<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS049139
Vrsta:Članki
Datum objave:27.12.2016
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 3/2016, str. 75.
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:nasilje - agresivnost - oblike nasilja - teorije agresivnosti - psihično nasilje - nasilje v družini - žrtve nasilja - nasilje nad zakoncem - nasilje nad otrokom - nasilje nad starostniki - spolno nasilje - nasilje na delovnem mestu - medvrstniško nasilje
Področje:PSIHOLOGIJA - ČLOVEKOVE PRAVICE
Avtor:dr. Sanja Šešok

Besedilo

Različni obrazi nasilja

Celotno besedilo

1. Uvod

Nasilje v širših in ožjih medosebnih odnosih je družbeni pojav, ki je prisoten skozi celotno človeško zgodovino, ne glede na čas in prostor. V zgodovini se je pojmovanje nasilnega vedenja močno spreminjalo, predvsem v smeri vse manjše tolerance v razvitih družbah. Nasilje je kljub temu še vedno močno v različnih okoljih (v družinskem, delovnem in med različnimi socialnimi skupinami), vsaka družbena ureditev pa si je glede na trenutna pojmovanja nasilnega vedenja prizadevala razviti mehanizme za njegovo omejevanje. V sodobnem času je zlasti veliko strokovne pozornosti namenjene razumevanju nasilnega vedenja, v ozadju katerega je želja po prepoznavanju vzrokov za nasilno vedenje in možnih ukrepov preprečevanja. V tem delu so tako predstavljene različne opredelitve nasilnega vedenja in z njim povezanih pojmov ter dosedanja psihološka in sociološka teoretska izhodišča pri razumevanju nastanka nasilnega vedenja. S psihološkega stališča je zlasti predstavljeno nasilje v družinskem okolju, ki je izvor nasilnega vedenja v drugih kontekstih posameznikovega socialnega življenja.

2. Opredelitev nasilja in povezanih pojmov

V zvezi z nasiljem ločujemo več pojmov, ki jih je treba opredeliti pred samim razumevanjem pojava nasilnega vedenja. Pojmi se nanašajo na različne izraze, ki jih v sodni in tudi kliničnopsihološki praksi pogosto uporabljamo, nanašajo pa se predvsem na točno določene psihološke konstrukte.

Agresivnost je kakršna koli oblika vedenja, usmerjena proti drugi osebi z namenom povzročiti ji škodo, ta oseba pa tako dejanje občuti kot grožnjo in se ji skuša izogniti. Nasilje pa je pojav, pri katerem je ključni cilj povzročiti izjemno škodo. V nekaterih primerih agresivnost ni nasilje (npr. če malček potiska drugega otroka stran od tricikla, je njegovo vedenje agresivno, vendar pa ni nasilno; (1).

Agresivnost je izredno širok pojem in ga ne moremo pojmovati kot enodimenzionalen pojav. Vključuje različne socialne, psihološke in genetske vidike ter se izraža na mnogo načinov, z različnimi funkcijami, cilji in v različnih okoliščinah. V študijah se potrjuje večdimenzionalnost agresivnosti, pri čemer so se kot tri pomembne dimenzije izkazale biološka, socialna in situacijska dimenzija agresivnosti. V okviru biološke dimenzije ločujemo psihično in fizično agresivnost, v okviru socialne direktivno in nedirektivno, v socialni dimenziji pa je širok razpon agresivnosti glede na njeno funkcijo, tako poznamo instrumentalno in afektivno (2).

Najbolj prvotna, tradicionalna razdelitev agresivnosti v sociološki in psihološki literaturi je ločevanje agresivnosti na instrumentalno in afektivno. Obe obliki agresivnosti se pojavljata v posameznikovem vsakodnevnem življenju, v različnih oblikah vedenja in tudi različno intenzivno. Afektivna agresivnost (tudi impulzivna, negativna, destruktivna) se nanaša na ravnanje, ki ni zavestno in razumsko kontrolirano, temveč je izraz impulzivnega čustvovanja (jeze, besa), ko posameznik začasno izgubi sposobnost obvladovanja svojega vedenja. Po navadi je izraz zaznane provokacije v situaciji, pogoste oblike in skrajne tovrstne reakcije pa so verjetnejše pri posamezniku, ki socialni svet zaznava negativno, s pristranskostjo ali pa ima težave pri presojanju namer drugih ljudi in jih bistveno hitreje zazna kot ogrožajoče v primerjavi z drugimi posamezniki. Pogosto so posamezniki z afektivno agresivnostjo nagnjeni k depresivnosti, somatizaciji, internaliziranju problemov in drugim duševnim težavam. Z opisano afektivno obliko agresivnosti se v večji meri povezujejo nekatere fiziološke in nevropsihološke značilnosti, med njimi so zlasti nižja intelektualna opremljenost, nižje besedne sposobnosti in oškodovanost prefrontalnih (čelnih) možganskih predelov (3).

Nasprotno je instrumentalna agresivnost (tudi kontrolirana, pozitivna ali konstruktivna) oblika, ki služi doseganju določenega cilja ali namena. V tem primeru gre za orodje, z uporabo katerega oseba lažje doseže izbrani cilj. Presega zgolj namen povzročiti škodo drugi osebi, saj je višji namen doseči osebni, pomembni cilj. Instrumentalna agresivnost je namenska, usmerjena k cilju in kot taka ni odziv na zaznano provokacijo, niti ni izraz negativnega čustvenega afekta (jeze, besa). Določena mera instrumentalne agresivnosti je pozitivna in socialno pričakovana, denimo v obliki vodenja in drugih hierarhičnih socialno družbenih funkcij (4). Z nevropsihološkega vidika imajo posamezniki, ki pogosto uporabljajo instrumentalno agresivnost, običajne intelektualne in besedne sposobnosti ter izgrajen učinkovit nadzor nad lastnim vedenjem (2).

Psihično nasilje je, v primerjavi s fizičnim, manj točno opredeljena vrsta nasilja. Tudi širša družba ga ne dojema vedno jasno kot nasilno ali agresivno vedenje, kar ni presenetljivo, saj ne pušča vidnih fizičnih posledic. Tako so različne oblike fizičnega nasilja (udarci, pretepanje) hitreje prepoznane kot škodljivo vedenje. Ob tem je po večini držav pravosodni kazenski sistem naravnan k opredelitvi in hitrejšemu sankcioniranju fizičnih oblik nasilnega vedenja, medtem ko je oteženo kaznovanje in tudi razumevanje nasilja v obliki poniževanja, groženj, razvrednotenja (5). Treba je opozoriti, da psihično nasilje pušča izredno velike posledice na zdravstvenem področju žrtve, ob dolgotrajni psihični zlorabi pa so te posledice celo hujše. Po raziskavah sodeč psihično nasilje neugodno vpliva na žrtvino razpoloženjsko stanje, saj zvišuje negativen afekt, žrtev se počuti nemočno, je depresivna, brezvoljna, obupana. Izključeni niso niti vplivi na telesno zdravje. Žrtve psihičnega nasilja enako pogosto trpijo za telesnimi bolečinami, migrenami, težavami z želodcem in gastrointestinalnimi simptomi (6). Psihološka agresivnost pušča torej jasne posledice na duševnem in telesnem stanju žrtve ter je prav tako kot fizično nasilje neopravičljivo vedenje, ki bi ga morale družbene institucije prepoznati in preprečevati (7).

3. Teorije agresivnosti

Pri preučevanju nasilnega vedenja je nastala kopica teorij, ki so skušale pojasniti izvore nasilja in agresivnosti ter opredeliti, kdaj prihaja do nasilnega vedenja. V ozadju razvoja številnih teorij je želja, da bi ta pojav razumeli zaradi prepoznavanja dejavnikov, na katere bi družba lahko vplivala, jih nadzorovala in s tem preprečevala nasilno ravnanje. Obstajajo štiri vodilne teorije agresivnosti in poglavitni generalni model agresivnosti, ki skuša nasilno vedenje celostno obrazložiti z vidika predhodnih teorij.

Kognitivna neoasociacijska teorija (4) razlaga predvsem kognitivni vidik agresivnosti v posameznikovi duševnosti in zlasti pojasnjuje afektivno obliko agresivnosti. Temelji na domnevi, da so agresivne misli, negativna čustva in agresivno vedenje medsebojno povezani v posameznikovem spominskem sistemu. Povezani so tudi različni pojmi, ki so si podobni po pomenu, to so t. i. koncepti. Ko je koncept oziroma pojem nečesa agresivnega v posameznikovih mislih aktiviran, se aktivirajo tudi vsi drugi koncepti, povezani z agresivnimi vsebinami. S koncepti so povezana tudi čustva, spomini, vedenje in telesni odzivi. V teoriji celo predpostavljajo, da se v tej mreži s koncepti povezujejo tudi določene situacije; ko posameznik torej v okolici zazna nekaj neugodnega (npr. hrup, provokacijo, frustracijo, neugodno temperaturno okolje), to občutje aktivira negativna čustva, njihova aktivacija pa nadalje sproža neugodne misli, ki lahko vodijo do agresivnega odgovora.

Teorija socialnega učenja (8) predpostavlja, da se posameznik agresivnega vedenja med odraščanjem v družbeni okolici nauči, kot se nauči vsakega drugega kompleksnega vedenja. Nasilnemu vedenju je lahko izpostavljen sam ali pa ga le opazuje in se prek tega uči agresivnih reakcij ter tudi sam privzema take odzive. S tem si posameznik ustvarja socialen svet, ki temelji na tem, da je agresivno vedenje dobro, učinkovito, sprejemljivo, da se od njega morda celo pričakuje. Oseba tudi oblikuje določena pričakovanja o agresivnem vedenju in nasilju drugih ter o tem razvije številna pozitivna prepričanja. Ta teorija je zaradi upoštevanja vplivov ožjega in tudi širšega družbenega okolja uporabna predvsem pri delu z nasiljem v družini, saj omogoča lažje razumevanje družinskih interakcij (npr. ko mladoletnik, ki izhaja iz nasilnega družinskega okolja, tudi sam razvije tako vedenje in je nasilen do drugih), hkrati pa dobro opredeljuje izvor instrumentalnega nasilja.

Teorija skriptov (9) predpostavlja, da se posameznik med odraščanjem nauči določenih agresivnih skriptov. Ti se nanašajo na vedenje, ki je v določeni situaciji pričakovano, in pravzaprav delujejo kot »navodilo«, kako naj se oseba vede v določenem socialnem kontekstu. Za vsako situacijo se oblikuje svoj skript, v katerem sta zapisana cilj in načrt, kako ta cilj doseči. Z določeno situacijo se »navodilo za vedenje« v posameznikovem spominu poveže tako močno, da značilnost same situacije avtomatično sproža posameznikovo običajno vedenje. V otroštvu smo zlasti ranljivi za oblikovanje agresivnih skriptov, saj takrat zaradi zorenja možganskih celic proces učenja poteka neprestano. Situacije, ki so ponavljajoče se, se tako v največji meri vtisnejo v otrokov spomin in se nato generalizirajo na preostale skripte, torej na vedenje v drugih socialnih situacijah, ki niso nujno povezane z agresivnimi vsebinami. Ponavljajoča se aktivacija rezultira tudi v tem, da je tak skript v posameznikovem spominu okrepljen in se aktivira zelo hitro, pogosto pa se tudi generalizira na druge socialne kontekste. Kot primer lahko damo otroka, ki je neprestano priča očetovemu nasilju (kletvice, filmi z nasilno tematiko, žaljenje drugih družinskih članov). Otrok je v takih razvojnih pogojih neprestano izpostavljen nasilju in se nasilnega vedenja nauči (kot sledi iz teorije socialnega učenja), hkrati pa se v njegovem notranjem psihološkem svetu oblikujejo jasni vzorci, kdaj naj se nasilno odzove, to vedenje pa se posploši in je prisotno tudi v socialnih situacijah zunaj družinskega okolja.

Teorija socialnih interakcij (10) agresivno vedenje razlaga kot posameznikovo racionalno izbiro, pri čemer posameznik primerja prednosti in slabosti določenega vedenja, možnosti za dosego nagrade in pričakovane stroške (izgube). Tako ekonomsko odločanje se pri posamezniku dogaja tudi na neozaveščeni ravni, na podlagi predhodnih izkušenj. Teorija tudi opozarja, da je vsako nasilno ravnanje vsaj deloma posledica racionalne odločitve; tudi ob afektivni agresivnosti je v ozadju težnja po zmanjševanju verjetnosti za prihodnja pojavljanja provokacij.

Generalni model agresivnosti (11) združuje posamezne vidike agresivnega vedenja, ki jih opredeljujejo manj obsežne teorije, zaradi česar je parsimoničen (to pomeni, da z manj informacijami razloži čim več raznolikosti v agresivnem vedenju). Ponuja razlago za več oblik agresivnega vedenja, tudi za tiste oblike, pri katerih se prepletata instrumentalna in afektivna raven agresivnosti. Ponuja tudi možnost za lažje razumevanje »kronično agresivnih« posameznikov, katerih agresivno vedenje izvira iz več pomembnih dejavnikov. Navsezadnje zaradi širokega nabora možnih dejavnikov izvora nasilnega vedenja podaja več možnih intervencij pri delu z nasilnim posameznikom ali družino.

Generalni model temelji na posameznikovem celotnem sistemu znanja, ki se oblikuje na podlagi predhodnih izkušenj. Ta sistem znanja vpliva na zaznavo dogodkov v sedanjosti, vključuje naučene vedenjske vzorce in se močno povezuje s čustvi. Med dejavniki agresivnosti so v modelu zajeti osebni in situacijski dejavniki. Osebni dejavniki se nanašajo na vse tiste značilnosti, ki jih oseba prinaša v situacijo, torej predhodno znanje, naučeni vzorci vedenja ter genetske in fiziološke predispozicije. Te lastnosti v določeni meri tudi vodijo posameznika k določenim situacijam (še zlasti k tistim, v katerih doživlja ugodna čustvena stanja), od drugih pa ga odvračajo. Tako osebni dejavniki opredeljujejo posameznikovo pripravljenost za agresivno vedenje. Med najpomembnejšimi so spol, določene osebnostne lastnosti, prepričanja, stališča in narava zastavljenih ciljev (11).

Glede na spol so v številnih raziskavah potrdili razlike v nasilnem vedenju med moškimi in ženskami. Medtem ko so ženske največkrat nasilne posredno, verbalno, moški pogosteje uporabljajo neposredna, fizično nasilna vedenja. Nekatere osebnostne značilnosti zvišujejo možnost za agresivno vedenje. Med najpogostejšimi osebnostnimi lastnostmi nasilnežev se je izkazala visoka stopnja samozavesti, zlasti ko je ta samopodoba nestabilna. Posameznik se takrat na zaznano ogroženost odzove z agresivnostjo ali nasiljem, da bi si tako zagotovil vzdrževanje lastne pozitivne samopodobe (tako osebnostno lastnost lahko poimenujemo tudi narcisizem). Med prepričanji, ki večajo verjetnost za agresivno vedenje, so zagotovo pozitivna prepričanja o tem, da bo agresivno dejanje pripeljalo do želenega cilja ter da je posameznik sposoben samostojno in učinkovito izpeljati določeno nasilno dejanje. Tovrstna prepričanja so običajno že v ožjem družinskem krogu in se jih nasilni posameznik tam tudi nauči. Presenetljivo so pri izboru agresivnih metod za njihovo uresničevanje pomembne tudi lastnosti ciljev, ki jih oseba želi doseči v življenju. Ugotovljeno je bilo, da so dolgoročni, abstraktni cilji pogosteje povezani z agresivnostjo. Med take cilje spadajo želja po (straho)spoštovanju s strani drugih, ugledu, po moči, bogastvu (12).

Med situacijske dejavnike uvrščamo različne aspekte situacij, predvsem prisotnost predhodnega agresivnega dražljaja ali provokacije. Situacijski dejavniki vplivajo na posameznikove misli, čustva in vedenje, seveda v povezavi z njegovimi osebnimi dejavniki. Tako se dva posameznika v isti situaciji ne odzoveta enako. Med situacijske dejavnike štejemo tri aspekte: agresivne dražljaje ter zaznano provokacijo in zaznano frustracijo. Agresivni dražljaji so vsi predmeti ali pojmi, ki v posameznikovem spominu sprožajo asociativne povezave z agresivnostjo (npr. pištola v filmu neposredno sproža agresivne misli). Provokacija se nanaša na objektivno agresivna dejanja v situaciji (npr. fizična ali verbalna agresivnost), zaradi katere je pri posamezniku ovirano doseganje cilja. Zaradi provokacije se oseba odzove z nasilnim vedenjem. Ta dejavnik je pogost na delovnem mestu v primeru nepravičnosti pri napredovanju ali nagrajevanju. Frustracija se nanaša na zaznano oviro na poti do doseganja cilja, pri čemer posameznik krivdo za oviranje pripiše določenemu objektu, praviloma drugi osebi, čeprav ta oseba ni neposredno odgovorna za nastalo neugodno situacijo. Občutek frustracije je del posameznikovega vsakdana in ga mnogokrat izkusimo vsi posamezniki. Raziskave kažejo, da frustracijo izkusimo tudi, ko se pojavijo popolnoma objektivne in nekontroljive prepreke. Od posameznikovih drugih sposobnosti pa je odvisno, ali bo agresivno vedenje vztrajalo in ali se bo dejansko usmerilo k zaznanemu odgovornemu objektu. Pri opisovanju situacijskih dejavnikov ne moremo spregledati vpliva fizično neugodnih pogojev (npr. neustrezne temperature, zelo hrupno okolje), ki izzovejo neprijetno počutje ali celo občutje bolečine. Agresivno vedenje je takrat neposreden odgovor na zaznan negativni afekt. Sama situacija lahko vključuje tudi prisotnost drog in alkohola. Za zlorabo psihoaktivnih snovi je bilo ugotovljeno, da posredno prispevajo k zvišanju agresivnega vedenja, kar pomeni, da je posameznik pod njihovim vplivom dovzetnejši za nasilno odreagiranje ob zaznani provokaciji ali frustraciji (12).

Opisani dejavniki (osebni in situacijski) prek miselnih shem (asociacijskih povezav) in čustvenih stanj vplivajo na posameznikovo notranje doživljanje, to pa vodi h končnemu vedenju. Končno vedenje ni takojšnji pokazatelj notranjega stanja, temveč je lahko bolj ali manj nadzorovano. Takojšnja zaznava provokacije/frustracije/agresivnega dražljaja v največji meri temelji na čustvenih stanjih in se pri večini posameznikov nadaljuje v ponovno oceno dogodka, ki poteka na zavestni ali nezavedni ravni, ter je odvisna od razpoložljivosti miselnih kapacitet osebe. To pojasni, zakaj se nekateri ljudje v določenih stresnih situacijah hitro odzovejo agresivno, drugi pa zmorejo mirno presoditi različne vidike situacije in izberejo najustreznejšo možnost (12). Z izrazom impulzivnost navadno opredeljujemo hiter, nepremišljen, takojšnji agresiven odziv, ki ni razumsko kontroliran in je izraz nezmožnosti presojanja ustreznosti različnih odzivov, medtem ko je razumevanje same situacije ohranjeno. Na tem mestu naj še dodam, da je v kriminalistiki impulzivnost eden izmed pogostih pojmov, povezanih z agresivnostjo. S psihiatričnega vidika ga opredeljujemo še širše, kot tendenco k takojšnjemu dejanju. Izraža se v številnih duševnih in vedenjskih motnjah (npr. kleptomanija, piromanija, zloraba psihoaktivnih snovi, seksualne motnje, bulimija, samopoškodbeno ali samomorilno vedenje). Znotraj impulzivnega vedenja ločimo več oblik impulzivnega vedenja, še zlasti je pomembna ločitev impulzivnega ravnanja v določeni situaciji (npr. sicer neimpulzivna oseba v določeni situaciji ne zmore odložiti takojšnje zadovoljitve potreb) od širše impulzivnosti kot trajne osebnostne lastnosti (npr. oseba ne zmore ločiti dejanske razlike med hitrejšo nagrado ali poznejšim, boljšim rezultatom; (2).

Nekatera čustvena stanja, še zlasti jeza in bes, prav tako spadata med osrednje psihične procese pri opredeljevanju agresivnosti in nasilja. Jeza ima pomembno vlogo pri oblikovanju agresivnega ali nasilnega vedenja, saj ohromi višje kognitivne procese, na katerih temelji ponovna ocena dane situacije. Hkrati prisotnost občutij jeze zvišuje možnost za nadaljnje vzdrževanje agresivnega vedenja, predvsem zato, ker je jezen posameznik bolj pozoren na dogodke provokacije in zaradi višje ravni psihofizičnega vzburjenja bolj energično dosega zastavljene cilje (12).

Na podlagi opisanega celostnega modela agresivnega vedenja se postavljajo pod vprašaj dosedanji raznoliki načini intervencij, kot so denimo preusmerjanje agresivnosti v kondicijske treninge, individualna psihoterapija, skupinska terapija. Generalni model namreč predpostavlja pomembnost identificiranja vseh dejavnikov, ki pri delinkventni osebi pripomorejo k nastanku in vzdrževanju nasilnega vedenja. Na prepoznanih dejavnikih lahko nato gradimo tudi možne uspešne intervencije (12).

4. Nasilje in agresivnost v različnih socialnih okoljih

4.1 Nasilje v domačem okolju

Nasilje v družinskem okolju je v sociološki in psihološki literaturi zaradi izjemno visoke prevalence vezano predvsem na oblike nasilnega vedenja med partnerjema, čeprav ne smemo zanemariti nasilja, ki vključuje nasilna vedenja staršev do otrok in naraščajoče oblike nasilja mlajših generacij do starostnikov. Nasilna dejanja v domačem okolju lahko privzamejo katero koli obliko: fizična agresivnost (udarci, pretepanje, brcanje), psihološka zloraba (poniževanje), siljenje v spolnost ali oblike nadzorovanja in kontroliranja vedenja s strani enega partnerja na drugega (izoliranje, obrekovanje, oteževanje dostopnosti do informacij ali pomoči širše skupnosti). Ker je v svetu še vedno prevladujoč vzorec nasilja moških do partneric, se v nadaljevanju podrobneje posvečam tej obliki nasilja. Moški so namreč fizičnega nasilja skorajda vedno deležni s strani nepoznanih oseb v enkratnih, izoliranih dogodkih, za razliko od žensk, nad katerimi nasilje v največjem deležu izvaja intimni partner (13).

Nasilje moškega je običajno dolgotrajen in ponavljajoč se proces, ki vključuje več psiholoških fenomenov na žrtvini in tudi na agresorjevi strani, zato je še toliko bolj zapletena oblika škodljivega vedenja. V večini razmerij ni vezan samo na eno vrsto nasilnega vedenja, temveč vključuje več različnih oblik, po navadi prehaja od začetnega psihološkega nasilja, denimo privzemanja celotnega nadzora nad družinskimi financami, nato pretiranega kontroliranja in omejevanja partnerjevega vedenja, pozneje se izraža v grožnjah in posameznih manjših fizičnih napadih, v končnih stopnjah pa vključuje različne oblike fizične agresivnosti. Seveda ni izključeno, da dolgoletno razmerje vključuje le eno obliko nasilja (npr. zmerno kontroliranje ženinega vedenja z občasnimi izbruhi fizičnega nasilja; (14).

Nasilje partnerja je za žrtev še zlasti boleč in nepričakovan dogodek, saj je intimno razmerje v tem primeru hkrati vir pozitivnih občutij (ljubezni, podpore in prijateljstva) in izrazito negativnih (občutki manjvrednosti zaradi partnerjevega nasilja). V tem oziru nasilno intimno razmerje žrtev osiromaši pri zaupanju v odnos. Pri žrtvi se pogosto pojavi ambivalentnost, ki se nanaša na nihanje med zaznanimi negativnimi občutki v razmerju (željo po prekinitvi razmerja) ter med pričakovanji, da se bo partner vendarle spremenil in bo nasilje ponehalo (7). V zvezi s tem je razumljivo, da trpinčena ženska v nasilnem odnosu vztraja in prilagodi vedenje do te mere, da čim bolj zmanjša pojavnost agresivnosti pri partnerju. Nemalokrat so v takem odnosu ključni tudi otroci, zaradi katerih se matere navadno prepustijo partnerjevim nasilnim reakcijam (13).

Trpinčene ženske se na pojav partnerjevega nasilnega vedenja odzovejo različno. Nekatere študije potrjujejo obstoj posebnih osebnostnih značilnosti pri trpinčenih ženskah, t. i. osebnost, ki je odporna na viktimizacijo (tj. sprejemanje vloge žrtve). Pri ženskah, dolgotrajno vključene v razmerje z nasilnežem, je bilo ugotovljeno, da moževa nasilna dejanja zaznavajo kot izraz nezmožnosti kontroliranja lastne jeze, torej kot pokazatelj moževe impulzivnosti. Tako nasilna dejanja zaznavajo vse ženske, ki so deležne nasilja v zakonu, tudi v primeru nasilnih moških, ki nasilje uporabljajo z instrumentalnega vidika (torej bi lahko kontrolirali svoje vedenje in ga načrtno uporabljajo za doseganje cilja). Hkrati trpinčene ženske moževa dejanja v večji meri sprejemajo in jih pojasnjujejo z naučenimi agresivnimi vzorci iz preteklosti (14). Hkrati je bilo ugotovljeno, da trpinčena ženska v zakonu moževa nasilna dejanja ne zaznava vedno kot agresivna ali nasilna, temveč njihov pomen in škodljivost v svojih zaznavah minimalizira. Tako izkrivljeno zaznavanje s strani žrtve je glavna ovira na poti do iskanja pomoči in izhoda iz nasilnega razmerja. Šele ko ženske zmorejo prepoznati nasilno vedenje in zaznati njegove škodljive posledice, postopoma prehajajo na pot iskanja pomoči in zaščite v širšem socialnem okolju (15). Raziskave ugotavljajo tudi, da nekatere ženske krivdo za pojav nasilja v razmerju pripišejo sebi in svojo moč vlagajo predvsem v to, da svoje vedenje prilagodijo možu na tak način, da povečajo pojavnost tistih vedenj, ki zagotovo ne prinašajo fizične ali psihološke kazni. Tako obliko prilagoditve lahko štejemo kot skrajno podredljivost nasilnemu partnerju. Razumljivo je, da je doživljanje žrtev v tem primeru preplavljeno z občutji depresivnosti, strahu, tesnobe in negotovosti, v takem psihičnem stanju pa nikakor ne zaznajo dejanskega problema (7).

Nekatere ženske sicer prepoznajo partnerjevo nasilje, vendar pa zaradi pomanjkljivih virov, materialnih ali socialnih, nasilnega razmerja ne zapustijo. Med najpomembnejšimi socialnimi dejavniki, ki prispevajo k ostajanju v nasilnem razmerju, so nizka stopnja podpore staršev, sorodnikov ali prijateljev, žrtvina ekonomska in čustvena odvisnost od partnerja, pomanjkanje alternativnih finančnih virov, navzočnost otrok v zakonu in žrtvina nižja starost. Nekateri psihološki dejavniki so v predhodnem odstavku že nakazani in jih lahko strnemo v prisotnost upanja, da se bo partner spremenil, zanikanje ali minimaliziranje partnerjeve agresivnosti ter strah pred tem, da jih bo širša družba po razkritju nasilnega zakona socialno izolirala. Strah pred stigmatizacijo je tudi v razvitih državah še vedno prisoten; kar 20 do 70 odstotkov žrtev nikoli ne pove o nasilju v zakonu, razen če o tem niso izrecno povprašane. Odhod žrtve iz razmerja je zato večinoma povezan s podporo, ki jo nudijo družinski člani (redkeje policija in druge ustanove), ob hkratnem zavedanju, da se partnerjevo nasilje ne bo končalo. Pogosto so otroci v zakonu na tej stopnji zakona že starejši ali celo odrasli (13).

Opredelimo lahko tudi nekaj dejavnikov, ki prispevajo k pojavu in vzdrževanju partnerjevega nasilnega vedenja. Med glavnimi so prisotnost nasilja v otroštvu in mladostništvu (čeprav se je treba zavedati, da niso vsi otroci iz nasilnega zakona tudi sami pozneje nasilni do svojih žena), prisotnost določenih osebnostnih potez ali osebnostnih motenj in sama kakovost razmerja (npr. slabša povezanost in pogosta prerekanja so izvor nasilnosti med partnerjema). Na širši družbeni ravni so ključni dejavniki vzdrževanja nasilja visoka družbena tolerantnost nasilnega vedenja do žensk in nizke sankcije ter revščina, ki sproža raznovrstne frustracije (13). V študijah (16) glede na splet različnih dejavnikov prepoznavajo več vrst nasilnih moških: tiste, ki so nasilni le v družinskem krogu in nimajo psihopatoloških osebnostnih značilnosti; tiste, ki so impulzivni in čustveno manj stabilni ter nepremišljeno posežejo po nasilnih oblikah vedenja, zaradi česar se lahko njihovo nasilje izrazi tudi v drugih okoljih, ne le v ožjem družinskem; ter tiste, ki jih lahko opišemo kot posameznike z antisocialno osebnostno motnjo, saj je nasilno vedenje pri njih pogosto, vztraja od zgodnje odraslosti in se generalizira na širša okolja.

Ker je nasilje v zakonu kompleksen pojav z vidika žrtve in tudi agresorja, so intervencije smiselne na več ravneh, tako na ravni ozaveščanja žensk v procesu šolanja in na ravni zdravstvene nege žrtev ter tudi na ravni celotne družbe in javnih institucij (večje sankcije, razvoj ustreznih vrednot; (13).

4.2 Otroci kot žrtve nasilja

Veliko raziskav je bilo narejenih na področju razumevanja nasilja do otrok v domačem okolju. Pomembno je opozoriti, da so otroci žrtve nasilja tudi, ko opazujejo nasilno vedenje med partnerjema, ne samo, ko so neposredno deležni nasilja – v obeh primerih so psihološke posledice primerljive, saj negativno vplivajo na socializacijo. V mnogih primerih se obe vrsti izpostavljenosti nasilju tudi prepletata, kar pri otroku povzroči najslabši možen izid. Preostali dejavniki tveganja v nasilnih družinah, kot so prisotnost zlorabe alkohola, nizka izobrazbena raven in nizek ekonomski dohodek staršev, slabši življenjski pogoji in višja stopnja generalnega stresa, še naprej nižajo ustreznost pogojev za otrokov razvoj ter postavljajo podlago za razvoj njegovih poznejših duševnih in vedenjskih motenj. Otroci iz nasilnih družin so neuspešni na vedenjskem, socialnem in akademskem področju ter imajo nižje prilagoditvene sposobnosti kot njihovi vrstniki. Razvijejo pozitivna prepričanja o koristnosti agresivnega vedenja, agresivno vedenje uporabljajo tudi sami, pogosto pa so tudi močno prepričani, da so sami krivi za nasilje med staršema (17).

Nasilje v družini nima nujno tako drastičnih in dolgoročnih posledic pri vseh otrocih. Posledice so odvisne od otrokove starosti in že razvitih strategij spoprijemanja s stresom ob zaznanem nasilju v družini (zato je tudi nižja otrokova starost navadno bolj povezana s slabšimi izidi). Vsak otrok se glede na svoje čustvene, socialne in miselne kapacitete različno odziva na nasilje v družini, ob tem pa se ne sme zanemariti stopnja nasilnih dogodkov; splošno gledano, so otroci najpogosteje navzoči ob blagem ali zmernem nasilju, medtem ko so jim hudi nasilni dogodki med partnerjema največkrat prihranjeni. Seveda je hkrati pomembna tudi otrokova čustvena občutljivost, saj vsi otroci enakega nasilnega dogodka ne doživljajo enako (17).

4.3 Druge oblike nasilja

Nasilje med starostniki je opredeljeno kot vedenje, ki starostniku odvzema temeljne človeške pravice, povzroča psihološko neugodje ali bolečino ter tako zmanjšuje kakovost njegovega življenja. Vključuje fizično ali verbalno nasilje, pa tudi neglekt, to pomeni odsotnost ustrezne skrbi, pomoči in nege za ostarelega posameznika. Starostniki so zaradi omejenih telesnih sposobnosti in morebitnega pojava upada miselnih sposobnosti (bolezni demence) izredno ranljiva skupina, zato je na tem področju smiselna uvedba ustreznih intervenc, še zlasti pa ukrepi v smeri ozaveščanja populacije in prepoznavanja pokazateljev tovrstnega nasilja (13).

Seksualno nasilje se nanaša na vsakršno spolno dejanje, s katerim se oseba ne strinja, je torej vanj prisiljena ali svojega soglasja ne more dati (npr. zaradi zaostanka v duševnem razvoju ali v stanju opitosti in spanja). Vključuje posilstvo (s strani družinskega člana ali tujca), zahtevanje spolnih uslug in spremljajoče grožnje, spolne zlorabe otrok ter duševno in telesno oviranih oseb, prisiljeno poroko, omejevanje uporabe kontracepcije, prisiljen splav in trgovino z belim blagom. Med žrtvami so zlasti mlajše osebe; osebe, ki so pod vplivom alkohola ali drog; osebe, ki so bile spolnega nasilja v preteklosti že deležne; in osebe, ki imajo več spolnih partnerjev. Izrazito neugoden dejavnik je revščina, zaradi katere ženske sprejemajo več različnih del in tudi dela, povezana s spolnostjo (13).

Poleg navedenih oblik nasilja ne moremo spregledati nasilja na delovnem mestu in nasilja med mladostniki. Nasilje med mladostniki se največkrat povezuje z dejavniki nasilja v družini, pri čemer so k nasilnim oblikam vedenja bolj nagnjeni mladostniki, ki so nasilja deležni v družini ali imajo določene osebnostne lastnosti (npr. psihiatrične bolezni) in se znajdejo v določenih socialnih situacijah, ki nasilno vedenje spodbujajo (npr. zloraba psihoaktivnih snovi; 13). Nasilje na delovnem mestu je v svetu naraščajoč in kompleksen problem. Vključuje nasilje delodajalca, med sodelavci in nasilje strank, ki storitve koristijo. Od smeri nasilne interakcije so deloma odvisne tudi posledice, ki jih ta pusti na duševnem in telesnem zdravju zaposlenega – nasilje med sodelavci je vir izrazitega stresa na čustveni ravni, znižuje celotno psihično blagostanje zaposlenega in se izraža s psihosomatskimi težavami. Nasilje strank do zaposlenih (npr. v šolstvu ali zdravstvenih ustanovah) pa krepi predvsem strah pred nadaljnjim nasiljem (18).

6. Sklep

Ne glede na vrsto nasilja ali značilnosti okolja, v katerem se nasilje pojavlja, od družbe zahteva veliko žrtev. Čeprav je nasilje del človekove zgodovine, to še ne pomeni, da ga je treba sprejemati in dopuščati.

Raznolikost nasilja je pokazatelj številnih dejavnikov, ki pripomorejo k njegovemu nastanku in vztrajanju. Nekateri dejavniki so v nekaterih družbenih okoljih tako močno zakoreninjeni v vsakdanje vzorce, da jih težko povežemo z nasiljem in njegovimi predhodniki. Natančnejše poznavanje izvora agresivnega in nasilnega vedenja je bistveno pri oblikovanju intervencij, ki so najuspešnejše pri individualno prilagojenem načrtu pomoči žrtvam in nasilnim posameznikom.

7. Literatura

1. Bushman, B. J.; Anderson, C. A. Is it time to pull the plug on hostile versus instrumental aggression dichotomy? Psychological review, 2001, 108.1: 273.

2. Ramirez, J. M.; Andreu, J. M. Aggression, and some related psychological constructs (anger, hostility, and impulsivity) Some comments from a research project. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 2006, 30.3: 276–291.

3. Barratt, E. S., et al. Impulsive and premeditated aggression: a factor analysis of self-reported acts. Psychiatry research, 1999, 86.2: 163–173.

4. Berkowitz, L. Aggression: Its causes, consequences, and control. Mcgraw-Hill Book Company, 1993.

5. Carlson, B. E.; Worden, A. P. Attitudes and beliefs about domestic violence: Results of a public opinion survey I. Definitions of domestic violence, criminal domestic violence, and prevalence. Journal of interpersonal violence, 2005, 20.10: 1197–1218.

6. Coker, A. L., et al. Physical and mental health effects of intimate partner violence for men and women. American journal of preventive medicine, 2002, 23.4: 260–268.

7. Arriaga, X. B.; Capezza, N. M. The paradox of partner aggression: Being committed to an aggressive partner. 2011.

8. Bandura, A. Social cognitive theory: An agentic perspective. Annual review of psychology, 2001, 52.1: 1–26.

9. Huesmann, L. R. The role of social information processing and cognitive schema in the acquisition and maintenance of habitual aggressive behavior. 1998.

10. Tedeschi, J. T.; Felson, R. B. Violence, aggression, and coercive actions. American Psychological Association, 1994.

11. Bushman, B. J.; Anderson, C. A. Is it time to pull the plug on hostile versus instrumental aggression dichotomy? Psychological review, 2001, 108.1: 273.

12. Anderson, C. A.; Bushman, B. J. Human aggression. Psychology, 2002, 53.1: 27.

13. Krug, E. G., et al. The world report on violence and health. The lancet, 2002, 360.9339: 1083–1088.

14. Walker, L. EA. The battered woman syndrome. Springer Publishing Company, 2009.

15. Dunham, K.; Senn, C. Y. Minimizing Negative Experiences Women's Disclosure of Partner Abuse. Journal of Interpersonal Violence, 2000, 15.3: 251–261.

16. Holtzworth-Munroe, A.; STUART, G. L. Typologies of male batterers: three subtypes and the differences among them. Psychological bulletin, 1994, 116.3: 476.

17. Kitzmann, K. M., et al. Child witnesses to domestic violence: a meta-analytic review. Journal of consulting and clinical psychology, 2003, 71.2: 339.

18. Leblanc, M. M.; Kelloway, E. K. Predictors and outcomes of workplace violence and aggression. Journal of Applied Psychology, 2002, 87.3: 444.

Datum zadnje spremembe:
09.02.2018

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00Nzg1MA==