je toženka lastnica spornega lokala. Lastninsko pravico naj bi pridobila po prvem odstavku 20. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90), toda ta pravni naslov ni veljaven. Zato lahko lastniki s tožbo zahtevajo, da jim vrne prejeto in ker v zemljiški knjigi toženka še ni vpisana, zadošča, da opusti posest na spornem delu nepremičnine in jo prepusti tožeči stranki.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. Ker revizija ni utemeljena, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).


Zveza:

ZD člen 78, 78/3, 85, 214, 214/3, 224. ZTLR člen 20, 37.ZOR člen 10, 11, 12, 52.ZPP člen 394, 394-6, 396, 396/1-4, 396/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy03NzM5