<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 1439/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.1439.2009

Evidenčna številka:VSL0055197
Datum odločbe:01.07.2009
Področje:DEDNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neizpolnjevanje pogodbe s strani preživljalca

Jedro

Toženka ni izkazala konkretnih prizadevanj, da bi še naprej izpolnjevala obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Izvrševanje pogodbenih obveznosti je povsem opustila in jih že več let ne izpolnjuje. Ker tudi ni dokazano, da bi ji tožnik prepovedal ali celo fizično preprečil izvrševanje pogodbenih obveznosti ali pa vsaj ustvaril takšne razmere oz. odnose, ki bi bili tako nevzdržni, da bi preprečevali izpolnjevanje teh, je bilo pravilno ugodeno tožbenemu zahtevku.

Pogoj za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni opomin v smislu določbe 2. odstavka 299. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13.4.1998, sklenjene med tožnikom kot preživljancem in toženko kot preživljalko. Toženki je naložilo, da plača tožniku pravdne stroške v višini 2.587,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in slednjemu vrne zadevo v novo odločanje, podrejeno pa naj sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen, tožniku pa tudi naloži vse stroške tožene stranke v plačilo, vključno s stroški pritožbenega postopka. Poudarja, da sodba nima razlogov, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, razlogi pa so tudi nejasni ter v medsebojnem nasprotju. Sodišče določenih dokazov sploh ni upoštevalo. V spisu ni poziva upnika na izpolnitev pogodbe. Toženka je dokazala, da je večkrat prosila tožnika, če lahko izvršuje pogodbo. Tega sodišče ne obrazloži in je izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženka je bila pogodbi zvesta, kar sta izčrpno opisali sodišče prve in druge stopnje v pravdi pod opr. štev. I P 1683/2002. Sprašuje se, kakšni so motivi tožeče stranke, če je od leta 1988 do najmanj 1999 oz. leta 2004 bilo vse pravno veljavno v redu. Tožnik je začel odklanjati pomoč, kar ni mogoče ugotoviti brez strokovnega znanja. Tožnik je bil predmet manipuliranja. Ničesar se ni spremenilo od zadeve I P 1683/2002. Izvedenec pa je v tej pravdi opozoril, da je tožnik voden oz. nagovorjen. Predstavnica CSD je zgolj opravila razgovor s tožnikom, ni pa ugotavljala dejanskega stanja, ali je res podano stanje, da toženka noče izvrševati pogodbe. Sodišče je spregledalo toženkina opozorila, da CSD svojega dela ni opravil v redu. Gre za ravnanje stranke v nasprotju z določbo člena 3/3 ZPP. Ravnanje CSD je v nasprotju z dokaznim postopkom in splošno moralo ter prisilnimi predpisi. Protispisna je trditev, da toženka ni poskušala doseči dogovora s tožnikom, da bi delala na kmetiji. Prezrto je, da je brat odjavil toženko iz zdravstvenega zavarovanja. Tožnik tudi ne zanika, da je bil brat zaprt. Težko je verjeti, da iz razloga, ker je F. L. v redu, I. J. ne more biti v redu. Pritiski na tožnika se izvajajo, ko se je brat vrnil domov. Toženka pa je bila že pred tem izbrana za preživljalko, njen sin je pustil službo, nakupili so stroje. Razmerje bi bilo potrebno upoštevati od začetka do konca, v trajanju 16 let. Sodišče je zanemarilo predhodne zadeve, toženki pa je naložilo, da je ona dolžna dokazati, da so od leta 2004 razlogi za neizpolnjevanje pogodbe na tožnikovi strani. Neutemeljen je tudi moralni zaključek sodišča, da nima smisla obdržati v veljavi pogodbo, če je eden pač noče izvrševati. Tožnik ni sposoben izraziti svoje volje. Toženka pa je še vedno voljna izvajati pogodbo. Zato so kršene tudi toženkine pravice do enakega varstva pravic v sodnih postopkih. Pogodba se je dolgo izvrševala. Oče se ne bi premislil, če ne bi nanj vršili pritiska in če ne bi bil bolan.

Pritožba ni utemeljena.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni. Sodba ima vse potrebne pravno odločilne razloge, ki so jasni in neprotislovni, tako kar zadeva notranjo skladnost kot tudi zunanjo skladnost - v razmerju do sodbenega izreka. Prav tako ni ničesar v razlogih povzetega v nasprotju z listinami oziroma zapisniki o zaslišanju pravdnih strank in prič ter torej protispisnosti v razlogih ni. Izpodbijana sodba se torej da preizkusiti. Če pa sodišče prve stopnje „ni upoštevalo zaključkov sodb sodišč v zadevi I P 1683/2002, čeprav jih je navedlo med dokaznimi listinami“ in če so razlogi „za tožbo v tej zadevi identični, kot v zadevi I P 1683/2002 ter če je sodišče prve stopnje „prezrlo pozive in prošnje v listinah z dne 18.8.2004, 7.6.2005, 26.1.2006, 8.5.2006 in 4.5.2006“ pa je treba pojasniti, da neupoštevanje zaključkov pravnomočnih sodb iz drugih postopkov (torej razlogov v drugih pravdnih zadevah) samo po sebi ne more predstavljati kakšne procesne kršitve, naštete listinske dokaze pa je sodišče prve stopnje ocenilo, ko je navedlo: „...da pisanja toženke očetu niso bila namenjena temu, da bi toženka začela izpolnjevati pogodbo....“ ter še nadalje: „...po oceni sodišča ni bil glavni namen teh pisem v vzpostavitvi razmerja po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, temveč zgolj sredstvo za dokazovanje pred sodiščem... (glej razloge v zadnjem odstavku na 6. strani ter prvem odstavku na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Pogoj za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju nadalje tudi ne more biti opomin v smislu določbe 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Izpolnitveni rok v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, kakršna je tudi sporna, je namreč določen ali pa vsaj določljiv – v konkretnem primeru vsakodnevno ali pa vsaj običajno periodično izpolnjevanje prevzetih obveznosti (delo na kmetiji izročevalca oz. preživljanca) ali pa izpolnjevanje obveznosti tedaj, ko je to potrebno (na primer bolezen izročevalca oz. preživljanca). Izročevalcu torej ni potrebno spraviti prevzemnika premoženja v zamudo na način predpisan v cit. zakonskem določilu; v zamudi je, čim ne izpolnjuje svojih obveznosti. Toženka bi torej morala izpolnjevati svoje obveznosti v skladu s pogodbo in zato niso bile potrebne in zadostne pisne prošnje tožniku, na katere se sklicuje še v pritožbi. Le če bi ji izročevalec preprečil izpolnjevanje obveznosti kljub njenim poskusom in prizadevanjem obveznosti izpolniti, bi se lahko sklicevala na to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani izročevalca, ki v tem primeru razveze pogodbe ne bi mogel uveljaviti.

Takšnega dejanskega stanja pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le en konflikten dogodek, ki pa niti ni nastal med pravdnima strankama, temveč med tožničinim bratom in njo, pa še ta tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more predstavljati razloga, da je toženka povsem opustila izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, jih že vsaj od leta 2004 (torej že več let) ne izpolnjuje ter celo prodala kmetijske stroje, s katerimi je obdelovala posestvo, kar vsekakor izkazuje tudi njeno voljo trajno opustiti pomoč preživljancu (glej dejanske zaključke prvostopnega sodišča na 4. strani prvostopne sodbe). Pravilno je na podlagi s strani pravdnih strank predloženega procesnega gradiva ocenilo, da niti tožnikovo ravnanje niti njegovo psihično stanje toženki fizično ni preprečevalo izpolnjevanja njenih pogodbenih obveznosti, temveč, da nasprotno - toženka ni izkazala konkretnih ustreznih prizadevanj nadaljevati z izpolnjevanjem teh. Procesno pa tudi materialnopravno dokazno breme v zvezi z izključujočimi dejstvi oz. ugovorom, da sta ji tožnik in njen brat preprečila izpolnjevanje njenih obveznosti, pa je bilo upoštevaje določbo 1. odstavka 7. člena ZPP (po katerem mora vsaka stranka za svoje zahtevke navesti tudi dokaze) ter nadalje predvsem tudi določbo 212. člena ZPP (po kateri mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika), na njeni strani (1) in ne na tožnikovi (ta je bil upoštevaje določbo 3. odstavka 561. člena OZ, torej upoštevajoč tako procesno kot tudi materialno pravno trditveno in dokazno breme dolžan dokazati le svoje tožbene trditve, da je toženka nehala izpolnjevati svoje obveznosti), kot zmotno meni v pritožbi. Tudi v pritožbi pa sicer substancirano ne trdi, da bi ji tožnik prepovedal delo na posestvu ali ji to celo fizično preprečil ali vsaj ustvaril takšne razmere oziroma odnose, ki bi bili tako nevzdržni, da bi preprečevali izpolnjevanje preživljanja in drugih sprejetih obveznosti. (glej prepričljive dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje oprte na izvedenčeve ugotovitve, da je šlo le za tožnikovo zamero in odtujitev tožnika, ki pa ni povzročila ovire za izpolnitev toženkinih obveznosti). Podobno tudi ni dokazala, da bi ji brat dejansko onemogočil izvrševanje njenih obveznosti na podlagi upoštevne grožnje oz. sile. Okoliščina, ki jo prav tako pritožnica izpostavlja v pritožbi, da jo je brat odjavil iz zdravstvenega zavarovanja, nima razumne zveze s presojo ali so obstajale ovire za izpolnjevanje njenih obveznosti do tožnika. Pravno nepomembne so končno tudi vse tiste obširne pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo, da ni ugotovilo, da je bil brat zaprt, kazen, na katero je bil obsojen, pa že izbrisana iz evidence in zato navzven neizkazljiva.

Če pritožnica meni, da je zaradi „predčasne“ razveze pogodbe prikrajšana, lahko vloži zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Zgolj dejstvo, da se je pogodba pred tem izvrševala 16 let, pa ne more predstavljati ovire za razvezo pogodbe, ko pa se je toženka že vsaj od leta 2004 dalje odločila, da pogodbe ne bo izvrševala oziroma je ni izvrševala iz neupravičenih oziroma neutemeljenih razlogov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tudi ni pravno pomembno pritožbeno sklicevanje na predhodno pravnomočno odločitev o podobnem zahtevku v zadevi I P 1683/2002, saj se predmetni spor nanaša na drugo časovno obdobje (od 2.12.2004 dalje), ter na druge - spremenjene razmere po pravnomočno končanem prvem pravdnem postopku, ko v spornem obdobju toženka iz neupravičenih razlogov ni izvrševala prevzetih obveznosti.

CSD D. kot skrbnik za poseben primer, torej zastopnik tožnika, vsekakor ni bil dolžan skrbeti za toženkine interese, kot bi se lahko razumelo pritožbena prizadevanja in zahteve po takšni strokovni proučitvi zadeve s strani centra, ki bi odkrila prave motive in razloge za vložitev tožbe (predvsem zatrjevano in nedokazano manipuliranje s tožnikom, ki ni bil sposoben izraziti svoje volje) ter ki bi upoštevala toženkine argumente in predložene dokaze. „Ugotovitev“ izvedenca, da naj bi bil tožnik „voden oz. nagovorjen“ k vložitvi tožbe, je ostala na nezadostni ravni občutka izvedenca (glej razloge v 3. odstavku na 5. strani sodbe) in je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Skrbnik za poseben primer tudi ni organ, ki vodi postopek in nepristransko odloča temveč zastopnik procesno nesposobne stranke, ki je dolžan skrbeti za varovančeve pravice in pravne (torej tudi upravičene premoženjske) interese. Tožnikov interes se je v tem postopku nedvomno izkazoval v prizadevanju za uspeh s to tožbo, ki mu je omogočila vrnitev izročenega premoženja zaradi toženkinega neizpolnjevanja obveznosti. Postavljeni skrbnik je torej svojo vlogo opravil tako, kot to predvideva določba 211. člena ZZZDR. Njegovo ravnanje, ko je z vztrajanjem pri tožbenih zahtevkih omogočil nadaljevanje postopka, torej ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, kot tudi ne z moralo in zato tudi ni kršena določba 3. odstavka 3. člena ZPP, kot še poskuša prikazati pritožnica.

Pritožbeno sodišče pa sicer v zvezi s pritožbenimi očitki, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje oprt na določbo 133. člena ZOR (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin), ker naj pogodba ne bi več ustrezala pričakovanjem pravdnih strank, ugotavlja, da te dejanske in materialnopravne situacije tožnik v tožbi ni uveljavljal in je zato s temi zaključki sicer sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožbe. Zato se s temi pritožbenimi očitki sodišče druge stopnje tudi ni ukvarjalo. Ker pa so pravilne dejanske in pravne prvostopne ugotovitve, kolikor so tudi naslonjene na določbo 3. odstavka 561. člena OZ (razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti), ki za razvezo ne terja izjalovljenega namena pogodbenih strank, je prvostopna odločitev vseeno pravilna.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP). Namreč tudi ni ugotovilo kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnopravnega značaja.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2.knjiga (151. do 305. člen ZPP); GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006; stran 382-384; v tem delu avtor komentarja Jan Zobec.


Zveza:

ZD člen 117, 120, 120/3.
OZ člen 299, 299/2, 561, 561/3.
ZZZDR člen 211.
ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 212.
Datum zadnje spremembe:
18.12.2009

Opombe:

P2RvYy02MzI5NQ==