VSRS Sklep II Ips 64/2022


pomembnejša odločba

Jedro

Otrok je bil po 175. členu DZ nameščen v zavod. Vrhovna državna tožilka trdi, da bi moralo sodišče v izreku odločati tudi o načrtu pomoči družini v delu, ki se nanaša na namestitev otroka v zavod, oziroma se do njega vsaj vsebinsko opredeliti in ga po potrebi s pomočjo izvedenca dopolniti.

Na spornem, tu obravnavanem delu družinskopravnega področja je pristojnost razdeljena tako, da o izreku ukrepov po DZ odloča sodišče, o njihovem konkretnem, nadaljnjem izvrševanju pa pristojne strokovne službe v zakonskih procesnih okvirih. Strokovnim službam mora biti glede strokovnih vprašanj, ki se rešujejo v okviru sodno izrečenih ukrepov prepuščena potrebna strokovna avtonomija. To seveda ne pomeni, da ni mogoče ugotavljati in sankcionirati morebitnih kršitev, zlasti, če gre za kršitev pravic, tudi tistih, ki jim nasproti stoji pozitivna obveznost države. Načelo pravne države mora na načelni ravni omogočati pot, da se kršitve odpravijo - a pot za morebitno odpravo pomanjkljivosti se začne v postopkih, v katerih do njih domnevno prihaja. In ta pot mora biti v ustavni demokraciji takšna, da nazadnje, kolikor gre za pravice in obveznosti, nudi tudi sodno varstvo. A hkrati mora biti ta pot v ustavni demokraciji takšna, da spoštuje tako strokovno avtonomijo kot načelo prirejenosti postopkov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je mladoletno A. A., EMŠO: ..., namestilo v Strokovni center ... Z II. in III. točko je odločilo o preživninski obveznosti staršev, s IV. točko pa ukrep zamejilo največ do 20. 10. 2024.

Procesno pojasnilo

2. Osrednji subjekt tega postopka je dekle, staro 16 let. Z vidika položaja iz drugega odstavka 45. člena ZNP-1 je položaj naslednji. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) kot predlagatelj je v samem predlogu zapisal: „A. A. bo oktobra dopolnila 16 let. Po mnenju predlagatelja je sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. Predlagatelj jo je seznanil, da namerava na sodišče podati predlog za njeno namestitev v zavod. Povedala je, da si želi, da se jo namesti v Strokovni center ..., saj doma noče več živeti, ker se veliko kregajo, starša je ne razumeta, skupaj enostavno ne funkcionirajo. Predlagatelj je A. A. seznanil tudi s tem, da ji sodišče lahko omogoči, da kot udeleženka v postopku, ki bo tekel na sodišču, samostojno opravlja procesna dejanja, vendar je to možnost odklonila.“

3. Predlagatelj je predložil tudi z njene strani podpisan zapisnik, kjer se nahaja ta izjava. Po presoji Vrhovnega sodišča za odločanje o Zahtevi za varstvo zakonitosti tako ni podanih procesnih ovir.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča prve stopnje

4. Zoper sklep sodišča prve stopnje (1. točka petega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) vlaga Vrhovno državno tožilstvo RS po vrhovni državni tožilki Eriki Panjtar zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ). Zatrjuje, da nepravdna zadeva odpira dve pomembni pravni vprašanji v smislu 367.a člena ZPP:

1) ali je dolžno sodišče načrt pomoči družini in otroku po 170. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju načrt) vsaj v delu, ki se nanaša na otroka, preizkusiti po vsebini, ali je predložitev načrta sodišču s strani centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) zgolj formalna predpostavka za izrek ukrepa trajnejšega značaja;

2) ali mora odločitev sodišča o predlogu za namestitev otroka v zavod poleg imena zavoda, v katerega se otrok namešča, in odločitve o preživninski obveznosti staršev ter o trajanju ukrepa, vsebovati tudi način izvršitve namestitve (vsaj program pomoči otroku), ki izhaja iz vsakokratnega načrta in ki bi moral biti v tem primeru sestavni del izreka, da bi bil izrek sklepa določen in izvršljiv.

5. Vrhovno državno tožilstvo RS svojo tezo, da bi moralo sodišče odločati o vsebini programa pomoči in ne v načrt le vpogledati, ter ga vnesti tudi v izrek odločbe, utemeljuje na načelu največje koristi otroka. Pri tem poudarja, da se je po začetnem izboljšanju stanje deklice (dekle je medtem že dopolnilo 16 let; op. VS) v nadaljevanju poslabšalo. Meni, da je za deklico bistvenega pomena, da se ji za nadaljnji ustrezni duševni razvoj omogoči tudi zdravljenje v obliki psihiatrične podpore. Trdi, da deklica sedaj ni deležna niti takšne pedopsihiatrične pomoči, kakršne je bila deležna pred namestitvijo v zavod. Trdi, da se sodišče do dejstva, da deklica v zavodu ne prejema pedopsihiatrične terapije, ni opredelilo.

6. Po stališču vrhovne državne tožilke je Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) vse ukrepe za varstvo koristi otrok povezal v enoten sistem in pristojnost za odločanje o njih prenesel na sodišče z namenom bolje zavarovati otrokovo korist. Struktura nove ureditve glede ukrepov trajnejšega značaja, kamor sodi tudi namestitev v zavod, je v skladu s tem takšna, da sodišče o ukrepu odloči in ga izreče, vsebino pomoči, kamor po oceni tožilstva sodi tudi morebitno zdravljenje, izdela CSD v načrtu, ukrep pa izvaja zavod, ob sodelovanju CSD, ki je dolžan o izvajanju načrta poročati sodišču enkrat letno. Da bi bil dosežen temeljni namen ukrepov za varstvo koristi otroka in namen zakonodajalca ob prenosu pristojnosti na sodišče, je po državnotožilski oceni treba 175. člen razlagati in uporabiti ob upoštevanju 170., 155. in 153. člena DZ. To pomeni, da se mora sodišče pri izreku ukrepa opredeliti tudi do načrta in poskrbeti, da se načrt, če oceni, da je pomanjkljiv, ustrezno dopolni, če je treba, tudi s postavitvijo ustreznega izvedenca. Procesno gradivo sodnega spisa naj bi v obravnavanem primeru narekovalo sodišču, da ugotavlja odločilna dejstva in odloči o vprašanju, ali naj vsebina programa pomoči deklici vsebuje tudi ustrezno zdravljenje, kakšno naj bo to zdravljenje in kako naj bi se to zdravljenje izvajalo.

7. Programu pomoči vrhovna državna tožilka očita pavšalnost. Citira pavšalen zapis, vsebovan v načrtu, da otrok potrebuje strokovno pomoč pri premagovanju odvisnosti (list. št. 36 spisa). Meni, da bi to terjalo ustrezno ravnanje sodišča, da se program konkretizira in dopolni.

8. Težavo vidi tudi v tem, da starši po namestitvi otroka v zavod nimajo več na voljo učinkovitega sredstva za dosego nudenja potrebne pomoči in da v svojih prošnjah do različnih institucij lahko ostanejo neslišani.

Odgovor udeležencev na vročeno zahtevo za varstvo zakonitosti

9. Prva nasprotna udeleženka je na ZVZ odgovorila in navedla, da se z njo strinja.

10. Tudi predlagatelj je odgovoril na ZVZ in ji nasprotoval. Meni, da bi bila praksa, po kateri bi se načrt vnašal v izrek sodne odločbe, škodljiva. S tem bi se namreč prekomerno poseglo v strokovno avtoriteto strokovnega centra, v katerega je otrok nameščen. Hkrati opozarja, da je bil po DZ sprejet še Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju ZOOMTVI). Ta v 8. členu določa, da sodišče z odločbo o namestitvi določi strokovni center, ki na določenem območju usklajuje sodelovanje strokovnih centrov. Trdi, da ne sodišče ne center za socialno delo nimata vpliva niti na to, v katero skupino znotraj posameznega strokovnega centra se bo otroka ali mladostnika namestilo, saj je to v domeni strokovnega centra oziroma strokovne skupine, ki jo je dolžan imenovati ravnatelj za vsakega otroka ali mladostnika v osmih dneh po namestitvi (11. člen ZOOMTVI). Strokovna skupina je tista, ki v sodelovanju z otrokom in njegovimi starši pripravi individualiziran program. Ta je temeljni pedagoški dokument in načrt individualizacije vzgojno izobraževalnega dela za posameznega otroka ali mladostnika.

11. Načrt pomoči izdela center za socialno delo, individualiziran program pa strokovni center. Oba se med izvajanjem ukrepa lahko spreminjata oziroma dopolnjujeta, odvisno od potreb in ciljev otroka in družine. Če bi izrek sklepa sodišča vključeval tudi program pomoči, bi moralo o njegovi spremembi ali dopolniti torej odločati sodišče, česar pa noben zakon ne predvideva. Ravno nasprotno, tako DZ kot ZOOMTVI spremembe teh dokumentov prepuščata stroki.

12. Predlagatelj se tudi sprašuje, na podlagi česa Vrhovno državno tožilstvo trdi, da deklici v zavodu ni omogočeno izvajanje dosedanje pedopsihiatrične obravnave in podpore. To ne drži. Iz vsaj dveh dokumentov, s katerimi razpolaga tudi sodišče, izhaja, da je pedopsihiatrinja tudi tekom izvajanja ukrepa nudila podporo skozi obravnave. Gre za načrt pomoči z dne 11. 5. 2022 in pedagoško poročilo za šolsko leto 2021/2022 z dne 29. 6. 2022.

Presoja Vrhovnega sodišča

13. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Na splošno o različnih izhodiščih vrhovne državne tožilke in predlagatelja

14. Tako vrhovna državna tožilka kakor predlagatelj v svojih vlogah zagovarjata načelo varstva koristi otroka. Različna je le pot, po kateri naj se načelo varstva koristi otroka pravno udejanji.

15. Vrhovna državna tožilka v bistvu zagovarja tezo, po kateri bi moralo sodišče z ustvarjalno razlago premostiti vrzel med abstraktnim načelom otrokove koristi in konkretno stvarnostjo konkretne mladoletne osebe v konkretnem programu konkretnega strokovnega centra.

16. Predlagatelj, nasprotno, meni, da je sodišče svojo nalogo opravilo ter da je treba na tej točki prepustiti stroki¹, da opravi svoje.

17. Tezi vrhovne državne tožilke bi bilo treba pritrditi, če bi pozitivna obveznosti države, da zagotovi ustavno dobrino otrokove koristi (ta je zasnovana na splošno v tretjem odstavku 53. člena Ustave, za otroke, ki potrebujejo dodatno podporo, pa še dodatno in posebno v tretjem odstavku 56. člena Ustave), ostala mrtva črka na papirju. Tretji odstavek 56. člena Ustave se (poleg primerov, ko otrok nima staršev ali ti ne skrbijo zanj) nanaša tudi na primer, ko otrok nima ustrezne družinske oskrbe. Gre torej za primere, ko otrok (iz kakršnegakoli razloga že) potrebuje pomoč, ki mu je družina ne more nuditi. Ustavno besedilo še dodaja, da njihov položaj ureja zakon.

18. Ustavnopravna težava bi nastopila, če ustreznega zakona ne bi bilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te težave ni. Zakonska ureditev, kot sledi iz nadaljnjega prikaza, obstaja in po presoji Vrhovnega sodišča je ustavno zadostna.

Zakonska ureditev

19. Zakonska ureditev mora v izhodišču zagotavljati avtonomni prostor za uresničevanje ustavnega dolžnostnega upravičenja staršev (starševsko skrb). Če nosilcev dolžnostnega upravičenja ni (več) ali če ti sicer so, vendar starševsko skrb opuščajo, ali če ji iz objektivnih razlogov niso kos, tedaj zakon predvideva intervencijo države. Ukrepe, ki naj zagotovijo varstvo koristi otroka, določa Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ). Bodisi tako, da ti ukrepi starševsko skrb dopolnjujejo, bodisi tako, da jo nadomestijo.

20. Eden izmed ukrepov je tudi namestitev otroka v zavod (175. člen DZ). Pri tem velja načelo najmilejšega ukrepa (156. člen DZ). To načelo ni pomembno le z življenjskega vidika, marveč, ko gre za sodno odločanje, zlasti z ustavnopravnega vidika. Sleherna državna intervencija (ukrep) namreč predstavlja poseg v družinsko avtonomijo ter s tem tudi v pravico do družinskega življenja (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah). Ker gre za (ustavno)pravno vprašanje, je za to pravno vrednotenje pooblaščeno sodišče. Ta ukrep, ki je z vidika celotnega sklopa ustavnih in konvencijskih pravic izrazito invaziven, je bil izrečen tudi v obravnavani zadevi. Same namestitve Vrhovna državna tožilka ne problematizira. Problematizira nadaljnjo izvedbo samega ukrepa.

21. V nadaljnji izvedbi (konkretizaciji) ukrepa je v ozadju sicer še vedno – tako kot vselej v pravu – ustavnopravna zaslomba. Vendar je polje reševanja (z ustavnim pooblastilom in hkratno ustavno zavezo) tu prestavljeno na zakonsko področje. Zakonodajalec mora vzpostaviti (ustavno skladen) okvir, v katerem do besede pride stroka. Takšen okvir obstaja, in na to zakonsko ureditev v odgovoru na ZVZ utemeljeno opozarja predlagatelj.

22. Poleg že navedene splošne določbe 175. člena DZ, ki sodišče pooblašča, da otroka zaradi njegovih psihosocialnih težav namesti v zavod, je to še celoten zakonski kontekst DZ, katerega relevanten del je tudi zakonska ureditev načrta pomoči družini (170. člen DZ). S slednjo zakonodajalec naslavlja CSD, ki mora pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku. Kaj mora vsebovati, je navedeno v drugem odstavku tega člena; v prvem odstavku pa še, da se poročilo o izvajanju načrta posreduje sodišču enkrat letno.

23. Iz navedenega zakonskega povzetka je razvidno, da gre za akt, v katerem zakon določa, kdo je zanj pristojen ter kaj je tisto bistvo, ki ga mora vsebovati. Iz zakonskega besedila, da mora poročilo o izvajanju enkrat letno posredovati sodišču, implicitno še sledi, da mora njegovo izvajanje CSD nato tudi spremljati. Vse navedeno omogoča sklep, da gre po oblični plati za pravni akt, po vsebinski plati pa gre predvsem za strokovni dokument o psihosocialni pomoči. Takšna njegova narava narekuje dvoje: načrt mora biti tak, da se bo dejansko izvajal (biti mora torej dovolj podroben), a obenem »dovolj odprt, da se lahko prilagodi novim okoliščinam.«² »Načrt pomoči je treba po njegovem zapisu in sprejetju ves čas preverjati, spreminjati in prilagajati trenutni situaciji ter oblikovati nove pomoči in podpore,ki so potrebne zaradi njene situacije.«³

24. Zakonodajalec v zvezi z načrtom pomoči družini sodišča neposredno ne naslavlja ter mu v zvezi s tem tudi ne daje nobenih izrecnih (npr. kontrolnih) pooblastil. Iz narave stvari pa seveda izhaja, da je tak dokument pomemben del procesnega gradiva, ko sodišče odloča o tistem, za kar je pooblaščeno, torej o ukrepih⁴.

25. Obravnavanje otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki so nameščeni v strokovnih centrih za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami ter motnjami zakonsko nadgrajuje Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju: ZOOMTVI).

26. Iz navedenega zakona jasno izhaja zakonodajalčev namen, da se o strokovnih vprašanjih, ki niso pravne narave, prepušča avtonomijo strokovnim organom. Navedeno izhaja že iz odločbe o »nameščanju«, ki je sicer širša in presega zgolj ukrep iz 175. člena DZ. Nazoren je tretji odstavek 8. člena ZOOMTVI: »Strokovni center, ki usklajuje sodelovanje strokovnih centrov na posameznem območju, je pristojen za razporeditev otroka ali mladostnika v strokovni center znotraj območja glede na vrsto pomoči, ki jo otrok ali mladostnik potrebuje. Če ga razporedi v drug strokovni center znotraj istega določenega območja, o tem obvesti pristojno sodišče in pristojni center za socialno delo. »

27. Strokovna avtonomija je jasno izražena nadalje pri izdelavi Individualiziranega programa (11. člen ZOOMTVI). Ravnatelj strokovnega centra za vsakega otroka ali mladostnika v osmih dneh po namestitvi imenuje strokovno skupino, v kateri sta poleg strokovnih delavcev strokovnega centra tudi predstavnik pristojnega centra za socialno delo in predstavnik šole, v katero je otrok ali mladostnik vključen. Ta skupina nato oblikuje individualiziran program.

28. Zakon tu predvideva tudi položaje, ko gredo zadeve zelo narobe in je ogroženo bodisi življenje otroka ali življenje drugih. Ravnatelj tedaj oblikuje multidisciplinarno ekipo. Strokovna skupina s sklepi multidisciplinarne ekipe dopolni individualizirani program za otroka ali mladostnika (peti odstavek 11. člena ZOOMTVI).

29. Na tej, izvedbeni ravni je naloga sodišča relativno omejena: predstavnik pristojnega sodišča otroka ali mladostnika v strokovnem centru lahko obišče, opravi pogovor z njim in s strokovno skupino ter se seznani z evalvacijo iz četrtega odstavka 11. člena in s poročilom iz drugega odstavka 17. člena tega zakona. (18. člen ZOOMTVI)

30. Zakon predvideva tudi postopek v primeru domnevne kršitve otrokovih pravic (30. člen ZOOMTVI). Postopek je interen in po naravi stvari gre tu za upravnopravno zadevo.

Ali bi moral izrek sodne odločbe vsebovati program pomoči otroku?

31. Če bi teza, na kateri gradi ZVZ, držala, potem bi bila podlaga za takšno ureditev sodniškopravna in ne zakonska ter bi moralo tako veljati za vse primere iste vrste (tretji odstavek 3. člena Zakon o sodiščih).

32. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ustavnopravne nuje za takšno nadgradnjo zakonskega prava ni. Program pomoči je veljaven pravni akt, po vsebini strokovne narave in po formi tak, da se ga lahko razmeroma hitro prilagaja spreminjajočim se okoliščinam konkretnega primera.

33. V izrek sodne odločbe spadajo konkretna oblastna pravila, ki z učinkom pravnomočnosti ugotavljajo (ne)obstoj pravnih razmerij ali konkretna oblastna pravila, ki določajo pravice in obveznosti naslovnikov konkretnega pravnega pravila, vsebovanega v izreku. S tem, ko bi sodišče načrt pomoči iz 170. člena DZ povzelo v izrek, bi življenju ne doprineslo ničesar pravnega. Nastala bi kvečjemu pravna negotovost: ali je veljaven le tisti program, ki ga sodišče odobri s prenosom v sodno odločbo, ali že tak program, kot ga predvideva 170. člen DZ. In kaj bi bilo, če bi CSD program spremenil, prilagodil? Kaj bi veljalo tedaj? Bi bila obstoječa sodna odločba ovira za njegovo spremembo, učinkovanje?

34. Takšna dvojnost bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave), zaradi kršitve načela prirejenosti pa tudi v nasprotju z načelom delitve oz. ločitve oblasti (3. člen Ustave). Prerogativa sodišč je, da s pravnimi argumenti razlagajo pravo ter ga s tem so/poustvarjajo, medtem ko ostajajo zunajpravna strokovna vprašanja, dokler ne trčijo v človekove pravice ali ob splošno prepoved zlorabe oblasti, v domeni izvršilne oblasti.

Kakšen je pomen seznanitve sodišča s programom pomoči?

35. Sodišče se seznanja s programom pomoči (kakor z vsemi drugimi akti, tudi tistimi po ZOOMTVI) kot z delom procesnega gradiva, ko odloča o ukrepih po DZ. Na ta način ob odločanju o ukrepih bdi nad otrokovo koristjo, kakor mu v procesnem pogledu nalaga drugi odstavek 6. člena ZNP-1, v vsebinskem pa četrti odstavek 7. člena DZ. V skladu s petim odstavkom 107. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) mora CSD predlogu za izrek ukrepa trajnejšega značaja priložiti tudi načrt pomoči družini in otroku, če je ta že oblikovan, sicer ga pošlje sodišču pozneje, v vsakem primeru pred odločitvijo sodišča. Če procesno gradivo ne zadošča za odločitev, tedaj seveda ni ovire, da sodišče procesnega gradiva ne bi dopolnjevalo po uradni dolžnosti. V postopkih te vrste namreč velja preiskovalno načelo (7. člen Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1). A cilj zbiranja procesnega gradiva je pravilna odločitev o tistem, za kar je sodišče pristojno, to je v odločitvi, ali in kateri ukrep po DZ izreči , ne pa to, kako ga v nadaljevanju strokovno izvajati. V konkretnem primeru je to odločanje o tem, ali otroka namestiti v zavod ali ne, ter v primeru pozitivne odločitve, izbira konkretnega strokovnega centra.

O argumentu »splošnega pooblastila« iz 153. člena DZ

36. Normativni argument za sodno aktivnost, ki je zakon izrecno ne predvideva (torej: sodišča ne pooblašča), izpeljuje ZVZ tudi iz splošnega pooblastila iz 153. člena DZ: »Sodišče in center za socialno delo morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi.«

37. Navedeno poooblastilo ni carte blanche, ki bi sodišču omogočalo, da k zakonskim ukrepom dodaja še druge ukrepe. »Sodišče in center za socialno delo lahko zato izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe in le pod pogoji ter po postopku iz 7. poglavja DZ (...)«⁵ Navedeno pooblastilo tudi ne pomeni, da sme sodišče (mimo predvidenih postopkov) posegati v pristojnost drugih državnih organov ali presojati strokovnost ukrepov, ki jih izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki v strokovnih centrih in zavodih; da bi torej presojalo primernost strokovnih ravnanj, ki sploh niso pravne narave. Navedeno seveda ne pomeni, da mora sodišče mižati pred ravnanji, ki zadevajo ob človekove pravice, pred morebitnimi zlorabami ali celo kaznivimi dejanji, ter jih ne naznaniti ustreznim državnim ustanovam oziroma samo začeti postopke po uradni dolžnosti, če je za to pristojno. A za sklep o čem takšnem ali podobnem v procesnem gradivu in tudi v ZVZ ni podlage.

Sklepno

38. V normalno delujoči pravni državi mora veljati načelo prirejenosti postopkov. Na spornem, tu obravnavanem delu družinskopravnega področja je pristojnost razdeljena tako, da o izreku ukrepov po DZ odloča sodišče, o njihovem konkretnem, nadaljnjem izvrševanju pa pristojne strokovne službe v zakonskih procesnih okvirih. Strokovnim službam mora biti glede strokovnih vprašanj, ki se rešujejo v okviru sodno izrečenih ukrepov, prepuščena potrebna strokovna avtonomija. To seveda ne pomeni, da ni mogoče ugotavljati in sankcionirati morebitnih kršitev, zlasti, če gre za kršitev pravic, tudi tistih, ki jim nasproti stoji pozitivna obveznost države. Načelo pravne države mora na načelni ravni omogočati pot, da se kršitve odpravijo – a pot za morebitno odpravo pomanjkljivosti se začne v postopkih, v katerih do njih domnevno prihaja. In ta pot mora biti v ustavni demokraciji takšna, da nazadnje, kolikor gre za pravice in obveznosti, nudi tudi sodno varstvo. A hkrati mora biti ta pot v ustavni demokraciji takšna, da spoštuje tako strokovno avtonomijo kot načelo prirejenosti postopkov.

39. Narava preizkusa pred Vrhovnim sodiščem je zamejena na preizkus pravilnosti konkretne sodne odločitve. To je: izrek ustreznega ukrepa po 175. členu DZ. Problem, ki ga načenja ZVZ, je, da je bila za izrekom vseh po 175. členu DZ navedenih sestavin narejena pika. ZVZ torej napada domnevno sodniškopravno praznino.

40. Po presoji Vrhovnega sodišča protiustavne sodniškopravne praznine, iz razlogov, ki so navedi v tej obrazložitvi, v izpodbijanem sklepu ni.

Odločitev Vrhovnega sodišča o ZVZ

41. Neutemeljeno ZVZ je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Sestava senata in glasovanje

42. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ko je v tej odločbi govor o stroki, je mišljena stroka, ki ni pravna. Torej stroka s področja psihosocialnih veščin, specialne pedagogike, pedopsihiatrije in podobno.
² Tako: S. Murgel v: B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 170.
³ Prav tam.
⁴ Tako je tudi razumeti stališče komentarja, na katerega se opira ZVZ in se glasi: »Koristno je, če se sodna odločba sklicuje na program, ki ga bo zavod izvajal z otrokom, in vsebuje tudi navedbo točno določene osebe in oseb, ki bodo program izvajale. Vsebino programa in imena strokovnjaka ali strokovnjakov, ki se bodo ukvarjali z otrokom, sodišču posreduje center za socialno delo (170. člen DZ). Sodišče si lahko pri odločanju o vseh navedenih vprašanjih pomaga tudi s strokovno pomočjo in postavi izvedenca ustrezne stroke.« - Tako: M. Čujovič v: B. Novak (ur.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 586, 587.
⁵ M. Čujovič, nav. delo. str. 478.

Datum zadnje spremembe:

30.03.2023

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 160/95
• sodba U 2031/2007
• VSL Sklep IV Cp 1995/2020