<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba I Cpg 6/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:I.CPG.6.2016

Evidenčna številka:VSL0073789
Datum odločbe:21.06.2016
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Maja Jurak (poroč.), Lidija Leskošek Nikolič
Področje:STEČAJNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:Družba, ki nima organa nadzora - poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja - obličnost poročila - negativen obratni kapital - kapitalska ustreznost - dolgoročna plačilna nesposobnost - insolventnost - trenutek nastanka insolventnosti - obveznost poslovodstva vložiti predlog za začetek stečajnega postopka - temeljne obveznosti poslovodstva - skrbnost poslovodstva - opustitev dolžne skrbnosti - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - protipravnost - pomanjkljiva trditvena podlaga - potrebni pravdni stroški - strošek končnega poročila stranki

Jedro

Priprava pisnega poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja bi, ob oceni, da ti ne bodo prinesli želenih rezultatov in ob dejstvu, da dolžnik nima nadzornega organa, pomenila le nepotrebno zavlačevanje z vložitvijo predloga za začetek stečaja.

Namen izdelave poročila iz 35. člena ZFPPIPP je preveriti možnosti za uspešnosti za uspešno finančno prestrukturiranje podjetja. Takšen namen je bil v obravnavanem primeru dosežen – tožena stranka je možnosti preverila in ugotovila, da uspešno finančno prestrukturiranje ni mogoče. Zgolj dejstvo, da tega ni zapisala, ne pomeni protipravnega ravnanja v smislu 42. člena ZFPPIPP.

Položaj nelikvidnosti je res nasproten položaju likvidnosti (kratkoročne plačilne sposobnosti), vendar pa za insolventnost ne zadošča, da bi dolžnik v določenem časovnem obdobju postal nelikviden, temveč mora stanje nelikvidnosti trajati določeno daljše obdobje. Dolgoročna plačilna nesposobnost pa je položaj, ki je nasproten položaju dolgoročne plačilne sposobnosti (kapitalske ustreznosti), torej trajne sposobnosti pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti.

Trditve glede tožnikove kapitalske neustreznosti, negativnega obratnega kapitala in opustitve upravljanja s tveganji so v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke obdelane zgolj s teoretičnega vidika, ne zadoščajo pa za opredelitev ravnanja tožene stranke, ki naj bi predstavljalo kršitev dolžnega ravnanja poslovodje, zaradi katerega naj bi nastala tožeči stranki škoda. Tožeča stranka mora namreč tudi pri opustitvenih deliktih konkretno navesti, katera dolžna ravnanja naj bi tožena stranka opustila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 118.662,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.239,64 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, čeprav pred vložitvijo predloga za stečaj ni pripravila pisnega poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, v smislu 35. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V zvezi s tem je pritrditi pritožbenemu stališču, da je analiza vzrokov za nastanek insolventnosti in ukrepov, potrebnih za njeno odpravo, zakonska obveznost poslovodstva družbe, ki se znajde v položaju insolventnosti. V primerih, ko družba ima organ nadzora, je tako pritrditi pritožbenim navedbam, da mora poročilo biti pisno (samo v tem primeru jim je namreč lahko „predloženo“). V primeru, kot je obravnavani, ko družba nima organa nadzora,(1) pa se pravila o nadzornem svetu ne uporabljajo (1. točka petega odstavka 27. člena ZFPPIPP). To pomeni, da ni mogoče uporabiti niti določbe, da mu je treba predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja. S tem odpadejo argumenti tožeče stranke, zakaj bi poročilo moralo biti pisno. Glede na nesporno dejstvo, da družba nadzornih organov ni imela, od nje kakšnega drugačnega/dodatnega ravnanja ne bi bilo smiselno zahtevati. Sodišče prve stopnje je zato, po prepričanju pritožbenega sodišča, za razlago navedene določbe pravilno uporabilo teleološko razlago. Zakonske zahteve po obličnosti pa določba 35. člena ZFPPIPP tudi ne vsebuje, zato je razpravljanje o varstvu javnega interesa brezpredmetno.

6. Ne glede na navedeno, pa tudi v takšnih primerih ostaja dolžnost poslovodstva, da pred vložitvijo predloga za začetek stečaja, opravi analize, predvidene v drugem odstavku 35. člena ZFPPIPP – torej, da ugotovi finančni položaj družbe, analizira vzroke za insolventnost in odloči, ali je podana vsaj 50% verjetnost, da bo mogoče uspešno izvesti finančno prestrukturiranje družbe tako, da bi ta znova postala kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. Tožena stranka je zatrjevala, da je to storila in temu je smiselno sledilo tudi sodišče prve stopnje, saj iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka:

- poznala finančni položaj družbe, kar izhaja iz njenih navedb, da je podjetje poslovalo le z enim poslovnim partnerjem, da se je ukvarjalo z notranjim opremljanjem plovil, kar je specifična dejavnost, za katero ni veliko povpraševanja (težko je najti kupce ali poslovne partnerje) ter (predvsem) da je, vse do odpovedi pogodbe o sodelovanju s strani (edinega) poslovnega partnerja, poslovalo dovolj dobro, da je sproti izpolnjevalo vse svoje obveznosti;

- vedela za vzrok insolventnosti, zaradi specifičnosti situacije, da je bil ta le eden (odpoved pogodbe o sodelovanju s strani edinega poslovnega partnerja) pa njegova podrobnejša analiza ni bila potrebna niti mogoča;

- ocenila, da je bila verjetnost uspeha finančnega prestrukturiranja manjša od 50% (oziroma, da te sploh ni bilo), kar izhaja iz navedb, da je povpraševanje po njenih storitvah zelo omejeno in bi iskanje novih poslov terjalo preveč časa, v katerem bi se stroški družbe le povečevali, zaradi česar je vložila predlog za začetek stečajnega postopka.

7. Navedeno predstavlja ključne ugotovitve, ki morajo biti zaobsežene v poročilu o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da je tožena stranka navedeno analizo opravila, je mogoče sklepati že iz okoliščine, da je dne 25. 9. 2012 vložila predlog za začetek stečajnega postopka, takšne ugotovitve pa so razvidne iz samega predloga. Sicer pa tožeča stranka ni trdila, da v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni bila insolventna, niti ni pojasnila, kako bi bilo mogoče tedaj uspešno izvesti finančno prestrukturiranje družbe. Vloženi predlog za začetek stečajnega postopka torej zadošča za sklep, da je toženka poznala finančni položaj družbe in vzroke za insolventnost, vendar je ocenila, da ne bo mogoče uspešno izvesti finančnega prestrukturiranja družbe. Zato očitek kršitve 215. člena ZPP ni utemeljen, prav tako pa ne gre za odstop od uveljavljene sodne prakse.

8. Drugačni pritožbeni očitki, ki naj bi jih tožeča stranka poskušala dokazovati z zaslišanjem stečajnega upravitelja, tudi niso utemeljeni. Zaslišanje stečajnega upravitelja je bilo predlagano v zvezi s stanjem tožnika ob uvedbi stečajnega postopka ter s tem, da v prevzeti dokumentaciji ni bilo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja in da ti niti niso bili izvedeni. Nobeno od navedenih dejstev med strankama ni sporno – obe se strinjata, da je bil tožnik ob začetku stečajnega postopka insolventen, da pisno poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja, ki bi vsebovalo tudi (pisno) analizo vzrokov insolventnosti, ni bilo izdelano (in se zato v stečajni dokumentaciji niti ni moglo nahajati) ter da ukrepi finančnega prestrukturiranja niso bili izvedeni. Izvedbo navedenega dokaza je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Prav tako niso utemeljeni očitki, da je iz razloga, ker ni pojasnilo, kakšno naj bi bilo poročilo oziroma njegova vsebina, podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi priprava pisnih analiz in izvajanje ukrepov, ob oceni, da ti ne bodo prinesli želenih rezultatov, pomenila le nepotrebno zavlačevanje z vložitvijo predloga za začetek stečaja. Protislovja, ki ga v tem delu očita pritožba, višje sodišče ne vidi. Tožeča stranka ne prereka trditev tožene stranke, da v kratkem času odpovednega roka novih poslovnih partnerjev ali kupcev za izdelke tožeče stranke, ne bi mogla najti (navaja celo, da verjame, da bi bilo to zelo težko). Vprašljivo je tudi, ali bi jih lahko našla v daljšem časovnem obdobju in ali bi s tem omogočila svoje nadaljnje poslovanje.(2) V vmesnem času – ko bi tožeča stranka sicer poslovala, a ne bi imela odjemalcev za svoje storitve (in posledično tudi ne zaslužka) – bi ji nastajali zgolj nadaljnji stroški. Podrobnejša pisna analiza možnih finančnih ukrepov in izvajanje ukrepov, ki ne bi prinesli želenih rezultatov, bi bila zato nesmiselna.

10. Kot izpostavlja sama pritožba, je namen izdelave poročila iz 35. člena ZFPPIPP preveriti možnosti za uspešno finančno prestrukturiranje podjetja. Takšen namen je bil v obravnavanem primeru dosežen – tožena stranka je možnosti preverila in ugotovila, da uspešno finančno prestrukturiranje ni mogoče. Zgolj dejstvo, da tega ni zapisala, ne pomeni protipravnega ravnanja v smislu 42. člena ZFPPIPP. Posledično so irelevantne pritožbene navedbe, da mora po 42. členu ZFPPIPP tožeča stranka dokazati le protipravnost ravnanja poslovodstva, škoda in vzročna zveza pa se domnevata.

11. Da je imela tožeča stranka negativen kapital dne 24. 9. 2012 (ko je bil vložen predlog za začetek stečaja) med pravdnima strankama ni sporno. Vprašanje pa je, ali je takšno stanje nastalo že pred začetkom učinkovanja odpovedi pogodbe o sodelovanju (dne 11. 9. 2012). Tožeča stranka namreč trdi, da se zgolj v 13 dneh kapital ni mogel znižati na -54.749 EUR, sploh ob dejstvu, da tožeča stranka v tem obdobju ni opravljala nobenih poslov (ob tem ne pojasni, kdaj naj bi se po njenem kapital znižal in kaj naj bi navedeno izgubo sestavljalo). Tožena stranka je na to odgovorila, da je kapital postal negativen izključno zaradi obveznosti do zaposlenih, ki so nastale in zapadle v mesecu septembru, ko tožeča stranka ni več izvajala nobenih poslov, obveznosti do zaposlenih pa so še nastajale. Tožeča stranka tega ni zanikala, zato je navedeno šteti za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). To pa pomeni, da je tožeča stranka z negativnim kapitalom dejansko začela poslovati šele v septembru 2012. Takrat je tudi postala insolventna, zato je utemeljen sklep, da je tožena stranka pravočasno predlagala začetek stečajnega postopka.

12. Pritožba nadalje izpostavlja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da trenutek nastanka insolventnosti tožeče stranke ni relevanten in ga posledično ni treba ugotoviti. Iz izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je tožeča stranka postala insolventna septembra 2012. Ob dejstvu, da je trenutek nastanka insolventnosti v obravnavanem primeru pomemben zaradi odgovora na vprašanje, ali je tožena stranka pravočasno vložila predlog za začetek stečajnega postopka(3) in da je bil slednji vložen 25. 9. 2012, takšen zaključek zadostuje. Ugotavljanje točnega datuma nastanka insolventnost posledično res ni relevantno, saj navedena ugotovitev zadošča za sklep, da je tožena stranka predlagala začetek stečajnega postopku v roku enega meseca dni po nastanku insolventnosti (prvi odstavek 35. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena ZFPPIPP).

13. Neutemeljeni (in ne dovolj specificirani) so tudi nadaljnji očitki, da je insolventnost tožeče stranke nastala že ob oziroma pred odpovedjo pogodbe o sodelovanju. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Položaj nelikvidnosti je res nasproten položaju likvidnosti (kratkoročne plačilne sposobnosti), vendar pa za insolventnost ne zadošča, da bi dolžnik v določenem časovnem obdobju postal nelikviden, temveč mora stanje nelikvidnosti trajati določeno daljše obdobje. Dolgoročna plačilna nesposobnost pa je položaj, ki je nasproten položaju dolgoročne plačilne sposobnosti (kapitalske ustreznosti), torej trajne sposobnosti pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti.

14. Trditev tožeče stranke, da je družba postala insolventna že v trenutku odpovedi pogodbe (in ne šele tedaj, ko je odpoved začela učinkovati) je nelogična in neobrazložena. Odpoved pogodbe je (kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje) res bila razlog za nastanek insolventnosti, ni pa tožeča stranka zaradi tega postala insolventna z dnem odpovedi pogodbe. Sama odpoved pogodbe namreč niti ne zmanjša sredstev družbe niti ne poveča njenih obveznosti. Trditve o odpovedi pogodbe ne utemeljujejo niti položaja dolgoročne niti kratkoročne plačilne nesposobnosti.

15. Pri zatrjevanju dolžnikove insolventnosti mora tako stranka, ki zatrjuje nastanek položaja insolventnosti podati konkretne trditve, s katerimi utemeljuje predpostavke po določbi prve ali druge alineje prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, lahko pa zatrjuje obstoj dejanskega stana domnev iz drugega, tretjega ali četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP je določena izpodbojna domneva, da je dolžnik (ki je kapitalska družba) postal dolgoročno plačilno nesposoben (in s tem insolventen), če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.(4) Konkretnih trditev, s katerimi bi utemeljila dejanski stan domneve, tožeča stranka ni podala, čeprav je bilo na njej trditveno breme za konkretizirane navedbe, da je do položaja insolventnosti pri tožeči stranki prišlo že pred septembrom 2012. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je bil njen kapital negativen na dan 27. 9. 2012, ko je bila izdelana otvoritvena bilanca ter da se njeno finančno stanje ni moglo tako drastično poslabšati zgolj v mesecu septembru 2012, vendar pa je iz njenih navedb tudi razvidno, da je družba v letu 2011 ustvarila čisti dobiček. Navržene trditve glede plačilne nesposobnosti, kapitalske neustreznosti in grozeče prezadolženosti ne zadoščajo, saj tožeča stranka za čas pred septembrom 2012 ni podala nobenih konkretnih trditev, iz katerih bi bilo (sploh) mogoče razbrati obstoj dejanskega stanu iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPPP oziroma po kateri od domnev iz drugega do četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

16. Tožeča stranka je za ugotovitev nastanka insolventnosti predlagala postavitev izvedenca. Vendar pa bi bila njegova postavitev upravičena le, če bi tožeča stranka v zvezi s tem podala zadostne trditve. Ker tega ni storila, je bila zavrnitev izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca povsem pravilna. Neizvedba dokaza s postavitvijo izvedenca poslovno finančne stroke zato ne predstavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeča stranka v tej smeri ni podala nobenih konkretnih trditev, čeprav gre za okoliščine iz njene sfere.

17. Tožeča stranka toženi stranki očita, da naj bi ravnala v nasprotju s pravili poslovnofinančne stroke po 28. členu ZFPPIPP. Očita ji torej kršitev obveznosti, določenih v 2. poglavju ZFPPIPP, med katera sodi tudi upravljanje tveganj po 30. členu ZFPPIPP in spremljanje in zagotavljanje kapitalske ustreznosti po 32. členu ZFPPIPP. Prav tako trdi, da toženka ni ravnala s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika po prvem odstavku 263. člena ZGD-1.

18. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da mora sodišče dejstva, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek, presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage. To sicer načeloma drži, vendar pa je tožeča stranka tista, ki mora pred tem navesti življenjski dogodek, torej ustrezno dejansko podlago, ki terja presojo z vidika določene pravne norme. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se do zahtevka ni opredelilo z vidika navedenih pravnih podlag, saj za to ni navedla ustrezne dejanske podlage. Trditve glede tožnikove kapitalske neustreznosti, negativnega obratnega kapitala in opustitve upravljanja s tveganji so v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožeče stranke obdelane zgolj s teoretičnega vidika, ne zadoščajo pa za opredelitev ravnanja tožene stranke, ki naj bi predstavljalo kršitev dolžnega ravnanja poslovodje, zaradi katerega naj bi nastala tožeči stranki škoda. Tožeča stranka mora namreč tudi pri opustitvenih deliktih konkretno navesti, katera dolžna ravnanja naj bi tožena stranka opustila. Ker tožeča stranka ni opredelila dejanske podlage (življenjskega dogodka), na katerega bi vezala nastanek tožbenega zahtevka po navedenih podlagah, je očitek sodišču prve stopnje v smeri kršitve 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

19. Edini konkreten očitek, ki ga v tej smeri podaja tožeča stranka je, da bi morala tožena stranka iskati še druge poslovne partnerje. Višje sodišče glede tega pritrjuje presoji prvostopenjskega, da dejstvo, da tožena stranka ni iskala drugih poslovnih partnerjev ne predstavlja protipravnega ravnanja in zato ni podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti v smislu 28. člena ZFPPIPP oziroma 263. člena ZGD-1. Ker tožeča stranka drugih konkretnih očitkov o tem, kaj bi tožena stranka morala storiti, ni podala, tudi očitki opustitev pa morajo biti substancirani v smislu, da tožeča stranka navede, kakšno ravnanje je bilo zahtevano (predpisano), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno niti upravičeno izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Gre za informativni dokaz, pri katerem sploh manjkajo dejanske navedbe in naj bi tako šele njegova izvedba dala podlago za trditve.(5)

20. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da strošek končnega poročila stranki ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška v smislu 155. člena ZPP. Sodna praksa je v zvezi s tem vprašanjem neenotna. V odločbah na katere se sklicuje tožeča stranka(6) je res zavzeto stališče, da stranka, ki v pravdi uspe, do povračila tega stroška ni upravičena. Višje sodišče pa sledi nasprotnemu stališču, da odvetnik mora stranki po končanem postopku zadevo obrazložiti (glede na vrsto njene izobrazbe in sposobnost razumeti pravniški jezik), ne pa ji le izročiti sodbe.(7) Končno poročilo zato pomeni potreben pravdni strošek, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo.

21. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

-------------

Op. št. (1): Organi nadzora so definirani v drugem odstavku 8. člena ZFPPIPP.

Op. št. (2): Kar tožena stranka utemeljuje z navedbami, da je bil trg s profili delavcev, kot jih je zaposlovala tožeča stranka zasičen, da investicij v plovila (ki nedvomno predstavljajo luksuzno dobrino, ki se ji ljudje v gospodarski krizi najprej odpovedjo) praktično ni bilo, posledično pa je delo tožeče stranke postalo nepotrebno.

Op. št. (3): 38. člen ZFPPIPP trenutek, ko je treba vložiti takšen predlog, veže na trenutek nastopa insolventnosti (3 dni po poteku roka za predložitev poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, ki se izteče en mesec po nastanku insolventnosti).

Op. št. (4): Zakon o finančnem poslovanju podjetij je v drugem odstavku 10. člena enako domnevo določal kot domnevo, da je nastopila kapitalska neustreznost. Ker dolgoročna plačilna nesposobnost nesporno pomeni (skrajno) kapitalsko neustreznost, bi se tožeča stranka na takšno domnevo lahko sklicevala tudi v predmetnem postopku.

Op. št. (5): Dr. Dolenc, Mile: Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, 2010, št. 31-32, GV Založba, 2010, str. 8.

Op. št. (6): Npr. VSL sklep II Ip 454/2010 in VSM sklep I Cp 1508/2011.

Op. št. (7): Tako tudi VSM v sodbi I Cp 1589/2011, VSL v sklepu II Cp 2439/2009, VSC v sodbi Cp 1770/2006, in druge.


Zveza:

ZFPPIPP člen 14, 14/1, 27, 27/5, 27/5-1, 28, 30, 32, 35, 35/1, 35/2, 38, 38/1, 42. ZGD-1 člen 263, 263/1. ZPP člen 155, 214, 214/2.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NTY0