<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 101/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.IPS.101.2007

Evidenčna številka:VS23824
Datum odločbe:28.06.2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:dokazni postopek - zavrnitev dokaznega predloga obrambe - kršitev kazenskega zakona - izsiljevanje - zakonski znaki kaznivega dejanja

Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje treh prič, ki pri izvršitvi kaznivega dejanja sploh niso bile navzoče, ker ne bi v ničemer pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo že razčiščeno z izvedenimi dokazi.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega P.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 2.000,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil obsojeni P.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 12.2.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavila je kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki 420. člena v zvezi s 17. členom ZKP in zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 29. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave). Po mnenju zagovornice obe izpodbijani sodbi ne podajata vseh potrebnih razlogov glede krivdoreka in odločilnih dejstev, iz katerih bi izhajali znaki očitanega kaznivega dejanja. Nista navedli, kakšno premoženjsko korist naj bi obsojenec pridobil in zakaj jo je šteti za protipravno, saj je oškodovanec imel do obsojenca dolg iz naslova posojila. Ni obrazloženo, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj bi oškodovančeva zadolžnica oškodovala njegovo premoženje. V konkretnem primeru je šlo zgolj za založitev premičnih stvari, s čimer pa oškodovanec lastninskih in drugih pravic na njih ni izgubil. Zagovornica trdi, da so tako izrek, kot tudi razlogi izpodbijanih sodb v nasprotju s podatki v spisu. Obsojenec oškodovanca ni udaril po glavi. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič S., P. in I. je bilo pavšalno zavrnjeno, ker da priče ne bi mogle izpovedati ničesar bistvenega. V pravnomočni sodbi ni podan noben konkretni in utemeljen razlog, zakaj je sodišče verjelo zgolj le oškodovancu in ne obsojencu. Sodišči sta v tej zvezi tudi povsem neutemeljeno zavrnili pričevanje priče B., pri čemer sta to oprli predvsem na dejstvo, da se priča ni mogla spomniti, kdaj je posodila denar I. Iz teh razlogov je zagovornica predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo menil, da je neutemeljena. Po njegovem mnenju ima opisano ravnanje vse zakonite znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 218. člena KZ. V izpodbijanih sodbah so tudi vsi razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je sprejemljivo obrazložilo tudi, zakaj predlaganih treh prič ni zaslišalo.

Obsojenec in njegova zagovornica sta bila o odgovoru vrhovnega državnega tožilca obveščena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona, ki ga uveljavlja obsojenčeva zagovornica, češ da v opisu kaznivega dejanja ni vseh znakov kaznivega dejanja iz 1. odstavka 218. člena, je zmotna. V opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je namreč opisana obsojenčeva resna grožnja napram oškodovancu, obsojenčev namen, da mu oškodovanec izroči 200.000 SIT, udarec po oškodovančevem obrazu, napisana zadolžnica oškodovanca z navedbo poravnave do dne 27.10.2002, zavarovanje plačila z osebnim avtomobilom in mobilnim telefonom ter končno grožnja, da naj oškodovanec ne pokliče policije. V takšnem opisu je natančno naveden obsojenčev namen, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist in je ta korist tudi konkretizirana.

Trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri se ponavlja obsojenčev zagovor in trditve, da obsojenec oškodovanca ni udaril po glavi, da je imel oškodovanec dolg do obsojenca ter da ni razloga, zakaj je sodišče verjelo oškodovancu, pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v pravnomočnih sodbah. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljavljati.

Sodišče je tudi povsem razumljivo zavrnilo predlog za zaslišanje treh prič, ki pri izvršitvi kaznivega dejanja sploh niso bile navzoče in je tako povsem sprejemljiva ugotovitev sodišča, da te priče ne bi v ničemer pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je bilo že razčiščeno z izvedenimi dokazi. Sodišče ni dolžno zaslišati vsako pričo, ki jo predlaga obramba, če takšen dokazni predlog ni relevanten za ugotovitev dejanskega stanja, tako da obsojencu v tem primeru niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz Ustave, kot skuša prikazati obsojenčeva zagovornica.

Prav tako v postopku ni prišlo do kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj obe izpodbijani sodbi vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih v tej kazenski zadevi. Uveljavljanje obsojenčeve zagovornice, da sodišče ni sledilo izpovedbi priče B. glede oškodovančevega dolga, pa sodi v vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga, kot je že omenjeno, v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčeva zagovornica, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, ki je razvidno iz obsojenčevih podatkov v prvostopenjski sodbi.


Zveza:

ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.KZ člen 218, 218/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNjYwNg==