<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 768/2005
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.720.2006

Evidenčna številka:VS0010337
Datum odločbe:31.01.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 56/2003
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije - nediferencirana vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija zahtevkov - različna podlaga - tožbenih zahtevkov - zavrženje revizije

Jedro

Revizija ni dovoljena, ker je tožnik za tri zahtevke z različno podlago navedel samo eno vrednost spornega predmeta.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tri tožnikove tožbene zahtevke. Pod I. je zavrnilo zahtevek, da se izreče za nedopustno izvršba, dovoljena s sklepom o dovolitvi izvršbe Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Lendavi I 316/88 z dne 18.1.1989. Pod II. je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izpolnitev toženke Z. T. kot upnice glede obveznosti P. T. iz sodne poravnave Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Lendavi P 351/84 z dne 15.11.1985, ki se glasi na glavnico 20.000 DEM, lahko zahteva le v domačem denarju dinarjih SFRJ in to po uradnem tečaju DEM napram dinarju, ki je veljal na dan nastanka obveznosti, to je 15.11.1985 in se taka terjatev obračuna in prizna v izvršbi I 316/88. Pod III. je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je neveljavna oziroma da se razveljavi sodna poravnava, sklenjena 15.11.1985 v pravdni zadevi P 351/84 Temeljnega sodišča v Murski Soboti, Enote v Lendavi, po kateri se je P. T. zavezal plačati Z. T. 20.000 DEM.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se ne strinja s stališčem prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, da je tožba na razveljavitev poravnave vložena prepozno, ker so potekli vsi roki za izpodbijanje. Tožnik je v postopku navedel, da se je zdravil v psihiatrični bolnici več let, tako da v danem roku še ni končal svojega zdravljenja in tudi ni mogel razumeti poravnave oziroma napake volje pri podpisu poravnave, česar se je zavedal šele z zaključkom zdravljenja. Tako sta subjektivni kot objektivni rok začela teči šele z zaključkom psihiatričnega zdravljenja. Zaključek zdravljenja bi se ugotovil šele s pomočjo izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnik predlagal. Prav tako se tožnik ne strinja s stališčem sodišč, da poravnave ni mogoče uspešno izpodbijati, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval strankin pooblaščenec. Tožnik ni mogel prenesti svoje prave volje pooblaščencu, ki je delal po njegovih navodilih. Sodišče bi zato moralo obravnavati zahtevek, ki se nanaša na neveljavnost poravnave, tako da je posledično utemeljen tudi zahtevek, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe. Vsekakor je utemeljen tudi zahtevek, da se lahko izpolnitev obveznosti po sporni sodni poravnavi, če se ta ne bi razveljavila, lahko zahteva samo v valuti, ki je takrat veljavna, vsi ostali dogovori pa so bili v nasprotju s takratnimi predpisi in zato nični.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR). Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če tožnik v tožbi uveljavlja zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, tako da se dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej.

V tej pravdni zadevi gre za objektivno kumulacijo treh nedenarnih zahtevkov proti toženki. Vsi trije tožnikovi tožbenih zahtevki so prvotno temeljili na trditvi, da je nična sodna poravnava med strankama I P 351/84 z dne 15.11.1985, ker se obveznost iz te poravnave, to je plačilo 20.000 DEM, v nasprotju s prisilnimi predpisi glasi na tujo valuto (DEM). V nadaljevanju postopka je tožnik navedel še dodaten razlog za neveljavnost oziroma izpodbojnost sodne poravnave, da ob sklepanju poravnave kot bolnik, ki se je večkrat zdravil v psihiatričnih bolnicah, ni razumel dogajanja na obravnavi. Samo na ta razlog neveljavnosti sodne poravnave se tožnik sklicuje v reviziji, medtem ko se na nedopustnost poravnave, češ da se glasi v tuji valuti, sklicuje samo v zadnjem odstavku obrazložitve revizije, ki se nanaša na zahtevek pod II. in ki ga je tožnik po lastni revizijski navedbi postavil za primer, če se poravnava ne bi razveljavila. Iz opisanega revizijsko sodišče ugotavlja, da temeljijo tožnikovi zahtevki na različnih pravnih in dejanskih podlagah in da je zato dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožnik je v tožbi z dne 18.12.1989 navedel za vse tri zahtevke eno samo vrednost spornega predmeta 2.000.000 DIN. Po denominaciji dinarja je od 1.1.1990 dalje tako navedena vrednost spornega predmeta znašala 200 N DIN oziroma od 8.10.1991 dalje 200 SIT. Sodišče prve stopnje je pred začetkom obravnave 18.6.2002 (brez predloga strank) sprejelo sklep, da znaša vrednost spornega predmeta 2.000.000 SIT. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je tožnik navedel le eno oceno vrednosti spornega predmeta za tri objektivno kumulirane tožbene zahtevke, ki temeljijo na različni pravni in dejanski podlagi, kar pomeni, da je podal nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe. V te je mogoče posegati le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom, kar terja restriktiven pristop. Neopredeljena ali ne dovolj opredeljena vrednost spornega predmeta ni pomanjkljivost, ki bi preprečila meritorno obravnavanje tožbe, ki bi torej onemogočala sodno varstvo. Pač pa je to pomanjkljivost, ki onemogoča preizkus, ali je revizija kot izredno pravno sredstvo sploh dovoljena. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, ali je z navedbo enega samega zneska vrednosti spornega predmeta ocenjen prvi, drugi ali tretji tožbeni zahtevek ali vsi skupaj in koliko odpade na vsakega od uveljavljenih zahtevkov. Tako ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko spravilo v neenakopraven položaj. Zato je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da ima v takem primeru navedba le ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (II Ips 346/2006, II Ips 472/2005, II Ips 449/2005, II Ips 576/2003). Kot je bilo že navedeno, nediferencirane ocene vrednosti spornega predmeta kot formalne pomanjkljivosti v revizijski fazi postopka ni mogoče popraviti, zaradi česar je mogoč samo zaključek, da v takem primeru nobena stranka nima pravice do revizije. Nedovoljeno tožnikovo revizijo je zato revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.


Zveza:

ZPP člen 41, 41/2, 44, 44/2, 367, 367/2, 377.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMzAzNw==