<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 193/95
ECLI:SI:VSRS:1996:II.IPS.193.95

Evidenčna številka:VS02505
Datum odločbe:12.09.1996
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 1067/94
Področje:STVARNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - priposestvovalna doba - vštevanje časa - postopek za ureditev mej - sodna poravnava

Jedro

Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).

Materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o..., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o.., ki je last M. V. iz...določi...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da sta tožnika vsak do 1/2 solastnika nepremičnine parc. št. 2729/16 - travnik v izmeri 2344 m2, vpisane pri vl. št. 59, k. o. N., zaradi česar naj bi obstajala tudi dolžnost tožene stranke, da jima izstavi listino, ki bo omogočala vpis njune solastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih tožnika dolžna povrniti toženi stranki v znesku 66.400 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb postopka je podana zato, ker pritožbeno sodišče ni dovolj vestno pregledalo listin, ki so v spisu. Zapisnik o parcelaciji, ki ni bil predložen v originalu ampak le v fotokopiji, je bil podpisan s prevaro toženca. Enako velja tudi za odpisno dovoljenje. Točnost te trditve je razvidna iz izpovedb geometra B. G. in priče J. Ž., ki je jasno izpovedal, da je sadje na sporni nepremičnini v glavnem pobirala le M. V. Tako sodišči prve kot druge stopnje sta v premajhni meri upoštevali ugotovitve sodišča v pravdni zadevi, ki je bila v teku pod opr. št. P 57/90. M. V. je tožnikoma prodala celoten kompleks in sta tožnika šele kasneje ugotovila, da je pri nepremičnini parc. št. 2729/16 v zemljiški knjigi vpisan toženec, ki pa te nepremičnine ni imel nikoli v posesti. Ob sklenitvi pogodbe dne 2.10.1989, sta tožnika nastopila tudi posest sporne nepremičnine. Pravno zgrešeni so zaključki sodišča, da M. V. ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Ob pravilni uporabi določb 72. in 28. člena ZTLR bi moralo biti tožbenemu zahtevku ugodeno. Dobrovernost posesti se v pravni teoriji domneva, zaradi česar bi moral toženec dokazati nedobrovernost posesti M. V. V nepravdnem postopku sklenjena poravnava pa ne more biti odločilna. Tožnika sta na sklenitev poravnave pristala zato, ker sta vedela, da bosta v že tekočem lastninskem sporu uspela. Določanje meje se jima zato ni zdelo pomembno in je zanju predstavljalo le nepotrebno zapravljanje časa. Posest na sporni nepremičnini je bila ves čas na strani tožnikov in njihove pravne prednice. Po pravni teoriji predstavlja ta posest tudi domnevo lastninske pravice. Nemoteno izvrševanje posesti od leta 1961 dalje bi zato, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo pripeljati do tega, da bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj zadevo obravnava drug sodnik.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje storjena bistvena kršitev postopka zato, ker pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj se vpogleda original zapisnika o parcelaciji in ne le njegova fotokopija. Tožeča stranka v pritožbi (in v postopku pred sodiščem prve stopnje) namreč ni zatrjevala, da fotokopija zapisnika ni v skladu z izvirnikom, ampak je le trdila, da vsebina zapisnika o parcelaciji (ki je v enakem obsegu razvidna tudi iz fotokopije izvirnika, ki je bil sodišču predložen), ni v skladu s pravo voljo M. V., saj naj bi prišlo do zapisa in podpisa te listine s prevaro toženca. Ob nezatrjevani vsebinski neskladnosti fotokopije zapisnika z njegovim izvirnikom, zato ni bistveno, ali je sodišče vpogledalo le fotokopijo zapisnika ne pa tudi njegovega izvirnika, kot je zahtevala tožeča stranka, zaradi česar v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Tekom pravde zatrjevanih dejstev, da vsebina zapisnika (izvirnika ali njegove po vsebini in obsegu enake kopije) v času zapisa ni bila v skladu z voljo M. V. in da je do sestave zapisnika prišlo zaradi prevare toženca, pa tožeča stranka tekom postopka ni dokazala. Njena revizijska kritika dokazne ocene, ki sta jo v zvezi z izpovedbami v reviziji poimensko navedenih prič naredili sodišči druge in prve stopnje, pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. čl. ZPP).

Tožeča stranka je zatrjevala, da je na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja in pri tem (tekom postopka in v reviziji) večkrat navedla, da se dobrovernost njene posesti domneva. Te navedbe o domnevani dobrovernosti so (tako kot tudi sklicevanje na pravno teorijo) točne, vendar pa je tožeča stranka pri tem le prezrla, da gre za domnevo, ki je izpodbojna. Toženi stranki pa je uspelo to domnevo izpodbiti, saj je bilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki je, kot je bilo že povedano, v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 385. člena ZPP), ugotovljeno, da posest M. V. na sporni nepremičnini ni bila dobroverna. Kot je tožeči stranki pojasnilo že pritožbeno sodišče, zaključek prvostopnega sodišča o nedobrovernosti posesti M. V. sploh ne temelji le na oceni vsebine zapisnika, ki je bil sodišču predložen le v fotokopiji, ampak predvsem na dokazni oceni izpovedbe M. V. same in dokazni oceni številnih drugih dokazov, ki so bili v postopku izvedeni.

Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).

Že iz navedenih razlogov je odločitev sodišč druge in prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, materialnopravno pravilna, revizija tožeče stranke, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena. Kljub temu pa revizijsko sodišče še pripominja, da materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o. N., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o. N., ki je last M. V. iz ..... določi ...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.

Iz navedenih razlogov revizija tožeče stranke ni utemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).


Zveza:

ZTLR člen 28, 30.ZNP člen 131.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjU4