<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sklep II Ips 301/2014
ECLI:SI:VSRS:2015:II.IPS.301.2014

Evidenčna številka:VS00002372
Datum odločbe:08.10.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sklep I Cp 538/2014
Datum odločbe II.stopnje:14.05.2014
Senat:Karmen Iglič Stroligo (preds.), Janez Vlaj (poroč.), Vladimir Balažic, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
Institut:denacionalizacija - vrnitev v naravi - vlaganja v nepremičnino - prepoved razpolaganja s premoženjem za katerega obstaja dolžnost vrnitve - ničnost pogodbe - privatizacija stanovanja - pravica do odkupa stanovanja - lastninska pravica - kolizija pravic - lastninska pravica v pričakovanju - prodajna pogodba - zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe - denacionalizacijski postopek - nepravdni postopek - prekoračitev tožbenega zahtevka - standard obrazloženosti drugostopenjske odločbe - pravica do sodelovanja v postopku - res transacta - sodna poravnava - učinek pravnomočnosti

Jedro

Sklenitev prodajne pogodbe iz prvega odstavka 117. člena SZ lahko pomeni nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.

Revident ne more uspeti z revizijskim uveljavljanjem prekoračitve zahtevka (to je kršitev načela dispozitivnost), ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, že zato, ker tega ni grajal pravočasno - v pritožbi (pri čemer ne trdi, da te kršitve takrat ni mogel grajati - primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delnim sklepom odločilo:

- prva nasprotna udeleženka je dolžna denacionalizacijskima upravičencema pok. A. A. in B. A., vsakemu do 1/2, vrniti v last, z vzpostavitvijo lastninske pravice, nepremičnino - posamezen del stavbe z ID znakom ..., skupaj s pripadajočim deležem 31/100 na splošnih skupnih delih stavbe, ki ga zaseda prvi stranski udeleženec (1. točka izreka);

- ugotovi se, da so kupoprodajna pogodba glede nepremičnine z ID znakom ..., skupaj s pripadajočim deležem 27/100 na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, sklenjena 3. 2. 1992 med Občino ... in C. C., in vsi nadaljnji razpolagalni pravni posli z navedeno nepremičnino nični (2.a točka izreka);

- tretji stranski udeleženec je dolžan denacionalizacijskima upravičencema pok. A. A. in B. A., vsakemu do 1/2, vrniti v prejšnji točki izreka navedeno nepremičnino v last, z vzpostavitvijo lastninske pravice (2.b točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega stranskega udeleženca zavrnilo in izpodbijani delni sklep v 1. točki izreka potrdilo (I. točka izreka); pritožbama prve in četrte predlagateljice je ugodilo, pritožbi tretjega stranskega udeleženca pa delno ugodilo ter izpodbijani delni sklep v 2.b točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (II. točka izreka); sicer je pritožbo tretjega stranskega udeleženca zavrnilo in izpodbijani delni sklep v 2.a točki izreka potrdilo (III. točka izreka).

3. Zoper ta sklep sta prvi in tretji stranski udeleženec vložila dovoljeni reviziji. Prvi stranski udeleženec v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sklep sodišča druge stopnje v I. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek, oziroma podredno, da razveljavi sklep sodišča druge stopnje v I. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje pa v 1. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek. Stališče višjega sodišča, da so pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi neugotovitve stanja in vrednosti nepremičnine ob podržavljenju in v času vračanja neutemeljeni, je napačno in neobrazloženo. Podana je bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišči pa sta posegli tudi v revidentovi ustavni pravici do poštenega obravnavanja pred sodiščem in do obrazložene odločitve. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ravnalo v nasprotju s sklepom pritožbenega sodišča I Cp 1386/2011 z dne 8. 6. 2011 oziroma je povsem opustilo izvedbo opravil, ki mu jih je to naložilo s tem sklepom - ugotovitev vrednosti nepremičnine ob podržavljenju in v času vračanja, pri čemer je treba upoštevati določbo prvega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navedeno je osnova za odločanje o vračanju premoženja (temeljna predpostavka in podlaga za denacionalizacijo), brez katere ni mogoče odločati niti o delnem vračanju premoženja. Stališče višjega sodišča v izpodbijanem sklepu je nasprotno oziroma drugačno od stališča, ki ga je v isti zadevi že zavzelo to isto sodišče, kar je nepojmljivo in pomeni poseg v pravico do poštenega sojenja in do enakopravnega obravnavanja ter kršitev 2. člena Ustave RS. V vsakem primeru bi moralo pritožbeno sodišče to nasprotno stališče utemeljiti, česar ni storilo, zaradi česar sta podani bistveni procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povsem zgrešena, pavšalna, arbitrarna in iz konteksta njegovih navedb iztrgana ter nepoštena je drugostopenjska zavrnitev pritožnikovega stališča, da se na račun dela podržavljenega premoženja, glede katerega so podane ovire za vračanje, vrača sporno stanovanje. Višje sodišče je spregledalo, da sodišče prve stopnje o tem (pritožbenem) ugovoru kljub napotkom istega sodišča v sklepu z dne 8. 6. 2011 sploh ni odločalo oziroma s tem v zvezi ni ugotavljalo dejanskega stanja. Na ta ugovor tudi samo ni odgovorilo in ni saniralo opustitve sodišča prve stopnje. Tako sojenje ni skladno z ustavno zajamčenimi načeli zakonitega in poštenega sojenja ter načeli pravne države. Revident ne razume neobrazloženega stališča višjega sodišča, da njegove ugotovitve, ki jih izpostavlja kot pomembne, ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve z vidika njegovega pravnega položaja, ker je stavčno in po vsebini nejasno (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). To stališče pa je v kontekstu nadaljnjih stališč pritožbenega sodišča, da imajo položaj stranke v zvezi z ugotavljanjem vrednosti podržavljene nepremičnine le osebe, navedene v 60. členu ZDen, in da bodo te pritožnikove pripombe v zvezi z izvedenskim mnenjem o vrednosti nepremičnine, ki je predmet vračanja, pomembne v nadaljevanju postopka, tudi materialnopravno zmotno in v nasprotju s stališčem istega sodišča v sklepu z dne 8. 6. 2011. Hkrati pa revidentu odreka oziroma ogroža njegov položaj stranke (stranskega udeleženca) v tem postopku, kajti glede na pravnomočno odločitev o vrnitvi stanovanja denacionalizacijskima upravičencema se bo v nadaljevanju postopka gotovo izpostavilo vprašanje pravnega interesa za njegovo nadaljnjo udeležbo v postopku. Sodišče prve stopnje je revidentu odtegnilo možnost obravnavanja pred sodiščem (bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), česar sodišče druge stopnje ni saniralo, pri čemer je navedlo omenjeno materialnopravno zmotno stališče. Spregledalo je določbe ZPP (v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), ki urejajo položaj stranskega udeleženca. Revidentove pritožbene navedbe in pripombe v zvezi z ugotavljanjem stanja in vrednosti nepremičnine ob podržavljenju in v času vračanja bistveno vplivajo in se nanašajo (tudi) na vprašanje vračanja v naravi. Revident opozarja, da je v pritožbi izpodbijal stališče sodišča prve stopnje, da njegov pravni položaj ni ovira za vrnitev stanovanja v last denacionalizacijskima upravičencema, pri čemer je navajal, da je svojo udeležbo v tem nepravdnem postopku priglasil zaradi varovanja svojih pravic in koristi, ki temeljijo na Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) - pravica imetnika stanovanjske pravice do odkupa stanovanja. Kot stranka denacionalizacijskega postopka (60. člen ZDen v zvezi z 49. členom Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) je svoj položaj varoval z dokazovanjem, da v konkretnem primeru ni podlage za denacionalizacijo in da ne obstoji dolžnost vrnitve stanovanja v naravi oziroma da obstojijo pravne ovire za njegovo vrnitev (tretji odstavek 16. člena ZDen v zvezi s tretjim odstavkom 19. člena istega zakona). Iz pritožbenih navedb, ki jih citira, izhaja, da je v okviru in smislu pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) v pritožbi svoj pravni položaj uveljavljal kot pričakovano (pravilno pričakovalno) pravico, kar mu priznava tudi ustavnosodna praksa. Gre za pričakovalno (lastninsko) pravico do stanovanja. Ta (je) temelji(la) na SZ, ki je začel veljati pred uveljavitvijo ZDen, in tudi vlogo za odkup je revident vložil pravočasno (29. 11. 1991), tudi še pred uveljavitvijo ZDen in pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Prva nasprotna udeleženka kot zavezanka po SZ je bila z njim dolžna skleniti pogodbo za odkup, pa tega ni storila, zato je bil prisiljen vložiti tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (zadeva IV P 141/92, ki še ni končana oziroma je postopek zaradi tega denacionalizacijskega postopka prekinjen). V konkurenci dveh pravic (revidentove po SZ in upravičenčeve po ZDen) je revidentova nedvomno nastala prej in je ta ni mogel uresničiti zaradi neupravičene odklonitve zavezanke za prodajo, torej ne iz razlogov na njegovi strani. S tem je poseženo v revidentove ustavne pravice, vsaj v pravice do enakopravnega obravnavanja, do doma in stanovanja ter do zasebne lastnine. Drugostopenjsko stališče, da se kot pričakovalna pravica šteje le sklenjena kupoprodajna pogodba, do česar v konkretnem primeru ni prišlo, oziroma da revidentov pravni položaj pomeni le golo upanje in da nima zadostne podlage v nacionalnem pravu (ustaljeni sodni praksi ali pravni normi), je pravno zmotno in v nasprotju samo s seboj ter z ugotovljenim dejanskim stanjem. Revidentova stanovanjska pravica temelji na SZ in pravnomočnih odločbah ter jo tako varuje pravnomočnost, ki je v sistemu pravnih vrednot nad zakonitostjo, saj je temelj pravne varnosti. Načelo pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Revidentova pravica do stanovanja torej temelji na nacionalnem pravu oziroma pravni normi ter na pravnomočni odločbi in mu je zaradi kasnejšega zakona, ki je ni z ničimer derogiral, spremenil ali razveljavil, ni mogoče odvzeti ali vanjo poseči. Tak poseg pomeni kršitev 33. člena Ustave RS. Revident se ne strinja s stališčem, da v konkurenci pridobitve lastninske pravice po 117. členu SZ in njene pridobitve z vračanjem premoženja po ZDen prevlada ZDen zaradi njegovega 88. člena. Izpolnitev zakonske dolžnosti zavezanca po prvem odstavku 117. člena SZ ne pomeni nedopustnega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen. Nasprotnega stališča sodišči ne obrazložita. Z vrnitvijo stanovanja v last upravičencema je revidentova pravica, ki mu jo je uzakonil SZ in je pravnomočno ugotovljena, popolnoma izničena. Sodišče s sklicevanjem na 125. člen SZ ne pojasni aplikacije konkretnega primera na to zakonsko določilo. Ne drži, da v času vložene zahteve za odkup revident ni mogel pričakovati enakega pravnega varstva kot tisti upravičenci, katerih stanovanje ni bilo predmet denacionalizacije. Opozoriti je namreč treba, da gre v konkretnem primeru za zahtevo za denacionalizacijo, ki temelji na 5. členu ZDen, pri kateri po 56. členu ZDen dolžnost vrnitve nastopi šele s pravnomočnostjo odločbe sodišča. To pomeni, da ta dolžnost ne nastopi že ob vložitvi zahteve, kot je primer pri zahtevi, ki temelji na 3. in 4. členu ZDen. Tretji odstavek 56. člena ZDen med določbami, ki se smiselno uporabljajo pri odločanju o zahtevah iz 5. člena istega zakona, 88. člena zakona ne navaja. Sklicevanje na Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (ZZPS) je neutemeljeno in materialnopravno zmotno. Stališče sodišča v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je brez utemeljenih razlogov (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

4. Tretji stranski udeleženec z revizijo izpodbija III. točko izreka sklepa sodišča druge stopnje v zvezi z 2.a točko izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in pravnomočni sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče druge stopnje njegove pritožbene razloge glede nezakonite odločitve o ničnosti razpolagalnih pravnih poslov zavrnilo pavšalno, pri čemer se je zmotno in protispisno oprlo na 17. člen ZNP. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju. Predlagatelji so svoj denacionalizacijski zahtevek modificirali s predlogom z dne 8. 11. 2012, iz katerega ne izhaja, da bi zahtevali ugotovitev ničnosti razpolagalnih pravnih poslov, kakor je sodišče prve stopnje odločilo v 2.a točki izreka sklepa. To je razumljivo, saj so denacionalizacijski upravičenci v zvezi s tem vložili tožbo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (P 610/2010). Ponovno zahtevanje ugotovitve ničnosti teh poslov še v nepravdnem postopku bi tako pomenilo litispendenco. Sodišče druge stopnje je torej oprlo odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti na 17. člen ZNP, čeprav glede tega denacionalizacijski upravičenci niso nikoli podali predloga oziroma postavili "tožbenega zahtevka". Določbe 17. člena ZNP pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tudi zato, ker bi morali denacionalizacijski upravičenci tak zahtevek naperiti zoper nasprotnega udeleženca, to pa v konkretnem primeru ni tretji stranski udeleženec. Le ta položaj bi bil primerljiv s statusom tožene stranke v pravdnem postopku. Če bi pristali na uporabo 17. člena ZNP, bi moralo sodišče (sicer neobstoječ zahtevek) vročiti tretjemu stranskemu udeležencu s pozivom, naj nanj odgovori. To se v obravnavanem postopku ni zgodilo, kar pomeni absolutno bistveno procesno kršitev, saj tretjemu stranskemu udeležencu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Poleg tega bi moralo sodišče v celoti spoštovati določbe ZPP, tudi drugi odstavek njegovega 181. člena, pri čemer revident opozarja, da denacionalizacijski upravičenci nikoli niso pojasnili svojega pravnega interesa za vložitev zahtevka za ugotovitev ničnosti razpolagalnih pravni poslov, kar je razumljivo, saj tudi zahtevka niso vložili. Delni sklep je sodišče prve stopnje izdalo 20. 11. 2013 in pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati, da bi moral pravni interes obstajati tudi na ta dan, pa ni. Sodišče druge stopnje je namreč istočasno razveljavilo 2.b točko izreka delnega sklepa, kar pomeni, da je odločitev v 2.a točki njegovega izreka ostala osamljena, brez kakršnihkoli posledic. Če upoštevamo še, da je tretji stranski udeleženec 21. 6. 2013 (poleg dejstva, da je lastnik stanovanja že na podlagi SZ) postal še zemljiškoknjižni lastnik, je samostojen obstoj ugotovitve, da so razpolagalni pravni posli nični, brezpredmeten. Brez izbrisnega zahtevka z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja namreč ugotovitveni zahtevek, da so razpolagalni posli nični, sam zase ne zadosti kriteriju, da je podan pravni interes za njegovo vložitev. Tega se zaveda tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je treba pojasniti, da na dan vložitve revizije tretjemu stranskemu udeležencu ustrezna izbrisna tožba ni bila vročena, bistveno pa je, da takega tožbenega zahtevka ni bilo 20. 11. 2013. Revident vztraja, da se vprašanje ničnosti razpolagalnih pravnih poslov obravnava v pravdnem (kontradiktornem) postopku. Pojasnjuje, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 610/2010 tekel pravdni postopek zaradi ugotovitve ničnosti kupoprodajne in darilne pogodbe, ki se je 9. 9. 2013 končal s sodno poravnavo. Tretji stranski udeleženec je zato v zvezi z v konkretni zadevi predhodnim vprašanjem o ničnosti razpolagalnih pravnih poslov uveljavljal ugovor res transacta. Vsebina omenjene sodne poravnave je sicer bila, da stranki umikata tožbo in nasprotno tožbo, vendar to ne pomeni, da se je postopek zaključil s sklepom kot procesnim aktom, ki bi bil posledica umika tožb. Sodišče v konkretnem primeru zato ni moglo šteti, da o zadevi še ni bilo meritorno odločeno v pravdnem postopku. Predmet tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim je bila sklenjena sodna poravnava, je bila ugotovitev, da sta kupoprodajna pogodba med Občino ... kot prodajalcem in C. C. kot kupcem z dne 3. 2. 1992 in k tej pogodbi sklenjen aneks z dne 29. 9. 1993 nična, in nadalje ugotovitev, da je darilna pogodba med C C. kot darovalcem in tretjim stranskim udeležencem kot obdarjencem z dne 22. 9. 1994 nična. Pri sodni poravnavi so sodelovale iste stranke kot v obravnavani zadevi. To pomeni, da je o pravici ali pravnem razmerju tako v objektivnem kot tudi subjektivnem smislu že bilo odločeno pred izdajo delnega sklepa sodišča prve stopnje. Gre za upoštevanje pravnega stanja na 9. 9. 2013, saj so stranke tega dne vsebinsko sprejele odločitev, da pravde ne nadaljujejo in se strinjajo s pravnim stanjem tega dne. Takrat je bil tretji stranski udeleženec vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik stanovanja, kar je bilo strankam ob sklepanju sodne poravnave znano ali bi jim moralo biti znano. Če so denacionalizacijski upravičenci umaknili tožbo ob vedenju tega dejstva, to pomeni, da se strinjajo s tem, da je on lastnik stanovanja. Izrazili so zelo jasno voljo, da se pogodbe ne štejejo za nične. Z ignoriranjem navedenega je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. člena ZNP in storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je pritožbene očitke v tej smeri zavrnilo pavšalno, pri čemer se sklicuje na judikate (II Ips 617/2006, II Ips 327/98 in II Ips 544/2001), ki na obravnavano vprašanje ne ponujajo odgovora. Revidentovo stališče, da je sodna poravnava, v kateri je dogovorjen umik tožbe, meritorna odločitev, je bolj pravilno, o čemer priča tudi dejstvo, da sodišče v teh primerih ne izda sklepa o ustavitvi postopka, temveč je ta zaključen s podpisom sodne poravnave. Prav tako je sodišče druge stopnje zelo pavšalno zavrnilo ugovore tretjega stranskega udeleženca glede napačne uporabe materialnega prava v zvezi z vprašanjem ničnosti razpolagalnih pravnih poslov. Kupoprodajna pogodba z dne 3. 2. 1992 ni nična, sodišči ne bi smeli uporabiti 88. člena ZDen. Sodna praksa je glede tega vprašanja res docela poenotena, vendar so dejanske okoliščine konkretnega primera drugačne od vseh doslej presojanih. V obravnavani zadevi gre za nepremičnino, ki je bila denacionalizacijskim upravičencem "odvzeta" na podlagi povsem veljavnega civilnopravnega posla (menjalne pogodbe iz leta 1947), iz katerega izhajajo enake vrednosti dajatev. Iz tega razloga ta nepremičnina ne more deliti enake usode kot nepremičnine, ki so bile odvzete na podlagi splošnih in abstraktnih pravnih predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, ki so imeli osnovni pomen v razlastitvi zasebne lastnine. Pri pravnih poslih iz 5. člena ZDen je šlo za posle, ki so v formalnem in v konkretni zadevi tudi v vsebinskem smislu povsem zakoniti in veljavni tudi z vidika današnjega ustavnega prava. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska za to nepremičnino ni (bilo) moč razbrati, da so podani pogoji za denacionalizacijo, saj je kot način pridobitve lastninske pravice navedena veljavna civilnopravna pogodba. Tak zapis v ničemer ne odstopa od vseh drugih pridobitev nepremičnin v današnjem času, pri čemer se od teh dobrovernih pridobiteljev ne zahteva, da bi lahko predvideli, da je njihov odsvojitelj nepremičnino pridobil s silo, grožnjo ali zvijačo. Ni razloga, da bi bilo pri tretjem stranskem udeležencu kaj drugače. Nadalje obstaja razlika med premoženjem, nacionaliziranim po 3. in 4. členu ZDen, in premoženjem, nacionaliziranim po 5. členu ZDen, tudi glede vprašanja postopka, saj je za drugo predviden sodni nepravdni postopek in ne ustaljeni upravni postopek. Povsem nerazumno bi bilo, da bi laiki (konkretno tretji stranski udeleženec) lahko predvideli, da je bila menjalna pogodba iz leta 1947 sklenjena pod prisilo. Golo dejstvo, da je bila nepremičnina nacionalizirana na podlagi predpisa iz 3. ali 4. člena ZDen, zadostuje za ugotovitev, da je denacionalizacija po temelju utemeljena. Določba 5. člena ZDen pa podlage za tak zaključek ne daje. Šele odločitev sodišča o tem, da je bil posel sklenjen na podlagi sile, grožnje ali z zvijačo ustvari pogoje za uporabo ZDen - v konkretni zadevi torej šele pravnomočnost 1. točke izreka delnega sklepa. Ta ugotovitveni sklep z dne 12. 7. 2010 učinkuje od pravnomočnosti (8. 6. 2011 - izdaja sklepa višjega sodišča) dalje. To pomeni, da glede stanovanja določbe ZDen do tedaj sploh niso veljale. Do pravnomočnosti sklepa je obstajalo le pričakovanje denacionalizacijskih upravičencev, da bi se določbe ZDen za stanovanje lahko uporabljale, ki je temeljilo na obstoju odprtega denacionalizacijskega postopka. V sodni praksi se poudarja, da je namen 88. člena ZDen, da se začasno, do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo, ustavi promet s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Za uresničitev tega namena pa mora po revidentovem mnenju obstajati zahtevek za denacionalizacijo. Če tega ni, tudi ni razloga za začasno ustavitev prometa s premoženjem, ki sploh še ni predmet denacionalizacije. Tretji stranski udeleženec vztraja, da se v primerih, ko upravičenec zahteva denacionalizirano premoženje na podlagi 5. člena ZDen, 88. člen ZDen ne more uporabiti pred dejansko vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. S sicer ustaljeno interpretacijo, da se ta določba uporablja že s trenutkom uveljavitve ZDen, bi namreč zakon grobo posegel v načelo pravne varnosti (2. člen Ustave RS), saj bi predpostavil, da je bilo nedoločeno število pravnih poslov, sklenjenih med letoma 1942 in 1991 pravno neveljavnih, česar bi se morali subjekti v trenutku uveljavitve ZDen zavedati. Konkretni denacionalizacijski postopek se je začel 15. 5. 1992, šele 8. 6. 1992 pa je ena od upravičenk zahtevo dvignila in jo prenesla na Temeljno sodišče. Poleg tega v zahtevi za denacionalizacijo upravičenke sploh niso zahtevale vrnitve nepremičnine v naravi. Sprememba zahtevka je bila izvedena šele 23. 3. 1993. Prav tako je treba opozoriti, da denacionalizacijske upravičenke niso predlagale izdaje začasne odredbe v skladu z 68. členom ZDen. Nesporno dejstvo je tudi, da so denacionalizacijske upravičenke dosegle zaznambo spora šele 3. 2. 1999, to je po trenutku vknjižbe lastninske pravice na tretjega stranskega udeleženca. Tretji stranski udeleženec je bil torej kot pridobitelj stanovanja v dobri veri, da je bremen prosto. Pomemben je tudi način lastninjenja stanovanj. V konkretnem primeru je treba določbe ZDen oziroma naravo 5. člena tega zakona interpretirati tudi z določbami tedaj veljavnega SZ. Za ta postopek je bistvena zgolj določba drugega dela prvega odstavka 123. člena SZ, ki govori o stanovanjih iz drugega odstavka 113. člena istega zakona. Iz tega izhaja, da se SZ osredotoča zgolj na predpise iz 3. in 4. člena ZDen, nič pa ne omenja stanovanj, ki naj bi bila nacionalizirana na podlagi 5. člena ZDen. Zaključiti je mogoče, da SZ, ki je začel veljati 19. 10. 1991, ni predvidel, da bi denacionalizacijski upravičenci sploh lahko zahtevali vrnitev stanovanj, ki so jih družbene pravne osebe pridobile na podlagi pravnih poslov iz 5. člena ZDen. Če bi to omogočal, bi nedvomno v 113. členu SZ predvidel tudi podržavljenje iz 5. člena ZDen. V 2.a točki izreka delnega sklepa sodišča prve stopnje so za nične poleg kupoprodajne pogodbe z dne 3. 2. 1992 označeni tudi vsi nadaljnji razpolagalni pravni posli, pri čemer ni navedeno, kateri naj bi to bili. Gre za absolutno bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O enakem pritožbenem očitku se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo. Revident na koncu opozarja še na v pritožbi izpostavljen namen zakonodajalca o načinu vračanja nacionaliziranega premoženja. Ta ni bil zgolj v popravi krivic, temveč tudi v preprečevanju povzročanja novih krivic. Izpodbijana odločitev pomeni tudi neposredni poseg v pridobljene pravice oziroma v lastninsko pravico (33. člen Ustave RS).

5. Reviziji sta bili vročeni ostalim udeležencem v postopku. Prva predlagateljica je odgovorila na obe reviziji in predlagala njuni zavrnitvi; priglasila je stroške. Tudi četrta predlagateljica je odgovorila na obe reviziji. Glede revizije prvega stranskega udeleženca je primarno predlagala njeno zavrženje, podredno zavrnitev; glede revizije tretjega stranskega udeleženca pa je predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške.

6. Reviziji nista utemeljeni.

O revizijah obeh revidentov

7. Lastninska razmerja ZDen (tudi z določbo 5. člena) ureja na novo in z učinkom za naprej (ex nunc). Upravičencem omogoča, da lahko svoje zahtevke iz denacionalizacije uveljavljajo na različne načine in v različnih oblikah. Temeljna oblika je vrnitev premoženja v naravi, torej z vzpostavitvijo lastninske pravice denacionalizacijskih upravičencev na njem. Izvedba denacionalizacije v tej obliki je mogoča le, če premoženje, ki je (lahko) predmet vrnitve, ne preide v premoženjsko sfero oseb, ki niso denacionalizacijski zavezanci. Zakonodajalec je ocenil, da je zato nujna uzakonitev prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Brez preprečitve teh razpolaganj bi namreč lahko prišlo do množičnih prenosov lastninske pravice na tem premoženju oziroma na posameznih stvareh s strani denacionalizacijskih zavezancev na pravne subjekte, ki po ZDen niso zavezanci. Taki prenosi bi denacionalizacijo onemogočili ali vsaj bistveno otežili uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov. Prepoved takšnih razpolaganj je zakonodajalec predpisal v 88. členu ZDen. Hkrati je določil, da so pravni posli in enostranske izjave volje, sklenjeni v nasprotju s to prepovedjo, nični. Prepoved razpolaganj, katere kršitev ima za posledico ničnost pravnega posla, je torej uzakonjena v javnem interesu, da se omogoči izvedba denacionalizacije. S to prepovedjo (ius cogens) je zakonodajalec promet s premoženjem, ki je bilo s strani države odvzeto zasebnikom, za določen čas (tretji odstavek 88. člena ZDen v zvezi s prvim odstavkom 64. člena istega zakona) izvzel iz pravnega prometa (res extra commercium), vendar pa s tem ni prekršil ne načela dispozitivnosti ne načela prostega urejanja pogodbenih razmerij (avtonomije volje).1 Izvzetje stvari iz pravnega prometa v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da ta nima sposobnosti biti objekt stvarnih pravic, zaradi česar lastninske pravice na njej ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Povedano drugače, gre za lastnost stvari kot take in ne za lastnost oseb, ki bi s to stvarjo želele razpolagati. Glede na opisane pravne učinke je prepoved razpolaganj iz 88. člena ZDen absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje. To pa je (tudi) razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo (in v njej publicirano pravno stanje nepremičnine)2 ne more varovati nobenega od njih.3 Le ob takšni razlagi so lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev in zagotovljena pravna varnost. Drugačna oziroma temu nasprotna (obširno obrazložena) naziranja tretjega stranskega udeleženca so zmotna.

