<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba in sklep III Ips 20/2021

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:III.IPS.20.2021
Evidenčna številka:VS00062967
Datum odločbe:14.12.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 806/2019
Datum odločbe II.stopnje:13.01.2021
Senat:dr. Dunja Jadek Pensa (preds.), Franc Seljak (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, Vladimir Horvat, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
Institut:tajni podatki - varstvo tajnih podatkov - izdaja tajnih podatkov - pravica do svobode izražanja - varstvo svobode izražanja - varstvo ustavnih vrednot - kolizija ustavnih pravic - test sorazmernosti - praktična konkordanca - poseg v svobodo izražanja - prepovedni in odstranitveni zahtevek - pravica do pravnega varstva - dopuščena revizija - delna ugoditev reviziji

Jedro

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe.

Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP.

Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji med navedenimi vrednotami in svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka na ta način ne nastopa z avtoriteto oblastnega organa temveč le predlaga, da sodišče v sodnem postopku med prirejenima strankama odloči o dopustnosti predlaganega posega v ustavno varovano pravico tožene stranke. Če pravni red ne omogoča druge pravne poti za odločanje o tej koliziji, so temu najbližja splošna pravila, ki urejajo način reševanja sporov iz civilnopravnih razmerij, v katerih sta stranki sodnega postopka prirejeni in pravila postopka omogočajo, da sodišče v kontradiktornem postopku odloči o navedeni koliziji. Upoštevati je treba, da je tožena stranka izdajatelj javnega medija, preko katerega uresničuje ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Uveljavljeni prepoved in odstranitev pa pomenita poseg v pravico do svobode izražanja tožene stranke. To pomeni, da se v sodnem postopku odloča o mejah uresničevanja navedene subjektivne, ustavno varovane pravice tožene stranke v okoliščinah primera. V dani konstelaciji je razmerje med tožečo in toženo stranko podobno civilnopravnemu razmerju, ker se odloča o mejah uresničevanja subjektivne pravice, četudi se to vprašanje zastavlja z vidika varovanja javnega interesa v razmerju do ustavne pravice. Zato redna pot pravnega varstva, ki se zagotavlja v pravdnem postopku, ni izključena.

Zgolj varstvo na področju kaznovalnega prava s svojim posteriornim učinkom ne omogoča učinkovitega varstva tožeče stranke pred (šele) grozečimi škodnimi posledicami razkritja tajnega podatka. Takšno varstvo pa je ob izpolnjenih predpostavkah omogočeno na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ.

Izrek

I. Revizija se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v II. in III. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrne

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki prepovedalo objavljanje listin iz sodnega spisa, ki se je pred istim sodiščem vodil pod opr. št. II K 38943/2010, ter navajanje povzetkov vsebine teh listin ali njihovo komentiranje. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za odstranitev več člankov s spletne strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke. Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke ter ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 27/2021 z dne 24. 3. 2021 dopustilo revizijo glede naslednjih dveh vprašanj:

1. Ali je stališče, da tožnica nima pravnega varstva v konkretnem postopku, v okoliščinah konkretnega primera pravilno?

2. Ali je pravilna presoja, da ima tožeča stranka za varstvo svojega pravnega položaja zagotovljeno pravno varstvo znotraj postopka po ZDIJZ in ZKP in ne po določbah ZTP in OZ?

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala spremembo izpodbijane sodbe.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi

6. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je predhodno tekel kazenski postopek pod št. II K 38943/2010, v katerem je bila zaradi varovanja tajnih podatkov izključena javnost. Na dolžnost varovanja tajnih podatkov je sodišče opozorilo vse prisotne. Na glavni obravnavi so bile zaslišane priče, katere je Slovenska varnostno obveščevalna agencija (v nadaljevanju SOVA) razrešila dolžnosti varovanja tajnih podatkov zaradi zaslišanja v kazenskem postopku.

7. Na zahtevo za dostop do informacij javnega značaja je Okrožno sodišče v Ljubljani 24. 2. 2017 izdalo odločbo, s katero je delno ugodilo zahtevi prosilca ter vlagatelju zahteve omogočilo vpogled v anonimiziran sodni spis, iz katerega se izločijo varovani tajni in osebni podatki.

8. Vlagatelj zahteve je vpogled opravil dne 10. 3. 2017, pri čemer je lahko vpogledal v celoten kazenski spis, razen v izločene dokumente, in se pri tem seznanil z vsebino izpovedi zaslišanih. Ob prejemu kopij listin iz kazenskega spisa je bila vlagatelju zahteve dana v podpis izjava o dolžnosti varovanja podatkov z dne 23. 3. 2017, s katero je bil opozorjen, da mora varovati tajne podatke, nadalje je bil opozorjen na določbe KZ-1, s to izjavo pa se je tudi zavezal, da varovanih podatkov ne bo uporabil ali posredoval tretjim.

9. Tožena stranka je na svoji spletni strani objavila več člankov, ki so se nanašali na vsebino navedenega kazenskega spisa. V članku z dne 10. 4. 2017 je povzemala zagovor obtoženega ter objavila dele izpovedb dveh prič, ki sta pričali v kazenskem postopku. V članku z dne 13. 4. 2017 je ponovno povzemala zagovor obtoženega ter podala dokazno oceno izpovedb prič, v članku z dne 20. 4. 2017 pa je bil objavljen celoten zapisnik o zaslišanju priče iz navedenega kazenskega postopka.

Uveljavljena tožbena podlaga

10. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da ravnanja tožene stranke (razkrivanje tajnih podatkov) škodujejo varnosti, ugledu in dobremu imenu tožeče stranke, ogrožajo pa tudi varnost posameznikov. V nadaljevanju je podlago za uveljavljane zahtevke opirala na določbi 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi z uveljavljanjem nepremoženjske škode v obliki okrnitve ugleda v smislu določbe 183. člena OZ. Od tožene stranke je uveljavljala odstranitveni in prepovedni zahtevek.

Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje

11. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v sklepih I Up 538/2008 z dne 29. 1. 2009 in I Up 51/2012 z dne 26. 9. 2012 zavrnilo ugovor tožene stranke o neizkazani sodni pristojnosti. Zavzelo je stališče, da je v primeru, ko so zaradi kršitve varovanja tajnih podatkov kršene osebnostne pravice fizične ali pravne osebe, za obravnavanje kršitve osebnostnih pravic in škodnih posledic, predpisana sodna pristojnost pravdnega sodišča. Kršitev ugleda in dobrega imena države sta osebnostni pravici, ki ju pravni red priznava tudi pravnim osebam in sta zato pravno priznani škodi. 134. člen OZ pa oškodovancu omogoča varstvo s prepovednim zahtevkom. Vendar je kljub temu zavrnilo odstranitveni in prepovedni zahtevek glede spornih treh člankov z argumentacijo, da so po objavi in razkritju tajnih podatkov javnosti ti izgubili naravo tajnosti in takšna oblika varovanja podatkov ni več smiselna. Ugodilo pa je zahtevku za prepoved objavljanja listin iz kazenskega sodnega spisa ter navajanje povzetkov vsebine teh listin in njihovo komentiranje. Presodilo je, da je v ravnanju tožene stranke izkazan poseg v pravico do ugleda in dobrega imena države kot osebnostne pravice, saj bi bil ugled lahko ogrožen zaradi razkritja tajnih podatkov, ki se nanašajo na metode tajnega delovanja SOVE. Ta omejitev s posegom v svobodo izražanja tožene stranke pa je v konkretnem primeru po stališču sodišča prve stopnje tudi skladna z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

12. Sodišče druge stopnje je (v povezavi z dopuščenima revizijskima vprašanjema), sklicujoč se na zavzeta stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-530/14-28, zavzelo stališče, da pravna oseba javnega prava ni nosilka ustavnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa, torej kot subjekt, ki v okviru svojih oblastnih nalog izvaja oblast, deluje v javnem interesu in zasleduje javne cilje (delovanje ex iure imperii). Zato ne more biti nosilka osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave in tudi ne more uspeti z zahtevkom za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic zaradi ugleda pravne osebe iz 134. člena OZ. Ne glede na to, da predstavlja tajnost delovanja tajnih služb po sodni praksi ESČP eden od legitimnih ciljev za omejevanje svobode tiska, pa je treba iz navedenih razlogov v skladu s sodno prakso ESČP šteti, da na civilnopravnem področju omejitev ni bila določena. To pa pomeni, da že prvi pogoj za dopustnost posega v pravico do svobode izražanja ni izpolnjen.

Revizijske navedbe

13. Tožeča stranka glede prvega dopuščenega vprašanja nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da tožnica kot pravna oseba javnega prava v okviru izpolnjevanja javnih nalog ne more biti nosilka ustavnih pravic iz 35. člena Ustave. Tožeča stranka je želela z zahtevkom preprečiti nadaljnje razkrivanje tajnih podatkov agencije in se zavarovati pred posledicami javne objave (tajnih) podatkov in sicer predvsem v smislu preprečitve škode glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda in dobrega imena tožeče stranke. Po stališču tožeče stranke vsebina zapisnika o zaslišanju priče v kazenskem postopku vsebuje opis operativnega delovanja agencije v BiH, zaradi česar tožeči stranki nastaja škoda in krni možnost sodelovanja Republike Slovenije v tujini. V razmerju do partnerskih služb pa bi izpadla kot neverodostojen partner, kar je v nasprotju z varnostjo in interesi Republike Slovenije. S samo odvezo molčečnosti priči se ni nič spremenilo glede tajnosti podatkov. Zato kazensko sodišče ni upoštevalo drugega odstavka 14. člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP). Ne strinja se s stališčem, da so z objavami tajni podatki postali javno dostopni in zato ne morejo več biti tajni. Pri tem se sklicuje na stališča ESČP v zadevi Vereniging Weekblad Bluff! proti Nizozemski z dne 9. 2. 1995 in Sunday Times proti Veliki Britaniji (No.2) z dne 26. 11. 1991 ter na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 120/2017 in I Ips 17413/2011. Sklicuje se tudi na argumente pritožbenega sodišča v sklepu I Cpg 977/2017, v katerem je zavzelo nasprotno stališče kot v izpodbijani sodbi. Zatrjuje, da tožeča stranka ustreznega varovanja tajnih podatkov ne more doseči na drug način kot z zahtevkom v tej pravdi.

14. Glede drugega vprašanja se tožeča stranka sklicuje na zavzeta stališča v sklepih I Cpg 977/2017 in I Cpg 480/2017. Ker tožeča stranka ne more doseči drugačnega varovanja tajnih podatkov, je tej situaciji najprimernejša določba 133. člena OZ. Pritožbenemu sodišču očita, da ni pojasnilo, kako naj bi tožeča stranka dosegla varstvo v postopku na podlagi določb ZDIJZ in ZKP. Tožeča stranka namreč ne sodeluje v postopku po ZDIJZ, katerega vodi sodišče.

Navedbe v odgovoru na revizijo

15. Tožena stranka nasprotuje revizijskim navedbam in pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da tožnica ne more biti aktivno legitimirana za tožbo. Glede drugega dopuščenega vprašanja pa izpostavlja, da sodišče ni zapisalo, da tožnica nima varstva po ZTP. Tožena stranka pa vztraja, da tožeči stranki za zaščito tajnih podatkov zagotavljajo varstvo določbe 42.a do 42.e člena ZTP. Te urejajo inšpekcijski nadzor, ki je bil urejen z novelo ZTP v letu 2006. Varstvo zato lahko zagotovi pristojni Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve, ne pa civilno sodišče.

16. Revizija je delno utemeljena.

Odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje

17. Odstranitveni in prepovedni zahtevek, kot ju je uveljavljala tožeča stranka, po naravi stvari pomenita poseg v svobodo izražanja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo drugi odstavek 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki ureja razloge, iz katerih je dopustno omejiti svobodo izražanja, in kriterij za presojo sorazmernosti posega. Ta določba je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoča in pomembna, saj Ustava v 39. členu izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da morajo sodišča določbo drugega odstavka 10. člena EKČP upoštevati, kar pomeni, da morajo upoštevati tudi z njim povezano prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).1

18. Glede na razloge v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje dopuščeni revizijski vprašanji terjata razjasnitev pravnega položaja tožeče stranke, ko zatrjuje, da obstaja utemeljen razlog za poseg v svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka je opozarjala na grozeče škodljive posledice razkrivanja tajnih podatkov na varnosti, ugledu in dobremu imenu tožeče stranke ter varnosti posameznikov. Odgovoriti je torej treba na vprašanje, kakšen pravni instrumentarij je na zakonski ravni na voljo tožeči stranki, da bi preprečila po njenem stališču za državo škodljive posledice uresničevanja svobode izražanja tožene stranke. V tem okviru je treba v okoliščinah obravnavanega primera upoštevati poseben položaj države, ki mora v okviru izvajanja oblastvenih pooblastil varovati ustavne vrednote, ki so temelj ureditve v demokratični družbi. Med te spadajo na eni strani (med drugimi) varnost države, varnost posameznikov, varstvo posebej pomembnih nacionalnih interesov, kar je lahko ogroženo tudi z razkritjem zaupnih informacij in zaradi česar se izpostavi pomen preprečitve razkritja zaupanih informacij. Na drugi strani pa je ustavno zajamčena svoboda izražanja, ki je konstitutivni element svobodne demokratične pluralne družbe prav zato, ker je ena njenih najbolj temeljnih prvin kritično preizpraševanje struktur državne moči.2 V tem okviru je treba imeti pred očmi, da je dopustnost posega v svobodo izražanja opredeljena z ustavnimi vrednotami, ki jih je mogoče umestiti v formalni okvir razlogov za dopustnost posegov in ob presoji sorazmernosti posega, upoštevajoč kriterij nujnosti v demokratični družbi (drugi odstavek 10. člena EKČP).

19. Tožeča stranka se sklicuje na svoj zavarovan položaj na podlagi ZTP. Institut tajnega podatka po naravi stvari sam po sebi pomeni urejanje položaja, ki posega v svobodo izražanja. Urejanje področja ravnanja s tajnimi podatki sodi v okvir izvajanje javne oblasti. Tudi izvajanje takšne oblasti je odraz suverenosti države in se odraža s sprejemom ustreznih pravnih pravil na zakonodajni ravni ter (praviloma preko pristojnih organov v svoji sestavi) z izvajanjem nadzorne in regulatorne funkcije za zagotavljanje ciljev, ki so bili zasledovani s sprejemom takšne pravne ureditve. Takšna oblastvena pooblastila imajo podlago tudi v drugem odstavku 10. člena EKČP, saj so dopustni razlogi za omejitev svobode izražanja (med drugim) varnost države, varstvo njene ozemeljske celovitosti, javna varnost in preprečitev razkritja zaupnih informacij. Pri izvajanju takšnih pooblastil pa država ni neomejena, saj mora biti vzpostavljeno še sprejemljivo ravnovesje med takšno ureditvijo in položajem nosilcev (ustavnih) pravic, v katere se s tem posega.

20. Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Zgolj na splošni ravni pooblaščeni osebi nalaga, da mora storiti vse potrebno, da se odpravijo škodljive posledice in prepreči ponovna izguba oziroma nepooblaščeno razkritje tajnega podatka (tretji odstavek 40. člena ZTP). Prvi odstavek 1. člena ZTP sicer kot predmet urejanja določa skupne osnove enotnega sistema določanja, varovanja in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ter prenehanja tajnosti takšnih podatkov. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Ta zakon tako ne ureja na primer regulatornih pooblastil pristojnega upravnega organa, ki bi interveniral po pravilih upravnega postopka v navedenem položaju. V primeru takšne ureditve bi bilo sodno varstvo ukrepa, s katerim bi se poseglo v svobodo izražanja, lahko zagotovljeno preko sodnega preizkusa odločbe v upravnem sporu. V tem smislu je zmotno stališče tožene stranke v odgovoru na revizijo, ko se sklicuje na inšpekcijska pooblastila na podlagi določb 42.a do 42.e člena ZTP. V teh določbah ni podlage za takšno regulatorno postopanje inšpekcijskega organa v smeri omejitve svobode izražanja tretje osebe. Prav tako pa ZTP ne vsebuje niti določb, ki bi napotovale na uporabo drugih pravnih pravil, preko katerih bi se urejalo razmerje po izgubi ali nepooblaščenem razkritju domnevno tajnega podatka.

21. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi bilo treba omejitve in prepovedi iskati v določbah Zakona o dostopu informacij javnega značaja (ZDIJZ) in v določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Iz tega je sklepalo, da država takšnega varstva ne more doseči v tem sporu na podlagi določb obligacijskega prava.

22. Predmet urejanja ZDIJZ je po prvem odstavku 1. člena tega zakona postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. V skladu s prvim odstavkom 1.a člena ZDIJZ pa so k posredovanju teh podatkov zavezani tudi poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Odločanje v tem postopku ima naravo upravnega postopka (15. člen ZDIJZ). Zoper dokončno odločitev v tem postopku je omogočeno sodno varstvo v upravnem sporu (31. člen ZDIJZ). