<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Gospodarski oddelek

VSC Sodba in sklep Cpg 161/2018
ECLI:SI:VSCE:2018:CPG.161.2018

Evidenčna številka:VSC00019932
Datum odločbe:07.11.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), Zdenka Pešec (poroč.), mag. Aleksander Urankar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:izključitev družbenika - izločitev sodnika - združevanje pravdnih postopkov - razlogi za izključitev družbenika

Jedro

Neutemeljeno je stališče, da edina družbenika ne moreta biti hkrati izključena iz družbe, kar bi pomenilo, da je družba brez družbenikov, in da naj bi bilo v nasprotju z zakonom. Materialno pravo rešuje tudi to skrajno možnost v zadnji alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.

Združevanje pravd v skladu s 300. členom ZPP je stvar materialnega vodstva sodišča prve stopnje in zavrnitev predloga za združitev ni razlog za izločitev sodnice po šesti točki 70. člena ZPP.

Višina škode v postopku ugotavljanja razlogov za izključitev družbenika sama po sebi ni bistvena, saj ne gre za odškodninski spor. Tretji odstavek 501. člena ZGD-1 razlogov ne opredeljuje, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki, ne glede na krivdo kogarkoli, obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. V ta okvir je mogoče šteti tudi dejstva, ki ne učinkujejo neposredno v družbi, vendar se njihove posledice v družbi vseeno lahko čutijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje povrniti tožeči stranki 356,99 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo in sklepom izključilo toženo stranko iz družbe in od pravnomočnosti sodbe ta ni več družbenik družbe (I. točka izreka). Na podlagi sodbe se tožena stranka izbriše iz seznama družbenikov družbe, ki je v sodnem registru Okrožnega sodišča v Celju vpisana pri vl. št. […] (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe stroške postopka 2.589,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sklenilo je, da se zavrne predlog tožene stranke za združitev.

2. Zoper to sodbo in sklep vlaga pritožbo toženec1 po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter zaradi kršitve človekovih in temeljnih svoboščin, zavarovanih z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

Sklep o predlogu za združitev pravd in pritožba:

3. Sodišče prve stopnje je glede predloga toženca za združitev pravd z nasprotno tožbo, ki jo je vložil na naroku 13. 9. 2017, sprejelo sklep na naroku, da predlogu ne ugodi. Pravd ni smiselno združevati, saj nista v isti fazi. Predmetna je zrela za razsojo, saj toženec ni plačal predujma za izvedenca finančne stroke, kot mu je naložilo na naroku 25. 10. 2017, in je opustilo izvedbo dokaza. Po nasprotni tožbi niti prvi narok še ni bil opravljen. V nasprotni tožbi gre za isti stranki in za enakovrsten postopek izključitve družbenika, vendar se dejansko stanje nanaša na druge dogodke. Združitev ne bi pripomogla k hitrejši rešitvi zadeve niti k zmanjšanju stroškov.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je zoper sodružbenika, pri čemer sta edina, vložil nasprotno tožbo v postopku, kjer drugi družbenik toži njega na izključitev iz družbe, da se drugi družbenik izključi in ko sodišče še ni odločilo po tožbi, bi moralo v funkciji zakonitega postopanja in varovanja človekovih pravic ter temeljnih svoboščin združiti postopka, ker to narekujejo posebne okoliščine ne glede na to, da se je prvi postopek znašel v zaključni fazi odločanja. Posebne okoliščine so takšne, da njihovo neupoštevanje pripelje do rezultata, da je toženčeva pravica iz Ustave RS ostala neuresničena in mu je onemogočen dostop do sodišča ter pravica, da o njegovi zahtevi meritorno odloči. Ta pravica je močnejša od stališča, da postopkov ni možno združevati v različnih fazah, ker je prvi v zaključni fazi in da to ni smotrno. Nasprotno tožbo je vložil 11. 9. 2017, torej pol leta pred zaključkom oziroma izdajo odločbe po tožbi, kar pomeni, da je bilo možno združiti postopka in mu omogočiti, da sodišče meritorno odloči o njegovi zadevi. To mu je dejansko onemogočilo, saj je odločitev takšna, da ga je iz družbe izključilo in po pravnomočnosti odločitve bo izgubil pravni interes za zahtevek. Argumenti v nasprotni tožbi so prav tako močni ali močnejši in v prid temu, da bi moral biti iz družbe izključen tožnik, vendar se njegovi argumenti ne bodo upoštevali in sodišče o njih ne bo moglo meritorno odločiti, ker se je postavilo na strogi formalizem, ki mu to onemogoča in ga prikrajša za temeljno človekovo pravico dostopa do sodišča. Sodni postopek mora biti pošten in stranki dostopen, sodišče in zakon ne moreta postavljati ovir, da pravice v praksi ne more uresničiti tudi tedaj, če je zahtevek vložil morda malo pozno, vendar še vedno pravočasno in z možnostjo, da ga sodišče ustrezno obravnava z zahtevkom druge stranke, ki si stojita nasproti in eden drugega izključujeta v smislu, če ugodi enemu, to avtomatično pomeni, da je drugi zavrnjen, ker edina družbenika ne moreta biti hkrati izključena iz družbe, kar bi pomenilo, da je brez družbenikov, kar je v nasprotju z zakonom.

5. Tožnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je toženec vložil nasprotno tožbo po več kot dveh letih po vloženi tožbi in opravljenih dveh narokih za glavno obravnavo. ZPP sodišču ne nalaga dolžnosti, da mora združiti pravde v skupno obravnavanje. Za združitev se odloči izključno iz razlogov ekonomičnosti. Pravdi nista bili v isti fazi, saj je bila konkretna tik pred zaključkom, pri čemer za nasprotno tožbo še ni bila plačana sodna taksa. Nasprotna tožba je bila vložena zgolj iz razloga zavlačevanja, saj kolikor bi toženec resnično imel namen vložiti nasprotno tožbo in izkazovati navedbe, bi storil v odgovoru na tožbo. Tako pa je čakal do skorajšnjega zaključka pravdnega postopka in na drugem naroku za glavno obravnavo vložil nasprotno tožbo. Čas obravnavanja zadev bi se nenormalno podaljšal. Od vložitve tožbe do izdaje sodbe na prvi stopnji je preteklo že skoraj 3 leta. Združitev ne bi pospešila obravnavanja zadeve, prav tako je bila konkretna zrela za odločitev. Nasprotno je v nasprotni tožbi, kolikor bo prišlo do obravnave, veliko navedb, ki bodo terjale dolgotrajni sodni postopek, verjetno z izvedencem, saj bo tožnik izpodbil navedbe in dokazoval z izvedenci. Toženec celo sam navaja, da se je relativno pozno odločil za vložitev nasprotne tožbe. Sklicuje se na svoje psihično stanje, ki glede na dejstvo, da je imel ves čas postopka pooblaščenca odvetnika, ne more biti opravičljivo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. O združitvi pravd ima v skladu z osmo točko prvega odstavka 270. člena ZPP pravico odločati predsednik senata med pripravo za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo. Zoper odločbo med pripravami na glavno obravnavo in se nanašajo na vodstvo postopka ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP). Stranka zoper odločitev o nezdružitvi pravd pri istem sodišču nima pravnega sredstva in kakršnakoli odločitev sodišča o tem ne more pripeljati do kršitve določb pravdnega postopka2. Vendar ker toženec opisuje posebne okoliščine za združitev pravd in očita kršitev Ustave RS ter konvencijskih pravic, je sodišče druge stopnje izjemoma vsebinsko obravnavalo pritožbo v tem delu.

8. Toženec je vložil nasprotno tožbo z drugo pripravljalno vlogo, oddano na drugem naroku 13. 9. 2017. Sodišče prve stopnje jo je vpisalo v nov spis in kopijo obdržalo v obravnavanem spisu, kar izhaja iz odredbe sodnice (l. št. 92 spisa), ter za toženca ni sporno. Sporno pa je in na tem gradi pritožbo, da sodišče prve stopnje ne bo vsebinsko obravnavalo nasprotne tožbe, da bo izgubil pravni interes za zahtevek, da se njegovi argumenti ne bodo upoštevali, da sodišče ne bo moglo o njih meritorno odločiti, da do drugega postopka nikoli več ne more priti, da je za vedno izgubil pravico do dostopa do sodnega varstva in da je pozneje ne bo mogel več uveljavljati, da odločitev avtomatično pomeni, da je drugi zahtevek zavrnjen. Vendar sodišče prve stopnje še ni odločalo o zahtevku po nasprotni tožbi, zato je pritožba prejudiciranje. Navedbe o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 22. ter 23. členu Ustave RS in EKČP so preuranjene. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v 501. členu ne zahteva obligatorne združitve tožbe in morebitne nasprotne tožbe na izključitev družbenika. Neutemeljeno je stališče, da edina družbenika ne moreta biti hkrati izključena iz družbe, kar bi pomenilo, da je družba brez družbenikov, in da naj bi bilo v nasprotju z zakonom. Materialno pravo rešuje tudi to skrajno možnost v zadnji alineji prvega odstavka 402. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-13.

9. Za izpodbijani sklep je odločilno zgolj, ali so bili izpolnjeni pogoji za združitev pravd po prvem odstavku 300. členu ZPP. Tega je povzelo sodišče prve stopnje in določa za primer kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, se lahko vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo. Toženec priznava, da se je postopek znašel v zaključni fazi odločanja, da je bila nasprotna tožba vložena v pozni fazi oziroma relativno pozno in da bi se postopek malo podaljšal. Ob vložitvi nasprotne tožbe na drugem naroku 13. 9. 2017 je sodišče prve stopnje zaslišalo stranki in šest prič od skupno osmih (l. št. 60 do 91 spisa). Na tretjem naroku 25. 10. 2017 je toženec obvestil sodišče, da je pravočasno plačal sodno takso za nasprotno tožbo, nakar je zaslišalo preostali priči in od še predlaganih dokazov tožencu naložilo plačilo predujma za izvedenca finančne stroke v roku 30 dni (l. št. 111 spisa). Toženec ni plačal predujma, kar je potrdil v vlogi z dne 7. 12. 2017 (l. št. 127 spisa). Sodišče prve stopnje je opravilo zadnji narok 19. 1. 2018, kjer je ponovno ugotovilo neplačilo predujma in sprejelo sklep, da je zadeva dovolj pojasnjena, da se dokazovanje zaključi (l. št. 129, 130 spisa). Glede nasprotne tožbe je ugotovilo, da se dejansko stanje nanaša na druge dogodke (9. točka obrazložitve), kar toženec ne zanika. Torej bi oziroma bo terjala drugačni dokazni postopek, predvidoma tudi obsežnejši z izvedencem, ki ga napoveduje tožnik (toženec v nasprotni tožbi). V teh dejanskih okoliščinah sodišče prve stopnje pravilno ni združilo pravd, ker se ne bi pospešilo obravnavanje ali zmanjšali stroški.

10. Navedbe, da toženec zaradi psihičnega stanja ni mogel racionalno razmišljati in prej vložiti nasprotne tožbe, da sam ni mogel ustrezno oceniti svojega položaja, so novote. V pritožbi ni pojasnil zakaj jih ni mogel podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje in sodišče druge stopnje ni upoštevalo novot (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP).

11. Ostale navedbe o tožnikovem selektivnem prilaganju listin, onemogočanju obrambe, dvomu v zakonito dodelitev zadeve sodnici in v nepristrano sojenje, niso stvar sklepa o nezdružitvi pravd, temveč sodbe.

Sklep predsednika sodišča o zahtevi za izločitev sodnice4 in pritožba:

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na naroku 19. 1. 2018 zaključilo dokazovanje, nakar je pooblaščenec toženca podal predlog za izločitev sodnice, o katerem je odločal predsednik okrožnega sodišča s sklepom z dne 23. 1. 2018 in ga zavrnil. Ker je na naroku 19. 1. 2018 že sprejelo procesni sklep, da je zadeva dovolj pojasnjena in se dokazovanje zaključi, skladno s 113. členom ZPP narok ni bil več potreben. Stranki sta v izogib ponovnega izvajanja naroka vložili stroškovnika.

13. Toženec v pritožbi navaja, da ni sodil zakoniti sodnik skladno s pričakovanim jamstvom, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave RS, prav tako ni odločala nepristranska sodnica. Sklicuje se na razloge v pritožbi zoper sklep z dne 17. 4. 2018 in predlaga, da jih višje sodišče upošteva. Dvome v pristransko odločanje sodnice v korist tožnika so vzbudile tudi druge okoliščine, saj je tožnik znan poslovnež, ki ima velik vpliv v okolju, tudi na območju sodišča. Malo je verjetnosti, da je bila druga zadeva, ki se obravnava med njim oziroma povezano osebo in tožencem na plačilo odškodnine I Pg 189/2016, dodeljena isti sodnici v skladu s Sodnim redom. Dvomi so se močneje utrdili, ko je tožencu odgovorila podpredsednica sodišča in mu ni sporočila vsega, kar je zahteval za preverbo zakonite izbire sodnice v obeh zadevah. Posredovala je le izbrane podatke in mu onemogočila, da preveri pravilnost dodelitve obeh zadev isti sodnici in se prepriča o zakonitosti dodelitev zadev oziroma izbire sodnice. Zahtevani podatki o imenu in priimku so poleg drugih zahtevanih bistveni, ki so pomembni in po Sodnem redu podatki, na katerih sloni pravilnost dodeljevanja zadev sodnikom in pravica do zakonitega sodnika. Pri zahtevi za izločitev sodnice je pooblaščenec na naroku napovedal, da bo preveril okoliščine v zvezi z izbiro sodnice za sojenje v obeh zadevah in da bo dopolnil zahtevo za izločitev, vendar predsednik sodišča ni počakal, ampak je odločil brez da bi navedel zakaj je tako ravnal in zakaj ni počakal dopolnitve, čeprav bi mu morale biti znane okoliščine, da toženec preverja zakonitost imenovanja sodnice in da je nanj že z dopisom z dne 24. 1. 2018 naslovil zahtevo za posredovanje podatkov. Nelogično se zdi, da je na sklepu predsednika sodišča datum 23. 1. 2018, torej en dan preden je toženec poslal zahtevo, odpravljen pa je bil šele 29. 1. 2018, kar vzbuja dvom, da je bil sklep sprejet po tem, ko je prišla zahteva z dne 24. 1. 2018 in se je poskušalo izogniti očitkom o ignoriranju napovedi, da bo dopolnil zahtevo za izločitev. Sklep predsednika sodišča je zelo formalističen in navaja le zakonsko ureditev. Dejansko in vsebinsko ničesar ne pove o razlogih toženca. Ne navaja kakšno izjavo je dala sodnica in se ne povzema vsebina. Ni navedeno ali je podala izjavo glede morebitnega poznanstva tožnika ali z njim sorodstveno in poslovno povezanih oseb ter glede njegovih drugih številnih družb in razvejanje poslovne dejavnosti ter ali je v kakršnikoli obliki sodelovala. Navedeno ni zanikano, kot tudi ni zanikana morebitna sorodstvena ali druga povezanost, ki bi vzbujala dvom o nepristranskosti. Vsekakor bi moral predsednik sodišča preveriti okoliščine in se do njih opredeliti ter tožencu omogočiti, da se dvomi odpravijo.

14. Tožnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da toženec ni konkretiziral ravnanja sodnice, ki bi opravičevalo izločitev. Navaja domneve, ki niso podprte z dokazom. Predstavljajo pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ni navedel razlogov zakaj zahteva izločitev sodnice. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 1. 2018 je razvidno, da je zahteval izločitev sodnice, ker ni ugodila zahtevi za združitev pravd in ker dvomi v zakonitost izbrane sodnice. To nista razloga za izločitev.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Ni utemeljen očitek, da je sklep predsednika sodišča z dne 23. 1. 2018 formalističen, da navaja le zakonsko ureditev in vsebinsko ne pove ničesar o razlogih za izločitev, ki jih je podal toženec. Predsednik senata je odločal o zahtevi za izločitev sodnice, kot jo je podal toženec na zadnjem naroku 19. 1. 2018. Očital ji je sum nepristranskega odločanja, ker: (1.) je odklonila združitev s postopkom po nasprotni tožbi in (2.) se mu je porajal dvom o zakonitosti izbrane sodnice. Dodal je, da bo v najkrajšem času preverjal vpisnike in način dodeljevanja zadev in dodatno utemeljil zahtevo za izločitev (l. št. 129, 130 spisa).

17. V zvezi s prvim očitkom se toženec neutemeljeno sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za združitev pravd. Na vsebino te pritožbe je bilo odgovorjeno v prejšnjem sklopu te sodbe. Ni pa v zavrnitvi predloga za združitev pravd utemeljen sum nepristranskega odločanja. Predsednik sodišča je pravilno ugotovil, da je sodnica vodila postopek skladno z ZPP in je sprejela odločitev v okviru pristojnosti procesnega vodstva (l. št. 133 spisa). Združevanje pravd v skladu s 300. členom ZPP je stvar materialnega vodstva sodišča prve stopnje in zavrnitev predloga za združitev ni razlog za izločitev sodnice po šesti točki 70. člena ZPP.

18. Kar zadeva drugi očitek se toženec sklicuje na listine, zlasti na zahtevo predsedniku sodišča za posredovanje podatkov zaradi uveljavljanja pravice do zakonitega sodnika z dne 24. 1. 2018 (priloga B179) in na korespondenco z podpredsednico istega sodišča z dne 30. 1. 2018, 6. 2. 2018 ter 9. 3. 2018 (priloge B182 - B184). V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Obravnava se je končala na četrtem naroku 19. 1. 2018 in toženec je na njem podal zahtevo za izločitev po tem, ko je sodišče prve stopnje že sprejelo sklep, da je zadeva dovolj pojasnjena in da se dokazovanje zaključi. Vendar toženec ni nasprotoval zaključku naroka, temveč je v izogib dodatnim stroškom v zvezi s ponovnim izvajanjem naroka njegov pooblaščenec podal stroškovnik na zapisnik (l. št. 130 spisa). Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo 27. 3. 2018, kar je več kot dva meseca po končani glavni obravnavi. Toženec v tem času ni vložil nove zahteve za izločitev sodnice na podlagi pridobljenih podatkov podpredsednice sodišča, če je predsednik vmes že odločil o do tedaj vloženi zahtevi. Ni možno prejudicirati, da ne bi vsebinsko odločil o novi zahtevi. V skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZPP mora stranka v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Ker toženec glede drugega razloga ni vložil nove zahteve za izločitev sodnice, o kateri bi lahko ponovno odločal predsednik sodišča, pred sodiščem prve stopnje ni navedel konkretnih okoliščin za izločitev. Zato so pritožbene navedbe, da se ne povzema vsebina izjave sodnice ali je podala izjavo glede morebitnega poznanstva s tožnikom, sorodstveno in poslovno povezanostjo ter o vplivu tožnika kot znanega poslovneža, nedovoljene novote. Sodišče druge stopnje jih ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP). Izjava sodnice je lahko samo v spisu sodne uprave Su 111/2018 o zahtevi za izločitev, v katero je imel toženec možnost vpogledati do izdaje sodbe, česar očitno ni storil.

19. Ne drži očitek nelogičnosti, da je na sklepu predsednika sodišča datum 23. 1. 2018 in da je bil odpravljen 29. 1. 2018. Na sklepu je štampiljka in datum, da je bil odpravljen 25. 1. 2018. Kdaj je prišla zahteva toženca z dne 24. 1. 2018 sodišču prve stopnje v pritožbi ne navaja in ni razvidno iz spisa. Očitno sta se sklep predsednika sodišča in toženčeva zahteva ″križali″. Zato ni utemeljen dvom v pritožbi, da je bil sklep predsednika sprejet po tem, ko je prišla njegova zahteva z dne 24. 1. 2018 in da se je poskušalo izogniti očitkom o ignoriranju napovedi, da bo dopolnil zahtevo za izločitev.

Sodba in pritožba:

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec predložil fotografije arhiva, vendar te ne potrjujejo dogovora. Tudi zaslišana priča I. A., ki je vodila računovodske posle za družbo in jih še vedno vodi, ni potrdila dogovora, pa bi kot računovodkinja z njim bila seznanjena. Z reorganizacijo, ki jo je sprejela uprava 1. 5. 2006, je imela družba 5 do 6 zaposlenih od leta 2006 do 2012, od 2012 do 2013 pa le I. A. in Š. K. (po pogodbi o delu). Navedeno ravnanje toženca ni bilo v škodo družbe, česar tožnik tudi ne zatrjuje. Ne opravičuje pa poslovne odločitve toženca o dajanju 40 do 45 % popusta pri dejavnosti trženja oglasnih prostorov. Dogovora, ki bi dovoljeval zaračunavanje popusta oziroma provizije družbi Š. d.o.o. 40 oziroma 45 % toženec ni predložil. Niti ni dokazal obstoja dogovora. Ne gre spregledati, da je pogodbo med družbo in O. d.o.o. sklenil oziroma podpisal toženec kot direktor družbe in kot direktor O. d.o.o.. Iz listinskih dokazov izhaja, da je družba prejela od družbe Š. d.o.o. račune za produkcijo v letu 2012 in 2013. Iz podatkov, ki jih je predložil toženec, pa izhaja, da je od leta 2012 imela družba Š. d.o.o. zaposleno zgolj eno osebo, ki je opravljala naloge računovodenja in za produkcijo ni bila usposobljena niti je ni opravljala. Družba Š. d.o.o. ni mogla opraviti zaračunane produkcije. S temi računi je toženec povzročil družbi škodo 64.000,00 EUR. Na podlagi listinske dokumentacije in zaslišanja strank ter prič je sodišče ocenilo, da do asignacije, pobota oziroma česarkoli, s čimer bi se zaprle terjatve, ni moglo priti, ker družba ni vzpostavila terjatve do družbe O. d.o.o. iz naslova dela kreditnih sredstev 14.600,00 EUR. Kreditne pogodbe potrjujejo izpoved priče I. A., ki je natančno opisala na kakšen način je po navodilu toženca pripravila kreditne pogodbe, da je lahko knjigovodsko zaprla porabo poslovne kartice v delu, ko toženec ni predložil računov, ki bi opravičili uporabo kartice. Iz sklenjene kreditne pogodbe izhaja, da predstavlja kredit terjatve za poslovno kartico. Kreditno pogodbo je podpisal toženec kot direktor družbe in kot kreditojemalec. S tem je potrdil, da je bila poslovna kartica uporabljena v neposlovne namene, sicer bi predložil račune oziroma druge dokumente, s katerimi bi dokazal uporabo za poslovni namen. Za tisti del uporabe poslovne kartice, za katerega je toženec predložil račune, ki so izkazovali porabo poslovne kartice za poslovne namene družbe, so bili računi poknjiženi, kar izhaja iz predloženih listin in izpovedi računovodkinje I. A. Neutemeljene so navedbe o nestrokovnosti računovodkinje in prirejanju knjigovodske evidence. O tem ni dokazov. Iz specifikacije porabe po poslovni kartici je razvidno koliko računov je predložil toženec in ti zneski so bili priznani kot strošek družbe. Toženec je predložil nekatere kopije računov, ki jih je bil dolžan predložiti računovodstvu družbe, saj ga je k temu pozivala računovodkinja. Koristil je poslovno kartico v neposlovne namene, sicer ne bi sklenil kreditne pogodbe. Z ravnanjem je povzročil družbi škodo 23.780,09 EUR. Tudi glede ostalih dveh kreditnih pogodb, ki jih toženec sicer ni podpisal, izhaja enak način poslovanja, kot pri podpisani, saj gre za kreditni pogodbi z enako vsebino, le zneski so drugi. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika izhaja, da je plačilo nakazal, ko je prejel denar od kupca. Iz izpovedbe priče I. A. pa izhaja, da je kupec, ki ga je družba pozvala na plačilo, kupnino že plačal tožencu. Šele po tem, torej po pozivu družbe, je toženec nakazal denar družbi. Glede na neprerekane navedbe tožnika, da je toženec nakazal plačilo kupnine za avto 4. 2. 2014, je povzročil družbi škodo 63,64 EUR na račun zakonskih zamudnih obresti. Ni mogoče trditi, da toženec namerno ni izplačal plač delavcem, je pa z ugotovljenimi protipravnimi ravnanji pripomogel k nastanku insolventnosti, ki je bila ugotovljena v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Iz odločbe A. izhaja, da družba v letih 2011, 2012 in 2013 ni poravnala zapadlih neplačanih obveznosti, zaradi česar je A. 17. 3. 2014 ugotovil, da ima družba za 4.202,34 EUR neplačanih obveznosti, nakar je tožnik kot novi direktor 23. 4. 2014 plačal del obveznosti 1.215,28 EUR. Da družba ni plačevala obveznosti A. po odločbah ter da je 17. 3. 2014 dolgovala 4.202,34 EUR, izhaja iz odločbe, ki jo je predložil toženec. Da toženec v letih 2011 in 2012 kljub predhodnim opozorilom ni plačeval frekvenc, je nedopustno ravnanje, saj so te pomembne za delovanje družbe in eden izmed osnovnih pogojev za poslovanje radia. Toženec je povzročil škodo družbi, porušeno je zaupanje med družbenikoma, kar onemogoča nadaljnje sodelovanje.

21. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče oprlo odločitev le na listine, ki jih je selektivno prilagal tožnik, in na izpoved tožnika ter prič, ki jih je predlagal, zlasti I. A., dočim navedb in pričanja toženca ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo izpovedbe priče P. D. Vse priče, ki jih je predlagal tožnik, so zaposlene v družbi ali v drugih družbah, ki so povezane s tožnikom, kar pomeni, da so v ekonomski odvisnosti od tožnika in njegovih družb ter zaradi tega niso zmogle objektivne izpovedi. Priče so imele selektivni spomin, kar zlasti velja za I. A., ki ji sodišče brezmejno verjame in večino razlogov opira na njeno izpoved, čeprav bi moralo spoznati, da je sama odgovorna za morebitno neurejeno vodenje knjigovodskih listin in poslovnih dogodkov, ki jih tožnik s pomočjo priče nekritično pripisuje izključno tožencu. Tudi če bi držale navedbe tožnika, je ugotoviti, da toženec ni oškodoval družbe, ampak nasprotno, je obogatena za najmanj 18.144,00 EUR, ker je nesporno (potrdila priča I. A., P. D. in tožnik, dokazujejo fotografije, sodišče pa ni opravilo ogleda, ki ga je predlagal toženec), da z arhivom zaseda prostore druge pravne osebe in da za to ne plačuje odmene, čeprav bi to lahko družba terjala sodno, kolikor ne bi obstajal dogovor, o katerem je govoril toženec. Ravnanje toženca, ko je poskrbel za varno in ustrezno hrambo arhivov družbe in je za to plačala le 659,00 EUR elektrike, morala pa bi več kot 18.000,00 EUR, ni možno uvrstiti med razloge, na katerih je utemeljena izključitev. Sodišče se ne opredeli, da je bila Š. d.o.o. ustanovljena v dogovoru med tožnikom in tožencem, ki sta bila lastnika poslovnega deleža vsak do ½ ravno z razlogom, da se za določene dejavnosti razbremeni družba in se zmanjšajo stroški poslovanja, zlasti iz naslova zaposlitve. Dejanje predstavlja poslovno odločitev v smeri reševanja družbe iz težke likvidnostne situacije in pred stečajem. Prav tako predstavlja dogovor med družbo in Š. d.o.o., da ena prevzame 7 zaposlenih in jih prezaposli v zameno za popuste, ki so normalen poslovni dogovor, ki je omogočil družbi nadaljnje poslovanje in ni povzročil škode. Popusti v trženju oglasnih prostorov niso neobičajni, v branži se gibljejo od 25 do 70 %, odvisno od pozicije medija, povpraševanja, kondicije gospodarstva in še marsičesa, kar je tožnik namerno spregledal in zamolčal. Tožniku je bilo znano iz njegovega triletnega vodenja radia, pri čemer ga je toženec pozival, da predloži pogodbe in račune za tovrstno dejavnost od leta 2014, kjer se bo videlo, da gre za običajne in ustaljene popuste, ki jih prakticira tudi tožnik. Te pogodbe je toženec zahteval v zahtevah za vpogled v poslovanje družbe, vendar mu jih tožnik ne da na vpogled in govori, da gre za poslovno skrivnost, sam se do trditev ne opredeli in jih ni zanikal. Sodišče ni preverilo zakaj ni bilo pobota in ni vprašalo I. A., prav tako tega ni navedel tožnik. Pobot je zagotovo bil, drugače bi bile terjatve prikazane v bilancah in terjatvah, ki so bile kot priloga tožnika predlogu za prisilno poravnavo nad družbo. Sodišče bi moralo logično sklepati, da kolikor so obstajale terjatve družbe O. d.o.o. do družbe in kolikor je obstajala terjatev v nasprotni smeri iz naslova spornega kredita, je logično, da bi morale biti pobotane, da v premoženjski sferi ene in druge družbe ni moglo priti do oškodovanja. Tožnik bi moral v primeru, da držijo navedbe, da nima slipov in računov, te pridobiti od stranke, ki je opravila storitev ali dobavo blaga. Iz izpiskov iz računa družbe je za vsako uporabo poslovne kartice razvidno kje in kdaj je bila uporabljena ter pri kateri pravni osebi. Na podlagi teh podatkov bi lahko tožnik oziroma družba od pravne osebe kadarkoli zahtevala, da ji predloži račun in druge listine o dogodku ter namenu, saj je bila ona zavezana za plačilo in bi jih lahko kot pogodbena stranka dobila brez težav. Toženec tega ni mogel, ker ni bil stranka dogodkov in ker tega pooblastila s prenehanjem funkcije zastopanja družbe po januarju 2014 ni imel več. Na ta način bi tožnik z lahkoto dokazal zlorabo, saj je imel dovolj časa, vendar tega ni storil, saj ve, da toženec nima možnosti nasprotnega dokaza in je predložil kar njemu ustreza. Na očitek o kreditnih pogodbah in veljavi je toženec odgovoril, da ne more potrditi slabe kopije ali jo je res podpisal in predlagal, da tožnik predloži pogodbo v originalu. Na to ni odgovoril in ni predložil originala, zaradi česar toženec še vedno ne ve ali je pogodba pristna ali jo je dejansko podpisal. Kolikor je veljavna, potem sodišče tega ne more prepisati v škodo tožencu in utemeljiti izključitveni razlog. Pogodba je uredila razmerje med strankama, vzpostavila terjatev družbe do toženca in na drugi strani njegovo zavezo za plačilo ter roke zapadlosti in višino. Družba ni oškodovana toliko časa dokler ne odpiše terjatve zaradi neizterljivosti. Sodišče se ne opredeli za kakšen znesek gre in kaj je priznano kot strošek družbe in kaj pripisuje tožencu, pri čemer se seštevki ne izidejo. Ni jasno zakaj sodišče ne upošteva slipov in računov, ki jih je priložil toženec. Sodišče napačno sklepa, da jih ni predložil družbi v knjiženje. Glede škode iz naslova prodaje avtomobila J. sodišče ugotovi, da je nastala škoda 63,64 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Gre za zanemarljivo škodo, ki sama zase ne more biti podlaga za izključitev. Poleg tega škoda ni nastala. Toženec je pojasnil kaj se je dogajalo z avtomobilom, kako je bil prodan in kakšne so bile okoliščine prodaje, kar opravičuje njegovo ravnanje in mu ni mogoče pripisati tako težkih posledic tudi, če bi bile navedbe tožnika resnične in izkazane. Res je, da pristojbina ni bila plačana v rokih, vendar je v letih 2011, 2012 in 2013 družba preživljala težko obdobje, kjer je bilo potrebno izbirati katere stroške bo prednostno poravnavala in katere z zamikom. Izbiralo se je kar bo prineslo najmanjšo škodo, zaradi česar je bilo sprejeto več ukrepov, tudi v smeri zmanjševanja plač in zamika z izplačilom, pri čemer toženec in njegova partnerica več mesecev nista dobila plač. Tožbeni zahtevek je nesklepčen in nima vsega potrebnega, kar bi moral, da bi lahko sodišče ugodilo, tudi če bi ugotovilo izključitvene razloge. Glede na šesti odstavek 502. člena ZGD-1 bi moral vsebovati zavezo, da bo družba izplačala tožencu po izključitvi vrednost deleža.

22. Tožnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da se je res kot ključna priča izkazala I. A., ki je bila računovodkinja družbe. Bila je v času, ko je družbo vodil toženec, zato je znala največ izpovedati o finančnih zadevah družbe in poslih toženca. Neresnična je navedba, da priče niso mogle objektivno izpovedati. Vse izpovedbe so bile potrjene z listinsko dokumentacijo. Priča je izpovedala, da je o vseh zadevah vedno povprašala toženca, ki je odločil kako se bodo zadeve uredile, npr. sklenile kreditne pogodbe za uporabo poslovne bančne kartice, kateri računi se bodo plačali in tako dalje. Navedba, da mu je tožnik onemogočil dostop do listin in onemogočil obrambo, ni resnična. Ni resnična navedba, da je tožnik predložil zgolj selektivno dokumentacijo, ki mu je v prid in ne tožencu. Priložil je vse listine, kot so bile na družbi in jih je našel, ko je prevzel vodenje. Toženec ne pojasni katere listine niso bile priložene in v čem je selektivnost. Višina škode se je s časom spreminjala. Ne gre za prirejanje podatkov, saj so navedeni v vlogah in podkrepljeni z listinsko dokumentacijo. Kolikor je imel toženec resnično finančne težave, bi lahko preko brezplačne pravne pomoči zahteval plačilo sodnega izvedenca, pa navedenega ni storil. Ravnanja predstavljajo skrajno zlorabo pravic, saj je toženec kot direktor ravnal s sredstvi družbe ″po domače″ in jih uporabljal, kot se je njemu zdelo. S takim ravnanjem je oškodoval tožnika kot družbenika. Predložene fotografije ne potrjujejo dogovora. Tudi priča I. A. ni potrdila obstoja dogovora, pa je edina priča, ki bi bila verjetno z njim seznanjena. Nedvomno je na podlagi popustov družbi nastala velika škoda. Toženec ni dokazal, da so popusti v višini 40 % običajni. Toženec je dejansko isti prihodek družbe in zaposlene na družbi razdelil na družbo in Š. d.o.o., pri čemer ni izvedel ukrepov prestrukturiranja (dogovor z upniki o podaljšanju roka plačila terjatev ali odpustu ali prodaja poslovno nepotrebnega premoženja). Toženec podaja pritožbene novote glede plačila kredita pri B. d.d.. Za presojo uporabe plačilne kartice je bistvena listinska dokumentacija, ki jo je priložil tožnik, in pričanje I. A., ki je potrdila listinsko dokumentacijo in okoliščine nastanka. Glede prodaje avtomobila Jeep toženec ne zanika, ampak zgolj navaja, da gre za zanemarljivo škodo, ki ne more biti podlaga za izključitev. Bistveno za postopek je odnos toženca do takšnega ravnanja. Absurdno je neplačevanje nadomestila za radijske frekvence in utemeljevanje s težkim obdobjem, saj je toženec v tem obdobju za osebne namene koristil poslovno kartico v mesečni višini cca 2.000,00 EUR, pri tem pa ni mogel poskrbeti kot direktor družbe za nekaj 100,00 EUR letnega nadomestila za radijsko frekvenco, ki je nujni pogoj, da lahko družba posluje. Zahtevek tožnika je sklepčen in skladen z ZGD-1. Navedba, da je nesklepčen, predstavlja pritožbeno novoto, s katero je toženec prekludiran.

