<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 237/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.237.2009

Evidenčna številka:VS0015622
Datum odločbe:18.10.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 4025/2008
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:tožba na izpodbijanje sodne poravnave - dedni dogovor - razveljavitev dednega dogovora - napake volje - zmota - nesporazum - ničnost

Jedro

Edini materialnopravni razlog, zaradi katerega je dopustno vložiti tožbo za razveljavitev sodne poravnave, je podan, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP). Ker je mogoče tožnikove razloge za izpodbijanje dednega dogovora, kot je bilo že pojasnjeno, opredeliti kot nesoglasje oziroma nesporazum je torej tožba z izpodbojnim zahtevkom neutemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj razveljavi dedni dogovor, sklenjen med tožnikom in tožencem 18. 5. 2006 v zapuščinskem postopku, ki je pod opr. št. D 9/2006 potekal po njuni pokojni materi pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju. Sodišče druge stopnje je ob obravnavanju tožnikove pritožbe zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

2. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo iz revizijskih razlogov kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bil v zmoti glede lastnosti toženca – zaupal mu je kot bratu, da si bosta dediščino delila izključno med seboj, pa tudi, da dogovor o ustanovitvi solastnine ni bil sklenjen, ker ni bilo volje za tako delitev zapuščine. Delitev sta dediča odložila na čas po končanem zapuščinskem postopku. O razliki med dednim deležem in solastninskim deležem na zapuščinski obravnavi ni bilo govora, tožnik pa kot magister elektrotehnike med tema pravnima kategorijama ni ločil. Da o tem na zapuščinski obravnavi ni bilo govora, je potrdila zapuščinska sodnica, zaslišana kot priča; zapis v dednem dogovoru o vknjižbi solastninskih deležev je bil tako le posledica sodničinega oblikovanja besedila, pri čemer je tudi sodnica, ki je besedilo oblikovala, implicitno povedala, da sploh ni bila pozorna na pomensko razliko med dednim deležem in solastninskim deležem, to pa pomeni, da se vsebinsko vprašanje vzpostavitve solastnine namesto skupne lastnine sploh ni obravnavalo. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 13. člena v zvezi z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem ob zaključku glavne obravnave, ki ga je treba uporabiti glede na določbo 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D), posledica tega pa je neuporaba določbe drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ), po kateri se pri razlagi pogodb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Drži sicer, da je delitev zapuščine po določbah 146. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) možna tudi na način, da dediči ustanovijo solastninsko pravico, vendar v konkretnem primeru dediča za razliko med obema oblikama lastnine sploh nista vedela in nista bila o tem poučena s strani sodišča, zato soglasja volj o delitvi z ustanovitvijo solastninskih deležev ni bilo. Če bi bila taka volja na strani toženca, potem bi morali sodišči upoštevati, da bi šlo v takem primeru za nesporazum in dedni dogovor v tem delu ne bi bil sklenjen.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnik in toženec poklicana k dedovanju po pokojni materi V. V. na podlagi zakona po enakih dednih deležih ter da sta se oba priglasila k dedovanju in sklenila dedni dogovor, ki ga je zapuščinsko sodišče povzelo v izrek sklepa o dedovanju. Z dednim dogovorom, ki je obsegal pet točk, sta si dediča v prvi in drugi točki razdelila pretežni del nepremičnin tako, da sta postala izključna lastnika C. C. nepremičnin v prvi točki in S. S. nepremičnin v drugi točki, v peti točki dednega dogovora pa sta si razdelila zapustničin osebni avtomobil tako, da ga je v celoti dedoval C. C. in hranilne vloge pri banki, ki jih je v celoti dedoval S. S. V tretji točki dednega dogovora sta dediča navedla, da sedem točno parcel, vpisanih v vl. št. 74 k. o. ..., „podedujeta C. C. in S. S. vsak do ½, pri čemer postaneta tudi solastnika vsak do ½ stanovanjske stavbe in gospodarskih poslopij na naslovu V. v. 22, pri čemer pa sta dediča sporazumna, da na parc. št. 2031 stoji tudi poslovni prostor – delavnica, ki jo je s svojimi sredstvi v sporazumu s pokojnim očetom C. C. leta 1981 sezidal dedič C. C., nadalje parc. št. 2372, 2374/2 in 2375, vse pripisane pod vl. št. 91 k. o. ... ter parc. št. 4764, pripisano pod vl. št. 577 k. o. ... in postaneta solastnika teh parcel vsak do ½“. V četrti točki dednega dogovora je zapisan sporazum dedičev, da bosta po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku pri pristojnem organu predlagala parcelacijo parcel, ki jih podedujeta vsak do ½, pri čemer je bilo dogovorjeno, da parc. št. 4764, vpisano v vl. št. 577 k. o. ... razdelita tako, da bo dedič C. C. prejel v izključno last severozahodni del te parcele, na kateri je že zasadil trte, S. S. pa jugozahodni del te parcele.

6. Spor izvira iz tistega dela dednega dogovora, ki je zapisan v tretji in četrti točki. Nastal je zato, ker je toženec po sklenitvi dednega dogovora svoj delež na nekaterih nepremičninah, navedenih v omenjenih točkah dednega dogovora, podaril hčeri A. A, ne da bi bila pred tem opravljena parcelacija in dosežen dogovor o delitvi med dedičema. V tožbi tožnik zahtevek za razveljavitev dednega dogovora utemeljuje s trditvijo, da če bi vedel, da bo toženec nepremičnine pred delitvijo podaril hčerki, dednega dogovora ne bi sklenil in tožencu ne bi priznal polovičnega solastninskega deleža, saj mu zaradi vlaganj pripada večji delež. Naknadno je trdil še, da sporazum o načinu delitve nepremičnin iz tretje in četrte točke dednega dogovora ni bil dosežen v nobeni obliki in je bila delitev odložena za čas po končanem zapuščinskem postopku; kot magister elektrotehnike med dednim in solastninskim deležem ni ločil in na zapuščinski obravnavi o tem ni bilo govora ali pojasnil s strani sodišča. V zvezi s temi trditvami je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil med pravdnima strankama glede nepremičnin, zajetih s tretjo točko dednega dogovora, sklenjen dogovor o ustanovitvi solastnine in da tožnik ni uspel dokazati svoje trditve o sklenitvi dogovora, da nobeden od solastnikov svojega solastninskega deleža ne sme odtujiti do delitve. Obe ugotovitvi je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilni. Skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ju z revizijo ni dovoljeno grajati. Dovoljeno pa je uveljavljati, da je ob tem, ko je ugotavljalo posamezna pravno relevantna dejstva, sodišče kršilo procesna pravila. Prav to v zvezi z prej navedenima dejanskima zaključkoma uveljavlja v reviziji tožnik, ko trdi, da sta sodišči kršili 13. člen v zvezi z 8. členom ZPP, ker nista obravnavali predhodnega vprašanja, ki ga je tožnik odprl v pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2007, s katero je opozoril, da način delitve nepremičnin iz tretje in četrte točke dednega dogovora ni bil dosežen v nobeni obliki in da je bila zato delitev odložena za čas po končanem zapuščinskem postopku, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je ob navedenem poudaril še, da se na zapuščinski obravnavi vsebinsko vprašanje vzpostavitve solastnine namesto skupne lastnine sploh ni obravnavalo in da dogovor o preoblikovanju dednih deležev v solastninske deleže sploh ni bil sklenjen, ker ni bilo niti zavesti niti volje glede takšnega načina delitve zapuščine, a je pritožbeno sodišče te trditve prezrlo in jih obravnavalo kot trditve o zmoti namesto kot trditve o neobstoju dednega dogovora o delitvi dediščine z ustanovitvijo solastnine. Trditev, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na tožnikove pritožbene trditve, da dogovor o preoblikovanju dednih deležev v solastninske deleže ni bil sklenjen, je točna. Vendar pa procesne kršitve vseeno ni bilo. Dejstvo, ali je bil dosežen sporazum o delitvi dediščine z ustanovitvijo solastninskih deležev in ali je bila veljavnost tega sporazuma pogojena z delitvijo izključno med dedičema, sta namreč za odločitev nepomembni. Nepomembni sta zato, ker je treba po tožniku zatrjevan konkreten dejanski stan subsumirati pod abstrakten dejanski stan iz 15. in 16. člena OZ, ki določata, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen), kar pomeni, da v primeru, ko ni dosežen sporazum o bistvenih sestavinah oziroma ni izkazana enaka volja pogodbenih strank, pogodba sploh ne nastane,(1) in da se takrat, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, šteje, da pogodba ni bila sklenjena (16. člen OZ), kar pomeni, da pogodba ne nastane niti takrat, ko je navzven sledeč izjavi volj pogodbenih strank, soglasje sicer doseženo, a je to soglasje v nasprotju z resnično voljo o naravi, podlagi in predmetu pogodbe.(2) Tako v prvem (nesoglasje) kot v drugem primeru (nesporazum) pogodba torej ne nastane. V teoriji je sporno, ali gre v primeru nesoglasja in nesporazuma za neobstoječ pravni posel ali za absolutno neveljaven (ničen) posel, je pa povsem nesporno, da tak posel ni relativno neveljaven (izpodbojen) in da odsotnosti volje ni mogoče obravnavati kot primere, ko je volja sicer izkazana, a ima napake.

7. V konkretnem primeru ni bila sklenjena klasična pogodba civilnega prava, pač pa dedni dogovor v zapuščinskem postopku, ki se po uveljavljeni sodni praksi izpodbija po pravilih za izpodbijanje sodne poravnave. Sodno poravnavo pa je mogoče izpodbijati le iz materialnih in procesnih razlogov, navedenih v 392. členu ZPP. Edini materialnopravni razlog, zaradi katerega je dopustno vložiti tožbo za razveljavitev sodne poravnave, je podan, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka drugega odstavka navedenega člena ZPP). Ker je mogoče tožnikove razloge za izpodbijanje dednega dogovora, kot je bilo že pojasnjeno, opredeliti kot nesoglasje oziroma nesporazum (v reviziji tožnik celo izrecno poudarja, da ni šlo za zmoto) je torej tožba z izpodbojnim zahtevkom neutemeljena in sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili, ko sta jo zavrnili.(3)

8. Tožnikova revizija je torej neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj V. Krajnc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), I. Knjiga, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2003, str. 208.

Op. št. (2): Navedeno delo, str. 213.

Op. št. (3): Da obravnavani dedni dogovor ni niti ničen zaradi tega, ker je ugotovilo, da ni bilo niti nesoglasja niti nesporazuma, je pravnomočno odločilo Okrožno sodišče v Novem mestu s sodbo P 41/2009 z dne 17. 11. 2009; Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 382/2010 z dne 27. 9. 2012 tožnikovo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje II Cp 582/2010 z dne 5. 5. 2010, s katero je bila prvostopenjska sodba potrjena, zavrnilo.


Zveza:

OZ člen 8, 13, 15, 16.
ZPP člen 392, 392/2-1.
Datum zadnje spremembe:
28.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5Mjk1