VSL Sklep I Kp 5747/2020

Jedro

Določba 361. člena ZKP izrecno ne določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati obstoječe priporne razloge po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve višjemu sodišču.

Obtoženi je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa razpravljajočega senata o podaljšanju pripora ob izreku obsodilne sodbe, izdanega na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, torej zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog zagovornikov obtoženega A. A. za odpravo pripora zavrnilo kot neutemeljen.

2. Zoper sklep so se pritožili obtoženčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagali, naj višje sodišče pritožbi ugodi in v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZKP odloči, da se pripor zoper obtoženega zaradi neobstoja razlogov, zaradi katerih je bil odrejen in nesorazmernosti, odpravi, podredno pa naj se izreče milejši ukrep – hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje časovne okoliščine vložene pritožbe zoper izpodbijani sklep. Slednji je bil izdan 17. 11. 2022, s pravnim poukom, da zoper sklep ni pritožbe, pritožbo pa so obtoženčevi zagovorniki poslali priporočeno po pošti 6. 3. 2023, in je bila na sodišču prejeta 8. 3. 2023 (red. št. 4319). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obtoženčevih zagovornikov za odpravo pripora (vložen 4. 11. 2022), to je po izreku obsodilne sodbe obtožencu dne 20. 7. 2022 in je bila po podatkih v spisu strankam odpravljena 13. 2. 2023 oziroma obtoženemu A. A. 15. 2. 2023.

5. Zagovorniki pojasnjujejo, da je obramba obtoženca zaradi napačnega pravnega pouka pritožbeni rok zamudila, da pa je zoper izpodbijani sklep vložila ustavno pritožbo, ki je bila s sklepom Ustavnega sodišča Up-1712/22-5 z dne 27. 2. 2023 zavržena. Ustavno sodišče je v navedenem sklepu pojasnilo, da je na podlagi prvega odstavka 399. člena ZKP pritožba zoper sklepe sodišča izdane na prvi stopnji dovoljena vselej, kadar ni s tem zakonom izrecno izključena. Izključitev pritožbe zoper sklep po četrtem odstavku 207. člena ZKP, s katerim senat zavrne predlog za odreditev ali odpravo pripora, se nanaša na pripor v fazi po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Izrecne določbe, ki bi izključevala pritožbo zoper sklep, s katerim senat zavrne predlog za odpravo pripora, vložen po izreku sodbe, pa zakon ne vsebuje. Zato je na podlagi prvega odstavka 399. člena ZKP pritožba v obravnavani zadevi dovoljena. Stališče Ustavnega sodišča je skladno tudi z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča št. 1/96 z dne 18. in 19. 6. 1996 in odločbo Ustavnega sodišča Up-103/02 z dne 17. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02). Ustavno sodišče je v sklepu o zavrženju ustavne pritožbe obtoženčevih zagovornikov zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 5747/2020 z dne 17. 11. 2022 v točki 5 pojasnilo, da če je pritožnik rok za vložitev pritožbe zamudil zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijanem sklepu, pritožniku zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice, kar pomeni, da lahko pritožnik vloži pritožbo v zakonskem roku za njeno vložitev, ki teče od vročitve tega sklepa.

6. Obtoženčevi zagovorniki v pritožbi zatrjujejo, da so sklep Ustavnega sodišča prejeli 3. 3. 2023, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je pritožnik pritožbo vložil priporočeno po pošti 6. 3. 2023, torej znotraj zakonskega tridnevnega roka.

7. Sicer pa je bistvo pritožbenih navedb, da je obtoženi v priporu brez sodne odločbe, ker je bil zadnji preizkus pripornih razlogov opravljen po drugem odstavku 207. člena ZKP 20. 7. 2022, ko je bil pripor obtožencu nazadnje podaljšan ob razglasitvi sodbe s sklepom prvostopenjskega sodišča X K 5747/2020 z dne 20. 7. 2022, ki je pravnomočen. To pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v točki 2.

8. Zagovorniki neutemeljeno zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 207. in 361. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni opravilo preizkusa pripora po drugem odstavku 207. člena ZKP po dveh mesecih od zadnjega preizkusa, to je do 20. 9. 2022, saj v vsem tem času spis še ni bil predložen sodišču druge stopnje zaradi odločanja o pritožbi zoper izrečeno sodbo. Ker izvenobravnavni senat pripornega statusa obtoženca ni preveril do 20. 9. 2022, zagovorniki trdijo, da so zato obtožencu kršene pravice iz 19. in 20. člena Ustave Republike Slovenije, ker nikomur ne sme biti odvzeta prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon (19. člen Ustave RS) ter da se oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi (prvi odstavek 20. člena Ustave RS). Zato obramba obtoženca predlaga odpravo pripora oziroma podrejeno izrek milejšega ukrepa hišnega pripora.

9. S stališčem zagovornikov se pritožbeno sodišče ne strinja. Obtoženi je bil nepravnomočno obsojen s sodbo izrečeno 20. 7. 2022. Ob izreku sodbe je bil na podlagi 361. člena ZKP preizkušen priporni status in je bil obtoženemu A. A. na podlagi 361. člena ZKP pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 5747/2020 z dne 20. 7. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 5747/2020 z dne 29. 7. 2022).

10. Čeprav se izpodbijani sklep sklicuje na napačno pravno podlago, to je na četrti odstavek 207. člena ZKP, to ne pomeni, da je izpodbijani sklep kakorkoli nezakonit. Glede na fazo kazenskega postopka, gre za fazo po izreku nepravnomočne obsodilne sodbe obtožencu, je potrebno upoštevati, da je po izreku sodbe trajanje pripora časovno omejeno z določbo šestega odstavka 361. člena ZKP, ko sme trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje šele ob odločitvi o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje preizkusi, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so ti še podani ali pa pripor odpravi, kot to določata sedmi odstavek 392. člena ZKP in četrti odstavek 394. člena ZKP. Vendar pa zagovorniki ne upoštevajo, da ZKP za razliko od 207. člena v 361. členu ne vsebuje izrecnih določb o tem, da je senat tudi brez predloga strank dolžan preizkušati obstoj pripornih razlogov po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu. Določba drugega odstavka 207. člena ZKP se ne nanaša na čas od izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje. Zato se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno sklicevalo na četrti odstavek 207. člena ZKP, ki velja za predhodno fazo, to je za fazo od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Takšno stališče je skladno z določbo 361. člena ZKP in razlago določb ZKP o dolžnosti sodišča prve stopnje opraviti preizkus obstoja pripornih razlogov v posameznih fazah kazenskega postopka. Skladno s to razlago je tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v točki 7 zavzelo pravilno stališče, da določba 361. člena ZKP izrecno ne določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti preverjati obstoječe priporne razloge po razglasitvi sodbe do predložitve zadeve višjemu sodišču. Taka razlaga je skladna tudi z ustaljeno sodno prakso (primeroma sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 42272/2016 z dne 17. 1. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 42272/2016 z dne 25. 1. 2019, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 5747/2020-4267 z dne 7. 11. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 5747/2020-4282 z dne 23. 11. 2022). Temu pritrjuje tudi načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 19. 12. 2000, da se določba 207. člena ZKP nanaša na odreditev, podaljšanje in odpravo pripora od vložitve obtožnice do konca glavne obravnave, torej do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter da „pred pravnomočnostjo sodbe pripor obvezno preneha le v primeru izteka izrečene kazni“ (18. točka sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 42272/2016 z dne 17. 1. 2019).

11. Po povedanem pritožbeno sodišče zaključuje, da ni točna pritožbena trditev, da se obtoženi nahaja v priporu nezakonito brez sodne odločbe. Obtoženi A. A. je v priporu na podlagi pravnomočnega sklepa razpravljajočega senata o podaljšanju pripora ob izreku obsodilne sodbe z dne 20. 7. 2022, izdanega na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP, torej zakonito. Zato je po stališču pritožbenega sodišča obtoženec še vedno zakonito v priporu, in kot je bilo pojasnjeno v tej odločbi, po izreku sodbe in podaljšanju pripora nadaljnje ugotavljanje razlogov za pripor za obtoženega A. A. po drugem odstavku 207. člena ZKP ni bilo potrebno in tudi ni z zakonom predpisano. Obtožencu je bila z nepravnomočno sodbo za očitano kaznivo dejanje izrečena kazen sedem let in šest mesecev zapora ter stranska denarna kazen 10.000,00 EUR.

12. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje vsebinsko presojalo predlog obtoženčevih zagovornikov za odpravo pripora in navedlo razloge, zakaj ga je zavrnilo ter hkrati ugotovilo, da je pripor še vedno neogibno potreben ukrep in sorazmeren med posegom v ustavno pravico obtoženca do osebne svobode in zagotovitvijo varnosti ljudi, česar pa zagovornik s pritožbo niti ne izpodbija.

13. Zagovorniki s pritožbo uveljavljajo kršitev tretjega odstavka 200. člena ZKP, ki določa, da se pripor v kateremkoli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Pritožnik to kršitev utemeljuje s stališčem, da je obtoženec v priporu brez zakonite sodne odločbe, kar pritožbeno sodišče zavrača. Sodišče druge stopnje zaključuje, da določba tretjega odstavka 200. člena ZKP z izpodbijanim sklepom ni bila kršena, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso prenehali razlogi za pripor, kar je konkretno pojasnjeno tudi v točkah 5 in 6 izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dokazni standard utemeljen sum obtožencu očitanega kaznivega dejanja z izrekom nepravnomočne obsodilne sodbe spremenil v gotovost, ter da so še vedno podane okoliščine v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki so bile pravnomočno ugotovljene v sklepu o podaljšanju pripora ob razglasitvi sodbe v točkah 10 do 13 obrazložitve sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 20. 7. 2022. S presojo v izpodbijanem sklepu, da je pripor še vedno neogiben ukrep, je odločilo tudi, da ne prihaja v poštev noben milejši ukrep, tudi ne hišni pripor, za kar se podredno zavzemajo obtoženčevi zagovorniki v pritožbi, pri čemer pa tega pritožbenega predloga niso z ničemer konkretno utemeljili. Hkrati pa je podredni pritožbeni predlog tudi v nasprotju s stališčem zagovornikov, da je obtoženi v priporu brez sodne odločbe in da ga je zato potrebno odpraviti. Ker je bila obtožencu nepravnomočno izrečena kazen sedem let in šest mesecev zapora, v priporu pa se nahaja od 28. 1. 2020 dalje, po presoji pritožbenega sodišča ni razlogov za odpravo pripora, ker tudi z vštevanjem pripora v izrečeno kazen zapora, kazni obtoženi še ni prestal, izrečena obsodilna sodba pa tudi še ni pravnomočna.

14. Ker je obtoženi A. A. v priporu na podlagi pravnomočne odločbe sodišča, mu ni kršena ustavna pravica iz 19. in 20. člena Ustave RS, prav tako niso kršene določbe 207. in 361. člena ZKP, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

21.03.2023

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Kp 5747/2020
• VSRS Sklep I Kp 1842/2018
• Sodba I Ips 21/99