23. Pritožba ni utemeljena.

24. Toženec pretežno ponavlja trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo v izpodbijani sodbi.

25. Neutemeljeno navaja, da je odločitev oprlo le na listine, ki jih je selektivno prilagal tožnik, in na izpoved tožnika ter prič, ki jih je predlagal, zlasti I. A., dočim navedb in pričanja toženca ni upoštevalo, prav tako ne izpovedbe priče P. D. in da to ni obrazloženo. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze, njihovo oceno je ustrezno obrazložilo. Za neizveden dokaz z ogledom arhiva sodišču prve stopnje ničesar ne očita, temveč ga le ugotavlja. Če ni verjelo tožencu, njegovim listinam in priči P. D., toženčevi partnerki, ter posledično ni sledilo njegovim trditvam, je zato, ker z dokazi ni prepričal. Sodišče prve stopnje je verjelo ključni priči I. A., ker je bila kot računovodkinja družbe najbolj seznanjena z njenim poslovanjem in s tem z ravnanji toženca kot poslovodje, saj ji je nalagal delovne obveznosti. Poleg tega je bila njena izpoved skladna s poslovnimi listinami, zlasti za očitek uporabe poslovne kartice za neposlovne namene. Res je sedaj zaposlena v eni od tožnikovih družb, vendar to ne pomeni, da ni zmogla objektivne izpovedi in da je imela selektivni spomin. Ne drži, da je priča I. A. sama odgovorna za morebitno neurejeno vodenje knjigovodskih listin in poslovnih dogodkov. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokazov o nestrokovnosti računovodkinje in o prirejanju knjigovodske evidence (29. točka obrazložitve, str. 45 sodbe). Če toženec ni zmogel plačila stroškov za sodnega izvedenca, je v specialnem zakonu institut oprostitve plačila.

26. Neutemeljena je navedba, da je tožnik očital tožencu dejanja, ki naj bi se dogajala od leta 2002 dalje, torej v časovnem okviru 15 let, da se ni mogel vsega spomniti in da brez vpogleda v dokumentacijo ni mogel odgovoriti na vse očitke. Časovno najstarejši očitek se je nanašal na koriščenje poslovne kartice od leta 2010 dalje, tožba pa je bila tožencu osebno vročena v odgovor 7. 10. 2015 (vročilnica pripeta l. št. 17 spisa). Šlo je za obdobje zadnjih petih let. Ne drži očitek manipulacije tožnika z dodajanjem listinske dokumentacije, konkretno vlogi z dne 8. 11. 2017 o vprašanjih za izvedenca, za katero že toženec v pritožbi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin (6. točka obrazložitve, stran 34 sodbe). Poleg tega je šlo za ponovno predložene listine s specifikacijami porabe po poslovni kartici A., ki jih je tožnik priložil tožbi (priloga A63 - A153).

27. Neodločilne so navedbe o tožnikovem različnem zatrjevanju višine domnevno nastale škode. Višina škode v postopku ugotavljanja razlogov za izključitev družbenika sama po sebi ni bistvena, saj ne gre za odškodninski spor. Kljub temu je sodišče prve stopnje podalo ugotovitve o višini nastale škode oz. prikrajšanja družbe po posameznih očitkih, za kar je odgovoren toženec.

28. Kar zadeva toženčevo pravico do vpogleda in informacij kot družbenika, mu je sodišče prve stopnje pritrdilo, da njegova zahteva ne predstavlja ovire pri vodenju družbe tožnika. Vseeno je iz predložene dokumentacije (dva zapisnika o vpogledih z dne 26. 1. 2015 in 16. 2. 2015; prilogi A164 in A165) pravilno ugotovilo, da je tožnik omogočil tožencu kot družbeniku vpogled (36. točka obrazložitve). Pravico do vpogleda je lahko uveljavil tudi sodno v skladu s 513. členom ZGD-1.

29. Toženčevi očitki tožniku, da naj bi izigral njun dogovor, da noben od njiju v družbi ne bo presegel deleža drugega družbenika in o vzdržanju tovrstnih dejanj po pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z nakupom poslovnih deležev v družbi (priloga B1), so lahko stvar nasprotne tožbe v ločenem spisu.

30. Toženec očita sodišču prve stopnje, da se na načelni ravni ni ustrezno opredelilo do njegovih navedb glede spora pred delovnim sodiščem ter sklenjene sodne poravnave, da za svojo odločitev ni navedlo razumljivih razlogov in da tega razumljivo ni obrazložilo, vendar mu v nadaljevanju pritožbe načelno pritrdi, da naj bi s skopo obrazložitvijo zavrnilo njegov ugovor. Stališče sodišča prve stopnje o tem je zadostno obrazloženo in tudi zaključek, da pogoji iz 319. člena ZPP niso podani (12. točka obrazložitve, stran 37 sodbe). Toženec neutemeljeno vztraja, da je tožnik utemeljeval razloge za izključitev družbenika na drugi pravni podlagi, da ta temelji na istem dejstvenem kompleksu, kot je bil v sporu pred delovnim sodiščem in predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da je bil kot njen neločljivi del v sklenjeni sodni poravnavi razglašen za nezakonitega. Četudi sta oba postopka, tako obravnavani kot pred delovnim sodiščem, temeljila na istih oz. zelo podobnih dejstvih, sta imela različne zahtevke in imata po pravnomočnosti različne pravne posledice med strankama. Pred delovnim sodiščem se je obravnavalo razmerje delodajalec (družba) - delavec in je šlo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi delovnega razmerja, kar je lahko tako iz procesnih kot iz materialnopravnih razlogov. V tej zadevi pa gre za korporacijsko zadevo, za razmerje med družbenikoma.

31. Na očitke o onemogočanju obrambe zaradi nedostopa do določenih listin bo odgovorjeno pri vsebinskih razlogih za izključitev toženca.

32. Glede plačila elektrike za G. 659,07 EUR se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na pregled porabe električne energije z dne 20. 1. 2013 (priloga A10) in na izpoved priče I. A. Ta ni potrdila obstoja zatrjevanega dogovora, čeprav bi kot računovodkinja z njim bila seznanjena in ker to zahteva profesija računovodenja (16. točka obrazložitve, stran 39 sodbe). Res je priča potrdila golo dejstvo obstoja arhiva družbe v prostorih G. in je razvidno iz fotografij (priloga B141), v katere je vpogledalo sodišče prve stopnje. Vendar sporno najemno pogodbo za arhiv med družbo in G. naj bi sklenil toženec kot poslovodja družbe in kot zastopnik G. Če jo je sklenil, bi moralo biti knjigovodsko urejeno in G. bi družbi izstavljal račune, česar ni potrdila priča I. A. Toženec še navaja, da je navedel zakaj ni mogel predložiti pogodbe o najemu, ki jo je zanikal tožnik, čeprav razloga v pritožbi ne ponovi. Šlo naj bi za poplavo 13. 9. 2014, o čemer ni predložil dokazov. Navaja, da tožnik zanika pogodbo, ker bi prišel sam s seboj v nasprotje. Vendar tožnik ni mogel predložiti listine, ker toženec v skladu s četrtim odstavkom 227. člena ZPP ni dokazal, da je ta sploh obstajala. Za družbino plačevanje električne energije G., kot posledico pobota na račun domnevno višje terjatve iz naslova najemnine, bi ravno tako morala obstajati listina o pobotu, a je toženec ni predložil. Sklicuje se na 10-letno obdobje, v katerem družba naj ne bi rabila plačevati najemnine za arhiv, vendar tega ni dokazal. Ali bi lahko G. sodno terjal odmeno, ker družba zaseda njegove prostore z arhivom, je lahko stvar drugega postopka.

33. Za dajanje popustov 40 oz. 45 % Š. d.o.o. v letih 2011 do 2013 za trženje oglasnega prostora v znesku 229.989,00 EUR je sodišče prve stopnje pritrdilo tožencu, da je kot zakoniti zastopnik obeh družb sprejel poslovno odločitev o prestrukturiranju oz. reorganizaciji obeh družb s prezaposlovanjem delavcev iz družbe na agencijo in da navedeno ravnanje ni bilo v škodo družbe ter da tudi tožnik tega ni zatrjeval (22. točka obrazložitve, 41. in 42. stran sodbe). Zato v pritožbi nepotrebno ponavlja poslovni vidik reorganizacije in v čem je bil razlog ustanovitve Š. d.o.o.. Sporni so sami popusti oz. njihova višina kot provizija za trženje oglasnega prostora družbe pri agenciji. Toženec neutemeljeno vztraja, da naj bi šlo za dogovor med družbama in da je v zameno za prezaposlitev dogovoril popuste in da je šlo za normalen poslovni dogovor. Tudi tega bi toženec sklenil kot zakoniti zastopnik obeh družb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega dogovora za popuste ni predložil oz. ni dokazal (24. točka obrazložitve, str. 42. sodbe). Neutemeljeno opravičuje popuste, da naj ne bi bili neobičajni, da se v branži gibljejo od 25 do 70 % odvisno od pozicije medija, povpraševanja, kondicije gospodarstva in drugo, da gre za običajne in ustaljene popuste, da so takšni v celi panogi. Dokazno breme o tem je na tožencu, a ga ni zmogel. Lahko bi predlagal zaslišanje strokovnjakov, bodisi izvedenih prič bodisi izvedenca. Ne gre za negativna dejstva, ki jih ne bi mogel dokazovati. Če je zahteval od tožnika predložitev njegovih pogodb z domnevnimi popusti in jih ta ni predložil, ker naj bi šlo za poslovno skrivnost, dokazno breme ni prešlo na tožnika, ampak je ostalo na tožencu. Zato za tožnika ni mogoče uporabiti sankcije iz petega odstavka 227. člena ZPP.

34. V zvezi z dogovorom o opravljanju produkcije Š. d.o.o. za družbo toženec ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: da Š. d.o.o. ni mogla opraviti zaračunanih storitev produkcije v obdobju 2012 in 2013, ker je imela zaposleno zgolj eno osebo, ki je opravljala računovodenje in za produkcijo ni bila usposobljena, da je z računi za neopravljene storitve (ki naj bi bili pobotani z nasprotno terjatvijo iz naslova preostanka 60 do 55 %, kolikor je ostalo po zadržani proviziji) povzročila škodo 64.000,00 EUR (26. točka obrazložitve, str. 43 sodbe). To pomeni ne samo, da je Š. d.o.o. neutemeljeno zadržala sporno provizijo iz prejšnje točke, ampak družbi tudi ni nakazala preostalega zneska, za katerega ni opravila produkcije po fiktivnih računih.

35. Glede poplačila kredita za O. d.o.o. 14.600,00 EUR toženec navaja novote, da sodišče ni preverilo zakaj ni bilo pobota in vprašalo I. A., da tožnik tega ni navedel, da je pobot bil, drugače bi bile terjatve prikazane v bilancah in terjatvah v prilogah tožnika predlogu za prisilno poravnavo nad družbo, da kolikor so obstajale terjatve O. d.o.o. do družbe in kolikor je obstajala terjatev v nasprotni smeri iz naslova spornega kredita, bi morale biti terjatve pobotane. Toženec ni pojasnil zakaj teh novot ni mogel podati pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje jih zato ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na temeljnico družbe z dne 13. 9. 2011 (priloga A54) za vknjižbo po kreditni pogodbi ... in na pogodbo o kratkoročnem kreditu B. d.d. z isto številko (priloga A55). Temeljnica je očitno še vedno ″odprta″, se pravi družba izkazuje terjatev do O. d.o.o. po kreditni pogodbi. Tudi priča I. A. je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, povedala, da je bil del kredita porabljen za poplačilo obveznosti O. d.o.o. (27. točka obrazložitve, str. 43 sodbe). Prav tako se je ukvarjalo s trditvami toženca, da je O. d.o.o. imela dogovor z družbo in je pravilno ugotovilo, da O. d.o.o. ni imela odprte terjatve. Ker ni bila vzpostavljena terjatev, po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni moglo priti do zapiranja obveznosti, pobota ali česarkoli podobnega (27. in 28. točka obrazložitve, str. 43 , 44 sodbe).

