VSRS Sklep II Ips 21/2023


pomembnejša odločba

Jedro

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago. Ni je več utemeljilo na podlagi 133. člena OZ, temveč na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Tožnikoma pa ni omogočilo, da se izjavita o novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do sedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravdne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti, nista mogli in morali računati. Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča se je namreč spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Tožnika od druge toženke (države) zahtevata plačilo odškodnine za škodo v zvezi z izgradnjo avtoceste na trasi Maribor – Lenart. V tej fazi ostaja sporen le del glede duševnih bolečin zaradi hrupa, ki ga povzroča avtocesta (skupno 17.800,00 EUR s pripadki), ki je zgrajena ob hiši tožnikov upokojencev v mirnem vaškem okolju, kjer veliko časa preživljata na vrtu.

2. Sodišči prve in druge stopnje sta v prvem postopku (delno) ugodili tožbenemu zahtevku. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022 odločilo, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker je svojo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti druge toženke utemeljilo na podlagi tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne na podlagi 26. člena Ustave RS. Reviziji druge toženke je delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v I./VI. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku pritožbi druge toženke ugodilo in izrek spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu (točka I./VI. izreka) zavrnilo. Pritožbene obravnave ni opravilo, odločitev je sprejelo na seji senata. Kot pomembne je izpostavilo okoliščine, da so bile na novo (med postopkom) postavljene protihrupne ograje, za katere pa tožnika zatrjujeta, da niso učinkovite, ker se zvok odbija v njuno smer. Tožnika nista storila ničesar, da bi hrup omilila, lahko bi na primer zamenjala okna in zahtevala od države vračilo plačanega zneska. Obrazložilo je, da ugotovitev, da je tožnikoma hrup povzročal duševne bolečine in je presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti. Zato odškodninska odgovornost druge toženke ni podana.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila predlog za dopustitev revizije in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj neizvedbe pritožbene obravnave, kršitve pravice do izjave, materialnega procesnega vodstva in presoje mogočih ukrepov obeh strank za zmanjšanje hrupa. Zadnji sklop se nanaša na vprašanje kršitve ustavnih načel zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse, saj bi Vrhovno sodišče to lahko storilo le na občni seji, ter na vprašanje arbitrarnosti odstopa.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 208/2022 z dne 19. 10. 2022 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

– Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo?

– Ali bi bilo sodišče druge stopnje dolžno pozvati pravdni stranki, da se lahko, glede na to, da se kot temelj odškodninske odgovornosti druge toženke po novem uporablja 26. člen Ustave RS in ne več 133. člen OZ, o tem izjavita oziroma podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na navedeno novo pravilno uporabo materialnega prava relevantni oziroma bi ju moralo povabiti na sejo?

– Ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo pravilo o materialnem procesnem vodstvu?

– Ali je sodišče glede na okoliščine konkretnega primera pravilno opravilo presojo vseh mogočih ukrepov za zmanjšanje hrupa tako s strani države kot tožnikov ter ali je med nasprotujočima si interesoma (družbeno koristjo avtoceste) in prizadetimi interesi tožnikov (prekomernega hrupa) našlo pravično ravnovesje?

Povzetek revizijskih navedb

6. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tožnika. Predlagata, naj se reviziji ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, naj se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, v vsakem primeru pa drugi toženki naloži povrnitev vseh njunih pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku roka z zakonskimi obrestmi, pod izvršbo. Uveljavljata vse razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Glede prvega dopuščenega vprašanja se sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022. Po stališču Vrhovnega sodišča ne zadostuje sklicevanje na tretji odstavek 133. člena OZ, temveč terja presojo, kaj vse bi lahko z zmanjšanjem imisij naredila država in kaj tožnika. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem postopku na pritožbeni obravnavi presoditi, ali je druga toženka ravnala protipravno, in na ta način zagotoviti pravico do izjave tožnikov. Z izpodbijano sodbo pa je spremenilo dejansko stanje v primerjavi z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v sodbi z dne 28. 10. 2019. Vrhovno sodišče je pritrdilo tožnikoma, da se je sodna praksa Vrhovnega sodišča spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Opozorilo je, da takojšnja uporaba nove sodne prakse za tekoče sodne postopke ne sme povzročiti, da stranka izgubi določene pravice ali da so sicer zanjo nastopile kakšne negativne posledice, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenila. Na pritožbeni obravnavi bi tožnika lahko podala svoja naziranja ter navedla nova dejstva in nove dokaze glede na novo materialno podlago - 26. člen Ustave RS. Obširno se sklicujeta na stališča Vrhovnega sodišča ter na dosedanje ugotovitve izvedenca, ki je pojasnil, kako bi se še lahko zmanjšal hrup z avtoceste. Kršene so določbe glede izvedbe pritožbene obravnave. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP. Gre tudi za odstop od prakse Vrhovnega sodišča.

8. Glede drugega in tretjega dopuščenega vprašanja očitata kršitev pravnega pravila iz drugega odstavka 351. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo pozvati pravdni stranki, da se izjavita oziroma podata glede na novo materialno pravno podlago nova dejstva in dokaze. Ker tega ni storilo, ni opravilo presoje in tehtanja glede na konkretne okoliščine primera. Zato gre tudi za odstop od prakse Vrhovnega sodišča - sodbe VIII Ips 136/2016 z dne 30. 8. 2016.

9. Glede četrtega dopuščenega vprašanja poudarjata, da je sodišče druge stopnje kršilo 26. člen Ustave RS. Ni pravilno opravilo presoje vseh mogočih ukrepov za zmanjšanje hrupa s strani države in tožnikov ter med interesom države (družbeno koristjo avtoceste) in prizadetimi interesi tožnikov ni našlo pravičnega ravnovesja. Podlago za presojo odškodnine v konkretni zadevi predstavlja 26. člen Ustave RS. Pri tehtanju pa je treba upoštevati tudi določili četrtega in petega odstavka 15. člena Ustave RS, ki določata, da sta zagotovljeni sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve ter da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati zgolj zato, da je ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Obširno se sklicujeta na pravico do zdravega življenjskega okolja, kot izhaja iz 72. člena Ustave RS ter iz Zakona o varstvu okolja. Sklicujeta se še na 3. člen navedenega zakona ter na načelo odgovornosti iz 9. člena navedenega zakona (odgovornost povzročitve). Iz prvega odstavka 10. člena navedenega zakona izhaja načelo plačila za obremenjevanje, pri čemer povzročitelj obremenitve krije vse stroške predpisanih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja ter tveganja za okolje, rabo okolja ter odpravo posledic obremenjevanj okolja, vključno s stroški izvedbe preprečevalnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode. Povzročitelj mora zmanjšati izpostavljanje hrupu (10. člen Uredbe o mejnih vrednostih kazalcih hrupa). Niso upoštevana stališča izvedenca A. A. Tudi ni upoštevano, da hrupa ne povzroča le avtocesta, temveč tudi vhod in izhod oziroma vožnja v tunel in iz njega. Ne vzdrži resne presoje argument o zaprtosti oken v nočnem času pozimi. Sodišče se ni opredelilo do okoliščine, da sta tožnika upokojenca, ki veliko časa preživita zunaj. Od avtoceste nimata koristi, saj sta imela že prej povezavo z urbanim okoljem z regionalno cesto. Sta upokojenca, ki zaradi hrupa jemljeta pomirjevala in uspavalne tablete. Trpita zaradi nespečnosti, sta nervozna in nezbrana. Tožnica ima visok pritisk. Zdravstvene težave so izkazane z zdravstveno dokumentacijo. Premoženjska in nepremoženjska škoda presegata običajne meje. Poudarjata normativne omejitve 58 dBA za Ldvn, za nočno raven pa 48 dBA. Sklicujeta se na prekoračitve iz Uredbe o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju. Upoštevaje Direktivo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je nočna raven hrupa avtoceste prekoračena kar za 13 dBA. Glede na omenjeno Uredbo ima pri izbiri ukrepov varstvo pred hrupom prednost zmanjševanje imisije hrupa pri njenem izvoru pred ukrepi preprečevanja širjenja hrupa v okolju. Če primarni ukrepi niso možni ali so težko izvedljivi, je treba uporabiti sekundarne, med katere spada predvsem posaditev širokih drevesnih pasov, postavitev zemeljskih nasipov in gradnja protihrupnih pregrad. K terciarnim ukrepom spada predvsem povečanje zvočne izoliranosti občutljivih fasadnih elementov (okna, vrata) na izpostavljenih stavbah. Zgolj zamenjavo oken kot pasivno protihrupno zaščito izločata Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb in Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu hrupa za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje ter okoljskimi standardi SIST ISO 1996-1:2016 in SIST ISO 1996-2:2017. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati tudi 13. točko delnega gradbenega dovoljenja za predmetni odsek avtoceste, ki določa, da je zaradi prekoračitve hrupa investitor dolžan izvesti dodatne ukrepe (dodatne protihrupne ograje, pasivno protihrupno zaščito) ter v skladu s 13. členom Uredbe o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste v najkrajšem možnem času skladno z veljavnim predpisi odpraviti morebitne negativne posledice, ki bi nastale zaradi graditve in obratovanja avtoceste. Menjava oken bi zanju predstavljala nesorazmerno finančno breme, saj sta upokojenca s skromnima pokojninama. Ker država prejema davkoplačevalska sredstva, bi morala urediti menjavo oken. Sodišče le pavšalno govori o menjavi oken in ne pove, kakšna okna bi morala na novo vgraditi, da bi se zmanjšal hrup pod dovoljeno mejo. Zato ni razlogov o odločilnih dejstvih in je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odgovor na revizijo

10. Druga toženka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev. Niso zagrešene kršitve pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni bilo dolžno izvesti pritožbene obravnave, saj je bil postopek v celoti in popolno izveden pred sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in izvedlo vse potrebne dokaze. Tožnika sta se tudi izrekla o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke, sodišče druge stopnje pa je tehtno in hkrati presojalo ukrepe vseh strank postopka. Pravilno je ugotovilo, da ne gre za protipravno ravnanje druge toženke in da tožnika nista ničesar storila za zmanjšanje škode. Pravilno je ocenilo možne ukrepe za zmanjšanje hrupa s strani države in tožnikov, pretehtalo med družbeno koristjo avtoceste in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa. Vsa potrebna dejstva je ugotovilo s pomočjo listin, izjav prič in drugih izvedenih dokazov, ki so bili podlaga prvostopenjske odločitve.

Odločitev o reviziji

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vsebina revizije je v okvirih dopuščenih vprašanj, razen v delu, ko tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej smeri Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo. Zato se s tem revizijskim očitkom ni ukvarjalo.

13. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede več vprašanj. Prva tri dopuščena vprašanja se nanašajo na procesno pravni vidik obravnavane zadeve. Prvi dve vprašanji lahko pomenita logično povezano celoto pri izbiri ustreznih procesnih dejanj oziroma ravnanj pritožbenega sodišča v novem postopku, po drugi strani pa sta lahko tudi divergentni v medsebojnem razmerju. Izpostavljata namreč odgovor na vprašanje, ali je bilo sodišče druge stopnje dolžno izvesti pritožbeno obravnavo ali pa bi morda lahko odločilo na pritožbeni seji, upoštevaje pri tem morebitno novo procesno aktivnost pravdnih strank, pri čemer bi v vsakem primeru moralo najprej pozvati pravdni stranki, da se o novi pravni podlagi izjavita oziroma morebiti navedeta tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze in ju po potrebi povabiti na sejo. Navedeno drugo vprašanje subsumira tretje dopuščeno vprašanje - ali je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku kršilo pravilo o materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP), torej zopet - ali je pred odločanjem opozorilo pravdni stranki, da je na seji ugotovilo, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena pravdna stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ob potrebni skrbnosti ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal, ter da naj se zato o njej pisno izjavijo (drugi odstavek 351. člena ZPP).¹ Četrto dopuščeno vprašanje je predmet materialnopravne presoje, ki bi jo po pozitivnem odgovoru na predhodna vprašanja moralo na novo opraviti sodišče druge stopnje na pritožbeni obravnavi ali pa v primeru razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje to sodišče.²

14. Vrhovno sodišče iz v nadaljevanju navedenih razlogov pritrjuje revidentoma, da ju bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP najprej pozvati, naj se izjavita o novi materialnopravni podlagi, pri čemer bi lahko navedla tudi nova dejstva in predlagala nove dokaze, ki so relevantni za to podlago, nato pa šele oceniti glede na okoliščine primera, ali bo treba opraviti pritožbeno obravnavo. V ta namen bi namesto pisnega poziva pravdne stranke lahko povabilo tudi na sejo. Pritožbena obravnava bi morala biti izvedena, če bi bili podani pogoji iz 347. člena ZPP.

15. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na spremenjeno pravno podlago, ne da bi predhodno opravilo navedeni procesni protokol. Ni je več utemeljilo s 133. členom OZ, temveč s 26. členom Ustave RS. Ta zahteva predvsem odgovor na vprašanje ali je država ravnala protipravno in je pri tem treba imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih interesov pravdnih strank. Ne gre za tehtanje interesov oziroma pravic in obveznosti prirejenih oziroma enakopravnih pravdnih strank – dveh fizičnih oziroma pravnih oseb, temveč sta na eni strani sta tožnika fizični osebi – državljana, na drugi strani pa je tožena tudi Republika Slovenija, torej država. V konkretnem primeru je zato pravno odločilno vprašanje, ali je mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja, ko država zgradi avtocesto. Kriteriji za priznanje odškodnine in njeno višino so drugačni kot v prvem primeru. Oblastni poseg države v zasebno lastnino odpira več zornih kotov in razsežnosti; po eni strani vprašanje, ali ima večina državljanov zaradi posega države z omenjenim ukrepom koristi, in ali takšna splošna korist presega oziroma izpodrine pravico posameznika do kvalitetnega življenjskega okolja in premoženja in če jo, v kakšnem obsegu. Do sedaj je bilo že ugotovljeno, da se je tožnikoma vsakodnevno življenje spremenilo, da je kljub menjavi oken njuno življenje na prostem drugačno, kvaliteta zraka je slabša, izpostavljena pa sta tudi vsakodnevnemu hrupu. Takšno poslabšanje je treba uravnavati vsaj z ustreznimi odškodninami. Prizadeti ne smejo biti v enakem položaju kot tisti, ki imajo od avtocest le korist. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meja pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa.³ Vrhovno sodišče je opisano pravno stališče, ki temelji na drugi pravni podlagi, zavzelo v citiranem sklepu II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022. Sodna praksa se je torej spremenila šele potem, ko je postala odločitev v obravnavani zadevi že pravnomočna. Takojšnja uporaba nove sodne prakse za tekoče sodne postopke pa ne sme povzročiti, da stranka izgubi določene pravice ali da so sicer zanjo nastopile kakšne negativne posledice, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenila.

16. Že nanizane pomembne razlike navedenih pravnih podlag in navedeni časovni mejnik, ko je bila sodna praksa Vrhovnega sodišča spremenjena, kažejo na potrebo po drugačni – dopolnilni procesni aktivnosti sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje revidentoma ni omogočilo, da se izjavita o opisani novi drugačni materialnopravni podlagi, katere do tedaj nista zatrjevali, niti je prej ni zatrjevala katera od drugih pravdnih strank, na možnost uporabe te pravne podlage, pa kot izhaja iz podatkov spisa - ob neizkazanosti lastne nezadostne neskrbnosti nista mogli in morali računati. Soočena sta bila torej s sodbo presenečenja pred sodiščem druge stopnje.⁴ Ob opisanem procesno pomanjkljivem ravnanju sodišča druge stopnje je storjena očitana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 351. člena ZPP, kar je vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča druge stopnje. Ker sta bila ob povedanem prikrajšana za pravico do izjave, pa je storjena tudi vsebinsko uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS.

17. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je ob povedanem pozitiven. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje pa bo lahko poleg že dosedanje odvisen tudi od morebitne nove trditvene in dokazne aktivnosti pravdnih strank,⁵ ko bo sodišče druge stopnje najprej moralo ravnati v skladu z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP, kot je bilo predhodno pojasnjeno.

18. Materialnopravno pravilen odgovor (četrto dopuščeno vprašanje) bo mogoč šele na podlagi pravilne uporabe citiranih procesnih določb v novem postopku ob presoji vseh materialno pravno pomembnih okoliščin.

19. Glede na povedano je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter vrnilo temu sodišču v novo sojenje (tretji odstavek 380. člena ZPP). Vrhovno sodišče, ki sicer pritrjuje materialnopravni presoji, da je treba uporabiti kot pravno podlago 26. člen Ustave RS, samo ne more prvič oceniti revizijskih očitkov v luči navedene ustavne določbe. To ji preprečujejo ustavnopravna jamstva in 22. in 25. člena Ustave RS.

20. Glede na do sedaj obrazloženo napotki za delo sodišča druge stopnje niso potrebni.

Odločitev o revizijskih stroških

21. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Sestava senata in glasovanje

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Bistvene kršitve določbe 285. člena ZPP revidenta ne uveljavljata. Zato se revizijsko sodišče s tretjim dopuščenim vprašanjem posebej ni ukvarjalo.
² Glej Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom dr. Aleša Galiča, 6. dopolnjena izdaja, Ljubljana 2017, Uradni list RS; stran 100.
³ Primerjaj na primer sklepa VS RS II Ips 126/2019 z dne 29.5.2020 in II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2022. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sodna praksa v tej smeri še oblikuje.
⁴ Ibid, stran 97.
⁵ Tožnika v reviziji tako njuno procesno aktivnost že zatrjujeta oziroma nakazujeta.

Datum zadnje spremembe:

01.09.2023

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 208/2022
• VSRS Sklep II Ips 14/2021
• VSRS Sklep II DoR 529/2020