<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 1354/2003
ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.1354.2003

Evidenčna številka:VS17348
Datum odločbe:21.09.2005
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacijski postopek - ničnost odločbe

Jedro

Katero premoženje bo dano upravičencu kot nadomestno za podržavljeno, je stvar dogovora med strankami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.8.2001, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote C. z dne 30.3.2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se odločba Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine C. z dne 10.10.1994 izreče za nično in da se za ničen izreče tudi postopek, ki je bil opravljen od uvedbe postopka do izdaje te odločbe. Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja Občine C. je z odločbo z dne 10.10.1994, dodelil v uporabo za gradnjo zemljišča, parc. št. 1314/3, 1321/9 in 1321/10, vse k.o. S.H., in sicer po sklenjeni poravnavi z dne 19.9.1994, ki sta jo sklenila Občina C. kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku in M.J. (v nadaljevanju upravičenka) kot upravičenka v denacionalizacijskem postopku, ki je bila vključena v odločbo o denacionalizaciji. Upravičenka in njeni pravni nasledniki so bili dolžni po tej odločbi pričeti z gradnjo v roku dveh let od podpisa poravnave.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Navaja, da poravnava v smislu določbe 69. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne sme biti v nasprotju s prisilnimi določbami zakona. Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Poravnava v postopku denacionalizacije postane izvršljiva šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, v katero pristojni organ povzame poravnavo, če je ta dopustna in če ne nasprotuje prisilnim predpisom. Za izpodbijanje poravnave v denacionalizacijskem postopku veljajo drugačna pravila kot za izpodbijanje poravnave, sklenjene po pravilih o splošnem upravnem postopku ali po pravilih, ki veljajo v pravdnem postopku. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje ničnost poravnave iz razloga po 1. in 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi nista podana ničnostna razloga niti po določbi 1. niti 3. točke 279. člena ZUP. Glede česa naj bi sklenjena poravnava nasprotovala pravnemu redu, prvostopenjski upravni organ ne pojasnjuje, zato ni mogoče pritrditi njegovim ugotovitvam, da je ničnostni razlog podan že zaradi tega, ker odločba nasprotuje pravnemu redu, kot tudi, da ni bil izpolnjen odložni pogoj glede začetka gradnje v roku dveh let. Ugotovitev ničnosti odločbe je izredno pravno sredstvo, zato razlogov, ki dopuščajo izrek ničnosti, ni mogoče razlagati razširjeno. V obravnavani zadevi je odločilnega pomena dejstvo, da dogovora med tožečo stranko in upravičenko, da ji zavezanka za vrnitev premoženja dodeli na točno določenih nepremičninah pravico uporabe, po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče šteti kot dogovor, ki ga ne bi bilo mogoče realizirati, saj se obe strani pri sporazumu sklicujeta na Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu D.p., tožeča stranka pa za svoje trditve o nemožnosti izvršitve tudi ne ponuja nikakršnih dokazov. Sklenjena poravnava, kot izhaja iz njene vsebine, zavezuje obe strani in je ni mogoče razumeti kot enostransko zavezo tožeče stranke, saj se je s poravnavo tudi denacionalizacijska upravičenka zavezala izpolniti pogoj, da bo na zemljišču, na katerem je bila dogovorjena pravica uporabe, zgradila objekt. Res je sicer, da je rok, ki je bil določen za začetek gradnje, že potekel, vendar navedena okoliščina po presoji sodišča ne pomeni izpolnitev pogoja za ugotovitev ničnosti poravnave. Za ta postopek tudi niso odločilne tožbene navedbe, da je do poravnave prišlo le zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka in da je zgrešeno sklepanje tožene stranke, da je bilo upravičencem vrnjeno podržavljeno premoženje v obliki nadomestnih nepremičnin. Poravnavo je treba šteti kot sporazum med strankami postopka, zato okoliščine, ali so bile vanjo vključene parcele, ki so bile podržavljene, oziroma nadomestne nepremičnine, v postopku za presojo ničnosti niso odločilne. V tem postopku se tudi ni mogoče spuščati v presojo tožbenih navedb, da so sporne nepremičnine opredeljene kot javno dobro, ker tožeča stranka tega z ničemer ne dokazuje. Tudi tožbena navedba, da je treba poravnavo šteti kot soglasje h gradnji, ni utemeljena, ker pojmovanje njene vsebine izhaja iz sklenjene poravnave in ne more biti predmet tega postopka. Razlog za ugotovitev ničnosti tudi ne more biti pavšalna tožbena navedba, da sporna odločba zemljiškoknjižno sploh ni izvedljiva, ker denacionalizacijski upravičenki z njo ni bilo dano ničesar, kar bi bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Dejstvo, ki se nanaša na vpis posameznih dejanj v zemljiško knjigo, se namreč ugotavlja v posebnem postopku. Ni se mogoče spuščati v presojo tožbenih navedb, ki se nanašajo na J.J. in v tej zvezi sklicevanje tožeče stranke na nadaljnjo 6. točko 279. člena ZUP. Tožeča stranka namreč z ničemer ne pojasnjuje, za kakšno nepravilnost v smislu navedene določbe ZUP dejansko gre in tudi ne, katera zakonska določba je s to nepravilnostjo kršena.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da poravnava v smislu določbe 69. člena ZDen ni nikakršen samostojni pravni akt, saj lahko obstaja le, če je povzet v odločbo o denacionalizaciji. To pa seveda pomeni, da postopek v denacionalizacijskem postopku ni končan s poravnavo, ampak z upravno odločbo, izdano na podlagi ZUP, ki se uporablja v postopkih denacionalizacije. Enostavno zgrešen je zato tudi nadaljnji sklep sodišča, da veljajo za izpodbijanje poravnave v denacionalizacijskem postopku drugačna pravila, kot za izpodbijanje poravnave, sklenjene po pravilih o splošnem upravnem postopku, ali po pravilih, ki veljajo v pravdnem postopku. V denacionalizacijskih postopkih je poravnava le pripomoček za učinkovitejšo oziroma hitrejšo rešitev zadeve, to je za izdajo denacionalizacijske odločbe in ne samostojen pravni posel.

