<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 1748/2014
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CPG.1748.2014

Evidenčna številka:VSL0074767
Datum odločbe:11.03.2015
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Dušan Barič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ARBITRAŽNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - KONCESIJE - POGODBENO PRAVO
Institut:koncesijska pogodba - gospodarska javna služba - spor iz koncesijske pogodbe - pristojnost - sodna pristojnost - pristojnost arbitraže - arbitražni sporazum - dopustnost dogovora o reševanju sporov pred arbitražo - pravice, s katerimi stranke prosto razpolagajo - odsotnost izključne pristojnosti domačega sodišča - načelo enake vrednosti dajatev - faza sklenitve pogodbe - avtentična razlaga zakona - učinki avtentične razlage zakona - interpretativni pravni akt - obrazložitev arbitražne odločbe

Jedro

Edini pogoj, ki ga je ZPP/99 določal za reševanje sporov pred domačo arbitražo, je bil, da gre za pravice, s katerimi stranke prosto razpolagajo.

Določba 40. člena ZGJS ne izključuje arbitrabilnosti sporov iz koncesijskih pogodb.

Določbo 40. člena ZGJS o ˝pristojnosti rednega sodišča˝ je mogoče razumeti le v smislu razmejitve med pravdnim postopkom in postopkom sodnega varstva v upravnem sporu.

Načelo enake vrednosti dajatev ne zagotavlja enake vrednosti pogodbenih obveznosti v času, ko se morajo obveznosti izpolniti. Enaka vrednost dajatev mora obstajati ob sklenitvi pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi Arbitražna odločba Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije št. SA 5.6-2/2009 z dne 11. 3. 2011 in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 11.309,03 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo ugovor tožeče stranke, da konkretni spor ne more biti predmet arbitražnega sporazuma. Sodba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zgolj pavšalno zaključilo, da določba 40. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) ni sporna in da zato uporaba razlage ni potrebna. Zakonodajalec očitno ni bil enakega mnenja, zato je 15. 7. 2011 sprejel avtentično razlago 40. člena ZGJS, po kateri je to določbo razumeti tako, da reševanje sporov med koncedentom in koncesionarjem v zvezi z izvajanjem koncesijske pogodbe spada v izključno sodno pristojnost. Avtentična razlaga ima obvezujočo pravno moč in je zavezujoča za presojo vseh razmerij, ki ob njenem sprejetju še niso pravnomočno zaključena. Arbitraža in sodišče sta na sprejeto avtentično razlago vezani. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je bil arbitražni postopek ustrezno izpeljan in da je arbitražna odločba ustrezno obrazložena. Glede na to, da se sodišče ni seznanilo z arbitražnim spisom, je očitno, da je dejansko stanje ostalo v tem delu nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi tak zaključek lahko sprejelo šele na podlagi celovite presoje celotnega postopka; zgolj vpogled v arbitražno odločbo ne zadošča. Tožeča stranka je v postopku konkretizirano navajala, da dokazni postopek pred arbitražno ni bil ustrezno izpeljan. Arbitražni senat je zavrnil dokaz z izvedencem brez ustrezne obrazložitve, s čimer je tožeči stranki onemogočil enakovredno obravnavo v postopku (22. člen Ustave RS). Z zavrnitvijo dokaza z izvedencem je bila tožeča stranka postavljena v neenakopraven položaj nasproti toženi stranki. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke in v zvezi s tem ni ugotavljalo dejanskega stanja. Neobrazloženost je nadalje tudi ugotovitev sodišča, da je arbitražna odločba ustrezno obrazložena. Tožeča stranka je opozorila, da se arbitražni senat ni opredelil do navedb tožeče stranke, da toženi stranki svojih obveznosti izgradnje kanalizacijskega sistema nista izpolnili. Arbitražna odločba tudi ne vsebuje stališča glede oblikovanja cene čiščenja in prispevka tožeče stranke v izgradnjo čistilne naprave, čeprav gre za dejavnike, ki vplivajo na ceno, ki je zaračunana na spornih računih. Sodišče se do teh trditev tožeče stranke ni opredelilo, zaradi česar je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je bilo z arbitražno odločbo poseženo v načelo enake vrednosti dajatev. Tožeča stranka je opozorila, da pojem materialnega javnega reda zajema tudi učinke, ki bi nastali z arbitražno odločbo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 19. 10. 2001 sklenili koncesijsko pogodbo za izgradnjo kanalizacijskega omrežja z napravami za čiščenje in za izvajanje gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Občini ..., ki je vsebovala arbitražni sporazum o pristojnosti Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije. Toženi stranki sta v arbitražnem postopku v zadevi SA 5.6.-2/2009 s tožbo zahtevali plačilo za opravljeno storitev čiščenja odpadnih voda, tožeča stranka pa je z nasprotno tožbo zahtevala povrnitev škode zaradi neizpolnitve koncesijske pogodbe, ker toženi stranki nista zgradili celotnega kanalizacijskega omrežja.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je predmet konkretnega spora lahko predmet arbitražnega sporazuma, pri čemer je svoje ugotovitve ustrezno obrazložilo. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče je veljavnost arbitražnega sporazuma pravilno presojalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (v nadaljevanju ZPP/99), ki so veljale pred uveljavitvijo Zakona o arbitraži (prvi odstavek 50. člena Zakona o arbitraži). Edini pogoj, ki ga je ZPP/99 določal za reševanje sporov pred domačo arbitražo, je bil, da gre za pravice, s katerimi stranke prosto razpolagajo (prvi odstavek 460. člena). S pravicami, ki sta jih stranki uveljavljali v arbitražnem postopku, pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, stranki lahko prosto razpolagata.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določba 40. člena ZGJS(1) ne izključuje arbitrabilnosti sporov iz koncesijskih pogodb. O tem je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sklepu Cpg 2/2014(2). Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje in kot je v citirani odločbi poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS, je treba določbo 40. člena ZGJS razlagati v povezavi s splošno ureditvijo arbitrabilnosti sporov, ki izhaja iz Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), ki je veljal ob uveljavitvi ZGJS leta 1993. ZPP/77 je kot splošen pogoj za dopustnost dogovora o reševanju sporov pred arbitražo določal obstoj spora o pravicah, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo, kot dodaten pogoj za arbitrabilnost spora pa je določal odsotnost izključne pristojnosti domačega sodišča (za spore z mednarodnim elementom) oziroma drugega sodišča (za spore brez mednarodnega elementa)(3). Če bi torej zakonodajalec želel izključiti arbitrabilnost določene vrste sporov, bi to lahko storil tako, da bi zanje določil izključno pristojnost domačega oziroma drugega sodišča. Tega pa zakonodajalec v 40. členu ZGJS ni določil. Določbo 40. člena ZGJS o ˝pristojnosti rednega sodišča˝ je zato mogoče razumeti le v smislu razmejitve med pravdnim postopkom in postopkom sodnega varstva v upravnem sporu. To je bila, kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, tudi realna dilema v času sprejemanja zakona(4). Določbe 40. člena ZGJS torej ni mogoče razumeti kot izključitev možnosti arbitražnega sporazuma, kot to zmotno meni tožeča stranka(5).

8. Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati avtentično razlago zakona, ki jo je v zvezi z 40. členom ZGJS sprejel Državni zbor 13. 7. 2011. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu Cpg 2/2014, ima avtentična razlaga zgolj naravo neobvezujočega razlagalnega pripomočka (ki nima nujno prednosti pred drugimi razlagami) in za sodišče ni zavezujoča. Sodišče je vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS), kar pa avtentična razlaga ni. Institut avtentične razlage zakona je omenjen le v Poslovniku državnega zbora, postopek njenega sprejema pa je v primerjavi z rednim zakonodajnim postopkom enostavnejši. Nezavezujoča narava avtentične razlage izhaja tudi iz načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave RS). Zakonodajalec je pristojen sprejemati zakone, medtem ko je razlaga zakonov za odločanje v konkretnih primerih naloga sodne veje oblasti(6). Sodišča zakonske določbe razlagajo z uveljavljenimi metodami razlage, pri tem pa lahko upoštevajo tudi avtentično razlago zakona, niso pa tega dolžna storiti(7). V konkretnem primeru ni bilo potrebe po tem, da bi sodišče kot razlagalni pripomoček upoštevalo avtentično razlago zakona, ki je bila sprejeta 18 let po uveljavitvi ZGJS, saj je bilo mogoče pomen določbe 40. člena ZGJS ugotoviti že s pomočjo uveljavljenih metod razlag. Sicer pa, kot je v prej citirani odločbi poudarilo Vrhovno sodišče RS, tudi če bi določba 40. člena ZGJS določala izključno pristojnost rednega sodišča, to po uveljavitvi ZPP/99 ne bi preprečevalo reševanja sporov iz koncesijske pogodbe pred domačo arbitražo (prim. 460. člen ZPP/99)(8).

9. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da arbitražna odločba ni ustrezno obrazložena. Pritožbeni očitek, da sodba o tem nima ustreznih razlogov in da je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče obravnavalo vse pravno relevantne trditve pravdnih strank in se do njih opredelilo. Sodišče je na podlagi zbranega procesnega gradiva ocenilo, da je arbitražna odločba ustrezno obrazložena, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je, da je arbitražni senat pojasnil razloge za svojo odločitev, pri čemer je upošteval pravno relevantne trditve in dokaze obeh strank. V tem je implicitno vsebovana ugotovitev sodišča, da se je arbitražni senat opredelil do trditev in ugovorov tožeče stranke, ki jih je ta izpostavila v postopku na prvi stopnji in jih ponovno navaja v pritožbi. Sodba je torej ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Očitana procesna kršitev tako ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi zbranega procesnega gradiva ugotovilo, da je arbitražni senat izvedel ustrezni dokazni postopek, da je bila zagotovljena kontradiktornost postopka in da je arbitražna odločba ustrezno obrazložena. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče opravilo celovito presojo arbitražnega postopka. Tožeča stranka v pritožbi ne pove, zakaj konkretno bi bil dokaz z vpogledom v arbitražni spis potreben (kako bi izvedba tega dokaza vplivala na drugačno odločitev v zadevi) in v katere listine naj bi sodišče vpogledalo niti tega ni konkretizirala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Trditve, ki jih je tožeča stranka podala v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave zaradi opustitve dokaza z izvedencem, so bile presplošne, saj iz njih ne izhaja, kako bi konkretno izvedba tega dokaza vplivala na drugačno odločitev arbitražnega senata, niti tega tožeča stranka ne pojasni v pritožbi. Tožeča stranka v pritožbi konkretno navaja le, da arbitražni senat ni obrazloženo zavrnil dokaza z izvedencem, kar pa glede na listine v spisu (arbitražna odločba) in kot to implicitno izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje (ki je ugotovilo, da je arbitražna odločba ustrezno obrazložena), ne drži. Tožeča stranka torej s pritožbenimi navedbami pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve ne omaja.

11. Povsem nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da je bilo z arbitražno odločbo poseženo v načelo enake vrednosti dajatev in s tem v javni red. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te trditve, niso sklepčne. Omenjeno načelo ne zagotavlja enake vrednosti pogodbenih obveznosti v času, ko se morajo obveznosti izpolniti. Enaka vrednost dajatev mora obstajati ob sklenitvi pogodbe. Iz trditev tožeče stranke pa izhaja, da je zatrjevana neenakovrednost obveznosti strank (da mora tožeča stranka plačati toženi stranki tudi storitve, ki jih tožena stranka ni opravila) nastopila v fazi izpolnitve pogodbe.

12. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. S tem, ko je bila zavrnjena pritožba, je bil zamujen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel.

----------------

(1) Določba 40. člena ZGJS se glasi: ˝Če pride pri izvajanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in koncesionarjem, odloča o sporu redno sodišče˝.

(2) Tako tudi dr. Galič, Arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe, PP, št. 41-42/2011, str. 11-13.

(3) Prim. 469. in 469.a člen ZPP/77.

(4) Poročevalec Skupščine RS z dne 8. avgusta 1991, str. 42.

(5) Glej tč. 20 – 23 obrazložitve sklepa Cpg 2/2014.

(6) Tako tudi ESČP v zadevi Stran Greek Rafineries in Stratis Andreadis proti Grčiji. Odločilno vprašanje v tej zadevi je bilo, ali lahko grški parlament z avtentično razlago zakona predrugači pristojnost razreševanja obstoječega gospodarskega spora z arbitražo tako, da so pristojna samo grška redna sodišča. ESČP je zavzelo stališče, da je takšno ravnanje v nasprotju z načelom pravne države in poštenega sojenja, ki zakonodajalcu preprečujeta kakršnokoli poseganje v izvajanje sodne oblasti, s katerim skuša vplivati na odločitev sodnika v konkretni zadevi.

(7) Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu Cpg 2/2014.

(8) Po ZPP/99 morebitna izključna pristojnost rednih sodišč ne predstavlja ovire za dopustnost dogovora o reševanju sporov pred domačo arbitražo.


Zveza:

URS člen 3, 3/2, 125. ZArbit člen 50. ZPP(99) člen 460, 460/1. ZPP(77) člen 469, 469a. ZGJS člen 40. OZ člen 8.
Datum zadnje spremembe:
25.08.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzMzQx