VSRS Sodba X Ips 35/2022


pomembnejša odločba

Jedro

Storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev,

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Bistvo spora v revizijskem postopku se nanaša na vprašanje, ali je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije pristojna za reševanje spora v zvezi s stroški, ki jih je izvajalka poštnih storitev zaračunala uporabnici teh storitev za preverjanje carinske dokumentacije.

Dejansko stanje v zadevi in dosedanji potek postopka

2. Družba A., d. o. o. (uporabnica poštnih storitev, v nadaljevanju tudi naslovnica pošiljke), je prek spleta (s Kitajske) kupila rabljen mobilni telefon, za katerega je kupnina znašala manj kot 22 EUR,¹ zato se uvozne dajatve ob uvozu pošiljke v Slovenijo niso obračunale. Ker pa se podatki na carinski izjavi (obrazec CN 22) niso ujemali z dejanskim stanjem, je tožnica² izvedla postopek preverjanja vrednosti in dejanske vsebine pošiljke, v katerem je naslovnico pošiljke pozvala k dopolnitvi carinske dokumentacije. Strošek postopka preverjanja ji je zaračunala v skladu s lastnim cenikom storitev carinskega posredovanja (v nadaljevanju Cenik), katerega je naslovnica pošiljke v višini 6,00 EUR plačala, hkrati pa je na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) vložila predlog za rešitev spora.

3. Toženka je zahtevku ugodila tako, da je tožnici naložila povračilo stroška iz naslova postopka preverjanja, nastale pri carinjenju zadevne poštne pošiljke. Ugotovila je namreč, da je tožnica prekoračila javno pooblastilo iz drugega odstavka 27. člena Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (ZICZEU), saj je poleg izdaje potrdila o dolgovanem znesku opravila še druga dejanja (preverjanje vsebine pošiljke, obveščanje stranke, skladiščenje blaga), za katera nima pooblastila v nacionalni zakonodaji, in jih zaračunala po Ceniku, ki ga je sama sprejela. Gre torej za tržne storitve, ki jih je treba presojati po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Ker naslovnica pošiljke teh storitev ni naročila oziroma z njimi ni soglašala, jih po presoji toženke ni bila dolžna plačati.

4. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Presodilo je, da iz Dovoljenja za nastopanje v vlogi deklaranta in po potrebi dolžnika v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, št. 4240-1557/2014-4/1100-001 z dne 24. 4. 21014 (v nadaljevanju Dovoljenje), oziroma Odločbe, št. 4240-4861/2015-1 z dne 14. 12. 2015 (v nadaljevanju Odločba), izdane tožnici na podlagi drugega odstavka 27. člena ZICZEU, ne izhaja, da bi bila nanjo prenesena pristojnost zaračunavanja kakršnihkoli storitev preverjanja naslovnici poštne pošiljke v okviru carinskega postopka. Zaračunani strošek carinskega posredovanja tako nima pravne podlage v javnem pooblastilu, čeprav ga je tožnica umestila v postopek izvajanja javnega pooblastila in ga poimenovala tako, da daje vtis, da je del oblastvenega dejanja – carinskega preverjanja. Glede pristojnosti toženke za odločanje v postopku pa se je sodišče oprlo na 62. člen Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2). Presodilo je, da gre v obravnavani zadevi za pravno razmerje med izvajalko in uporabnico poštnih storitev in da čeprav carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke 2. člena ZPSto-2, je z opravljanjem poštnih storitev tako tesno povezano, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Zato gre tudi v tem primeru za spor med izvajalko in uporabnico poštnih storitev, za katerega razrešitev je pristojna toženka.

5. Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 183/2021-3 z dne 27. 6. 2022 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

- Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke?

- Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU?

- Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?

6. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je v skladu z navedenim sklepom vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi ali pa (podrejeno) izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

7. Toženka v odgovoru na revizijo zavrača revidentkine navedbe in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka

8. Revizija ni utemeljena.

9. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Revizijska stališča

10. Revidentka v reviziji vztraja le pri prvem dopuščenem vprašanju in z njim v zvezi pojasnjuje, da je iz zakonske definicije prvega odstavka 62. člena ZPSto-2 mogoče priti do zaključka, da se stvarna pristojnost toženke razteza le na poštne storitve, med katere pa ne sodi obravnavana storitev, ki se nanaša na postopek carinskega preverjanja oziroma carinskega posredovanja. Upravnemu sodišču zato očita, da je brez sklicevanja na kakršnokoli pravno podlago širilo domet stvarne pristojnosti toženke, kar je z vidika načela pravne države in s tem povezane ustavne pravice do enakega varstva pravic nesprejemljivo. Upravno sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo 27. člen ZICZEU, ko je ocenilo, da Dovoljenje revidentki ne daje pooblastila za zaračunavanje stroškov v zvezi s carinskim posredovanjem. Glede dejanja v zvezi s katerim je nastal sporni strošek, je namreč revidentka nastopala na podlagi Dovoljenja in carinske zakonodaje Evropske unije, Upravno sodišče pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da nadzor nad izvajanjem Dovoljenja izvaja FURS. Tako Upravno sodišče sámo navaja, da gre za pravice in obveznosti, ki izhajajo iz carinske zakonodaje, in ne za pravice in obveznosti, ki bi izhajale iz ZPSto-2. Prav tako za presojo o tem, ali je podana stvarna pristojnost toženke v predmetni zadevi, ne more biti odločilna (tudi sicer zmotna) ugotovitev Upravnega sodišča, da naj revidentka ne bi imela javnega pooblastila za zaračunavanje spornega stroška. Gre namreč za vsebinsko presojo spora, ki lahko šele sledi ugotovitvi, da je toženka pristojna za reševanje spora, ne more pa to utemeljevati obstoja njene pristojnosti. V preostalem delu revidentka uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in ustavne pravice do enakega varstva pravic, vendar teh navedb Vrhovno sodišče ne povzema, ker revizija v tem delu ni bila dopuščena.

11. Toženka v odgovoru na revizijo v bistvenem navaja, da revidentka preverjanja poštne pošiljke ne izvaja v okviru carinskega postopka (saj za kaj takega nima pooblastila v veljavnih predpisih niti odločbah, ki so ji bile izdane), ampak v okviru izvajanja poštnih storitev ter jo zaračunava na podlagi lastnega Cenika. To pa pomeni, da je toženka pristojna za reševanje sporov med revidentko in naslovnico pošiljke, saj njena pristojnost na podlagi 39. člena v zvezi z 62. členom ZPSto-2 zajema vse odločitve in ravnanja izvajalcev poštnih storitev v zvezi z izvajanjem teh storitev, torej celoten potek in vsa ravnanja od sprejema poštne pošiljke do njene končne dostave naslovniku. Opozarja tudi na 16. člen ZICZEU, po katerem so carinski organi pristojni do povračila le točno določenih stroškov opravljanja posebnih storitev, ki so v navedenem členu taksativno navedene, med njimi pa ni stroška preverjanja poštne pošiljke.

Presoja revizijskega vprašanja

12. V obravnavani zadevi glede na revizijsko vprašanje, zaradi katerega je bila dopuščena revizija, tako ostaja sporna razlaga pristojnosti toženke za reševanje sporov na podlagi 62. člena ZPSto-2. Ta v prvem odstavku določa: „Kadar je tako določeno s tem zakonom, rešuje agencija v upravnem postopku spore med udeleženci v poštni dejavnosti, kot so spori med izvajalci poštnih storitev in med izvajalci poštnih storitev ter uporabniki poštnih storitev, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost.“

13. Z vidika pravne razlage je v okviru obravnavane zadeve nesporno, da gre za spor med izvajalcem poštne storitve in uporabnikom poštne storitve. Ključna je torej razlaga zakona v delu, ki določa, da je pristojnost toženke podana, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določa ZPSto-2 in na njegovi podlagi izdani predpisi in splošni akti.³

14. Na prvem mestu je mogoče pritrditi toženki, da njena pristojnost obsega reševanje sporov v zvezi z vsemi odločitvami in dejanji izvajalca poštnih storitev v zvezi z izvajanjem teh storitev. Zato je očitno, da gre v ta okvir šteti tudi posredovanje poštne pošiljke naslovniku v primeru, če je pošiljka predmet carinjenja. Iz njene pristojnosti pa so izključeni spori o samem carinjenju,⁴ pri katerem sodeluje izvajalec poštnih storitev na podlagi javnega pooblastila, saj gre v takem primeru za vprašanje pravic in obveznosti, ki jih določajo carinski predpisi, ne pa ZPSto-2 in drugi predpisi o poštnih storitvah.

15. V reviziji je torej bistveno vprašanje, ali je mogoče odločanje v sporih o „stroških storitve preverjanja“, ki so nastali pri „carinskem posredovanju“ poštne pošiljke, šteti za spor, ki izvira iz javnega pooblastila oziroma za spor, ki izvira iz izvajanja poštnih storitev.

16. Kot je pravilno presodilo Upravno sodišče, je izvajanje javnega pooblastila povezano z javnopravnimi carinskimi postopki in pomeni posebno oblastveno pravno razmerje, ki se lahko podeli ter izvršuje le na podlagi in v okviru zakona. Okoliščina, da je določen pravni subjekt nosilec javnega pooblastila, ne pomeni, da s tem njegovo celotno delovanje postane izvajanje tega javnega pooblastila, temveč je to ločeno od njegovih drugih dejavnosti.⁵ Zato je kljub prepletenosti dejanj, ki pomenijo izvajanje carinskega postopka in poštnih storitev treba ugotoviti, ali gre pri navedenem „carinskem posredovanju“ poštne pošiljke za izvajanje tega javnega pooblastila in ali zato tudi „stroški storitev preverjanja“ sodijo v okvir tega pooblastila, kot to trdi revidentka.

17. Javno pooblastilo v obravnavani zadevi izhaja iz drugega odstavka 27. člena ZICZEU, ki določa: „Carinski organ lahko pooblasti izvajalca poštnih storitev, kadar nastopa kot zastopnik v carinskem postopku, da sam izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev, ki vsebujejo najmanj podatke iz obrazca iz prejšnjega odstavka.“ Navedeno pooblastilo torej ne vključuje nobenih drugih dejanj izvajalca poštnih storitev, torej tudi ne „carinskega posredovanja“, ki tudi sicer ni izraz, ki bi ga kot del carinskega postopka poznal ZICZEU. Enako velja tudi glede „postopka preverjanja“ s strani izvajalca poštnih storitev. Zato ima Upravno sodišče prav, ko poudari, da navedeno poimenovanje storitev⁶ daje le vtis, da je del izvajanja oblastvenega dejanja, torej javnega pooblastila v okviru carinskega postopka, medtem ko po vsebini to vanj očitno ne sodi.

18. Pri tem je pomembno, da zakon tudi ne predvideva obveznosti plačila (dodatnih, specifičnih) stroškov, ki bi jih lahko zaračunaval izvajalec poštnih storitev kot nosilec javnega pooblastila za izvrševanje le-tega in ki bi s tem postali obvezna (javnopravna) dajatev. Tudi iz tega razloga njihovo določanje v okviru aktov izvajalca poštnih storitev (splošnih pogojih in ceniku) pomeni le določitev cene za poštno storitev, ki se s tem ne nalaga enostransko (oblastveno) drugemu subjektu (uporabniku poštnih storitev).

19. Ob tem ni odveč dodati, da zakonito pridobivanje manjkajočih podatkov o strankah v upravnih, davčnih in carinskih postopkih za potrebe njihove izvedbe, ki naj bi bilo po stališču revidentke del javnega pooblastila in podlaga za zaračunavanje stroškov, ni predmet niti zaračunavanja dodatnih taks niti stroškov postopka s strani pristojnih upravnih organov (tako tudi ne v 16. členu ZICZEU, na katerega opozarja toženka).

20. Glede navedenega je torej mogoče zaključiti, da storitve „carinskega posredovanja“ oziroma „postopka preverjanja“ pošiljk niso del javnega pooblastila, temveč so le specifično poimenovane poštne storitve, pri katerih pa poimenovanje ne more vplivati na njihovo pravno naravo in podlago za zaračunavanje s tem povezanih stroškov. To, da zanje v določenih primerih tudi v ZPSto-2 ni mogoče najti pravne podlage, lahko pomeni zgolj, da je njihovo zaračunavanje v celoti nezakonito, ne pa, da je izključena pristojnost toženke za odločanje v sporih z uporabniki poštnih storitev, ki so jih bili po odločitvi izvajalca dolžni plačati. Nasprotno, saj je namen navedene pristojnosti toženke prav v tem, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izvajanja storitev s strani izvajalca poštnih storitev nasproti uporabniku. V to presojo pa nedvomno sodi tudi izvrševanje cenikov in drugih aktov izvajalca poštnih storitev, na kar uspešno opozarja tudi toženka in potrdi Upravno sodišče v izpodbijani odločbi.

Uporaba v konkretnem primeru

21. Za navedeno presojo je v konkretni zadevi pomembno procesno dejansko stanje, iz katerega je izhajalo Upravno sodišče. Med strankami je tako nesporno, da je revidentka izvajalka poštnih storitev in da je bila v povezavi s sporno zadevo pošiljka posredovana naslovnici pošiljke kot del njenih storitev. Prav tako je nesporno, da je bila revidentka na podlagi izdanega Dovoljenja in Odločbe nosilec javnega pooblastila skladno s 27. členom ZICZEU in da je bila pošiljka predmet carinskega postopka, pri tem pa carinska deklaracija oziroma izjava ni vsebovala natančnih navedb glede vsebine in vrednosti blaga, ki se pošilja, uvozne dajatve pa niso bile obračunane. Naslovnici pošiljke je revidentka zaračunala svoje storitve v okviru „carinskega posredovanja“ in „postopka preverjanja“, ki jih je določila s svojim Cenikom.

22. Ob pravilni uporabi materialnega prava je v obravnavani zadevi tako Upravno sodišče pravilno presodilo, da je toženka odločala o sporu med revidentko in naslovnico pošiljke v okviru svoje zakonske pristojnosti. Da je bila zadevna pošiljka predmet carinjenja, ne vpliva na dejstvo, da je šlo v obravnavani zadevi za spor v zvezi z opravljanjem poštnih storitev ter pravicami oziroma obveznostmi, ki iz njih izvirajo. Revidentkino „carinsko posredovanje“ glede na pravno podlago tako ni bilo del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov „postopka preverjanja“ v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka. Presoja upravičenosti zaračunavanja teh stroškov s strani revidentke kot izvajalke poštnih storitev naslovnici pošiljke na podlagi revidentkinega Cenika je bila zato po vsebini v pristojnosti toženke iz 62. člena ZPSto-2.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, saj je izpodbijana sodba Upravnega sodišča v presojanem delu pravilna in zakonita (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

24. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

25. Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------
¹ Gre za blago zanemarljive vrednosti, ki je bilo v času uvoza pošiljke na podlagi 1. točke prvega odstavka 51. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in 23. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1186/2009 z dne 16. 11. 2009 o sistemu oprostitev carin v Skupnosti oproščeno plačila DDV in carine. Navedena določba ZDDV-1 je bila črtana z novelo ZDDV-1M (Uradni list RS, št. 3/2022), s čimer je bilo uveljavljeno obvezno plačilo DDV ob uvozu za vse pošiljke ne glede na vrednost blaga.
² Tožnica izvaja postopke carinskih formalnosti v zvezi s poštnimi pošiljkami v skladu z Navodilom za postopanje s poštnimi pošiljkami in nastopanju Pošte Slovenije v vlogi deklaranta v poštnem prometu, št. 2/2017 (v nadaljevanju Navodilo 2017), ki ga je izdala Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS).
³ Glej tudi 39. člen ZPSto-2 o pravici do uporabe poštnih storitev in pravici do ugovora.
⁴ Po 2. točki drugega odstavka 2. člena ZICZEU pomeni »carinjenje blaga« izvedbo carinskih formalnosti, ki jih je treba opraviti za prepustitev blaga v carinski postopek oziroma ponovni izvoz.
⁵ Tako Vrhovno sodišče v citirani zadevi I Up 322/2015 z dne 23. 12. 2015.
⁶ Tako poimenovanje je za svoje storitve določila revidentka v svojih internih aktih (Splošnih pogojih izvajanja storitev carinskega posredovanja, v nadaljevanju Splošni pogoji, in Ceniku).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1786/2018-13
• VSRS Sodba X Ips 10/2023
• Sodba U 639/92-7