Zato ne vzdrži resne pravne presoje sklepanje sodišča, da naj bi bilo mogoče izpodbijati poravnavo iz denacionalizacijskega postopka tako kot pogodbo, torej s tožbo pri sodišču in da je mogoče uporabljati predvidena pravna sredstva, ki so na razpolago za izpodbijanje odločbe, le v primeru, če gre za napake, ki se nanašajo na postopek. Poudarja, da je bilo v denacionalizacijskem postopku v tej zadevi odločeno z upravnim aktom, izdanim na podlagi ZUP, zato ni prav nikakršnih utemeljenih razlogov, da takšnega akta ne bi v celoti presojali z vidika ZUP in tudi z vidika morebitne ničnosti istega. Upravni organ je z delno denacionalizacijsko odločbo dodelil upravičencu pravico, da na nepremičninah v splošni rabi (zaklonišču) zgradi objekt, predviden z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu D.p. in CRC G. Takšne oblike vračanja podržavljenega premoženja pa ZDen ne ureja. Zato gre za odločitev upravnega organa, ki ni imela nikakršne pravne osnove v ZDen. Ob nespornem dejstvu, da so bile nepremičnine v času podržavljenja njiva, to je kmetijsko zemljišče, v času vračanja pa gradbeni objekt, bi po ZDen prišlo v poštev vračilo v obliki odškodnine. To pomeni, da je upravni organ v svojo odločitev povzel civilnopravni dogovor udeležencev, za kar pa ni imel nikakršne zakonske osnove, kar pa nadalje pomeni, da je odločil o stvari, za katero ni bil pristojen, še zlasti ne v denacionalizacijskem postopku. Zato je evidentno, da je podan zatrjevani ničnostni razlog iz 1. točke 279. člena ZUP.

Nerazumljiv je sklep sodišča, da je imel za sklenitev poravnave v denacionalizacijskem postopku upravni organ pooblastilo v 69. členu ZDen, saj vendarle upravni organ ni udeleženec, ki bi sklepal poravnavo, ampak le organ, ki v denacionalizacijski zadevi odloča. Zmotno je sklepanje sodišča prve stopnje, da ni podan ničnostni razlog po določbi 3. točke 279. člena ZUP. Izpodbijana sodba v tem delu sploh nima razlogov. Delne odločbe z dne 10.10.1994 ni mogoče izvršiti niti zemljiškoknjižno niti dejansko. Upravičenci namreč niso dobili v last nobenih nepremičnin, ampak le pravico, da si na objektu, stoječem na parc. št. 1314/3, 1321/9 in 1321/10 zgradijo motel oziroma objekt, predviden v Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu D.p. I in CRC G. in bi torej z morebitno solastninsko pravico na zemljišču, ki je predmet te delne odločbe, pridobili solastninsko pravico le z izgradnjo predvidenega objekta. Rok za pričetek gradnje predvidenega objekta pa je že zdavnaj potekel. Ker upravičenka pod dogovorjenimi pogoji ni realizirala pravice do nadgraditve obstoječega objekta tožeče stranke, je s tem postala delna odločba neizvršljiva. Ker pa zaradi poteka roka ta gradnja ni več mogoča, to pomeni, da upravičenka na nepremičninah ni pridobila lastninske ali kakšne druge pravice, kar bi bilo sicer v denacionalizacijskem postopku normalno. To pa pomeni, da je delna odločba z dne 10.10.1994 v točkah 1, 2 in 3 izreka neizvršljiva, kar je ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP. Tudi do tega vprašanja se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Pravno in dejansko nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da se dejstva, ki se nanašajo na vpis posameznih dejanj v zemljiško knjigo, ugotavljajo v posebnem postopku. Denacionalizacijska odločba mora biti takšna, da je sposobna izvedbe v zemljiški knjigi. V tem primeru pa je evidentno, da sporna odločba ni izvedljiva v zemljiški knjigi in zato ni izvršljiva. Pridobitev pravice za gradnjo, in to ne na nezazidanem zemljišču, ampak na obstoječem objektu zaklonišča, namreč zagotovo ni pravica, ki bi jo bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo. Po predpisih, veljavnih v času izdane delne odločbe, naj bi upravičenka pridobila lastninsko pravico na zemljiščih, ki so predmet sporne delne odločbe šele z izgradnjo predvidenega objekta. Da je odločba z dne 10.10.1994 zemljiškoknjižno neizvedljiva in s tem tudi neizvršljiva, izhaja iz izreka, saj le-ta ne vsebuje odredbe upravnega organa za njeno morebitno zemljiškoknjižno izvedbo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Po tej zakonski določbi sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotoviti. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na tožbene ugovore tožeče stranke, s katerim je le-ta izpodbijala stališče tožene stranke v zvezi z uveljavljanimi ničnostnimi razlogi, če se je s tem s stališčem strinjalo. Pritožbeno sodišče se tudi strinja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi ni uspela dokazati, da so bili s sklenitvijo poravnave izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti odločbe organa prve stopnje po 1. in 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, ki jih uveljavlja tožeča stranka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je treba razloge za izrek ničnosti upravne odločbe razlagati restriktivno. V obravnavani zadevi je na podlagi poravnave, sklenjene med vlagateljico denacionalizacijskega zahtevka, ki je hkrati tudi denacionalizacijska upravičenka, in zavezanko, bilo vrnjeno podržavljeno premoženje v obliki nadomestnih nepremičnin. V skladu s 3. odstavkom 42. člena ZDen je tudi takšna oblika denacionalizacije mogoča. Takšen sporazum pa je bil dosežen z upravičenko s poravnavo. Katero premoženje bo dano upravičencu kot nadomestno za podržavljeno, je stvar dogovora med strankami in se pred tem ne ugotavlja, ali za vrnitev obstaja kakšna zakonska ovira. To, da je zavezanka dala kot nadomestno nepremičnino zemljišče, na katerem je zgradila zaklonišče, ni v nasprotju s kakšnim predpisom. Zato ni izpolnjen tudi po presoji pritožbenega sodišča pogoj iz 1. točke 1. odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti sporne upravne odločbe. Za ugotovitev ničnosti je pomembno, ali je odločbo možno dejansko izvršiti. Očitno pa je, da je bilo mogoče odločbo izvršiti, saj so bile nepremičnine izročene upravičenki v uporabo za gradnjo, sicer upravičenka in njeni pravni nasledniki ne bi mogli niti pristopiti k pridobitvi dovoljenj za poseg v prostor, ker ne bi mogli izkazati razpolagalne pravice. Izvršitev denacionalizacijske odločbe v tem primeru pomeni dejansko izročitev zemljišča upravičenki v uporabo za gradnjo. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da takšne odločbe ni mogoče izvršiti. Ker je upravni organ poravnavo, takšno kot je bila sklenjena, dovolil in njeno vsebino povzel v izrek denacionalizacijske odločbe, bi bilo mogoče to odločbo izpodbijati v rednem pritožbenem postopku. V interesu pravne varnosti pa pravnomočnost upravne odločbe sanira morebitne njene nezakonitosti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi pogoja, ki ga vsebuje poravnava, pri presoji izpolnitve pogojev za izrek ničnosti ni mogoče upoštevati kot podlage za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe. Če se je tožeča stranka na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini vknjižila kot lastnica spornih parcel, bo lahko denacionalizacijska odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pravnih naslednikov upravičenke na spornem zemljišču, saj je s poravnavo upravičenka pridobila pravico uporabe, ki jo je potrebovala za pridobitev upravnih dovoljenj za gradnjo na tem zemljišču. Splošno znano dejstvo je, da nihče ne more začeti graditi objekta le na podlagi prostorskega izvedbenega akta in poravnave, povzete v denacionalizacijsko odločbo, temveč mora za gradnjo pridobiti ustrezna dovoljenja. Osnovni pogoj za pridobitev takšnih dovoljenj pa je pravica razpolaganja z zemljiščem. Ker gre za odločbo, izdano v upravnem postopku, je predmet izvršbe denacionalizacijska odločba v postopku upravne izvršbe in ne sodne. Spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji pa se po njeni pravnomočnosti v skladu s 3. odstavkom 66. člena ZDen izvedejo po uradni dolžnosti. Zato so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS člen 59, 67, 73.ZDen člen 42, 69.ZUP člen 279.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xOTk3Ng==