VSRS Sodba I Ips 30158/2019


pomembnejša odločba

Jedro

Formalni preizkus, ki ga preiskovalni sodnik opravi, ko prejme zahtevo za preiskavo, se nanaša na preverjanje obstoja obveznih sestavine zahteve za preiskavo. Le-te so, skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP: (1) oseba, zoper katero se zahteva preiskava, (2) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, (3) zakonska označba kaznivega dejanja, (4) okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in (5) že zbrani dokazi.

Če preiskovalni sodnik ugotovi, da zahteva za preiskavo teh sestavin nima, mora na podlagi drugega odstavka 76. člena ZKP tožilca pozvati, naj zahtevo za preiskavo popravi oziroma dopolni. Navedena zakonska določba narekuje, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Kdaj je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da se je ne more obravnavati, zakon posebej ne določa, gre pa vsekakor za formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo vsebinsko obravnavanje vloge. Vloga je tako nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča; ali pa če ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča. Nepopolna pa je vloga, ki ni podpisana ali nima vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati. Presoja formalne popolnosti predpisane vsebine vloge, v konkretnem primeru zahteve za preiskavo, se torej nanaša na preizkus morebitnih formalnih napak ali pomanjkljivosti zahteve za preiskavo, nikakor pa ni ta institut namenjen presoji ustreznosti konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Slednja pomeni vsebinsko (materialnopravno) presojo utemeljenosti začetka kazenskega postopka, kar je presoja po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP.

Ob stališču, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in da torej niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, bi morala preiskovalna sodnica zahtevati, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršen drugi v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika, na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Kpr 30158/2020 z dne 27. 5. 2021, na podlagi 76. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrgla zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, št. Kt/552/2018/MU z dne 10. 6. 2019. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom I Ks 30158/2019 z dne 26. 7. 2021 pritožbo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi s prvim in drugim odstavkom 196. člena KZ-1; kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve tretjega odstavka 76. člena, 167. člena in tretjega odstavka 168. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in skladno z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev zakona.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo v odgovor obdolžencema, ki nanjo nista odgovorila.

B-1.

4. Iz podatkov spisa izhajajo sledeče relevantne okoliščine:

- Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je 10. 6. 2019 zoper obdolžena A. A. in B. B. vložilo zahtevo za preiskavo, s katero je obdolženemu A. A. kot direktorju, obdolženi B. B. pa kot dejansko poslovodeči osebi gospodarske družbe A. d.o.o. očitalo, da z zavestnim sodelovanjem pri storitvi v času od 8. 7. 2017 do 18. 9. 2018 nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in sta tako 30 delavcev prikrajšala za pravice, ki jim pripadajo;

- preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je (najprej) s sklepom I Kpr 30158/2019 z dne 23. 7. 2020 zoper oba obdolženca uvedla preiskavo zaradi očitanega kaznivega dejanja;

- zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom I Ks 30158/2019 z dne 26. 3. 2021 pritožbi obdolžene B. B. ugodil ter izpodbijani sklep razveljavil in vrnil preiskovalni sodnici v ponovno odločanje; ugotovil je, da iz opisa kaznivega dejanja ni jasno, kaj naj bi storil kateri izmed obdolžencev, zaradi česar je zahteva za preiskavo nepopolna vloga, ki je ni mogoče obravnavati, in bi morala preiskovalna sodnica na to opozoriti državno tožilstvo;

- preiskovalna sodnica je nato z dopisom z dne 2. 4. 2021, v skladu z napotkom zunajobravnavnega senata, pozvala tožilstvo naj ustrezno dopolni zahtevo za preiskavo, z opozorilom, da jo bo sodišče v nasprotnem primeru zavrglo;

- okrajni državni tožilec je na prejet dopis odgovoril, da vztraja pri vloženi zahtevi za preiskavo in slednje ne dopolnjuje, saj je praksa zunajobravnavnega senata v nasprotju z dolgoletno sodno in tožilsko prakso;

- preiskovalna sodnica je nato zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru na podlagi 76. člena ZKP zavrgla, pri čemer iz vsebine sklepa izhaja, da je sledila napotkom zunajobravnavnega senata: ugotovila je, da opis kaznivega dejanja ni zadostno konkretiziran glede sostorilstva oziroma očitkov vsakemu obdolžencu posebej;

- zunajobravnavni senat je pritožbo ODT v Mariboru zoper sklep o zavrženju zahteve za preiskavo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil že predhodno zavzeto stališče, da v opisu dejanja niso navedene okoliščine, ki predstavljajo vse zakonske znake očitanega sostorilstva.

B-2.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je, glede na prvi odstavek 420. člena ZKP, mogoče vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Vrhovno sodišče zato ob vsakokratnem odločanju o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti najprej preizkusi, ali je bila slednja vložena zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek.

6. V konkretnem primeru je preiskovalna sodnica zahtevo za preiskavo zavrgla kot nepopolno, po vsebini pa je, tako kot že predhodno zunajobravnavni senat, ki je razveljavil prvotni sklep o uvedbi preiskave, presojala skladnost konkretnega opisa kaznivega dejanja po vloženi zahtevi za preiskavo z zakonskim opisom kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Četudi je izdala sklep o zavrženju zahteve za preiskavo, je iz razlogov tega sklepa razvidno, da je šlo za materialnopravne in ne formalne razloge, saj je bila zahteva za preiskavo „zavržena“ iz razloga, ker dejanje, kot je opisano v izreku, nima zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Preiskovalna sodnica je tako ugotovila, da opis dejanja „ni zadostno konkretiziran glede sostorilstva, saj iz opisa ni razvidno, kaj konkretno se kateremu izmed obdolženih očita oziroma s katerim svojim ravnanjem je prispeval k storitvi očitanega jima kaznivega dejanja“, torej je z vsebinsko presojo elementov očitanega kaznivega dejanja in udeležbe obdolžencev presegla okvir formalnega preizkusa zahteve.

7. Formalni preizkus, ki ga preiskovalni sodnik opravi, ko prejme zahtevo za preiskavo, se nanaša na preverjanje obstoja obveznih sestavine zahteve za preiskavo. Le-te so, skladno s tretjim odstavkom 168. člena ZKP: (1) oseba, zoper katero se zahteva preiskava, (2) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, (3) zakonska označba kaznivega dejanja, (4) okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in (5) že zbrani dokazi.

8. Če preiskovalni sodnik ugotovi, da zahteva za preiskavo teh sestavin nima, mora na podlagi drugega odstavka 76. člena ZKP tožilca pozvati, naj zahtevo za preiskavo popravi oziroma dopolni. Navedena zakonska določba narekuje, da morajo biti vloge razumljive in obsegati vse, kar je treba, da se dajo obravnavati, ter podpisane. Kdaj je vloga nepopolna oziroma nerazumljiva do te mere, da se je ne more obravnavati, zakon posebej ne določa, gre pa vsekakor za formalne pomanjkljivosti, ki onemogočajo vsebinsko obravnavanje vloge. Vloga je tako nerazumljiva, če iz nje ni razvidno, na kaj se sploh nanaša oziroma kaj stranka zahteva od sodišča; ali pa če ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča. Nepopolna pa je vloga, ki ni podpisana ali nima vsebine, ki je po predpisu ali njenem smotru potrebna, da bi se dala obravnavati.¹ Presoja formalne popolnosti predpisane vsebine vloge, v konkretnem primeru zahteve za preiskavo, se torej nanaša na preizkus morebitnih formalnih napak ali pomanjkljivosti zahteve za preiskavo, nikakor pa ni ta institut namenjen presoji ustreznosti konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Slednja pomeni vsebinsko (materialnopravno) presojo utemeljenosti začetka kazenskega postopka, kar je presoja po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP. Tudi Vrhovno sodišče je že opozorilo, da izreka sodbe ni mogoče označiti kot „nerazumljivega“ zgolj zato, ker v opisu ravnanja ne prepoznamo (vseh) znakov kaznivega dejanja.²

9. Ob stališču, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja in da torej niso izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, bi morala preiskovalna sodnica zahtevati, naj o zahtevi za preiskavo odloči zunajobravnavni senat. S tem, ko je opravila presojo po 1. točki prvega odstavka 181. člena ZKP je preiskovalna sodnica prekoračila svoje pristojnosti, ki jih ima pri formalnem preizkusu po 76. členu ZKP in je kršila določbi tako 76. člena kot tudi prvega odstavka 181. člena ZKP. Zunajobravnavni senat te kršitve ni saniral, pač pa je o stališču preiskovalne sodnice odločal v obliki sklepa, s katerim se tožilčeva pritožba zavrne. S tem je tudi sam prekoračil svoja pooblastila, saj bi bil v konkretnem primeru o utemeljenosti zahteve za preiskavo pristojen odločati na prvi stopnji.

10. Ob enakem procesnem dejanskem stanju je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 11599/2021 z dne 22. 12. 2022 že ugotovilo, da so učinki tovrstne – dejansko vsebinske presoje preiskovalne sodnice, kljub njenemu formalnemu okvirju, predmet prepovedi sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave. Pri tej odločitvi je izhajalo iz vložnikove ocene o primerljivosti s položajem, ko je kazenski postopek pravnomočno končan, posledično pa je zahtevo za varstvo zakonitosti preizkusilo v celoti. V konkretnem primeru vložnik te ocene ni podal, je pa iz razlogov, s katerimi utemeljuje zahtevo za varstvo zakonitosti, jasno, da šteje, da je tudi v predmetni zadevi kazenski postopek pravnomočno končan. Glede na to, da zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga v škodo obdolžencev in ker se Vrhovno sodišče pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, je Vrhovno sodišče, ob ugotovitvi, da ima izpodbijana pravnomočna odločba v konkretnem primeru učinke ne bis in idem, zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko presojalo.

B-3.

11. Zahteva za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru je obdolženima A. A. kot direktorju, B. B. pa kot dejansko poslovodeči osebi gospodarske družbe A. d.o.o., očitala, da z zavestnim sodelovanjem pri storitvi v času od 18. 7. 2017 do 18. 9. 2018 nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in sta tako prikrajšala 30 delavcev za pravice, ki jim pripadajo.

12. Zunajobravnavni senat in preiskovalna sodnica sta v izpodbijanem sklepu ugotovila, da iz takšnega opisa kaznivega dejanja ni razvidno, kaj konkretno se kateremu izmed obdolženih očita oziroma s katerim svojim ravnanjem sta prispevala k storitvi očitanega kaznivega dejanja in bi bilo potrebno razmejiti njuna ravnanja tako, da je jasno, na kakšen način naj bi kateri izmed njiju bil udeležen pri storitvi kaznivega dejanja.

13. Vrhovni državni tožilec temu stališču nasprotuje. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sostorilstvo ustrezno opisano in da je usklajeno delovanje obdolžencev po skupnem dogovoru izkazano z dejstvom, da sta oba v gospodarski družbi opravljala naloge poslovodstva bodisi v funkciji direktorja družbe ali pa v funkciji (v skladu z danim pooblastilom direktorja) dejansko poslovodeče osebe. Poleg tega opozarja, da se je obdolžencema očitalo sodelovanje pri storitvi, torej izpolnitev (vseh) zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja in ne morebiti odločilni prispevek vsakega od njiju, katerega konkretizacjo pogreša preiskovalna sodnica.

14. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 stori, kdor ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša enega ali več delavcev ali iskalcev zaposlitve za pravice, ki jim pripadajo, ali jim jih omeji, se kaznuje z zaporom do treh let in denarno kaznijo. Če so bile z dejanjem kršene pravice najmanj dvajsetih delavcev ali če so enemu ali več delavcem kršene pravice v obdobju najmanj dveh let, je podana kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja po drugem odstavku istega člena.

15. Iz citirane zakonske dikcije obravnavanega kaznivega dejanja ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca (delicta propria). Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da obravnavano kaznivo dejanje lahko stori vsakdo, ki ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja.³ Iz zakonske dikcije in sodne prakse prav tako ne izhaja, da bi bil lahko storilec kaznivega dejanja le eden, saj ima lahko družba z omejeno odgovornostjo po določbi prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. Vrhovno sodišče je že obravnavalo primer, v katerem sta bila direktor in dejanski poslovodja ter družbenik gospodarske družbe pravnomočno obsojena ker s skupnim sodelovanjem pri izvršitvi dejanja, zavestno nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja in sta tako delavca prikrajšala za pravice, ki mu pripadajo.⁴

16. V bistvenem enak opis dejanja je vsebovala tudi predmetna zahteva za preiskavo, s katero se je obdolženemu A. A. očitalo, da je dejanje storil kot direktor, obdolžena B. B. pa kot „dejansko poslovodeča oseba“.⁵ S temi besedami so lastnosti obeh obdolžencev v času storitve kaznivega dejanja, ki opredeljujejo njuno dolžnostno ravnanje, ustrezno opisane.

17. V opisu kaznivega dejanja je primerno konkretizirano tudi sostorilstvo. Po drugem odstavku 20. člena KZ-1 je storilec kaznivega dejanja (tudi) vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da: (1) zavestno sodeluje pri izvršitvi, ali (2) kako drugače odločilno prispeva k storitvi. V predmetni zadevi se je obdolžencema očitalo zavestno sodelovanje pri storitvi kaznivega dejanja, torej da sta (oba) uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, s čimer je objektivni element sostorilstva v opisu dejanja ustrezno opisan.⁶ Ker se torej obdolžencema sploh ni očitalo sostorilstvo v obliki odločilnega prispevka h kaznivemu dejanju, je bila neutemeljena zahteva preiskovalne sodnice po opisu slednjega.

18. Subjektivni element sostorilstva je v opisu dejanja izražen z besedami, da obdolženca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi nista ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov. Šlo je torej za očitek opustitve dolžnega ravnanja skozi daljše časovno obdobje (štirinajst mesecev) obdolžencema, ki naj bi imela ustrezne lastnosti storilcev kaznivega dejanja. Takšna opustitev bi za nastanek prepovedane posledice lahko imela enak učinek kot njuno (skupno) aktivno ravnanje in zato omogoča, da se vsakemu izmed obdolžencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova.⁷ S tem je bil v konkretnem primeru ustrezno opisan tudi subjektivni element sostorilstva, izpolnitev slednjega pa bi morala biti stvar dokazne presoje in obrazložitve sodne odločbe.

C.

19. Izpodbijana pravnomočna sodna odločba temelji na napačni uporabi drugega v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 ter drugega odstavka 20. člena KZ-1. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolžencev, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljano kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ B. Zrnec Orlič v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - 1. knjiga, str. 500.
² Sodba I Ips 11688/2017 z dne 10. 6. 2022, 34. točka obrazložitve.
³ Prim. sodbo I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017.
⁴ Sodba I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019.
⁵ Pri čemer je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je imela slednja „polno pooblastilo za zastopanje družbe.“
⁶ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 13288/2019 z dne 1. 4. 2021 in I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020.
⁷ Prim. sodbo I Ips 26606/2016 z dne 10. 10. 2019.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 331/2016
• VSL sklep I Cp 1885/2009
• VSL sklep I Cpg 863/2014