<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1467/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1467.2017

Evidenčna številka:VSL00006405
Datum odločbe:29.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja - izročilna pogodba - pogodba o preužitku - razveza pogodbe - preklic izročilne pogodbe - spremenjene okoliščine - pogodbeni namen - izjalovljen namen - neizpolnjevanje pogodbe

Jedro

Ključna razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni, gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal.

Tožnik je ob sklenitvi pogodbe upravičeno pričakoval, da mu bo podpora in pomoč nudena s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je po smrti sina na mestu prevzemnika (in preživljalca) oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil njegov namen ob izročitvi polovice stanovanja, ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdravja deležen podpore in pomoči bližnjih in naklonjenih mu oseb. Pogodba v tem delu ne ustreza več njegovim pričakovanjem in bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi, zato jo je sodišče utemeljeno razvezalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveže pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja, sklenjena v notarskem zapisu opr. št. SV 304/13 z dne 5. 4. 2013 med prvim tožnikom kot izročiteljem in prvim služnostnim upravičencem, B. K. kot prvim potomcem in prevzemnikom, drugim tožnikom kot drugim potomcem in prevzemnikom ter tretjo tožnico kot zakonsko partnerko izročitelja, sopodpisnico pogodbe in drugo služnostno upravičenko, glede medsebojnih pravic in obveznosti prvega tožnika in B. K., to je glede solastnega deleža B. K. do 1/2 nepremičnine posameznega dela št. 3, v stavbi 1404 k. o. X sedaj last toženke do 3/8. Toženki je naložilo, da prvemu tožniku izroči zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri njej solastnem deležu do 3/8 ponovno vzpostavila lastninska pravica na njegovo ime. Sodišče je odločilo tudi o pravdnih stroških.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi v bistvenem navaja, da je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP ni upoštevalo pripravljalne vloge, ki jo je toženka vložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2016. Sklenjena pogodba po vsebini predstavlja izročilno pogodbo. Primarni namen prvega tožnika je bila namreč obdaritev prevzemnikov in ne zagotovitev dosmrtnega preživljanja, saj si je pomoč in nadomestila izgovoril le za primer, da jih bo potreboval. Zakon v primeru pridržanja pravic ne določa avtomatične konverzije izročilne pogodbe v pogodbo o preužitku. Ker je sodišče napačno kvalificiralo pogodbo, je nepravilno tudi njegovo stališče, da je prehod prevzemnikovih obveznosti na njegove dediče vezan na njihovo soglasje. Sodišče bi moralo pri odločitvi uporabiti 555. člen Obligacijskega zakonika (OZ) o preklicu izročitve in ne 568. člen OZ o razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ob tem je nepravilna njegova ugotovitev, da je podan razlog za razvezo pogodbe zaradi trajnega neizpolnjevanja prevzetih obveznosti s strani prevzemnika. Pok. B. K. je namreč po sklenitvi pogodbe izpolnjeval vse pogodbene obveznosti, v času njegove bolezni pa je pomoč prvemu tožniku ponudila toženka, vendar jo je vseskozi odklanjal in jo še danes odklanja. Prvemu tožniku je ves čas omogočeno izvrševanje dogovorjene služnosti stanovanja, kar prav tako predstavlja izpolnjevanje prevzetih obveznosti. Nepravilno je sklicevanje sodišča na spremenjene okoliščine. Izročilna pogodba je aleatorna, saj pogodbeni stranki ne moreta vedeti, kako dolgo bo moral prevzemnik izpolnjevati pogodbene obveznosti. Smrt prevzemnika ni nepričakovan dogodek, obveznosti iz pogodbe pa je pripravljena izpolnjevati toženka, kar ji prvi tožnik vztrajno onemogoča.

3. Tožniki so vložili odgovor na pritožbo ter predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno. Sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna, čeprav delno iz drugačnih razlogov kot so navedeni v sodbi.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je bila prva pripravljalna vloga, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, pravočasna, zato jo je bilo sodišče prve stopnje skladno z 286. členom ZPP dolžno upoštevati. Kljub temu pa sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Pritožnica kot dejstva, ki jih je navedla v prvi pripravljalni vlogi in bi jih sodišče moralo upoštevati, izpostavlja okoliščine v zvezi s pravno kvalifikacijo pogodbe ter njenim izpolnjevanjem s strani prevzemnika B. K. in nato nje same. Že iz pritožbenih navedb je razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo tudi navedena dejstva, saj pritožnica priznava, da je o njih zaslišalo tako njo kot prvega tožnika. V razlogih sodbe se je nato opredelilo do obeh izpostavljenih okoliščin, pritožnica pa ne trdi, da bi ob tem prezrlo katero od njenih pravno pomembnih navedb. Kršitev določbe prvega odstavka 286. člena ZPP zato ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sodišče prve stopnje toženke ni prikrajšalo za obravnavanje odločilnih dejstev, ki bi lahko vodila k zanjo ugodnejšemu izidu pravde.

7. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 5. 4. 2013 po vsebini predstavlja izročilno pogodbo (546. člen OZ) in ne pogodbe o preužitku (564. člen OZ). Ključna razlika med obema pogodbama namreč ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni (in v konkretnem primeru so), gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal.1

8. Materialnopravno napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na prvi in drugi odstavek 563. člena OZ, po katerem v primeru smrti preživljalca njegove obveznosti preidejo na njegove dediče le v primeru, če v to privolijo, sicer pa se pogodba razveže. Ker je sporna pogodba izročilna pogodba, prehod obveznosti umrlega prevzemnika na njegove dediče ni vezan na njihovo soglasje.2

9. Pritožnica pa neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o poglavitnem motivu prvega tožnika za sklenitev izročilne pogodbe. Prvi tožnik je obdržal osebno služnost dosmrtnega brezplačnega užitka na izročenem stanovanju3, ki ga prevzemnika vse do njegove smrti nista smela odsvojiti in obremeniti, hkrati pa sta se mu v 9. členu pogodbe zavezala nuditi dosmrtno, vsestransko ter celovito pomoč in nego. Prvi tožnik je torej na prevzemnika prenesel golo lastninsko pravico na stanovanju, hkrati pa si je izgovoril številna in obsežna nadomestila. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo toženki, da je želel sinova prvenstveno obdariti, in je pravilno verjelo prvemu tožniku, da je pogodbo sklenil, da bi si zagotovil dosmrtno pomoč in preživljanje. Dejstvo, da so bila dogovorjena nadomestila vezana na njegove potrebe, tega ne spremeni, saj je bistvo pridržanja pravic po 551. členu OZ ravno zadovoljevanje potreb izročitelja.

10. Iz pogodbenih določb povsem jasno izhaja, da sta bila prevzemnika že s podpisom pogodbe zavezana izpolnjevati obveznosti iz 9. člena pogodbe, zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je bilo izpolnjevanje teh obveznosti odloženo. Nobenega dvoma pa ni, da je bil njihov dejanski obseg odvisen od vsakokratnih potreb prvega tožnika.

11. Sodišče prve stopnje je imelo v predloženih zdravniških potrdilih zadostno podlago za zaključek, da zdravstveno stanje, takrat 84 let starega prvega tožnika že ob sklenitvi pogodbe ni bilo dobro ter da je že v tem obdobju potreboval občasno pomoč pri zahtevnejših opravilih, zlasti pa čustveno oporo. Iz predloženih listin je nadalje nedvoumno razvidno, da se je njegovo zdravstveno stanje kasneje izrazito poslabšalo, saj je v letu 2016 potreboval operacijo kolka, hkrati pa mu je bil diagnosticiran pljučni karcinom.

12. Pritožba po nepotrebnem opozarja, da so bili neposredno po sklenitvi pogodbe odnosi med prvim tožnikom in prevzemnikom B. K. dobri in da je slednji svoje obveznosti iz 9. člena pogodbe izpolnjeval, saj slednje izhaja tudi iz obrazložitve sodbe. Pritožnica pa ne more izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je to spremenilo, ko je B. K. v januarju leta 2014 zbolel. V času kratkotrajne in hude bolezni B. K. pomoči prvemu tožniku objektivno ni bil sposoben nuditi, saj mu zdravstveno stanje tega ni dopuščalo. Slednje v odgovoru na tožbo priznava tudi toženka, zato neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času vložitve tožbe obveznosti ni izpolnjeval. Pritožnica v pritožbi vztraja, da je njegove obveznosti prevzela sama in prvemu tožniku ves čas ponujala pomoč, vendar je življenjsko prepričljiv in izkustveno logičen zaključek sodišča prve stopnje, da to ne drži, saj se je v tem času popolnoma posvetila skrbi za hudo bolnega partnerja. Sodišče prve stopnje je imelo v izpovedih obeh strank tudi zadostno podlago za ugotovitev, da se je odnos med prvim tožnikom in toženko v času bolezni njunega sina in partnerja dokončno skrhal. Iz izpovedi obeh tako izhaja, da je takrat prišlo do hudih medsebojnih nesporazumov, saj dejanja drug drugega v tem času še sedaj vrednotita izrazito negativno. Poslabšanje odnosa se je dodatno potrdilo neposredno po pogrebu pokojnega v oktobru 2014, ko tožniki toženke niso vključili v srečanje sorodnikov. Po tem dogodku prvi tožnik in toženka nista imela nikakršnega stika več.

13. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvi tožnik toženke kot dedinje prevzemnika B. K. ni nikoli pozval k izpolnjevanju obveznosti iz 9. člena pogodbe, prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi v njegovo ugotovitev, da mu toženka pomoči ni ponudila oziroma se vsaj pozanimala, ali jo potrebuje. Prvi tožnik torej toženki izpolnjevanja obveznosti iz 9. člena pogodbe ni preprečeval, toženka pa ga ni aktivno odklanjala. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko za neizpolnjevanje pogodbe v njenem 9. členu ni okrivilo nobenega od njiju, temveč ga je pripisalo nepovratno skrhanim odnosom in dokončno izgubljenemu zaupanju, do katerega je prišlo zaradi medsebojnega nerazumevanja v obdobju, ko sta bila zaradi bolezni sina in partnerja oba močno prizadeta in pod hudim čustvenim pritiskom.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi pravil o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Pri tem se je napačno sklicevalo na 562. člen OZ, ki se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, vendar je hkrati ugotovilo in obrazložilo vse okoliščine, ki omogočajo materialnopravno presojo na podlagi splošnega pravila iz 112. člena OZ.

15. Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje njegovemu stališču, da bolezen in nato smrt prevzemnika B. K. nista okoliščini, ki bi ju moral prvi tožnik ob sklenitvi pogodbe upoštevati. Prevzemnik je bil takrat star 57 let in zdrav, zato sta izbruh hude bolezni 9 mesecev kasneje in njegova smrt 19 mesecev kasneje vsekakor nepričakovana dogodka, ki ju prevzemnik nikakor ni mogel odvrniti in se posledicam izogniti.

16. Držijo pritožbene navedbe, da so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega nege, pomoči in preživljanja, aleatorne. Vendar pa se njihova negotovost ne kaže v tem, ali bo izročitelj (preživljanec) deležen dogovorjenega preživljanja do svoje smrti, temveč v datumu njegove smrti in s tem obsegu obveznosti prejemnika (preživljalca). Tveganost sklenjene pogodbe zato ne izključuje ugotovitve o nepričakovanosti prevzemnikove smrti, za kar se očitno zavzema pritožba.

17. Res je, da obveznosti iz 9. člena niso bile strogo osebne narave, vendar je prvi tožnik ob sklenitvi pogodbe kljub temu upravičeno pričakoval, da mu bosta podpora in pomoč nudeni s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je sedaj na mestu sina oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil namen prvega tožnika ob izročitvi polovice stanovanja sinu B. K., ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdravja deležen podpore in pomoči bližnjih in naklonjenih mu oseb. Pogodba v tem delu ne ustreza več njegovim pričakovanjem in bi jo bilo nepravično ohraniti v veljavi. Sodišče prve stopnje jo je zato utemeljeno razvezalo in toženki naložilo vrnitev tega, kar je na njeni podlagi prejela.

18. Tožbeni zahtevek je utemeljen tudi na podlagi določbe tretjega odstavka 555. člena OZ, ki ureja preklic izročilne pogodbe zaradi neizpolnjevanja.4

19. Pritožba se pri dokazovanju izpolnjevanja pogodbe neupravičeno omejuje le na sporno obdobje, ki ga razume kot obdobje od sklenitve pogodbe do smrti B. K. oziroma vložitve tožbe. Sodišče namreč odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave, zato je pravno pomembno tudi obdobje po smrti prevzemnika.

20. Držijo pritožbene navedbe, da se izročilna pogodba izvršuje v delu, v katerem je bila dogovorjena osebna služnost dosmrtnega brezplačnega užitka stanovanja, vendar to za odločitev ni pomembno. Prvi tožnik je bil ob sklenitvi pogodbe lastnik stanovanja in je v njem bival, zato njegov bistven namen ni bil v zagotovitvi uporabe stanovanja, temveč v dogovoru o dosmrtni pomoči in negi, vsebovanem v 9. členu pogodbe.

21. Izročilna pogodba se je v tem delu v razmerju med prvim tožnikom in B. K. izvrševala le približno 9 mesecev, sedaj pa se že 3 leta ne izvršuje, čeprav se je zdravstveno stanje prvega tožnika v tem obdobju slabšalo, s čimer se je obseg potrebne pomoči večal. Toženka se neutemeljeno sklicuje na kršitev njegove sodelovalne dolžnosti, saj se ni nikoli pozanimala o njegovem stanju in potrebah ali z drugim dejanjem izkazala pripravljenost za izpolnjevanje obveznosti, tekom tega postopka pa je izkazane resne zdravstvene težave prvega tožnika celo neupravičeno minimizirala. Prvi tožnik izpolnjevanja pogodbe torej ni preprečeval, zavračanje pomoči, ki jo je toženka ponudila v pripravljalnih vlogah, pa upoštevajoč njun sedanji odnos ni očitno neutemeljeno. Glede na to, da zaradi pomanjkanja zaupanja in vzajemnega negativnega vrednotenja pogodbenih strank uspešno izpolnjevanje tega ključnega dela pogodbe tudi v bodoče ni možno, prvi tožnik v razmerju do toženke kot dedinje prevzemnika B. K. upravičeno zahteva njeno razvezo ter vrnitev prejetega premoženja.5

22. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

23. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP), navedbe v odgovoru na pritožbo pa so v pretežnem delu bodisi pravno zmotne (saj izhajajo iz napačnega stališča, da gre za pogodbo o preužitku) bodisi predstavljajo zgolj ponavljanje že podanih navedb ter povzemanje ugotovitev sodišča prve stopnje. Stroški njegove vložitve zato ne predstavljajo potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člen ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 279/2013 z dne 5. 2. 2015 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1379/2014 z dne 11. 6. 2014 ter B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 509 in 523.
2 Primerjaj B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 525, 526.
3 Druga izročena nepremičnina v naravi predstavlja gozdno zemljišče v strmini in po izpovedi prvega tožnika praktično nima vrednosti.
4 Razlika med preklicem in razvezo pogodbe je zgolj terminološka in nima vsebinskih učinkov.
5 Preklic izročilne pogodbe zaradi neizpolnitve je urejen v specialni določbi, zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na splošno ureditev, po kateri je mogoče razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve zahtevati le, če upnik dolžnika pozove k izpolnitvi in mu pusti dodatni rok za izpolnitev (odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 199/1993 z dne 8. 12. 1993).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 112, 546, 547, 547/1, 547/2, 551, 555, 555/3, 562, 563, 563/1, 563/2, 564
Datum zadnje spremembe:
13.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDgz