<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 68/2023


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2024:II.IPS.68.2023
Evidenčna številka:VS00073516
Datum odločbe:21.02.2024
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 388/2022
Datum odločbe II.stopnje:07.12.2022
Senat:Karmen Iglič Stroligo (preds.), dr. Mateja Končina Peternel (poroč.), mag. Nina Betetto, Vladimir Horvat, Jan Zobec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - podrejene obveznice - kondikcijska terjatev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti - nepošteni pridobitelj - začetek teka zastaralnega roka - zavrnitev revizije

Jedro

Iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.447 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Tožnica in njen mož sta 15. 2. 2007 od Banke Celje, pravne prednice toženke, kupila obveznice BCE10 in zanje plačala vsak po 570.572,50 EUR, ne da bi vedela, da gre za podrejene obveznice. Banka Slovenije je 16. 12. 2014 z odločbo o izrednih ukrepih za Banko Celje odločila, da s tem dnem prenehajo vse obveznosti Banke Celje iz naslova teh obveznic. Tožnica in njen mož sta zoper Banko Celje v zadevi P 159/2017 najprej 3. 3. 2017 vložila odškodninsko tožbo, nato pa 23. 1. 2018 še zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe po določbah takrat veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti. Zahtevala sta, naj sodišče banki naloži vrnitev kupnine. Tožničin mož je zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačila kupnine 15. 2. 2007 dalje, tožnica pa pomotoma od 15. 2. 2017 dalje. Njunemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020 odločilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, ker tožnikov ni opozorila na podrejenost obveznic, ki jima jih je prodala.1

2. S to tožbo, ki jo je tožnica vložila 21. 11. 2019, zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti še za izpadlo obdobje od 15. 2. 2007 do vključno 14. 2. 2017. Zahteva plačilo 531.139,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2019 dalje. Toženka je ugovarjala zastaranje, ugovarjala je tudi, da ni nepoštena pridobiteljica in zato tožnica po 193. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila kupnine.

3. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Najprej je presodilo, da terjatev ni zastarana, ker je bila tožnica šele 23. 1. 2018, ob postavitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe v zadevi P 159/2017, seznanjena z vsemi okoliščinami, pomembnimi za pravno presojo. Zato je šele takrat začel teči triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ) in se do vložitve tožbe še ni iztekel. Presodilo je tudi, da je toženka nepoštena pridobiteljica po 193. členu OZ in da ima tožnica pravico do zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila kupnine. Toženkin ugovor, da je terjatev tožnice delno prenehala zaradi materialnega pobota z njeno kondikcijsko terjatvijo, je zavrnilo, ker je ocenilo, da ni dokazala obstoja terjatve.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo. Odločilo je, da je toženka dokazala obstoj kondikcijske terjatve v znesku 184.000 EUR iz naslova pogodbenih obresti, ki jih je tožnici izplačala na podlagi nične pogodbe, in da so izpolnjeni pogoji za materialnopravno pobotanje. Prisojeni znesek je tako znižalo na 347.139,29 EUR. Zaradi prepovedi obrestnih obresti je na podlagi 375. člena OZ zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 7. 2019 do vložitve tožbe 21. 11. 2019. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 35/2023 z dne 10. 5. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1.) ali je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da je toženkina prednica bila nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ in 2) ali je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč o začetku teka zastaralnega roka za plačilo zakonskih zamudnih obresti po 193. členu OZ.

Revizija

6. Na podlagi tega sklepa toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačna presoja sodišč, da je bila ob sklepanju pogodb nepoštena. Na podlagi sklepa o izračunu kapitala bank in hranilnic, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o prodaji (podrejenih) obveznic toženki 15. 2. 2007, bi razlike med navadnimi in podrejenimi obveznicami nastale le, če bi prišlo do stečaja ali likvidacije banke. Samo v tem primeru bi bile podrejene obveznice poplačane šele po tem, ko bi se v celoti poplačale navadne delnice. Le na to razliko bi lahko banka toženko opozorila, ne pa tudi na morebitno prenehanje podrejenih obveznic zaradi odločbe nadzornega organa (to je Banke Slovenije), do česar je prišlo v tem primeru. Do takrat je toženka tožnici vsako leto izplačevala dogovorjene 5% obresti, v skupnem znesku 184.000 EUR. Meni, da se pri presoji nepoštenosti sodišči ne bi smeli opreti na razloge v sodbi P 159/2017, saj je sodišče vezano le na pravnomočno odločitev v izreku, ne pa na razloge sodbe.

7. Toženka opozarja, da nepoštenosti iz 193. člena OZ ni mogoče enačiti s pojmom ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 23. in 24. člena ZVPot, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe. Tveganje, ki se je kasneje uresničilo, ob sklenitvi pogodbe ni obstajalo in toženka ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bo Banka Slovenije 6 let kasneje 16. 12. 2014 izdala odločbo o izrednih ukrepih. Poudarja, da ob sklepanju pogodbe ni mogla vedeti, da za prejeto korist nima pravnega temelja oziroma, da je pravni temelj odpadel. Toženka tako meni, da je napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je za presojo njene nepoštenosti odločilna narava spornih obveznic ob sklenitvi pogodbe o prodaji. Meni, da sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja nista upoštevali metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ter da je obrazložitev sodišč pomanjkljiva in obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Toženka poudarja, da je napačna tudi odločitev sodišč, da je zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za plačilo obresti začel teči šele 23. 1. 2018, ko je bila vložena ugotovitvena tožba v zadevi P 159/2017. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 14/2020 in II Ips 67/2021 zavzelo stališče glede teka zastaralnega roka v sporih med potrošniki in ponudniki glede nepoštenosti pogodbenih pogojev. Odločilo je, da je najprej treba presoditi, koliko časa je bilo razumno potrebnega za seznanitev potrošnika s pravno oceno o (morebitni) ničnosti pogodbe, nato pa opraviti presojo, ali je bolj primerno, da zastaranje kondikcijske terjatve do poteka razumnega časa za seznanitev s pravno oceno ne teče, ali pa zastaranje teče, če je zakonski rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic potrošniku ni bilo pretirano oteženo, kljub temu da je bilo pogojeno s pridobitvijo dejanskih in pravnih informacij.

9. Toženka meni, da se je tožnica najkasneje 31. 12. 2014, ko je prejela obvestilo Banke Celje, da so na podlagi odločbe Banke Slovenije z dnem 16. 12. 2014 prenehale vse kvalificirane obveznosti, seznanila z dejstvom, da je kupila podrejene obveznice, torej da ne gre za obveznice, ki jih je dejansko želela kupiti. Opozarja, da se sodišči nista opredelili do pomembnega dejstva, ki izhaja iz dokazov tožnice, da sta tožnica in njen zakonec že ob vložitvi pobude za oceno ustavnosti z dne 4. 2. 2015 poznala "Povzetek Odločbe o izrednih ukrepih, izrečenih dne 16. 12. 2014 Banki Celje" in sta vedela, kakšne so obveznice, ki sta jih kupila. Toženka meni, da je za začetek teka zastaralnega roka bistveno, kdaj je tožnica izvedela za tisto lastnost predmeta, ki je bila zanjo bistvena ob sklenitvi pogodbe, in to je bilo najkasneje 31. 12. 2014. Opozarja, da je Sodišče EU v sodbi C-698/18 izpostavilo, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov v interesu pravne varnosti in združljiva s pravom EU. Meni, da je stališče izpodbijane sodbe v nasprotju s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani iz sodbe I Cp 1903/2018 z dne 8. 5. 2019, da za začetek teka zastaralnega roka ni ključno, kdaj je tožnica izvedela za višino valutnih razlik, ampak kdaj bi tožnica ob primerni skrbnosti to lahko izvedela. Ni torej pomembno, kdaj se je tožnica zavedala, da je pravna posledica navedenih okoliščin ničnost, saj je ključen trenutek zavedanja okoliščin (dejstev), ki vodijo v ničnost. Zato je nepravilno stališče sodišč, da se je tožnica o možnosti uveljavljanja ničnostnega zahtevka, seznanila šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1218/2017 z dne 20. 12. 2017 (ki pa je bila kasneje razveljavljena s strani Vrhovnega sodišča). Tudi če sodne prakse glede ničnostnih zahtevkov zoper banke pred tem ni bilo, to ne spremeni dejstva, da bi na podlagi 23. in 24. člena ZVPot tak zahtevek lahko vložila že pred januarjem 2018.

10. Toženka meni, da je triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ, ki je pričel teči 1. 1. 2015 in se je iztekel 1. 1. 2018, dovolj dolgo obdobje, v katerem bi tožnica lahko vložila zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, če bi ravnala skrbno in ne bi oportuno čakala na trenutek vzpostavitve zanjo ugodne sodne prakse. Toženka tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje.

Odgovor na revizijo

11. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Opozarja, da je Vrhovno sodišče že s sodbo II Ips 5/2020 odločilo o nepoštenosti Banke Celje pri sklenitvi pogodbe o prodaji obveznic BCE10 15. 2. 2007. Ne drži, da sklep o izračunu kapitala bank in hranilnic določa razlike med navadnimi in podrejenimi obveznicami le v primeru, če bi prišlo do stečaja ali likvidacije banke, na kar je opozorilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-295/13. Podrejene obveznice je bilo mogoče uporabiti za kritje izgube banke že od 1. 1. 2007 dalje, to je pred sklenitvijo sporne pogodbe, in Banka Celje s temi pomembnimi okoliščinami tožnice ni seznanila. Banka Celje tako ni mogla pričakovati, da podrejeni dolg ne bo uporabljen za kritje izgub v primeru poslabšanja kapitalskega količnika banke. Podrejeni dolg je bil dogovorjen ravno za primer težav banke, zato je predstavljal večji riziko in bi moral nositi večje donose. To je bilo poudarjeno v sodbi Sodišča EU C-526/14 in odločbi Ustavnega sodišča U-I-295/13 in je bilo toženki znano, pa tega tožnici ni pojasnila. Toženka je prodajala stvar A, zatrjevala je, da prodaja stvar B, zato bi ji moralo biti jasno, da prejetega ne smeš in ne moreš obdržati. Zato je odločitev sodišč glede nepoštenosti toženke po 193. členu OZ pravilna. Poudarja, da sta sodišči sami opravili presojo poštenosti toženke po 193. členu OZ in nista šteli, da gre za res iudicata na podlagi sodbe P 159/2017, kar v reviziji očita toženka.

12. Tožnica opozarja, da je sodišče tudi v pravdi P 374/2019 v zvezi s Cp 449/2021 zavrnilo stališče toženke, da je mož tožnice A. A. že 31. 12. 2014 zaradi prejema obvestila o izbrisu obveznic vedel, da je pogodba nična in da je zato dolžan plačati obresti od vsako leto izplačanih pogodbenih obresti od teh obveznic od 31. 12. 2014 dalje do plačila. Meni, da je napačna razlaga toženke, da zastaranje v času, ko se stranka seznanja s svojim dejanskim in pravim položajem, ne teče le v primeru, če zakonski zastaralni rok ni dovolj dolg. Napačno je tudi stališče toženke, da je za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko je izvedela za ničnost pogodbe. Odločilno dejstvo je nepoštenost pogoja, to pa ni isto kot ugotovitev, da je predmet pogodbe nekaj drugega, kot je bilo pričakovano. Opozarja, da je šele potem, ko je toženka v zadevi P 159/2017 predložila vse listine, ugotovila, da je predmet nakupa visoko tvegan vrednostni papir, ne pa varna naložba, kot je bila prepričana in kot ji je bančna uslužbenka zagotovila. Nato je v zadevi I Cp 1218/2017 sodišče prvič ugodilo tožbenemu zahtevku v zadevi "švicarski frank" in presodilo, da je pogodba nična. Čeprav je bila ta sodba kasneje na Vrhovnem sodišču razveljavljena, je bil duh izpuščen iz steklenice. Tožnica navaja, da tudi takrat, ko je vložila tožbo, še ni bilo jasno, kako se bo pravda končala in ni utemeljen očitek, da je ravnala oportuno. Toženka glede zastaranja ni ponudila nobenega dokaza razen listine Banke Slovenije z dne 16. 12. 2014, tožnica pa je dokazala, kako se je borila, da bi ugotovila svoj pravni položaj z udeležbo na Ustavnem sodišču, na Upravnem sodišču, na obravnavi pred Sodiščem EU. Dokazala je, da ni bila malomarna ali lahkomiselna glede uveljavljanja tožbenih zahtevkov.

13. Tožnica opozarja, da vprašanje zastaranja za odločitev v tej zadevi ne more biti pomembno, saj se začetek teka zastaralnega roka ne veže le na seznanitev s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1218/2017, temveč tudi na druge podatke, s katerimi se je seznanila v pravdi P 159/2017. Tožnica opozarja, da je natančno pojasnila, kdaj je prejela kakšno listino, s katero je razpolagala samo toženka, toženka pa teh dejstev niti ni izpodbijala. Poudarja, da odgovor na to vprašanje ne more spremeniti dejstva, da se je imela pravico seznaniti s svojim pravnim položajem tudi po 31. 12. 2014 in da zato zastaralni rok ni začel teči 1. 1. 2015, ampak najprej v letu 2017, ko so bile vložene listine, s katerimi je razpolagala le toženka. Tako je pravilna odločitev sodišča, da njena terjatev ni zastarala. Tožnica zato predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

14. Revizija ni utemeljena.

15. Uvodoma je treba opozoriti, da je utemeljen ugovor tožnice v odgovoru na revizijo, da toženkine revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka presegajo obseg dovoljene revizije, saj je bila ta dopuščena le glede materialnopravnih vprašanj.

O ugovoru zastaranja

16. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Po prvem odstavku 366. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

17. S potekom zastaralnega roka imetnik terjatve ostane brez sodnega varstva. Zato Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (v nadaljevanju ESČP) zastaranje povezuje s pravico do dostopa do sodišča. Stališče ESČP je, da prestroga razlaga predpisov o zastaranju lahko pomeni nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva, ki je zagotovljena v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Izhajajoč iz prakse ESČP je tudi Ustavno sodišče v zadevah Up-1177/12, Up -89/14 ter Up-1195/122 (odškodninski zahtevki izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva) poudarilo, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Sicer gre za kršitev ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.3 Temu ustavnopravnemu izhodišču sledi tudi Vrhovno sodišče pri presoji pravilne uporabe določb o zastaranju.4

18. Vrhovno sodišče je v dveh zadevah že presojalo pravilnost razlage o zastaranju kondikcijske terjatve v zvezi z ničnimi kreditnimi pogodbami. Najprej v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, nato pa je tam zavzeta stališča potrdilo še v sklepu II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. V obeh zadevah je izhajalo tudi iz prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU)5, po kateri:

- je treba upoštevati, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino;

- da je pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku onemogoča ali prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktiva 93/13, treba upoštevati tudi trajanje zastaralnega roka in način njegove uporabe;

- da je pri vprašanju začetka teka zastaralnega roka treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13;

- da je zastaralni rok lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel.

19. Vrhovno sodišče je v obeh zadevah presodilo, da je bila presoja sodišč prve in druge stopnje prestroga. Odločilo je, da je bilo materialnopravno zmotno stališče nižjih sodišč, da je za začetek teka zastaranja ključen že trenutek, ko so bile potrošniku znane dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost sklenjene pogodbe. Zastaralni rok namreč lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja. Sodišče mora torej upoštevati tudi, koliko časa je bilo glede na okoliščine konkretnega primera razumno treba za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. Zato sta sodišči prve in druge stopnje ravnali pravilno, ko za začetek teka zastaranja nista upoštevali datuma, ko je tožnica izvedela, da je kupila podrejene obveznice. Pravilno sta na podlagi ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera presojali, kdaj bi tožnica ob potrebni skrbnosti lahko pravno ocenila spor in postavila ustrezne zahtevke.

20. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva:

- pobudo za nakup obveznic je tožnici dala uslužbenka Banke Celje Karmela Podbevšek, ki tudi ni bila seznanjena s tem, da gre za podrejene obveznice;

- zagotovila je, da gre za varno naložbo kot pri depozitu, le da traja dlje in da je prav zato, ker gre za varnejšo naložbo, obrestna mera 5 % in nekoliko nižja kot pri obveznicah, ki jih je tožnica kupovala pred tem;

- tožnica ob nakupu ni prejela Pogojev in značilnosti ponudbe novoizdanih obveznic (v nadaljevanju Pogoji) niti nobenih drugih dokumentov, na podlagi katerih bi lahko ugotovila, da gre za podrejene obveznice;

- Banka Slovenije je na podlagi nerevidiranih finančnih izkazov po stanju na dan 30. 9. 2014 ugotovila, da so v Banki Celje podane okoliščine povečanega tveganja, zaradi katerih se lahko odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, saj banka po stanju na dan 30. 9. 2014 ni izpolnjevala zahtev glede zagotavljanja minimalnega kapitala. Zaradi povečanega tveganja v banki je Banka Slovenije z odločbo o izrednih ukrepih odločila, da z dnem 16. 12. 2014 v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti banke, ki predstavljajo osnovni kapital banke in obveznosti banke do vseh upnikov banke iz naslova podrejenih terjatev, ki bi se v primeru stečaja banke poplačale šele po popolnem poplačilu vseh navadnih terjatev do banke, in da se hkrati z zmanjšanjem osnovnega kapitala izvede povečanje osnovnega kapitala banke z vplačilom novih vložkov s strani države. Kvalificirane obveznosti banke, ki so prenehale na podlagi odločbe o izrednih ukrepih, so bile tudi obveznosti banke iz naslova podrejenih obveznic z oznako BCE10;6

- tožnica je konec leta 2014 prejela obvestilo banke, da so z dnem 16. 12. 2014 prenehale vse kvalificirane obveznosti banke, in je takrat tudi izvedela, da je kupila podrejene in ne "navadne" obveznice in da so bile te "izbrisane" s sklepom Banke Slovenije;

- Ustavno sodišče je 19. 10. 2016 odločilo, da ni protiustaven Zakon o bančništvu, na podlagi katerega je Banka Slovenije izdala odločbo o izrednih ukrepih. Odločilo je, da je izredni ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti bank izredna oblika insolvenčnega postopka oziroma ukrep, ki naj prepreči stečaj in omogoči nadaljnje poslovanje banke ali njeno nadzorovano prenehanje. Obrazložilo je, da iz Ustave ne izhaja pravica vlagatelja, da mu država povrne denar iz naslova zasebnih investicij, ki so se izkazale za ekonomsko neuspešne. Izrek ukrepa, katerega temeljna predpostavka je, da mora upravičenec po izbrisu ali konverziji vedno dobiti (ohraniti) vsaj toliko, kot bi mu ostalo v stečaju, ne more pripeljati do posega v pravico do zasebne lastnine. Zato ni v neskladju s pravico iz 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave. Navedlo je tudi, da izpodbijana ureditev pomeni v delu, v katerem imetnikom izbrisanih ali konvertiranih finančnih instrumentov ne priznava pravice, da v upravnem sporu izpodbijajo odločbo Banke Slovenije, pač pa jim daje drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe, način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave). Ker je imel zakonodajalec za izbiro izpodbijane ureditve razumne razloge, ta ni v neskladju z Ustavo. To pa predvsem zato, ker izvršenega izbrisa ali konverzije kvalificiranih pravic dejansko ni bilo mogoče povrniti v prejšnje stanje, interes vlagateljev v banke pa je tipičen premoženjski interes, prizadetost katerega je mogoče učinkovito sanirati s prisoditvijo polne denarne odškodnine. Ustavno sodišče je odločilo, da pa je bilo v delu, v katerem je zakonodajalec odškodninsko sodno varstvo upravičencev oblikoval tako, da ni sprejel nobene posebne ureditve, ki bi upoštevala dejansko šibkejši položaj upravičencev v primerjavi z Banko Slovenije, s čimer so bile pomembno zmanjšane njihove možnosti za uspeh z bančnimi zahtevki, poseženo v pravico do sodnega varstva;

- po predpisih o bančništvu je bilo prepovedano tožiti poslovno banko in je bilo šele konec januarja 2017 na spletnih straneh Ministrstva za finance prvič objavljeno, da se lahko toži tudi poslovno banko;

- tožnica je najprej 3. 3. 2017 v zadevi P 159/2017 zoper Banko Celje vložila odškodninsko tožbo;

- aprila 2017 je Banka Celje odgovoru na tožbo predložila Pogoje in značilnosti novoizdanih obveznic Banke Celje, d. d. - BCE10 in Sklep Banke Celje o izdaji obveznic, iz katerih so bili razvidni posebni pogoji izdaje obveznic BCE10;

- po seznanitvi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1218/2017 z dne 20. 12. 2017 glede ničnosti pogodbe zaradi neizpolnitve pojasnilne dolžnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF je tožnica tožbo spremenila in 23. 1. 2018 postavila tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe;

- šele s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1218/2017 se je začela vzpostavljati sodna praksa glede ničnosti potrošniških pogodb zaradi pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti.

21. Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da je ob navedenih okoliščinah treba šteti, da je zastaralni rok začel teči šele 23. 1. 2018, ko je tožnica v zadevi P 159/2017 spremenila tožbo in postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe.

22. Tožnica je res od leta 2015 vedela, da je kupila podrejene obveznice. Dne 19. 6. 2016 je Ustavno sodišče odločilo o protiustavnosti Zakona o bančništvu, ki je predstavljal zakonsko podlago za izredni ukrep izbrisa ali konverzije kvalificiranih obveznosti (oziroma pravic) banke, za katerega je bila pristojna Banka Slovenije, in je zelo nazorno obrazložilo razliko med navadnimi in podrejenimi obveznicami. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato tožnica ob prejemu dokumentacije, ki je bila priložena odgovoru na tožbo v aprilu 2017, lahko ugotovila, kako pomembne podatke ji je toženka zamolčala. Ob potrebni skrbnosti se je do takrat že lahko seznanila z možnostmi pravnega varstva, kar nenazadnje priznava tudi sama v odgovoru na revizijo. Tako je pravilna presoja, da je takrat začel teči tako zastaralni rok za kondikcijsko terjatev kot tudi za terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

23. Glavna kondikcijska terjatev od 1. 5. 2017 do vložitve tožbe 21. 11. 2019 ni zastarala. Med pravdnima strankama ni sporno, da so zamudne obresti stranska občasna terjatev in da v primeru, ko glavna terjatev še ni zastarala, terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Tožnici je tako s 1. 5. 2017 začel teči triletni rok za uveljavljanje terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti in se do vložitve tožbe 21. 11. 2019 ni iztekel. To pomeni, da je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožničina terjatev do vložitve tožbe ni zastarala.

O nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ

24. Posledice nične pogodbe ureja 87. člen OZ. Stranki imata druga proti drugi kondikcijske zahtevke po obogatitvenem načelu, sodišče pa lahko v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke.7 Osnovno pravilo glede vračanja plodov in obresti pri neupravičeni obogatitvi vsebuje 193. člen OZ: "Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka." Če je predmet obogatitve vsota denarja, mora pridobitelj plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je denar imel.8

25. Na prvi pogled 193. člen OZ določa samo dva pričetka teka zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega: pošteni pridobitelj plača obresti od dneva vložitve zahtevka (tožbe), nepošteni pridobitelj pa od dneva pridobitve. Vrhovno sodišče pa je že v več odločbah zavzelo stališče, da je treba 193. člen OZ razlagati tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od trenutka, ko je pridobitelj postal nepošten. V primerih, ko pridobitelj v času pridobitve ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, je pa to (iz)vedel ali bi moral vedeti pozneje, mora vrniti plodove in plačati zamudne obresti od tega dne in ne šele od dne, ko je prikrajšani vložil zahtevek za vrnitev.9

26. Toženka ima prav, ko v reviziji opozarja, da iz presoje sodišča v zadevi P 159/2017, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Vrhovno sodišče je upoštevajoč razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS v zadnjem letu nadgradilo razlago določb 23. in 24. člena ZVPot. V sodbi II Ips 8/2022 je obrazložilo, da je nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno.10 Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta pa temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.11

27. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da ni utemeljen očitek toženke, da se je sodišče pri presoji nepoštenosti toženke oprlo kar na razloge v sodbi P 159/2017 v zvezi z nepoštenostjo pogodbenega pogoja. Sodišče se je sicer oprlo tudi na listinske dokaze in iz njih izhajajoča dejstva, ki so bili upoštevani tudi pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja v zadevi P 159/2017, vendar je na podlagi teh dejstev opravilo presojo nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ.

28. Tako je na podlagi Pogojev in značilnosti novoizdanih obveznic Banke Celje, d. d. - BCE10 iz januarja 2007 in Sklepa o izdaji nematerializiranih podrejenih imenskih obveznic s končno dospelostjo 10 let z dne 12. 1. 2007 (v nadaljevanju Sklep banke) ugotovilo, da so bile te obveznice izdane z namenom zagotovitve dodatnega kapitala, namenjenega za obvladovanje tveganj. V Sklepu banke je bilo navedeno, da so te obveznice visoko tvegan vrednostni papir ter da so ob stečaju oziroma likvidaciji podrejene čistim dolžniškim instrumentom in so izplačane šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti do navadnih upnikov.

29. Zato je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da bi se banka kot finančna inštitucija morala zavedati, da je za kupca obveznic zaradi dolgoročnosti naložbe razmerje med varnostjo in višino obrestne mere odločilnega pomena pri odločitvi za nakup. Za vprašanje varnosti naložbe pa je pomembno, kakšna bi bila prava usoda obveznic v primeru stečaja. Vrhovno sodišče je že v sodbi II Ips 5/202012, ko je presojalo pravilnost odločitve, da je bila pogodba o nakupu podrejenih obveznic nična, opozorilo, da ni pomembno, da ob sklenitvi pogodb izbris podrejenih obveznic na normativni ravni ni bil izrecno predviden. Šlo je namreč le za izredno obliko insolvenčnega postopka. Banka Slovenije je s tem izrednim administrativnim ukrepom želela preprečiti stečaj in omogočiti nadaljnje poslovanje banke ali njeno nadzorovano prenehanje (likvidacijo - prim. 253.b člen ZBan-1). Z njegovim izrekom se je preprečila uvedba stečaja nad banko, v katerem imetniki banke glede na njeno finančno stanje ne bi bili poplačani ali bi bili poplačani delno, na način, da ti upniki tudi v tem posebnem administrativnem postopku reševanja banke prejmejo enako ali več. Banka bi v vsakem primeru morala tožnico ob prodaji seznaniti, da gre za obveznice, ki so ob stečaju oziroma likvidaciji banke podrejene čistim dolžniškim instrumentom in so izplačane šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti, zaradi česar so bolj tvegane v primerjavi z navadnimi obveznicami.

30. Pravilna je torej presoja, da bi se banka morala zavedati, kako hudo je kršila profesionalne standarde, ko niti svoje uslužbenke, ki je tožnici ponudila nakup obveznic, niti tožnice ni seznanila, da gre za podrejene obveznice in kakšne so njihove posebne lastnosti in tveganost. Sodišči prve in druge stopnje sta zapisali, da je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) zasledovala zgolj lastne interese, za interese tožnice, ki je bila kot potrošnik v tem razmerju v šibkejšem položaju, pa ni poskrbela. Tako je pravilna ocena sodišč prve in druge stopnje, da je pravna prednica toženke pri sklepanju pogodbe ravnala nepošteno. Zato bi se že ob sklenitvi pogodbe morala in mogla zavedati posledične hibnosti pogodbe in tega, da ni upravičena do prejete kupnine. To pa pomeni, da je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da je bila toženkina prednica nepoštena pridobiteljica v smislu 193. člena OZ že od sklenitve pogodbe dalje.

31. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

32. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožnici tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 2.447 EUR (sestava odgovora na revizijo 3300 točk, 2% stroški do 1000 točk, 1 % stroški nad 1000 točk, 22% DDV, skupaj 4078,46 točk po 0,6 EUR). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

33. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Toženka v tem postopku ugovora zastaranja ni uveljavljala, prav tako tudi ni ugovarjala začetku teka zakonskih zamudnih obresti, zato to tudi ni bil predmet presoje Vrhovnega sodišča.
2 Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1177/12, Up -89/14 z dne 18. 5. 2015 in ter Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015
3 J. Zobec, Procesni vidiki zastaranja, Pravni letopis 2015, str. 151.
4 Na primer v odločbah III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023, II Ips 30/2023 z dne 17. 8. 2023 in II Ips 10/2023 z dne 19. 7. 2023.
5 Pri tem se je sklicevalo zlasti na sodbo SEU C-698/18 in C-699/18 - Reiffeisen Bank z dne 9. 7. 2020.
6 Povzetek odločbe o izrednih ukrepih izrečenih 16. 12. 2014 Banki Celje, d. d., Ur. l. 93-3770/2014, str. 10422 z dne 22. 12. 2014.
7 A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) , 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 514.
8 D. Možina, Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi, Pravni letopis, 2019, str. 164.
9 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 5/2011 z dne 20. 3. 2013, III Ips 572/2003 z dne 17. 5. 2004, III Ips 27/1993 z dne 25. 8. 1993, II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010, III Ips 88/2001 z dne 28. 2. 2002 in druge.
10 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, točka 54 in 56.
11 K. Lutman navaja, da mora za nepoštenost oziroma slabovernost po tej določbi tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice - Neupravičena obogatitev, GV založba, Ljubljana, 2020, str. 311. Podobno tudi D. Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka, Liber Amicorum Ada Polajnar Pavčnik, Pravna fakulteta , Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 164.
12 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020, točke od 29 do 31, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, točka 112.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 193

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.04.2024

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDczNzIx