VSL Sklep II Kp 2813/2013

Jedro

V skladu z določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 se v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje, brez dvoma ne šteje zgolj čas prestajanja kazni zapora. Že jezikovna razlaga določb prvega odstavka 86. člena in 88. člena KZ-1 daje podlago za zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora, saj se kazen zapora prestaja v zavodih za prestajanje kazni zapora, pri pogojnem odpustu pa se obsojenca s prestajanja kazni odpusti, k tosmernemu zaključku pa pritožbeno sodišče napotuje tudi namen določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato v preizkusno dobo neutemeljeno vštelo tudi čas pogojnega odpusta, na katerem se je nahajala obsojenka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2813/2013 z dne 30. 1. 2015, pravnomočne istega dne, zoper obsojeno A. A. ustavi.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku stroški postopka za preklic pogojne obsodbe, potrebni izdatki obsojenke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojeni A. A. z v izreku navedeno sodbo, ter ji izreklo kazen pet mesecev zapora. Odločilo je, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v znesku 65,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik obsojenke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenki pogojna obsodba ne prekliče in se postopek preklica pogojne obsodbe ustavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritrditi je navedbi zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno opredelilo rok, v katerem bi bilo mogoče obsojenki preklicati pogojno obsodbo. Rok za preklic pogojne obsodbe v predmetni zadevi namreč ne poteče šele 30. 7. 2020, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, temveč je potekel že dne 18. 3. 2020, kar je še pred predložitvijo zadeve v odločanje pritožbenemu sodišču.

5. Drugi odstavek 62. člena KZ-1 določa, da če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Rok za preklic pogojne obsodbe je prekluziven rok, v njem pa mora po ustaljeni sodni praksi sodba sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe postati tudi pravnomočna. Četrti odstavek 59. člena KZ-1 določa, da se obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.

6. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno normativno podlago pravilno upoštevalo, da se obsojenki čas prestajanja kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 42690/2012 z dne 30. 9. 2015, pravnomočni 11. 12. 2015, s katero je bila obsojenki izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ne šteje v preizkusno dobo po sodbi istega sodišča I K 2813/2013 z dne 30. 1. 2015, pravnomočni istega dne, oziroma da je treba za čas prestajanja kazni zapora preizkusno dobo ustrezno „podaljšati“. Vendar pa je napačno presodilo, da je obsojenka kazen zapora prestajala od nastopa kazni dne 13. 4. 2016 pa vse do prestane kazni dne 13. 10. 2017 (18 mesecev). Spregledalo je namreč, da je bila obsojenka od dne 31. 5. 2017 do dne 13. 10. 2017 na pogojnem odpustu. Pogojni odpust pa, kot v pritožbi pravilno izpostavlja zagovornik, ni oblika prestajanja kazni zapora, zato se preizkusna doba za čas pogojnega odpusta ne more „podaljšati“.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 211/2000 z dne 5. 10. 2000 že pojasnilo, da ni nobenega dvoma, da predstavlja pogojni odpust obliko izvrševanja kazenske sankcije zapora, ter da se s potekom časa pogojnega odpusta, če le ta ni bil preklican, šteje, da je bila izrečena kazen zapora v celoti izvršena, vendar pa to še ne pomeni, da sta "izvrševanje kazni zapora" ter "prestajanje kazni zapora" dva povsem identična pojma. Zavzelo je stališče, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora, zato obsojenci v času, ko se nahajajo na pogojnem odpustu, niso na prestajanju kazni zapora.

8. Svoje stališče je Vrhovno sodišče argumentiralo z jezikovno, pomensko, logično in zgodovinsko razlago določb 107., 109. in 110. člena Kazenskega zakonika iz leta 1994 (Uradni list RS 6/1994 in spremembe, KZ). V konkretni zadevi je sicer treba uporabiti Kazenski zakonik iz leta 2008 (Uradni list RS 55/2008, KZ-1 in spremembe), vendar je zaradi primerljivosti ureditve tudi v tem primeru treba upoštevati argumentacijo Vrhovnega sodišča.

9. Določba zadnjega stavka četrtega odstavka 59. člena KZ-1 se glasi: “Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.“ Po navedeni določbi se torej v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje, brez dvoma ne šteje zgolj čas prestajanja kazni zapora.

10. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da že jezikovna razlaga določb prvega odstavka 86. člena in 88. člena KZ-1 (v KZ, ki je bil podlaga za presojo Vrhovnega sodišča v citirani sodbi, gre za primerljivi določbi prvega odstavka 107. člena in 109. člena KZ) daje podlago za zaključek, da pogojni odpust ni oblika prestajanja kazni zapora v smislu določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1, saj se kazen zapora prestaja v zavodih za prestajanje kazni zapora (prvi odstavek 86. člena KZ-1), pri pogojnem odpustu pa se obsojenec s prestajanja kazni odpusti (88. člen KZ-1).

11. K tosmernemu zaključku pritožbeno sodišče napotuje tudi namen določbe četrtega odstavka 59. člena KZ-1 o ne-vštevanju časa prestajanja kazni zapora, izrečene za novo kaznivo dejanje, v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.

12. Logično je namreč, da se čas prestajanja kazni zapora v zavodu ne všteva v preizkusno dobo, saj storilec v tem času ni na preizkušnji, ali bo upravičil pozitivno prognozo in na prostosti ne bo ponavljal kaznivih dejanj. V času prestajanja kazni v zavodu je storilcu prostost odvzeta, izvrševanje kaznivih dejanj pa mu je s tem skoraj v celoti onemogočeno. V pretežni meri je storilcu onemogočeno tudi izpolnjevanje posebnega pogoja, saj je obsojenec v času prestajanja zapora načeloma brez dohodkov, ki bi jih lahko namenil poplačilu obveznosti, določene v okviru posebnega pogoja.

13. Drugače pa je pri pogojnem odpustu, kjer je storilec v času pogojnega odpusta, čeprav kazen zoper njega ne preneha in z vsemi pravnimi posledicami teče dalje, na prostosti. Podobno kot v času preizkusne dobe je obdolženi na pogojnem odpustu na preizkušnji, ali bo izpolnil pričakovanje oziroma zaupanje komisije za pogojni odpust, da na prostosti ne bo vnovič storil kaznivega dejanja (in s tem potrdil oceno komisije o pozitivni prognozi, ki se v okviru materialnega pogoja zahteva za odobritev pogojnega odpusta). Prav tako je ugotoviti, da obsojeni v času pogojnega odpusta lahko dela in s pridobljenim dohodkom pristopi k izpolnjevanju posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi.

14. Glede na vse navedeno je zaključiti, da je sodišče prve stopnje v preizkusno dobo po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2813/2013 z dne 30. 1. 2015 neutemeljeno vštelo tudi čas pogojnega odpusta, na katerem se je obsojenka nahajala od dne 31. 5. 2017 do dne 13. 10. 2017.

15. Preizkusna doba bi sicer potekla že 30. 1. 2018, a jo je bilo treba „podaljšati“ za čas prestajanja kazni zapora, vse do pogojnega odpusta, kar pomeni od 13. 4. 2016 do 30. 5. 2017 (13 mesecev in 17 dni), tako da bi potekla dne 18. 3. 2019, enoletni rok za preklic pogojne obsodbe pa dne 18. 3. 2020. Sodišče prve stopnje je torej pogojno obsodbo preklicalo še znotraj zakonskega roka, pritožbenemu sodišču pa je bila zadeva v odločanje predložena dne 30. 6. 2020, ko je rok za preklic pogojne obsodbe, v katerem mora odločba o preklicu postati tudi pravnomočna, že potekel.

16. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi zagovornika ugodilo. Izpodbijano sodbo je razveljavilo in zoper obsojenko postopek za preklic pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2813/2013 z dne 30. 1. 2015, pravnomočno istega dne, ustavilo.

17. Ker je bil izdan sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe, je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka za preklic pogojne obsodbe, potrebni izdatki obsojenke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep VII Kp 32519/2018
• VSL Sodba II Kp 31924/2015
• UPRS Sklep I U 2429/2018-18