VSRS Sodba XI Ips 78183/2022


pomembnejša odločba

Jedro

Neutemeljeno je stališče zahteve, da mora - če obstoj utemeljenega suma temelji na posrednih dokazih - že v fazi odreditve pripora obstajati sklenjeni indični krog. Zahteva po obstoju tako imenovanega sklenjenega indičnega kroga, ki pomeni, da morajo posamezni indici tvoriti logično sklenjen življenjski krog, iz katerega sledi sklep, da je dejanje dokazano, se nanaša na obsodilno sodbo, pri kateri mora biti obsojenčeva krivda dokazana s standardom gotovosti oziroma onkraj razumnega dvoma. V zvezi z utemeljitvijo obstoja utemeljenega suma pri odreditvi oziroma podaljšanju pripora pa je iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da sodišče v tej fazi postopka obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov oziroma tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč presodi le, ali zbrani dokazi zadoščajo za artikulirano in konkretno stopnjo verjetnosti, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Kpd 78183/2022 z dne 2. 12. 2022 zoper obdolženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena, v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 78183/2022 z dne 5. 12. 2022 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da je očitek obdolžencu nejasen in da v obravnavanem primeru pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, pripor pa bi bilo, upoštevaje ustavno načelo sorazmernosti, mogoče nadomestiti z milejšim omejevalnim ukrepom - hišnim priporom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je obstoj utemeljenega suma logičen in prepričljivo obrazložen, zahteva pa v tem delu uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da je v zvezi s kazenskopravnim očitkom obdolžencu bistveno, da se mu očita, da je dejanje storil v sostorilstvu, da je sodišče opravilo ustrezno oceno pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in da pripora v obravnavanem primeru ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica zahteve trdi, da zoper obdolženca ni podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje. Kršitev utemeljuje z navedbami, da se obrazložitev izpodbijanih sklepov nanaša zgolj na obdolženo B. B., ne pa na obdolženca, da je odločitev sodišča o obstoju utemeljenega suma arbitrarna, ker indični krog ni sklenjen oziroma sploh ne obstaja in da je v obravnavanem primeru podan le en sam posredni dokaz testimonialne narave, ki ni podprt z nobenim neposrednim ali posrednim dokazom. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da doslej zbrani dokazi ne zadostijo dokaznemu standardu utemeljenega suma.

6. Neutemeljeno je stališče zahteve, da mora - če obstoj utemeljenega suma temelji na posrednih dokazih - že v fazi odreditve pripora obstajati sklenjeni indični krog. Zahteva po obstoju tako imenovanega sklenjenega indičnega kroga, ki pomeni, da morajo posamezni indici tvoriti logično sklenjen življenjski krog, iz katerega sledi sklep, da je dejanje dokazano¹ se nanaša na obsodilno sodbo, pri kateri mora biti obsojenčeva krivda dokazana s standardom gotovosti oziroma onkraj razumnega dvoma. V zvezi z utemeljitvijo obstoja utemeljenega suma pri odreditvi oziroma podaljšanju pripora pa je iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno stališče, da sodišče v tej fazi postopka obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov oziroma tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP, temveč presodi le, ali zbrani dokazi zadoščajo za artikulirano in konkretno stopnjo verjetnosti, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje.²

7. V obravnavanem primeru je sodišče obstoj utemeljenega suma oprlo zlasti na preverljiv dokazni vir - izjavo C. C., ki naj bi mu soobdolžena B. B. povedala, da je ob naročilu umora poleti 2022 njen mož, obdolženi A. A., zahteval, da se ob izročitvi denarja napiše nek papir, vendar ga je ona prepričala, da to ni pametno, saj da „ne kupujeta avta, temveč naročata umor“. Sodišče je v nadaljevanju izpodbijanega pravnomočnega sklepa podrobno povzelo vsebino zbranih dokazov, ki se nanašajo na ravnanje soobdolžene B. B., hkrati pa, kot že rečeno, kažejo, da je C. C. preverljiv dokazni vir.

8. Doslej zbrani dokazi tako dajejo v tej fazi postopka tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec poleti 2022 skupaj s soobdolženo B. B. neznanima osebama iz Kranja naročil umor oškodovanca D. D. in jima v ta namen plačal 15.000,00 EUR.

9. Obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne morejo omajati obsežne trditve zahteve, da se obrazložitev utemeljenega suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu nanaša le na obdolženo B. B., da gre za "golo špekulacijo oziroma ugibanje, da je očitano kaznivo dejanje izvršil ravno obdolženec“ in da je utemeljen sum podprt le z enim indicem, katerega "dokazna vrednost je praktično enaka nič." S temi trditvami v zahtevi obdolženčeva zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona, temveč, v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izraža nestrinjanje s pravnomočno ugotovljenim dejanskim stanjem.

10. Vložnica zahteve glede izpolnjenosti zakonskih znakov napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena KZ-1 trdi, da je očitek obdolžencu nejasen do te mere, da sploh niso podani zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Poudarja, da je kazenska odgovornost posameznika vselej individualizirana, v očitku obdolžencu pa je konkretno opisana le aktivnost obdolžene B. B., ne pa tudi obdolženca. Uveljavljeno kršitev sklene s trditvijo, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje nobenega zakonskega znaka očitanega mu kaznivega dejanja. Ker torej ne gre za kaznivo dejanje, zoper obdolženca pripor sploh ne bi smel biti odrejen.

11. Iz (ustavno)sodne prakse je razvidno stališče, da se utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora lahko nanaša le na dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja³ in da pomeni izpodbijanje obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja z očitkom, da dejanje, ki se očita obdolžencu, ni kaznivo dejanje, smiselno uveljavljanje kršitve 19. in 28. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava).⁴

12. Iz opisa kaznivega dejanja, ki se očita obdolženima B. B. in obdolženemu A. A. je mogoče izluščiti očitek dveh kaznivih dejanj (neuspelega) napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 37. členom KZ-1.⁵ Prvo ravnanje, ki naj bi ga izvršila oba obdolženca, se nanaša na napeljevanje h kaznivemu dejanju umora, v okviru katerega naj bi obdolžena A. A. in B. B. drugega napeljevala, da komu vzame življenje iz brezobzirnega maščevanja s tem, da sta poleti 2020 v Ljubljani ali drugje na območju Slovenije neznanima osebama moškega spola iz Kranja naročila, da vzameta življenje oškodovancu D. D. in jima v ta namen tudi plačala 15.000,00 EUR. Takšen opis, iz katerega je določno razvidno, da naj bi obdolženec skupaj z B. B. za plačilo naročil umor oškodovanca, zadošča za obstoj konkretnega očitka obdolžencu, da je storil kaznivo dejanje (neuspelega) napeljevanja h kaznivemu dejanju umora.

13. Drugi del opisa, iz katerega je razvidno, da je obdolžena B. B. dne 28. 11. 2022 še C. C. po telefonu in preko spletne aplikacije naročila umor oškodovanca za plačilo 15.000,00 EUR, se nanaša samo na ravnanje obdolžene B. B., ne pa tudi obdolženega A. A. To pa ne pomeni, da iz (prvega dela) opisa kaznivega dejanja ni razviden obstoj utemeljenega suma, da sta obdolžena A. A. in B. B. že poleti prejšnje leto napeljevala k umoru istega oškodovanca.

14. Vložnica zahteve trdi, da v obravnavanem primeru ni podana ponovitvena nevarnost obdolženca oziroma da ta v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ni ustrezno obrazložena. Kršitev utemeljuje z navedbami, da morajo biti za obstoj ponovitvene nevarnosti podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Poudarja, da je sodišče v obravnavanem primeru zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti gradilo le na teži obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ker je neutemeljeno štelo, da pri kaznivih dejanjih, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi za odreditev pripora zadostuje že nižja stopnja nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

15. Iz ustaljene (ustavno)sodne prakse je razvidno stališče, da v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi, zadostuje za odreditev pripora nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja kot v primerih, ko gre za nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, s katerimi varnost ljudi ni tako hudo ogrožena.⁶ V objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, so lahko hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo domnevnega storilca kaznivega dejanja.⁷

16. Sodišče je obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP⁸ utemeljilo predvsem s težo in nevarnostjo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja (očita se mu eno izmed najtežjih kaznivih dejanj zoper življenje in telo, za katerega je predpisana zaporna kazen do petnajstih let) ter okoliščinama, da naj bi ga pri izvršitvi kaznivega dejanja gnala želja po maščevanju sinove smrti ter visoka motiviranost, ki je razvidna iz okoliščine, da naj bi (skupaj z ženo) za svoje premoženjske razmere zbral veliko vsoto denarja, ki jo je bil pripravljen nameniti za plačilo umora oškodovanca, za katerega je bil prepričan, da je vzel življenje njegovemu sinu. Takšni razlogi o objektivnih in subjektivnih okoliščinah v zvezi z obstojem obdolženčeve ponovitvene nevarnosti so logični in razumno obrazloženi ter kažejo na visoko stopnjo realne in konkretne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti dokončal dejanje, h kateremu naj bi napeljeval.

17. Vložnica zahteve s trditvami v zahtevi, da je obdolženec doslej nekaznovan, da zoper njega ne teče noben drug kazenski postopek in da je urejena oseba, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

18. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da odreditev pripora v obravnavanem primeru ni neogibno potrebna in sorazmerna ter da bi bilo pripor mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa - hišnega pripora. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah⁹ presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora¹⁰ presodilo, da je odreditev pripora v konkretnem primeru sorazmeren in neogibno potreben ukrep za zavarovanje življenja in osebne varnosti oškodovanca. Izrecno je poudarilo, da odreditev hišnega pripora v obravnavanem primeru ne bi predstavljala zadostnega zagotovila za odvrnitev obdolženca, da dokonča kaznivo dejanje, ki se mu očita. Če bi njegovo domnevno napeljevanje uspelo, bi to imelo za oškodovanca to nepopravljive posledice. Takšni razlogi o neogibnosti in sorazmernosti pripora omogočajo razumen sklep, da v obravnavanem primeru oškodovančeve varnosti ni mogoče zagotoviti drugače, kakor z odreditvijo pripora.

C.

19. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2018.
² Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS XI Ips 65359/2012 z dne 28. 1. 2013 in XI Ips 11586/2015 z dne 24. 4. 2015 ter številne druge.
³ Primerjaj npr. sklep Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-341/98 z dne 17. 2. 1999, 4. točka obrazložitve.
⁴ Tako sklep Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-40/01 z dne 14. 3. 2001, 5. točka obrazložitve.
⁵ 1. točka razlogov sklepa dežurnega preiskovalnega sodnika.
⁶ Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-205/95 z dne 9. 4. 1996, Up-326/97 z dne 19. 12. 1997 in Up-349/96 z dne 2. 7. 1997.
⁷ Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi XI Ips 26103/2012 z dne 10. 1. 2013.
⁸ 7. točka sklepa preiskovalnega sodnika, 9.-11. točka sklepa zunajobravnavnega senata.
⁹ Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015 in XI Ips 16948/2019 z dne 23. 8. 2018.
¹⁰ 7. točka sklepa preiskovalnega sodnika, 12. točka sklepa zunajobravnavnega senata.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2023

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 49593/2018
• Sodba I Ips 15/96
• VSRS Sodba XI Ips 27024/2017