<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 279/2005
ECLI:SI:VSRS:2007:II.IPS.279.2005

Evidenčna številka:VS0010645
Datum odločbe:07.06.2007
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2061/2003
Področje:POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije - spori zaradi varstva in uporabe izumov in znakov razlikovanja - razlaga pogodbe - sporna določba pogodbe - pogodbena volja strank - odškodninska odgovornost zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti - obseg prisojene odškodnine - pogoji iz potrjene prisilne poravnave

Jedro

Revizija je vselej dovoljena v sporih, ki se nanašajo na varstvo in uporabo izumov in znakov razlikovanja, kar predstavlja lex specialis v primerjavi z 32. poglavjem ZPP.

Spričo trditev pravdnih strank je očitno, da je določilo tretjega odstavka 10. člena predmetne pogodbe sporno in je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpeljalo dokazno oceno glede prave volje pogodbenih strank. V tem primeru gre torej za dejanske ugotovitve, ki niso podvržene revizijskemu preizkusu.

Prav gotovo spada slab odziv trga na predmet licence med poslovna (notranja) tveganja tožene stranke, kot tudi vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja - dejavnosti, ki jo opravlja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 474,06 EUR stroškov revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 1.986.600 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 629.270 SIT od 31.12.1992 dalje, od zneska 658.300 SIT od 31.12.1993 dalje in od zneska 699.030 SIT od 31.12.1994 dalje. Ti zneski predstavljajo licenčnino, do katere je tožnik upravičen na podlagi sklenjene pogodbe s toženo stranko. Toženi stranki je sodišče naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 685.342 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP s predlogom, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ali pa spremeni pravnomočno sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Revident navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno pritrdilo sodišču prve stopnje, da izguba ekskluzivnosti ni edina sankcija za neizpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke, ker sodišče dokazne ocene o pogodbenem namenu strank, kot to določa 99. člen ZOR, ni sprejelo. Revident tudi navaja, da so po njegovem mnenju pogodbene obveznosti pravdnih strank določene vzajemno, tožeča stranka pa svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnila in v roku 15 dni od izdelave prototipa ni vložila zahteve za zaščito modela. Sodišči prve in druge stopnje sta v nasprotju z namenom sklenjene pogodbe presojali le obveznosti tožene stranke, pogodbene obveznosti tožeče stranke pa brez ustreznih argumentov opredelili kot nebistven del pogodbenih obveznosti. Sodišče bi moralo izhajati iz pogodbenega namena strank, ki sta obveznost tožeče stranke zaščititi model, smatrali za bistveno. Očitek revidenta sodišču je tudi v tem, da je zaradi zmotne uporabe 263. člena ZOR nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka in zaradi katerih ni prišlo do predvidene količine prodaje predmeta licenčne pogodbe, v nasprotju s prej navedeno zakonsko določbo ni presodilo in se o njih opredelilo, še posebej ali je bil razpad SFRJ dogodek, ki lahko sodi v njen poslovni riziko. Zaradi zmotne uporabe 266. člena ZOR je sodišče nepopolno ugotovilo obseg odškodnine, ki naj bi šla tožeči stranki, saj predujma v višini 10.000.000,00 din ni odštelo od zneska prisojene odškodnine. Revident še navaja, da sta sodišči postopali v nasprotju s tretjim odstavkom 64. člena ZPPSL, saj je ta pravdni postopek tekel po potrditvi prisilne poravnave proti toženi stranki, sodišči pa pri odločitvi nista upoštevali pogojev iz potrjene prisilne poravnave.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

ZPP določa, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev oz. sedaj 4172,926 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik v odgovoru na revizijo odpira vprašanje dovoljenosti revizije v povezavi z vsebino spora med strankama in se sprašuje, ali ne gre nemara za spor, ki se nanaša na varstvo ali uporabo znaka razlikovanja in zatorej za gospodarski spor, v katerem pa je v skladu s 490. členom ZPP revizija dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 5.000.000 tolarjev. Revizijsko sodišče opozarja na določbo 4. točke tretjega odstavka 367. člena ZPP, ki določa, da je revizija vselej dovoljena v sporih, ki se nanašajo na varstvo in uporabo izumov in znakov razlikovanja, kar predstavlja lex specialis v primerjavi z 32. poglavjem ZPP, zato je pomislek tožnika brezpredmeten.