8. Prepoved iz 88. člena ZDen (je) velja(la) od njegove uveljavitve4 (kar sam zakon določa izrecno in nedvoumno) do poteka tridesetih dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila zahteva za denacionalizacijo dejansko vložena. V tem primeru prepoved velja vse dotlej, dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva denacionalizacijo v obliki odškodnine, ali do pravnomočne odločitve o tem, da se premoženje ne vrne. Za utemeljenost uveljavljanja ničnosti na podlagi določbe 88. člena ZDen je bistven zgolj zaključek o možnosti vrnitve v naravi5 in ne morda (že) konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve.6 Namen navedenega določila je namreč v tem, da bi se denacionalizacijskemu zavezancu preprečila vsakršna razpolaganja, ki bi lahko vplivala na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerih bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Navedeno velja tako za denacionalizacijo po 3. in 4. členu ZDen kot tudi za denacionalizacijo po 5. členu istega zakona. Argument tretjega stranskega udeleženca, da šele odločitev sodišča na podlagi 5. člena ZDen (o tem, da je bil posel sklenjen na podlagi sile, grožnje ali z zvijačo) ustvari pogoje za uporabo ZDen in da njegove določbe do takrat sploh ne veljajo, je sam seboj v nasprotju. Tudi odločitev na podlagi 5. člena ZDen seveda že pomeni uporabo ZDen. Povsem zgrešeno je tudi opozarjanje obeh revidentov, da naj bi za razliko od denacionalizacije po 5. členu ZDen, ko naj bi temelj zanjo ustvarila šele odločitev sodišča o tem, da je bil posel sklenjen na podlagi sile, grožnje ali z zvijačo, pri denacionalizaciji po 3. ali 4. členu ZDen dolžnost vrnitve nastopila že kar ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo. ZDen ne v primeru denacionalizacije na podlagi 3. ali 4. člena ne v primeru denacionalizacije na podlagi 5. člena ne učinkuje neposredno, temveč je (bil) le pravni temelj za vodenje postopkov in izdajo odločb o dodelitvi premoženja oziroma odškodovanju upravičencev (ali njihovih pravnih naslednikov), če so (bili) za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki jih je (bilo) treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej. Zakon pravnih poslov (kot tudi ne predpisov), ki so bili podlaga za podržavljenje, ni razveljavil in tega ni predvidel niti v postopkih denacionalizacije. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da ZDen lastninska razmerja (tudi z določbo 5. člena) ureja na novo in z učinkom za naprej (ex nunc). Ne gre za vzpostavitev prejšnjega stanja, saj ZDen denacionalizacijskega zahtevka ni oblikoval kot odškodninskega. Upravičencem se pravno formalno podržavljeno premoženje ne vrne; na podržavljenem premoženju s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji lastninsko pravico pridobijo.

9. Določba 88. člena ZDen je jasna in ne omogoča širše ali ožje razlage: pravni posli so nični, če je z njimi po uveljavitvi ZDen prišlo do (kakršnegakoli) razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost (možnost) vrnitve.7 Ne drži, da sklenitev prodajne pogodbe iz prvega odstavka 117. člena SZ ne more pomeniti nedopustnega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen; (tudi) do tega vprašanja se je Vrhovno sodišče že (izrecno) opredelilo.8 Prav tako je Ustavno sodišče RS že poudarilo, da ne gre za diskriminacijo stanovalcev v nacionaliziranih in zaplenjenih stanovanjih, ki stanovanja ne morejo odkupiti, ker ima na njem prednostno pravico pričakovani lastninski upravičenec. Kadar sta v koliziji dve pravici, v tem primeru pravica do odkupa in lastninska pravica, se v pravu uveljavi pravilo, da ima prednost močnejša, to je lastninska pravica.9 S 117. členom SZ splošno predpisano obveznost prodaje omejuje že citirani zakon sam (z drugim in naslednjimi odstavki 125. člena), poleg tega pa tudi Zakon o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in ZDen. V skladu z načeloma dispozitivnosti in prostega urejanja pogodbenih razmerij imajo sicer udeleženci pravico v pravnem prometu svobodno urejati obligacijska razmerja, vendar so pri tem vezani na ustavo, prisilne predpise in moralna načela, torej tudi na prepoved, uzakonjeno v 88. členu ZDen.10 Tako kot nasploh je tudi po določbi 117. člena SZ prodaja mogoča le, če je njen predmet dopusten. Ta mora biti dopusten v trenutku sklenitve pogodbe oziroma izdaje sodbe, ki tako pogodbo nadomešča, in ne le v trenutku uveljavitve SZ.11 Ni torej odločilno, da je vlogo za odkup prvi stranski udeleženec vložil pravočasno (29. 11. 1991), tudi še pred uveljavitvijo ZDen in pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Zaradi zakonske prepovedi v ZDen prvi stranski udeleženec stanovanja z ID znakom ... na podlagi 117. člena SZ ne more odkupiti (razen s soglasjem denacionalizacijskega upravičenca). Ni res, da je bila njegova stanovanjska pravica ugotovljena s pravnomočno sodbo,12 poleg tega stanovanjska pravica ne pomeni zgolj in izključno upravičenja do odkupa določenega stanovanja. Imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi ožji družinski člani imajo (so imeli) pravico do odkupa stanovanj, ki niso bila denacionalizirana (123. člen SZ), medtem ko jim (je) glede denacionaliziranih stanovanj, kjer se denacionalizacijski upravičenci niso strinjali z njihovo prodajo, pripada(la) pravica do odpravnine oziroma možnost nadomestnega odkupa pod ugodnimi pogoji (125. člen SZ; primerjaj tudi 173. člen sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona - SZ-1).13

10. Tretji stranski udeleženec nima prav, da izpodbijana odločitev pomeni neposredni poseg v njegove pridobljene pravice (lastninsko pravico). (Tudi) Ustavno sodišče RS je že pojasnilo, da pravica zahtevati ugotovitev ničnosti nima nikakršnega vpliva na lastninska razmerja pogodbenih strank in ne posega v njihovo lastninsko pravico. Nična pogodba je absolutno neveljavna od začetka (ex tunc) in pravno ne učinkuje, zato lastninska pravica na njeni podlagi ne more preiti od prodajalca na kupca. Na njeni podlagi se torej lastninska razmerja ne ustanovijo na novo in ne spremenijo (morebitna odločba sodišča o ugotovitvi ničnosti je zgolj deklaratorna). Pravica zahtevati ugotovitev ničnosti zato nima nikakršnega vpliva na lastninski položaj udeležencev nične pogodbe.14 Velja ravno nasprotno, Ustavno sodišče RS je pri odločanju o vseh denacionalizacijskih zadevah vedno izhajalo s stališča, po katerem pravica do denacionalizacije (pravica zahtevati vrnitev podržavljenega premoženja) pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V skladu s tem stališčem je lahko poseg v pravico do denacionalizacije tudi poseg v ustavno pravico.15 Prav tako na izpodbijano odločitev nima nobenega vpliva okoliščina, da v konkretnem postopku ni bila izdana začasna odredba po 68. členu ZDen. Njen smisel namreč ni v zavarovanju vračila denacionaliziranega premoženja v naravi, saj to funkcijo opravlja ničnostna sankcija, določena v 88. členu ZDen. Smisel izdaje začasne odredbe po 68. členu ZDen je (lahko) le v tem, da denacionalizacijskemu upravičencu v primeru nedovoljenega razpolaganja ni treba vlagati še izbrisne tožbe oziroma vzpostavljati prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.16

Posebej o reviziji prvega stranskega udeleženca

O dovoljenosti

11. Četrta predlagateljica v odgovoru na revizijo prvega stranskega udeleženca opozarja, da naj bi bila ta nedovoljena, saj naj revident ne bi imel pravnega interesa za izpodbijanje pravnomočne odločitve o vrnitvi stanovanja z ID znakom... v last denacionalizacijskima upravičencema. S to naj bi se namreč spreminjalo in posegalo v pravico prve nasprotne udeleženke, ne pa v pravico revidenta. Četrta predlagateljica se očitno spreneveda; prvi stranski udeleženec je v pravnomočno končanem postopku uveljavljal pravico do odkupa stanovanja na podlagi SZ kot pričakovalno lastninsko pravico, ki naj bi pomenila oviro za vrnitev nacionaliziranega premoženja v naravi (tretji odstavek 16. člena ZDen). Izpodbijana odločitev o vrnitvi stanovanja v naravi seveda pomeni poseg v ta njegov zatrjevani pravni interes.

O utemeljenosti

12. Zahtevani standard obrazloženosti odločbe je za višja sodišča nižji kot za sodišča prve stopnje in mu izpodbijani sklep povsem zadosti. Sodišče se je dolžno opredeliti le do tistih strankinih navedb, ki so dopustne in - po njegovi (razumni) presoji - za odločitev bistvenega pomena. Ni torej nujno, da odločba (sodišča druge stopnje) odgovarja prav na vsako posamično (pritožbeno) navedbo oziroma pravni argument stranke posebej. Sodišče druge stopnje je v konkretnem primeru zelo jasno obrazložilo, da je predmet izpodbijanega sklepa le del premoženja, na katerega se sicer nanaša predlog za denacionalizacijo, in to tisti, za katerega je sklenilo, da ovire za njegovo vrnitev v naravi niso podane,17 s čimer se je tudi opredelilo do vseh (drugačnih) naziranj prvega stranskega udeleženca (da jih torej ne sprejema). Tudi njegovo stališče, da se na račun dela podržavljenega premoženja, glede katerega so podane ovire za vračanje, vrača sporno stanovanje, je sodišče druge stopnje zavrnilo obrazloženo. Če se revident z razlogi višjega sodišča ne strinja, to ne pomeni niti kršitve določb pravdnega postopka niti kršitve ustavnih pravic oziroma načel, na katere se sklicuje. Poudariti je nadalje treba, da (morebitna) sukcesivna sprememba pravnega stališča pri odločanju pritožbenega sodišča sama po sebi ne predstavlja revizijsko relevantne kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne posega v ustavne pravice strank.18 Poleg tega sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je (zgolj) dolžno upoštevati njegove napotke (prvi odstavek 362. člena ZPP).19 Višje sodišče je v (razveljavitvenem) sklepu I Cp 1386/2011 z dne 8. 6. 2011 zapisalo (zgolj), da bo treba pri ponovnem ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja upoštevati tudi določbo prvega odstavka 44. člena ZDen. Glede na to, da sodišče prve stopnje v delnem sklepu te vrednosti ni ugotavljalo, ta napotek seveda (še) ni prišel v poštev. Vrednost podržavljenega premoženja bo sodišče prve stopnje (lahko) ugotavljalo v nadaljevanju postopka, v katerem bo (lahko) odgovorilo tudi na ostale (pritožbene) ugovore prvega stranskega udeleženca. Vprašanja vračanja nepremičnine, njene vrednosti in morebitnega plačila zaradi razlike v vrednosti se namreč rešujejo v denacionalizacijskem postopku med strankami tega postopka z odločbo o denacionalizaciji ali z (naknadno) dopolnilno odločbo.20 Ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja torej ne pomeni (nujno) temeljne predpostavke in osnove za odločanje o vračanju premoženja, kot zmotno meni revident.

13. V konkretnem postopku je v tem (vrednostnem) delu med udeleženci zaenkrat sporno zgolj vprašanje, ali je vrednost nadomestne nepremičnine, ki so jo upravičenci dobili ob sklenitvi menjalne pogodbe z dne 29. 12. 1947, sklenjene zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, skupaj z odškodnino, presegala 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. V skladu z določbo prvega odstavka 72. člena ZDen mora namreč upravičenec, če je dana odškodnina presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, kadar se to vrača v naravi, vrniti celoten znesek, ne pa le tisti del, ki presega 30 %. V zvezi s tem vprašanjem je ključno (zgolj) to, da predlagatelji ves čas (primarno) vztrajajo pri vrnitvi (čim večjega obsega) denacionaliziranega premoženja v naravi; v pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2012 pa so izrecno navedli, da naj sodišče za primer ugotovitve, da ob podržavljenju dana odškodnina presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, določi tudi odškodnino, ki so jo dediči denacionalizacijskih upravičencev dolžni plačati, in upravičenca do njenega prejema. Glede na procesna razpolaganja predlagateljev vsa ta vprašanja in odgovori nanje v ničemer ne posegajo v interese prvega stranskega udeleženca, ki in kot jih je v konkretnem postopku (doslej) uveljavljal. Revident je pravni interes za svojo udeležbo v njem utemeljeval s pravnim položajem imetnika stanovanjske pravice do odkupa stanovanja, katerega vrnitev je /tudi/ predmet tega postopka (glede teh stališč je dobil odgovor v 7., 8., 9. in 10. točki obrazložitve), in s trditvami, da je v stanovanje vlagal določena sredstva (primerjaj 60. člen ZDen). Vlaganja v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije, sicer (tudi) lahko vplivajo na njeno vrnitev (primerjaj 25. člen ZDen), vendar ni mogoče prezreti, da prvi stranski udeleženec svojih vlaganj, ki jih je opisal v pripravljalni vlogi z dne 6. 9. 2006, denarno sploh (še) ni ovrednotil, in - kar je še pomembnejše . tudi časovno niti okvirno ni opredelil.21 Pripomniti velja, da je temeljno načelo ZDen vračilo podržavljenega premoženja v naravi (2. člen), čemur sledijo tudi določbe 25. člena. V skladu z drugim odstavkom tega člena ima namreč denacionalizacijski upravičenec tudi v primeru, če se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala, pravico, da izbere možnost njene vrnitve (pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino).22 Bistveno za odločitev o vrnitvi stanovanja z ID znakom ... v last denacionalizacijskima upravičencema je, da zaradi te upravičenčeve pravice izbire iz 25. člena ZDen tudi pri nepremičninah, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala, velja prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen.23

Posebej o reviziji tretjega stranskega udeleženca

14. V obravnavani zadevi gre sicer za nepravdni postopek, v katerem po 21. členu ZNP zahtevek ni bistvena sestavina predloga, vendar to velja predvsem za primere, ko se urejajo kakšna razmerja med strankami. Postopek na podlagi zahteve za denacionalizacijo pa je postopek, ki se ne začne po uradni dolžnosti in v katerem nastopajo udeleženci z nasprotujočimi si premoženjskimi interesi, med katerimi obstaja spor. Zato ta postopek ne sodi med tiste nepravdne postopke, pri katerih je namen bistveno drugačen od pravde, in v njem veljajo strožja pravila. 24 Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je glede dejstev in dokazov v nepravdnem postopku na podlagi 5. člena ZDen uveljavljeno razpravno načelo. V njem velja načelo dispozitivnosti skozi ves postopek (61. člen ZDen).25 V nobenem primeru ni mogoče odločati v nasprotju s postavljenimi zahtevki. 26 V nepravdnih zadevah stranske intervencije ne poznamo, saj se osebam, ki bi bile v pravdi stranski intervenienti, priznava status udeležencev (prva odstavka 19. in 20. člena ZNP). (Tudi) revident je z ugoditvijo njegovemu predlogu za udeležbo v konkretnem postopku postal (samostojni) formalni udeleženec.

15. Revizijske navedbe, da v obravnavanem postopku ničnostni zahtevek sploh ni bil uveljavljan, ne držijo. Prva predlagateljica je v pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 1999 postavila zahtevek za ugotovitev ničnosti kupne pogodbe, sklenjene med prodajalcem Občino ..., in C. C., , kot kupcem glede trisobnega stanovanja v pritličju hiše ... v izmeri 80,73 m2, s pritiklinami, pripadajočo kletjo in skupnimi prostori ter delov stavbe in naprav v skupni izmeri 96,47 m2, ter Aneksa k tej pogodbi z dne 29. 9. 1993 glede iste nepremičnine. V pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2001 sta prva (in takratna) druga predlagateljica kot del primarnega in prvega podrednega zahtevka uveljavljali tudi ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med Občino ..., in C. C., z dne 3. 2. 1992 in Aneksa k tej pogodbi z dne 29. 9. 1993. Predlagatelji so nato svoj zahtevek med postopkom še večkrat "modificiral", nazadnje z vlogo prve predlagateljice in drugega predlagatelja z dne 5. 11. 2012, v kateri ničnostnega zahtevka ni (bilo), so pa navedli, da podredno v tej vlogi postavljenemu zahtevku vztrajajo pri dosedanjem zahtevku. Del izreka pravnomočnega delnega sklepa je tudi ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe glede nepremičnine z ID znakom..., skupaj s pripadajočim deležem 27/100 na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, sklenjene 3. 2. 1992 med Občino ... in C. C., in vseh nadaljnjih razpolagalnih pravnih poslov z navedeno nepremičnino. Tretji stranski udeleženec ima sicer prav v tem, da predlagatelji zahtevka za ugotovitev ničnosti "vseh nadaljnjih razpolagalnih pravnih poslov" z nepremičnino ID znak ... niso postavili nikoli, vendar ne more uspeti z revizijskim uveljavljanjem prekoračitve zahtevka (to je kršitve načela dispozitivnosti - primerjaj prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, že zato, ker tega ni grajal pravočasno - v pritožbi (pri čemer ne trdi, da te kršitve takrat ni mogel grajati - primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Gre sicer za absolutno bistveno procesno kršitev, vendar pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), torej ne gre za kršitev, za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP).27 To kršitev je mogoče uveljavljati tudi z revizijo, vendar le, če je bila storjena (šele) v postopku na drugi stopnji (drugi odstavek 370. člena ZPP in 381. člen istega zakona v zvezi s 37. členom ZNP). Z revizijo se izpodbija odločba sodišča druge stopnje, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa.28 Prav tako drži, da je izrek pravnomočnega sklepa v tem delu nedoločen, vendar ni moč prezreti, da je to kvečjemu v revidentovo korist in ne škodo.29 Ni pa res, da iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ne bi bilo razvidno, za katere posle gre.30 Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o odsotnosti pravnega interesa predlagateljev za zgolj (pravnomočno) ugotovitev ničnosti (brez izbrisnega zahtevka z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja). Takšen izrek namreč predlagateljem ohranja možnost uveljavljanja pravice do izbire oblike denacionalizacije.

16. Na podlagi določbe 286.b člena ZPP je treba šteti, da tretji stranski udeleženec tudi očitek o nemožnosti sodelovanja v postopku zaradi nevročitve zahtevka za ugotovitev ničnosti uveljavlja prepozno. Narava te kršitve namreč ni takšna, da bi njena ugotovitev zahtevala podrobnejšo preučitev (kot to na primer velja ob zavrnitvi dokaznega predloga) in da je ne bi bilo mogoče odpraviti že pred sodiščem prve stopnje; prav nasprotno.31 Opozoriti je nadalje treba, da gre že za drugi postopek v obravnavani zadevi, pri čemer je bistveno, da je sodišče druge stopnje v (razveljavitvenem) sklepu I Cp 1386/2011 z dne 8. 6. 2011 izrecno opozorilo, da ne bo treba čakati na zaključek pravdnih postopkov, saj so vsa razpolaganja v času denacionalizacijskega postopka na podlagi 88. člena ZDen nična (14. točka obrazložitve). Revident se je v postopek res vključil šele kasneje (z vlogo z dne 3. 4. 2007), vendar je od tega do izdaje delnega sklepa sodišča prve stopnje minilo že več kot 6 let, vpogledal je v spis in pridobil fotokopije njegovih pomembnejših delov (primerjaj list. št. 680 in 840) - med drugim tudi pripravljalne vloge predlagateljic z dne 23. 11. 2001 z zahtevkom za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 3. 2. 1992 in Aneksa k tej pogodbi z dne 29. 9. 1993, predložil je več pripravljalnih vlog in se skupaj s pooblaščencem udeleževal narokov. Imel je torej razumno možnost, da se ob ustrezni procesni skrbnosti o vseh (izključno pravnih) stališčih predlagateljev glede ničnosti razpolaganj zaradi nasprotovanja 88. členu ZDen izjavi. Pri tem velja dodati, da (bi) sodišče v nepravdnem postopku o ničnosti razpolaganj denacionalizacijskih zavezancev lahko odloči(lo) tudi (zgolj) kot o predhodnem vprašanju,32 zato (ne)obstoj ustreznega zahtevka oziroma njegova (ne)vročitev z vidika načela kontradiktornosti sam(a) po sebi ne more biti bistven(a).

17. V reviziji (ponovno) obširno obrazložena stališča o res transacta so popolnoma zgrešena. (Tudi) sodna poravnava ima učinek pravnomočnosti, katere negativna funkcija se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). Bistveno pri tem je, da se procesni učinek rei judicialiter transactae (zadeve, o kateri je bila sklenjena sodna poravnava) nanaša le na sporni predmet v materialnopravnem smislu. Glede na revizijske navedbe Vrhovno sodišče poudarja, da je treba vprašanje, kdaj gre za "isto stvar", tudi v razmerju do sodne poravnave reševati po istih pogojih identitete tožbenega zahtevka kot pri razmerju do pravnomočne sodbe.33 Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve.34 Predmet sodne poravnave P 610/2010-II z dne 9. 9. 2013, v skladu s katero sta stranki umaknili tožbo (za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z aneksom in darilne pogodbe) in nasprotno tožbo (za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja), (seveda) ni (bil) enak predmetu zahtevka za ugotovitev ničnosti, ki so ga predlagatelji postavili v konkretnem postopku. Povsem različna sta že opredelitev sodnega varstva, ki so ga predlagatelji uveljavljali s tem zahtevkom, na eni strani, in izrek sodne poravnave, ki vsebuje (zgolj) izjavo o umiku tožbe (in nasprotne tožbe), na drugi strani. Ta pomeni preklic zahteve za sodno varstvo v konkretni pravdi in spada med t. i. čiste procesne dispozicije, saj nima nobenih učinkov zunaj nje. V nasprotju z revidentovim stališčem ne pomeni razpolaganja z zahtevkom in v ničemer ne spreminja pravnega položaja v razmerju med strankama, najsi bo izjava o umiku tožbe samostojna ali vsebovana v sodni poravnavi.35 Okoliščina, da Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi P 610/2010-II ni izdalo sklepa o posledični ustavitvi postopka, ni bistvena; tak sklep bi bil zgolj deklaratorne narave, saj je umik tožbe neposredno učinkujoče procesno dejanje.

18. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP reviziji zavrnilo.

19. Glede na to, da je pravnomočni sklep (zgolj) delni, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
1 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998.
2 Glede na revizijske navedbe tretjega stranskega udeleženca velja pojasniti, da se načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne nanaša na vse podatke, vpisane vanjo, temveč samo na podatke o pravicah (prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1); dosega tega načela nikakor ne smemo razširjati na druge zemljiškoknjižne podatke, ki niso neposredno podatki o pravici.
3 Primerjaj zlasti sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015; primerjaj tudi odločbe istega sodišča II Ips 141/2004 z dne 6. 5. 2004, II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008 in II Ips 83/2010 z dne 17. 1. 2013 ter Z. Štucin v J. Breznik in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga, dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 537.
4 ZDen je bil v Uradnem listu RS objavljen 29. 11. 1991, veljati pa je začel osmi dan po tem, to je 7. 12. 1991.
5 Ali sicer obstajajo kakšne (druge) ovire za vračilo premoženja v naravi, na rešitev tega vprašanja ne vpliva.
6 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 311/1993 z dne 17. 2. 1994, II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008, II Ips 957/2008 z dne 7. 4. 2011 in številne druge; primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-195/00 z dne 15. 11. 2001.
7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001.
8 Primerjaj sodbo II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014.
9 Primerjaj odločbo in sklep Ustavnega sodišča RS U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992.
10 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998.
11 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 110/1994 z dne 31. 8. 1995; stališča, zavzeta v njem, se sicer nanašajo na določbo 81. člena ZZad, ki pa je v bistvenem enaka 88. členu ZDen.
12 Pravnomočen postane le izrek sodbe; na ugotovitve o pravno relevantnih dejstvih in stališča sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe, se pravnomočnost ne nanaša.
13 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 956/2006 z dne 1. 7. 2009.
14 Primerjaj odločbo U-I-123/95 z dne 5. 3. 1998.
15 Primerjaj odločbe U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, Up-395/06, U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007, Up-218/98 z dne 22. 10. 1998 idr.
16 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 280/2011 z dne 19. 11. 2012. Ob razlagi, da začasne odredbe tudi po določbah ZDen pomenijo zavarovanje zahtevka za vračilo premoženja v naravi, bi ničnostna sankcija po 88. členu ZDen izgubila svoj smisel. Denacionalizacijski upravičenec bi namreč kljub predvideni sankciji ničnosti posla moral vedno zahtevati še izdajo začasne odredbe.
17 Primerjaj 10. in 11. točko obrazložitve.
18 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 57/2008 z dne 7. 6. 2010. Dodati velja, da sodišče (druge stopnje) na svojo prejšnjo odločbo ni vezano in v novem (pritožbenem) postopku odloča ne glede na stališča, ki jih je zavzelo v svoji prvi odločbi.
19 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 133/2010 z dne 17. 10. 2013.
20 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2011 z dne 15. 1. 2015 in II Ips 984/2007 z dne 31. 3. 2011.
21 V postopku za denacionalizacijo so namreč relevantna le morebitna vlaganja v podržavljeno nepremičnino, opravljena do uveljavitve tega zakona - 7. 12. 1991 (primerjaj drugi odstavek 60. člena ZDen). Zahteva iz naslova večvrednosti nepremičnine, vrnjene v postopku denacionalizacije (peti odstavek 25. člena ZDen), je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja, tako po višini porabljenih sredstev kot po vrsti investicij in času njihove izvedbe, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1006/2004 z dne 24. 1. 2008 in X Ips 1503/2005 z dne 3. 7. 2008).
22 Tudi o zahtevku za povrnitev vlaganj se odloči z denacionalizacijsko odločbo, če upravičenec ne zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine zahtevka za povrnitev vlaganj. Če se o tem zahtevku ne odloči z denacionalizacijsko odločbo, se o njem odloča z v dopolnilnem postopku izdano posebno odločbo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 909/2005 z dne 6. 2. 2008).
23 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-195/00 z dne 15. 11. 2001.
24 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2011 z dne 19. 1. 2012.
25 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 179/2004 z dne 9. 12. 2004.
26 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 471/2008 z dne 11. 12. 2008.
27 Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2011 z dne 19. 1. 2012.
28 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2010 z dne 7. 4. 2011 in II Ips 158/2007 z dne 3. 9. 2009.
29 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 87/2004 z dne 14. 4. 2005, II Ips 328/2010 z dne 17. 2. 2011 in II Ips 158/2015 z dne 16. 7. 2015.
30 Primerjaj 15. točko sklepa.
31 Primerjaj J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 288. Revident sploh ne trdi, da te kršitve ni mogel grajati nemudoma (primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), ne gre pa za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in za katero velja izjema iz drugega odstavka 286.b člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP).
32 V primeru, ko je za odločanje o denacionalizaciji določena pristojnost sodišča, denacionalizacijskim upravičencem ničnosti pravnega posla ni treba uveljavljati v posebni pravdi, ker mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Pristojni organ namreč mora izdati odločbo o vrnitvi podržavljenega premoženja v naravi, če za tako vračilo ni pravnih (ali dejanskih) ovir in če denacionalizacijski upravičenec v primerih, v katerih lahko izbira obliko denacionalizacije, zahteva vračilo v naravi - primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-291/98 z dne 13. 7. 2000.
33 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2012 z dne 20. 9. 2012.
34 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008.
35 Dodati velja, da je (močno) vprašljivo, ali pri sodni poravnavi P 610/2010-II z dne 9. 9. 2013 sploh gre za sodno poravnavo, saj se mora vsebina sodne poravnave nanašati na tožbeni zahtevek (sporni predmet) oziroma vsaj tudi na tožbeni zahtevek (primerjaj prvi in drugi odstavek 306. člena ZPP), ta z dne 9. 9. 2013 pa se ne (v ničemer).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 2/1, 286b
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 2, 5, 25, 25/2, 60, 64, 64/1, 72, 72/1, 88
Stanovanjski zakon (1991) - SZ - člen 117, 117/1, 123, 125
Zakon o nepravdnem postopku (1986) - ZNP - člen 19, 19/1, 20, 21
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNjU3