<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba in sklep I Cpg 963/2005
ECLI:SI:VSLJ:2007:I.CPG.963.2005

Evidenčna številka:VSL06508
Datum odločbe:01.02.2007
Področje:PRAVO DRUŽB
Institut:izključitev družbenika iz d.o.o. - istočasnost nasprotnih zahtevkov na izključitev - pravica do tožbe

Jedro

Škodno ravnanje poslovodje, ki je hkrati družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo, ne pomeni zgolj kršitve obligacijskopravnega razmerja med poslovodjo in družbo, temveč lahko pomeni hkrati tudi izpolnitev dejanske podlage za izključitev takega družbenika iz družbe. Takšnega zaključka ni mogoče ovreči niti s pritožbenimi trditvami, da je k ravnanju pritožnika prispeval tudi nasprotni družbenik. Vlogo in ravnanje drugega družbenika je namreč potrebno presojati v okviru presoje pogojev za izključitev tega družbenika, kar je bilo predmet istočasne presoje sodišča. Kakršnakoli ugotovitev s tem v zvezi pa ne izključuje utemeljenosti zahtevka na izključitev pritožnika. V skladu s 3. odstavkom 436. člena ZGD (Ur.l. RS št. 30/93 do 45/01), oziroma 3. odst. 501. čl. sedaj veljavnega ZGD-1 (Ur.l. RS 42/2006) ima tožbeno pravico na izključitev drugega družbenika iz družbe samo družbenik iste družbe. V tem primeru je potrebno materialnopravno določbo, ki ureja tožbeno pravico razumeti tako, da mora biti ta predpostavka izpolnjena ob sami vložitvi tožbe. Tožeči stranki ni mogoče odreči tožbene pravice zaradi naključja, ki se je zgodilo po vložitvi tožbe, za katero je imel takšno upravičenje izkazano.

 

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep v 1., 3. in 4. točki izreka razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi na izključitev tožene stranke G. D. iz družbe T.. K. (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in iz družbe T.. K. izključilo nasprotno toženo stranko B. K. (2. točka izreka izpodbijane sodbe). V okviru iste odločbe je hkrati ugotovilo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek na vračilo tržne vrednosti poslovnega deleža pod točko 2. tožbe umaknila in v tem delu postopek ustavilo (3. točka izreka). Tožeči stranki B. K, je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 448.898,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo in sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka oziroma nasprotno tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep o delni ustavitvi postopka (3. točka izreka)

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo hkrati odločalo o zahtevku tožeče stranke po tožbi in zahtevku tožene stranke kot tožeče stranke po nasprotni tožbi. Iz izpodbijanega sklepa o delni ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ni določno razvidno o čigavem umiku je sodišče sploh odločilo, saj v uvodu sodbe kot tožečo stranko opredeljuje tako tožečo stranko po tožbi kot tožečo stranko po nasprotni tožbi. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi tožbeni zahtevek na vračilo tržne vrednosti poslovnega deleža določno uveljavljala niti tožeča stranka po tožbi niti nasprotno tožeča stranka po nasprotni tožbi. Ker v tem delu odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP.

Glede pritožbe zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (2. točka izreka izpodbijane sodbe)

Sodišče prve stopnje je odločitev o izključitvi pritožnika kot nasprotno tožene stranke oprlo na dejansko ugotovitev, da je pritožnik oziroma nasprotno tožena stranka:

- z dopisi poslovnim partnerjem (priloga A 4) in z zaposlitvijo v družbi B.. prenesel poslovanje z družbe T.. na družbo B. in s tem onemogočil poslovanje družbe T..;

- s podpisom poroštvene izjave za podjetje O.. družbi T. povzročil škodo v višini 14.420.517,00 SIT, ugotovljeno s pravnomočno sodbo opr.štev.

Takšno ravnanje pritožnika je prvostopenjsko sodišče opredelilo kot utemeljen razlog za izključitev nasprotno tožene stranke iz družbe T. v smislu 3. odstavka 436. člena ZGD. Pritožbeno sodišče se s takšno utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja. Pritožnik dejanske podlage za izključitev iz družbe ne more uspešno izpodbijati zgolj s trditvijo, da naj bi družbenika načelno dosegla dogovor o razdružitvi, ki pa še ni bil formaliziran. Kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče, določbo točke VIII.2. družbene pogodbe sta pravdni stranki kot družbenika v družbeni pogodbi tudi formalizirala obveznost, da delujeta v korist družbe pri izvajanju njene gospodarske dejavnosti. Ravnanje pritožnika s tem, ko je del poslovanja prenesel na drugo družbo, nedvomno predstavlja kršitev tako dogovorjene obveznosti varovanja koristi družbe. Enako velja tudi za pravnomočno ugotovljeno škodno ravnanje pritožnika, ki je bilo v tem, da je v posledici uveljavljane terjatve iz poroštva, ki jo je v imenu družbe T.. prevzel pritožnik, nastala škoda v ugotovljeni višini 14.420.517,00 SIT. V tem smislu pa je neutemeljena pritožba v tistem delu, ko se pritožnik sklicuje, da je navedeni posel sklenil kot poslovodja družbe in ne kot družbenik, zato naj tovrstno ravnanje ne bi moglo predstavljati razloga za izključitev iz družbe. Ne glede na to, da je pritožnik nastopal pri sklenitvi spornega posla kot poslovodja družbe T.., pa navedeno ne pomeni, da navedenega ravnanja ni mogoče presojati tudi z vidika ravnanja pritožnika kot družbenika. Škodno ravnanje poslovodje, ki je hkrati družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo ne pomeni zgolj kršitve obligacijskopravnega razmerja med poslovodjo in družbo, temveč lahko pomeni hkrati tudi izpolnitev dejanske podlage za izključitev takega družbenika iz družbe. Takšnega zaključka ni mogoče ovreči niti s pritožbenimi trditvami, da je k ravnanju pritožnika prispeval tudi nasprotni družbenik. Vlogo in ravnanje drugega družbenika je namreč potrebno presojati v okviru presoje pogojev za izključitev tega družbenika, kar je bilo predmet istočasne presoje sodišča. Kakršnakoli ugotovitev s tem v zvezi pa ne izključuje utemeljenosti zahtevka na izključitev pritožnika.

Tako se izkaže kot neutemeljen očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo s tem, ko je na podlagi 3. odstavka 436. člena ZGD pritožnika izključilo iz družbe T.. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe

Pritožnik je kot tožeča stranka v tožbi uveljavljal tožbeni zahtevek na izključitev družbenika G. D.. Podlago za izključitev je utemeljeval na naslednjih ravnanjih nasprotnega družbenika:

- prenos poslov družbe T. v letu 1998 in 1999 na družbo T. T.., katere last je bila žena nasprotnega družbenika;

- nezakonit sklep o izključitvi pritožnika, ki jo je sprejel nasprotni družbenik, ki je bil na podlagi pravnomočne sodbe tudi razveljavljen;

- ustanovitev družbe T.T. v lasti žene nasprotnega družbenika, ki je z istim logotipom kot ga je uporabljala družba T.. prikrivala, da gre pri novi družbi za drug subjekt;

- izplačilo družbi T. T., ki ga je odobrila tožena stranka, za računovodske storitve za leto 1998 v znesku 3.387.342,00 SIT, ki naj bi po trditvah tožeče stranke presegalo obseg opravljenih storitev;

- nedovoljeno razpolaganje s strani tožene stranke s sredstvi družbe T. po izključitvi tožeče stranke;

- neprijava terjatev v stečajnem postopku nad družbama D. in O.. s strani tožene stranke;

- prisvojitev sredstev in prilastitev dobička za leto 1998 in 1999.

Glavni tožnikov očitek toženi stranki, ki naj bi predstavljal podlago za izključitev iz družbe, je predstavljal očitek, da je tožena stranka (G. D.) ravnal proti interesom družbe s tem, da je tisti del poslovanja, ki ga je pred tem opravljala družba T.. in za katerega je bil zadolžen toženec, v letu 1998 in 1999 prenesel na družbo T. T.. Tožeča stranka se je pri tem predvsem sklicevala na pogodbeno razmerje med L. in družbo T.., ki naj bi obstajalo pred letom 1998, ko je bilo s sklenitvijo pogodbe med L. in T. T. opravljanje storitev prenešeno na T. T.. Prvostopenjsko sodišče je tovrsten očitek zavrnilo z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni ponudila konkretnih podatkov o poslovanju z L., hkrati pa pogodbe med družbo T. T.. in L. ni podpisala tožena stranka. S takšnim sklepanjem sodišča prve stopnje se ni mogoče strinjati. V okviru dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče tudi povzelo izpovedi obeh družbenikov in zaslišanih prič, da sta si družbenika delo razdelila v družbi T.. tako, da je tožnik delal predvsem na izvoznih poslih, toženec pa na uvoznih poslih. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik s svojim postopanjem ravnal v nasprotju z interesom družbe, ko je posle, ki jih je pokrival, ob koncu leta 1998 prenesel na družbo B., kar je predstavljalo podlago za izključitev tožnika iz družbe, to samo po sebi ne pomeni, da sodišče prve stopnje ne bi moralo v okviru trditvenih podlag, ki jih je podala tožeča stranka, z enako mero kritičnosti presojati tudi ravnanja tožene stranke v smeri prenosa poslov iz družbe T.. na družbo T. T.. Tožeča stranka je s tem v zvezi zatrjevala, da družba T.. potem, ko sta pravdni stranki vsaka svoje posle prenesli izven družbe T.. od leta 1999 dalje sploh ni več opravljala dejavnosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi v dokazne namene predlagala postavitev izvedenca finančne stroke (točka IV pripravljalne vloge z dne 17.3.2003). Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča glede pravočasnosti trditev in predlaganih dokazov pravdnih strank do zaključka naroka dne 26.3.2004. Neutemeljeno je stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da naj bi sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo opravilo že 18.3.2004, saj je iz vabila na glavno obravnavo (list.štev. 55) kot tudi iz zapisnika o opravljenem naroku (list.štev. 43-47) razvidno, da je sodišče narok opravilo izključno v zvezi z delom tožbenega zahtevka v zvezi s katerim je bila izdana delna sodba z dne 18.3.2003.

Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca, s katerim naj bi utemeljeval obseg poslov, ki naj bi jih tožena stranka prenesla na družbo T. T., ni sledilo z utemeljitvijo, da sam obseg poslovanja ne bi bil dovolj za ugotovitev odgovornosti tožene stranke. S takšnim sklepanjem se pritožbeno sodišče ne strinja. Ob morebitni ugotovitvi dejanskega zmanjšanja obsega poslovanja družbe T.., ki ne bi bil pogojen z enostranskim ravnanjem tožeče stranke, bi bilo potrebno z ustrezno mero kritičnosti presoditi, ali ni tudi v ravnanju tožene stranke zaslediti dejanske podlage za izključitev tožene stranke iz družbe. Takšnih zaključkov ni mogoče izključiti zgolj z ugotovitvijo, da tožena stranka ni bila podpisnik pogodb, s katerimi naj bi posle prevzemala družbe T. T.. Ob tem ne gre spregledati niti izpovedi same tožene stranke, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje, da je pri tem šlo za "bližnjico, šlo je za posle, ki jih je fizično opravljal T..". Tudi priča M. Š. D. je v svoji izpovedi navajala, da je bila družba T. T.. ustanovljena izključno za računovodske in revizijske zadeve. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca finančne stroke sledilo zgolj v delu, ki se nanaša na utemeljenost izstavljenega računa družbe T. T.. za opravljanje računovodske storitve za leto 1998. To pa pomeni, da je ostala neizčrpana trditvena podlaga tožeče stranke glede opravljenega prenosa poslov družbe T.. na T. T.. v posledici ravnanja tožene stranke. Na te okoliščine pa bi se posredno ali neposredno dalo sklepati tudi iz pregleda knjigovodskega stanja in poslovanja družbe T. v časovnem obdobju od leta 1997 dalje. S tem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja slediti dokaznemu predlogu tožeče stranke z imenovanjem sodnega izvedenca finančne stroke in preizkusiti trditveno podlago tožeče stranke o zmanjševanju obsega poslovanja družbe T.. na račun istočasnega povečanja poslovanja družbe T. T. V posledici teh ugotovitev bo sodišče prve stopnje moralo oceniti ali so morebitne sprememb v vzročni povezavi z ravnanjem tožene stranke. Če bi se izkazale za resnične trditve tožeče stranke, da je družba T. T.. tudi v posledici ravnanja tožene stranke povsem prenehala opravljati svojo dejavnost ni videti razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka na izključitev tudi tožene stranke iz družbe T..

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku tudi v delu, ko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na utemeljenost računa za računovodske storitve, ki ga je družba T. po nalogu tožene stranke plačala družbi T. T.. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na ugotovitve izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil, da specifikacija družbe T. T.. dokazuje, da je le-ta opravila prikazano storitev. Dokaz z izvedencem izvede sodišče, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (234. člen ZPP). Naloga izvedenca je torej, da s pomočjo strokovnega znanja, ki ga sodišče nima, omogoči ugotovitev posameznega dejstva. Kljub temu pa je izvedenčevo mnenje podvrženo dokazni oceni sodišča, zato se le-to ne more zgolj sklicevati nanj, še posebej, če je izvedenec v svojem mnenju iz posrednega dejstva (obstoj specifikacije računa družbe T. T.., ki je bila sestavljena šele na poziv izvedenca - list. štev. 155) sklepa na obstoj pravnorelevatnega dejstva (opravilo z računane storitve). Zgolj iz ugotovitve, da je račun podrobno specificiran in je sestavljen skladno z računovodskimi standardi, ni mogoče sklepati na opravljeno storitev. Če je sodišče imenovalo izvedenca v pomoč za razjasnitev navedenega spornega dejstva (oprava storitev), je napačno utemeljilo, da predstavljajo ugovori tožeče stranke, da naj izvedenec preizkusi, če je bil tekom leta 1998 izdan še kak račun, predstavljalo nepotrebno širitev izvedenskega dela. Sodišče mora dopustiti strankam, da na ustni obravnavi s posameznimi vprašanji izvedencu preizkusijo pravilnost in zanesljivost njihovega mnenja. Ker tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke glede obsega dela izvedenca, iz česar bi sodišče lahko zanesljivo sklepalo na to, ali je bila zaračunana storitev tudi dejansko opravljena, je tudi v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče pa pri tem opozarja, da je dokazno breme, da je bila zaračunana storitev opravljena, na strani tožene stranke, ki se na to sklicuje, pri čemer pa sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo moglo mimo določbe 5. odstavka 227. člena ZPP in nasprotovanju tožene stranke k predložitvi ustreznih listin (dnevnikov knjiženja), ki naj bi izkazovali obseg opravljenih storitev za družbo T.. Ne more biti namreč relevantna trditev tožene stranke, da naj bi nepredložitev zahtevane listine opravičevala možnost, da bo tožeča stranka v drugem postopku svoje trditve lahko opirala na takšno listino.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem štirih prič z utemeljitvijo, da njihova izpoved ne bi mogla opravičiti tožečo stranko, da je posle prenesla na družbo B. Tožeča stranka je navedene priče predlagala v dokaz ravnanja nasprotnega družbenika, ki naj bi predstavljajo razlog za njegovo izključitev. Kot je bilo že pojasnjeno, zgolj ugotovitev takšnega ravnanja na strani tožeče stranke samo po sebi še ne izključuje utemeljenosti istovrstnega zahtevka tudi zoper nasprotnega družbenika.

Glede na delno zavrnitev pritožbe v delu, ki se nanaša na izključitev pritožnika iz družbe T.. in na razveljavitev sodbe glede nasprotnega istovrstnega zahtevka zoper družbenika G. D., je potrebno pojasniti, ali ima pravnomočna odločitev o izključitvi pritožnika morebitne posledice na materialnopravni oziroma procesni položaj pritožnika za nadaljnje uveljavljane tožbenega zahtevka na izključitev nasprotnega družbenika. V skladu s 3. odstavkom 436. člena ZGD (Ur.l. RS št. 30/93 do 45/01), oziroma 3. odst. 501. čl. sedaj veljavnega ZGD-1 (Ur.l. RS 42/2006) ima tožbeno pravico na izključitev drugega družbenika iz družbe samo družbenik iste družbe. Ali je torej pritožnik s tem, ko je bilo prej pravnomočno odločeno o nasprotnem tožbenem zahtevku na njegovo izključitev, s tem izgubil tudi materialnopravno upravičenje za nadaljnje vodenje postopka po tožbi, za katero je imel izkazano tožbeno pravico ob vložitvi tožbe? Ob pritrdilnem odgovoru na to vprašanje bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti kljub temu, da bi bil morebiti utemeljen, v kolikor bi sodišče najprej odločalo o utemeljenosti tega tožbenega zahtevka ali istočasno z nasprotnim tožbenim zahtevkom. Takšna razlaga po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilna, zato je v tem primeru potrebno materialnopravno določbo, ki ureja tožbeno pravico razumeti tako, da mora biti ta predpostavka izpolnjena ob sami vložitvi tožbe. Pritožniku je tako potrebno priznati tožbeno pravico tudi v nadaljnjem postopku, ne glede na to, da je bil sam pred tem pravnomočno izključen iz družbe. Ob tem, da sta oba tožnika imela tožbeno pravico ob vložitvi tožbe, bi morebiten uspeh pritožnika v tožbi zoper nasprotnega družbenika imel za posledico tudi drugačen pravni položaj, kot ga ima zgolj ob izključitvi iz družbe. Morebitna utemeljenost tožbenega zahtevka pritožnika bi namreč pripeljala do situacije, ko bi družba ostala brez družbenikov, s čimer bi po mnenju pritožbenega sodišča nastopile okoliščine za likvidacijo družbe ob smiselni uporabi 522. člena v zvezi s 6. alineo 1. odstavka 402. člena ZGD-1. Ker se navedeni položaj tožeče stranke v posledici likvidacije družbe razlikuje od njegovega položaja v posledici izključitve iz družbe v smislu 6. odstavka 502. člena ZGD-1, tožeči stranki ni mogoče odreči tožbene pravice zaradi naključja, ki se je zgodilo po vložitvi tožbe, za katero je imel takšno upravičenje izkazano. Ob takšni materialnopravni razlagi bo prvostopenjsko sodišče moralo v ponovljenem postopku tožbo tožeče stranke obravnavati in o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločiti na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja v okviru usmeritev, ki jih je podalo pritožbeno sodišče v tej obrazložitvi.

V posledici razveljavitve dela izpodbijane sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (4. odstavek 165. člena ZPP) o katerih bo prvostopenjsko sodišče skupaj s stroški pritožbenega postopka odločalo s končno odločbo.

 


Zveza:

ZGD člen 436, 436/3, 436, 436/3. ZGD-1 člen 501, 501/3, 501/3, 501.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zOTY3NA==