Revizijska trditev o tem, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali tretji odstavek 10. člena predmetne licenčne pogodbe, lahko pomeni uveljavljanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prava pogodbena volja strank), kar je glede na izrecno določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP nedovoljen revizijski razlog, lahko pa pomeni tudi uveljavljanje dovoljenega revizijskega razloga zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava. Vprašanje, katero določbo Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z vsemi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR) bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je vselej pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča, ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 99. člena ZOR). Spričo trditev pravdnih strank je očitno, da je določilo tretjega odstavka 10. člena predmetne pogodbe sporno in je zato sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpeljalo dokazno oceno glede prave volje pogodbenih strank (stran 5 sodbe sodišča prve stopnje). V tem primeru gre torej za dejanske ugotovitve, ki niso podvržene revizijskemu preizkusu (tako tudi v sodbah VSS II Ips 850/93, II Ips 48/97, II Ips 252/98, II Ips 170/03). Ob takšnem ugotovljenem dejanskem stanju je pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je sankcija za neizpolnitev poslovne obveznosti odškodninska odgovornost kršitelja (drugi odstavek 262. člena ZOR), ki je stranki v obravnavani zadevi nista izključili. V skladu z načelom dispozitivne narave zakonskih določb (20. člen ZOR) se tipska pravila zakona pri presoji pogodbenega razmerja uporabljajo subsidiarno. Ker pogodbeni stranki konkretne pravne situacije nista vnaprej predvideli in uredili, je sodišče pravilno uporabilo materialni zakon, saj je poglavitni namen pravil obligacijskega prava urediti tista vprašanja, katerih udeleženci obligacijskega razmerja niso uredili sami.

Tudi revizijski očitek glede umanjkanja dokazne ocene v zvezi z obveznostjo tožnika, da z modelno prijavo zaščiti še druge elemente programa, kot izhaja iz 1. člena predmetne pogodbe, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje v sodbi na strani 6 argumentirano obrazloži, zakaj šteje ugovor tožene stranke, da tožeča stranka svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnila, za neutemeljen. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zatrjevala nastanka škode kot posledice neizpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke in da iz pogodbenega razmerja ni izstopila, je tudi po presoji revizijskega sodišča ugovor tožene stranke neutemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili tudi določbo 263. člena ZOR, ki določa pogoje za oprostitev dolžnikove pogodbene odškodninske odgovornosti. Prav gotovo spada slab odziv trga na predmet licence med poslovna (notranja) tveganja tožene stranke, kot tudi vsa tveganja, ki izvirajo iz poslovanja - dejavnosti, ki jo opravlja. Tožena stranka je gospodarska oseba, ki svojo dejavnost opravlja za pridobitni namen in mora negativne posledice tveganj iz poslovanja nositi v celoti sama, tudi če nastopa negativnih posledic ne more vedno preprečiti. Tožena stranka bi lahko predvidela oziroma je bila dolžna predvideti tveganja, ki izvirajo iz njene dejavnosti. Sposobnost obvladati določeno tveganje pa ne pomeni vedno dobesedno preprečiti negativne posledice, ki iz takšnega tveganja izhajajo, saj je negativne posledice mogoče preprečiti tudi z drugimi oblikami porazdelitve teh tveganj (npr. zavarovanje). V primeru, da je prišlo do spremenjenih okoliščin po sklenitvi pogodbe (npr. vojna v nekdanji SFRJ), ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno več ne ustreza pričakovanjem pogodbenih strank in da bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi, pa bi morala tožena stranka zahtevati razvezo pogodbe, če bi se želela razbremeniti svoje pogodbene obveznosti (133. člen ZOR).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek v zvezi z zmotno uporabo 266. člena ZOR, ki se nanaša na obseg prisojene odškodnine. Revidentova navedba, da sodišče od zneska odškodnine ni odštelo predujma (v višini 10.000.000,00 din) predstavlja novoto, ki je tožena stranka v pritožbi ni uveljavljala. Pri tem ne gre za zmotno uporabo prava, saj se vprašanje predujma tekom postopka ni problematiziralo, niti ni tožena stranka zahtevala, da se ga pri obsegu odškodnine upošteva. Ker navedbe in trditve v zvezi s predujmom tvorijo del dejanskega stanja, glede katerega sodišče šele uporabi materialno pravo, novih navedb glede dejanskega stanja revizijsko sodišče ne sme več upoštevati (tretji odstavek 370. člena).

Prav tako predstavljajo novoto tudi revizijski očitki, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo pogojev iz potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko. Slednja šele v reviziji prvič izkazuje, da je bila prisilna poravnava proti toženi stranki potrjena 17.11.1998 s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. St 7/98, ki je postal pravnomočen 30.11.1998, kar pomeni, da bi to dejstvo tožena stranka lahko uveljavljala že tekom postopka, pa tega ni storila. Izpodbijanje dejanskega stanja in navajanje novih dejstev pa na revizijski stopnji ni več dopustno, kar je revizijsko sodišče že pojasnilo.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločilo na podlagi stroškovnika na l. št. 142, določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.


Zveza:

ZOR člen 20, 99, 99/1, 99/2, 133, 262, 262/2, 263, 266.ZPP člen 367, 367/3-4, 490.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMzU4Nw==