<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 877/2009
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.877.2009

Evidenčna številka:VS0015278
Datum odločbe:17.05.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 361/2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO
Institut:sporazum o delitvi zapuščine - pravna narava dednega dogovora, ki je del sklepa o dedovanju - učinek sodne poravnave - izpodbijanje sodne poravnave - zavrženje tožbe

Jedro

Dedni dogovor, ki je vnešen v sklep o dedovanju, ki ima vse učinke sodne poravnave, se zato izpodbija s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Nova ureditev v ZPP torej ne dopušča vložitve tožbe za izpodbijanje sodne poravnave po rokih iz OZ in izven razlogov, ki jih dopušča ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 24. 10. 2008 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da se razveljavi dedni dogovor, ki ga je v zapuščinskem postopku sklenila s tožencem in je povzet v sklep o dedovanju D 105/2007 z dne 25. 10. 2007. Po tem dogovoru toženec postane lastnik vseh nepremičnin in ji izplača protivrednost njenega ½ dednega deleža. Za tožnico dedni dogovor ni veljaven, prepričana je, da ga je sklenila v bistveni zmoti. Navaja, da ga je sklenila na podlagi napačnih informacij o vrednosti zapuščine, ki jih je na obravnavi navajal toženec. Po zapuščinski obravnavi je poizvedela o vrednosti nepremičnin pri nepremičninskih agencijah in ugotovila, da je vrednost nepremičnin znatno višja od dogovorjenega zneska.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo kot nepopolno zavrglo. Navedlo je, da je dedni dogovor, sklenjen v okviru zapuščinskega postopka, po svoji pravni naravi sodna poravnava. Ker tožnica v tožbi ni navedla okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je tožba vložena v trimesečnem subjektivnem roku (prvi odstavek 398. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 393. ZPP), je tožbo kot nepopolno zavrglo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjskim sklepom tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče v celoti razveljavi sklepa sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroški postopka pa obremeni toženo stranko. Navaja, da ima sklep drugostopenjskega sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Navaja, da ni šlo za dedni dogovor v smislu sporazuma med dediči, ki bi imel učinke sodne poravnave, temveč gre za pogodbo civilnega prava, ki je izpodbojna s tožbo v rokih iz Obligacijskega zakonika (drugi odstavek 118. člena, v nadaljevanju OZ). Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 576/98 in II Ips 367/96, iz katerih naj bi izhajalo, da je pravna narava nekaterih dednih dogovorov lahko pogodba civilnega prava, ki je izpodbojna v rokih iz OZ. Omenja sklep II Ips 12/2002, iz katerega izhaja, da je dedni dogovor mogoče izpodbijati tako z izrednimi pravnimi sredstvi, kakor tudi s tožbo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (370. člen ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Pavšalna kritika, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti oziroma da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ne zadošča za obrazloženost.

7. Revizijsko sodišče tudi poudarja, da je bila z zadnjo novelo ZPP (Ur. l. RS, št. 45/2008) iz dotedanjega 371. člen ZPP črtana določba, da mora revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Po sedaj veljavni določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in le v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Zato revizijsko sodišče odgovarja le na ugovor revidentke, da dedni dogovor predstavlja pogodbo po OZ, ki je izpodbojna po rokih OZ in da je sklep sodišča druge stopnje iz tega razloga nepravilen.

8. Sporazum o delitvi zapuščine, ki je vnesen v izrek sklepa o dedovanju, ima v vsem učinke sodne poravnave(1). Učinek sodne poravnave (res transacta) je enak učinku pravnomočne sodbe (res iudicata) in torej sodna poravnava - enako kot sodba - postane pravnomočna. Poleg učinka v negativni smeri (ne bis in idem) sodna poravnava - tako kot pravnomočna sodba - učinkuje tudi pozitivno(2). Ker je torej dedni dogovor, ki je vnesen v sklep o dedovanju, sporazum med dediči, ki ima vse učinke sodne poravnave, se izpodbija s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP). Ta tožba je urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilnopravnem sporu. Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, je tudi ni mogoče izpodbijati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi(3). Nova ureditev v ZPP torej ne dopušča vložitve tožbe za izpodbijanje sodne poravnave po rokih iz OZ in izven razlogov, ki jih dopušča ZPP.

9. Glede odločb, na katere se sklicuje revidentka, pa revizijsko sodišče opozarja, da sta bili sodbi II Ips 576/98 in II Ips 367/96 izdani pred novelo ZPP iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), ki je uvedla tožbo za razveljavitev sodne poravnave kot enega od izrednih pravnih sredstev. Revidentka pa se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep II Ips 12/2002. V tej zadevi je bilo namreč zavzeto stališče, da novi ZPP z uvedbo instituta tožbe za razveljavitev sodne poravnave kot izrednega pravnega sredstva ni izključil zahteve za varstvo zakonitosti kot sredstva za izpodbijanje sodne poravnave. Vrhovno sodišče je tako odločilo, da je mogoče dedni sporazum izpodbijati tako s tožbo (torej s tožbo za razveljavitev sodne poravnave po 392. členu ZPP in ne tožbo po OZ) in z izrednimi pravnimi sredstvi - v tem primeru z zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje Občne seje VSS, 21-22.12.1983, Poročilo št. 2/83.

Op. št. (2): L. Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, UL in GV, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 45.

Op. št. (3): Op. cit. str. 580.


Zveza:

ZPP člen 392.
Datum zadnje spremembe:
04.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0NjMz