36. Za uporabo poslovne kartice za osebne namene se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved priče I. A., ki je morala knjigovodsko zapreti porabo poslovne kartice v delu, ko toženec ni predložil računov, ki bi opravičili uporabo kartice. Priča je pozivala toženca k predložitvi računov in za tisti del uporabe poslovne kartice, za katerega je toženec predložil račune, ki so izkazovale porabo za poslovne namene družbe, so bili računi ustrezno poknjiženi (29. točka obrazložitve, stran 45 sodbe). Prav tako se je utemeljeno oprlo na pogodbo o dolgoročnem kreditu št. ... z dne 31. 12. 2011 (priloga A154), kjer v prvem členu piše, da toženec najema v skladu s pogodbo v svojem imenu in za svoj račun kratkoročni kredit 23.780,09 EUR iz naslova terjatve za poslovno kartico in drugo. Toženec še v pritožbi ni prepričljiv, da ne ve ali je pogodba pristna ali ne. Če po njegovem ni pristna, bi jo moral zanikati in dokazno podpreti, česar ni storil. Ne gre za to, da v primeru podpisane pogodbe terjatev ni sporna in jo bo poravnal na zakonit način ter da to ne dokazuje škode, ker tovrstni posli niso prepovedani, da ne gre za prekoračitev pooblastil ali nedopustno dejanje. Gre za to, da je toženec razpolagal s premoženjem družbe kot s svojim lastnim premoženjem. Glede na njegovo večkrat ponovljeno premoženjsko stanje je malo verjetno, da bo obveznost poravnal. Ali je dejanski dolg toženca do družbe zgolj po prvi kreditni pogodbi ali tudi po naslednjih dveh, ki sicer nista podpisani, ni bistveno. Pritožbene navedbe o nestrokovnosti računovodkinje, kar naj bi kazali njeni odgovori v odškodninskem postopku I Pg 189/2016 so novote. Zanje toženec ni pojasnil zakaj jih ni mogel podati pred sodiščem prve stopnje in jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP). Tožnik se je v tožbi poleg na pogodbo o dolgoročnem kreditu skliceval na priloženo specifikacijo koriščenj poslovne kartice v prilogi (5. stran tožbe, l. št. 5 spisa). Toženec je lahko iz izpiskov B. d.d. za plačilno kartico A. za vsak mesec ugotovil kje in kdaj je bila koriščena ter v kakšnem znesku5. V pritožbi neutemeljeno prenaša dokazno breme na tožnika, da bi lahko ta od pravne osebe zahteval, da ji predloži račun in druge listine o dogodku in namenu, saj je toženec imel možnost preveriti uporabo kartice iz specifikacije ter se do vsakega od teh opredeliti. Tožnik ni rabil posebej zatrjevati kdo je podpisal slipe in kdaj je kartico uporabljal, višino zneska in vrsto storitve ter pravno osebo in da toženec ni imel možnosti nasprotnega dokaza. Toženec je priložil določene račune in bi jih moral navzkrižno primerjati z listinami tožnika ter pojasniti katero od koriščenj, ki je posledično zajeto v pogodbi o dolgoročnem kreditu, ni bilo osebna, temveč službena raba.

37. O prodaji službenega avtomobila Jeep toženec navaja, da škoda iz naslova zakonskih zamudnih obresti 63,64 EUR predstavlja zanemarljivo škodo, ki sama zase ne more biti podlaga za izključitev. Dodaja še, da je pojasnil kako je bil prodan avtomobil in kakšne so bile okoliščine prodaje. Vendar obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje kako je bil avtomobil prodan in da je dva meseca neutemeljeno zadrževal kupnino (32. točka obrazložitve, str. 46, 47 sodbe). To utrjuje prepričanje, da je ravnal s premoženjem družbe kot z lastnim premoženjem.

38. V zvezi z neplačevanjem plač je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni utemeljen očitek tožnika, da toženec ni namerno izplačal plač delavcem, da pa je z ugotovljeni protipravnimi ravnanji pripomogel k nastanku insolventnosti družbe (33. točka obrazložitve, str. 47 sodbe). Razen očitkov tožniku v zvezi s poenostavljeno prisilno poravnavo, kar je predmet nasprotne tožbe, se do ugotovitev glede neplačevanja plač v pritožbi ne opredeli.

39. Za neplačevanje obveznosti za uporabo radijskih frekvenc A. toženec priznava, da pristojbina ni bila plačana v rokih, kar opravičuje z težkim obdobjem družbe v letih 2011 do 2013 in da je bilo potrebno izbirati katere stroške bo družba prednostno poravnavala in katere z zamikom ter da se je izbiralo med tem, kar bo prineslo najmanjšo škodo. Vendar je bilo plačevanje nadomestila A. najpomembnejše plačilo, kajti brez frekvence družba sploh ne bi mogla poslovati in poravnavati zapadlih obveznosti. Neplačilo je pomenilo grožnjo največje škode, do katere je celo prišlo z odločbo o odvzemu frekvenc A. z dne 11. 8. 2014 (priloga A157), a je tožnik po prevzemu poslovodenja poravnal zapadli dolg in dosegel odpravo odločbe z novo z dne 18. 6. 2015 (priloga A181).

40. Očitek v zaključku pritožbe o nesklepčnosti tožbenega zahtevka je novota. Poleg tega v 501. členu ZGD-1 ni določeno, da bi moral zahtevek na izključitev vsebovati zavezo za izplačilo. Ta je lahko stvar toženčevega zahtevka, če ne bo dobil izplačane zanj ustrezne vrednosti deleža.

41. V skladu s tretjim odstavkom 501. člena ZGD-1 sme ne glede na prvi odstavek tega člena vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo. Zakon teh razlogov ne opredeljuje, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito in nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki, ne glede na krivdo kogarkoli, obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi6. V ta okvir je mogoče šteti tudi dejstva, ki ne učinkujejo neposredno v družbi, vendar se njihove posledice v družbi vseeno lahko čutijo7. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih ravnanj, zlasti pod 2. do 5. in 8. točko tožbe, pravilno zaključilo, da je porušeno zaupanje med družbenikoma (35. točka obrazložitve), kar onemogoča njuno nadaljnje sodelovanje. Utemeljeno je ugodilo zahtevku.

Končna odločitev in o stroških:

42. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

43. Toženec ni uspel s pritožbo, zato mora po načelu uspeha povrniti tožniku potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sicer je vložil dva odgovora na pritožbi, ločeno zoper sklep in sodbo, ker je toženec vložil ločeni pritožbi. Vendar je sodišče prve stopnje vročilo pritožbi tožniku po pooblaščeni odvetniški pisarni istega dne 16. 7. 2018 s pozivom z dne 9. 7. 2018 in bi lahko dal skupen odgovor. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za obrazložen odgovor na pritožbo 625 točk po 1. točki tarifne številke 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), izdatke za stranko 12,5 točke po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV. Skupaj 356,99 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.

-------------------------------
1 Pritožbo zoper sklep o predlogu za združitev pravd je vložil v posebni vlogi, fizično ločeni od pritožbe zoper sodbo.
2 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 73/2018, sodba III Ips 44/2002, sodba II Ips 333/1998.
3 Sodba in sklep VSL I Cpg 963/2005, na odločbo sta se sklicevali obe stranki, tožnik na 9. strani tožbe, toženec na 16. strani nasprotne tožbe.
4 V skladu s sedmim odstavkom 72. člena ZPP zoper ta sklep ni posebne pritožbe, sme se izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP).
5 Večje število plačil P., A. ...; posamezna plačila G. 21. 8. 2013 (priloga A 79), S. ... 5. 7. 2012 (priloga A 110), R. 5. 1. 2012 in H. 10. 1. 2012 (oba priloga A 122), A. ... 28. 1. 2011 (priloga A 152).
6 B. Zabel, Veliki komentar ZGD-1, 3. knjiga, stran 145, 147.
7 S. Prelič in drugi, Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba Ljubljana 2009, stran 223.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 402, 522, 501, 501/3
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 70, 300
Datum zadnje spremembe:
17.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4Mzcx