<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 46/98
ECLI:SI:VSRS:1999:II.IPS.46.98

Evidenčna številka:VS04297
Datum odločbe:21.01.1999
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1266/97
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - razlogi za ugovor - prenehanje terjatve - napotitev na pravdo - nedopustnost izvršbe - izpodbijanje izvršilnega naslova

Jedro

Odločitev sodišča o nedopustnosti izvršbe ni v ničemer povezana z zahtevkom za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova. Odločitev o slednjem ne povzroči formalno gledano nedopustnosti izvršbe marveč njeno ustavitev. Če je, kakor v tem primeru, dokončno odločeno z zavrnilno odločbo pritožbenega sodišča, da izvršba ni nedopustna, ker pač terjatev ni bila poravnana, to ni prejudic za odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova, ki bo zaradi razveljavitvenega dela odločbe pritožbenega sodišča šele sledilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba toženca proti tožniku I 555/94 za tolarsko terjatev 107.500,00 DEM, ker naj bi ta terjatev s plačilom 18.1.1994 ugasnila. Prav tako je zavrnilo zahtevek, naj se ugotovi, da je med strankama 29.3.1993 sklenjena sodna poravnava R 304/93 nična, ker terjatev ni obstajala. V zvezi z zavrnitvijo prvega zahtevka se je sodišče prepričalo, da tožnik plačila dolga ni izkazal.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje s sklepom del sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev ničnosti, in v odločbi o pravdnih stroških razveljavilo, v ostalem pa s sodbo pritožbo zavrnilo in sodbo v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za nedopustnost izvršbe, zavrnilo. Sprejelo je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal plačila 107.500 DEM. Trditev o plačilu bi moral tožnik dokazati s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bil izključen vsak razumen dvom.

Proti sodbi je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v zakonit postopek ali pa razveljavitev sodb prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v zakonito postopanje in ponovno odločanje. Drugostopni sodbi očita, da je v izreku in razlogih tako nasprotujoča sama sebi, da je ni mogoče preizkusiti. Če je sodišče razveljavilo izrek prvostopenjske sodbe o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti sodne poravnave, na podlagi katere teče izvršba, ne bi smelo potrditi sodbe prvega sodišča, s katero je bil zavrnjen zahtevek za nedopustnost izvršbe. Če pritožbeno sodišče dvomi glede ničnosti sodne poravnave, potem mora biti enak dvom, ali je ta, ki utegne biti nična, sploh lahko pravni temelj za vodenje izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo trdi, da je ta vložena le zaradi zavlačevanja; da ne gre za nobeno "diametralno nasprotje", saj sta nižji sodišči le pravilno ugotovili, da tožnik tožencu ni plačal niti delno spornega zneska, in iz tega razloga terjatev ni ugasnila.

Tožeča stranka v repliki poudarja, da je zahtevek za ugotovitev ničnosti poravnave v "direktni odvisnosti z zahtevkom po nedopustnosti izvršbe". Če se bo izkazalo, da je poravnava nična, bo tudi na njeni podlagi vodena izvršba nična in nedopustna. Tožnik je tožil za nedopustnost izvršbe iz dveh razlogov: zaradi ničnosti sodne poravnave in ker je dolg v celoti poravnan.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je tako v izvršilnem postopku kakor tudi v tej pravdi trdil, da je sporni dolg poravnal tožencu. Tudi napotitveni sklep izvršilne sodnice v zadevi I 555/94 je temeljil na tej tožnikovi (takrat dolžnikovi) trditvi oziroma ugovoru. Šlo je za tako imenovani opozicijski ugovor, ki ga ima dolžnik v izvršilnem postopku, kadar trdi, da je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (v tej zadevi sodne poravnave) kot izvršilnega naslova (8. točka 50. člena zakona o izvršilnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 20/78 s spremembami do 27/90 - ZIP) ali kadar je sodno ugotovljena terjatev zastarala (11. točka 50. člena ZIP) ali kadar je upnik odložil izpolnitev te obveznosti za čas, ki še ni iztekel (9. točka 50. člena ZIP). V teh primerih gre torej za dogodke, za dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, ki torej pomenijo neposredno njeno prenehanje oziroma jo odlagajo, ovirajo njeno izpolnitev. Le za takšne vrste dolžnikovih ugovorov je zakon predpisoval napotitev na pravdo (oziroma jo zdaj predpisuje zakon o izvršbi in zavarovanju - Ur. list RS, št. 51/98 v 59. členu) z zahtevkom za nedopustnost izvršbe (54. člen ZIP). Zahtevek v takšnih primerih meri zoper samo izvršbo ne pa zoper izvršilni naslov. Na takšni podlagi je tožeča stranka tudi vložila tožbo v tej zadevi in v tožbenem zahtevku celo navedla razlog nedopustnosti izvršbe.

Z razširitvijo tožbe, ki jo je sodišče dovolilo (čeprav ni videti razlogov za takšno naknadno kumulacijo zahtevkov), pa je tožeča stranka na docela drugačni dejanski in pravni podlagi postavila povsem drugačen zahtevek, ki izpodbija sam izvršilni naslov - sodno poravnavo. Terja namreč ugotovitev njene ničnosti. V primeru uspešnosti takšne tožbe je to sicer tudi razlog za ugovor (5. točka 50. člena v zvezi z 51. členom ZIP). Posledica takšnega utemeljenega ugovora pa je ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 68. člena ZIP), če pa je izvršba že opravljena, pa je dana dolžniku možnost zahtevati nasprotno izvršbo (1. točka prvega odstavka 59. člena ZIP).

Tako se pokaže, da odločitev sodišča o nedopustnosti izvršbe ni v ničemer povezana z zahtevkom za ugotovitev ničnosti izvršilnega naslova. Odločitev o slednjem ne povzroči formalno gledano nedopustnosti izvršbe marveč njeno ustavitev. Če je, kakor v tem primeru, dokončno odločeno z zavrnilno odločbo pritožbenega sodišča, da izvršba ni nedopustna, ker pač terjatev ni bila poravnana, to ni prejudic za odločanje o veljavnosti izvršilnega naslova, ki bo zaradi razveljavitvenega dela odločbe pritožbenega sodišča šele sledilo. Ne gre za zatrjevano nasprotje (bržkone meri revizija na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP) med izrekoma o delni zavrnitvi pritožbe in o delni ugoditvi le-tej oziroma med potrditvijo odločbe prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za nedopustnost in razveljavitvijo odločbe o ugotovitvenem zahtevku v zvezi z zatrjevano ničnostjo - ker pač nista povezana med seboj, še manj pa odvisna drug od drugega. Ne gre torej ne za procesno ne za materialno kršitev.

Revizija same odločitve o delni zavrnitvi pritožbe z vidika, ali je odločitev prvega sodišča o tem sploh pravilna, ne napada. Zato jo je revizijsko sodišče preizkusilo v mejah uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Uveljavljana revizijska razloga potemtakem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožena stranka v odgovoru na revizijo ni navedla nič takšnega, kar bi pomagalo razjasniti revizijske trditve oziroma z revizijo nastali položaj. Zato stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo ni mogoče šteti kot potrebnih.


Zveza:

ZIP člen 50, 50/5, 50/8, 50/9, 50/11, 51, 54, 59, 59/1-1, 68, 68/1. ZPP (1977) člen 354, 354/2-13.ZIZ člen 54, 59.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NDM0