<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 144/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.144.2006

Evidenčna številka:VS0010863
Datum odločbe:12.06.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1904/2003
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izpodbijanje sodne poravnave po ZOR - napake volje - bistvena zmota - zmota o pravnih posledicah poravnave - prekluzivni roki

Jedro

Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč je bil tožnik v zmoti o pravnih posledicah sklenitve sodne poravnave: menil je, da zaradi prepustitve svoje polovice hiše otrokoma, toženca, vsak do dopolnjenega 18 leta starosti, ne bosta mogla zahtevati zvišanja z isto poravnavo dogovorjene preživnine. Takšna dejanska podlaga pa po pravilnem naziranju pritožbenega sodišča nima za posledico izpodbojnosti pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora tožencema povrniti 495,72 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Tožnik F. D. je oče sedaj 25-letnega D. D. in 18-letnega M. D.. Njegovo zakonsko zvezo z materjo obeh imenovanih C. C. je razvezalo tedanje Temeljno sodišče v Muski Soboti, Enota v Murski Soboti s sodbo z dne 5.1.1994, opr. št. P 480/93-15. Tedanja zakonca sta pred zaključkom glavne obravnave v razvezni pravdi 5.1.1994 sklenila sodno poravnavo, s katero je tožnik svojo polovico v zakonu zgrajene stanovanjske hiše v Č. prepustil po enakih deležih v last in posest obema sinoma in dovolil vknjižbo lastninske pravice na njuni imeni, z materjo otrok, ki sta ji bila D. D. in M. D. dodeljena v varstvo in vzgojo, pa se je sporazumel, da bo za vsakega od njiju plačeval po 50 DEM preživnine mesečno, mati otrok pa do tedaj, ko bo vsak od njiju dopolnil 18 let starosti, ne bo zahtevala „zakonitega zvišanja preživnine“.

2. Ker so se potrebe otrok, ki sta bila ob razvezi stara 11 let in 4 leta, povečale preden sta dosegla starost 18-ih let, je njuna mati navkljub drugačnemu drugačnemu dogovoru, zajetemu s sodno poravnavo, zahtevala in dosegla zvišanje preživnine za oba toženca. Tožnik je zato s tožbo zahteval najprej ugotovitev ničnosti sodne poravnave, nato pa njeno razveljavitev oziroma preklic darilne pogodbe, vrnitev podarjenega dela hiše v njegovo last in posest ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

3. Prvostopenjsko sodišče je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, drugostopenjsko pa je takšno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo in predlagal njeno spremembo s ponovno vzpostavitvijo sodbe prvostopenjskega sodišča. Najprej povzema odločitvi obeh nižjih sodišč in posamezne razloge izpodbijane sodbe, nato pa zatrjuje, da se je sodišče druge stopnje opredelilo samo glede vprašanja zmote, ne pa tudi glede preklica darila in da zato ni v celoti odločeno o tožbenem zahtevku. Poudarja, da je preklic darila zaradi nehvaležnosti tožencev do tožnika utemeljen, prav tako pa so se spremenile okoliščine na tožnikovi strani, saj se mu je rodil otrok, ki je bil takrat, ko je tožnik na naroku za glavno obravnavo 6.11.2002 pojasnil razloge za preklic darila, star 4 leta. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo niti do trditev o ničnosti poravnave. Dodaja še, da je nagib odpadel, ker je bilo darilo dano zato, da se preživnina ne bi zviševala. Zaključuje, da pritožbeno sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

5. Revizija je bila vročena tožencema in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami v nadaljevanju ZPP).

Toženca sta na revizijo odgovorila in predlagala prvenstveno njeno zavrženje, saj večina revizijskih trditev graja dejanske ugotovitve nižjih sodišč, podrejeno pa zavrnitev, kajti v nasprotju z revizijskimi trditvami je bilo odločeno o zahtevku, kakršnega je postavil tožnik in sta bili nanj vezani.

Revizija ni utemeljena.

6. S trditvami, da pritožbeno sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, revident očitno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil, čeprav je ne konkretizira z navedbo domnevno kršenega postopkovnega predpisa. V zvezi s tem mu je treba pojasniti, da je pravno relevantna bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le takrat, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (relativna procesna kršitev – prvi odstavek 339. člena ZPP) oziroma se glede na težo kršitve šteje, da vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo sodbe obstoji (absolutne bistvene kršitve - drugi odstavek 339. člena ZPP). Za nobeno od pravkar navedenih procesnih kršitev torej ne gre, če ni možnosti ali domneve nezakonitosti in nepravilnosti sodbe. Pogoj za to pa je, da sodba sploh obstoji; če o kakšnem zahtevku ni odločeno, potem sodbe ni in torej tudi ne more biti procesno napačna.

7. V konkretnem primeru je bilo s sodbama nižjih sodišč odločeno o tožnikovem zahtevku v celoti; ugotovitev ničnosti sodne poravnave ni bila zahtevana, skladno z načelom dispozitivnosti v pravdnem postopku pa sodišče lahko odloča le mejah postavljenih zahtevkov in tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega od tistega, kar je s tožbo zahteval (prvi odstavek 2. člena ZPP).

8. Ne drži revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče „glede preklica darila ni opredelilo“. V razlogih izpodbijane sodbe je (v četrtem odstavku na 3. strani) pojasnilo, da je tožnik zapisal, da „zahteva razveljavitev pogodbe iz poleg že prej zatrjevanih razlogov tudi zaradi nehvaležnosti“, v nadaljevanju pa je posebej poudarilo, da je ostala njegova trditev o nehvaležnosti tožencev povsem nekonkretizirana. Ob (zgolj) takšni dejanski podlagi zahtevku na preklic darilne pogodbe sodišče pač ni moglo ugoditi. Po določbi pravnega pravila paragrafa 948 Občega državljanskega zakonika, ki je bil v uporabi v času sklenitve sporne sodne poravnave, je bilo mogoče preklic darila zahtevati (tudi) iz razloga velike nehvaležnosti obdarjenca proti darovalcu. Izraz „velika nehvaležnost“ kot razlog za preklic darila je pravni standard(1). V takem primeru mora sodnik najprej določiti vsebino pravnega standarda z opredelitvijo elementov abstraktnega dejanskega stanja in nato abstraktno dejansko stanje primerjati s konkretnim. V obravnavanem primeru taka primerjava ni bila mogoča, ker trditev o ravnanju tožencev, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod pravni standard velike nehvaležnosti, pač ni bilo. Tožba je bila v tem delu nesklepčna, nesklepčno tožbo pa sodišče zavrne (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

9. Zahtevek za razveljavitev sodne poravnave je tožnik utemeljeval s trditvami o zmoti: svoj delež nepremičnine je tožencema prepustil zato, ker ni vedel, da bo navkljub nasprotnemu dogovoru dolžan plačevati zvišano preživnino. Po izpodbijani sodbi je njegov zahtevek neutemeljen zato, ker ni bila podana bistvena zmota v smislu določbe prvega odstavka 61. člena ZOR. Po tej določbi je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Po dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč na tožnikovi strani zmote o teh okoliščinah res ni bilo, pač pa je bil v zmoti o pravnih posledicah sklenitve sodne poravnave: menil je, da zaradi prepustitve svoje polovice hiše otrokoma, toženca, vsak do dopolnjenega 18 leta starosti, ne bosta mogla zahtevati zvišanja z isto poravnavo dogovorjene preživnine. Takšna dejanska podlaga pa po pravilnem naziranju pritožbenega sodišča nima za posledico izpodbojnosti pogodbe. Zavrnilna sodba je zato materilanopravno pravilna. Pritožbeno sodišče pa je pravilno opozorilo tudi, da zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, če bi bila ugotovljena zmota v smislu določbe prvega odstavka 61. člena ZOR in sicer zato, ker je tožnik zamudil prekluzivne roke iz 117. člena ZOR (v takem primeru bi sodišče tožbo zavrglo).

10. Revizija je po zgoraj obrazloženem neutemeljena in jo je revizijo sodišče zavrnilo 378. člen ZPP).

11. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom ali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tudi za stroške revizijskega postopka veljata kriterija uspeha strank v postopku s tem pravnim sredstvom (154. člen ZPP) in potrebnosti stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik z revizijo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka, pač pa sta do njihove povrnitve upravičena toženca, ki sta v revizijskem postopku uspela. Njune stroške, ki jih predstavljajo stroški zastopanja v zvezi s sestavo odgovora na revizijo, je revizijsko sodišče odmerilo po veljavni Odvetniški tarifi.

------

Op. št. (1): Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 33.


Zveza:

ZORčlen 61, 61/1, 117.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTc=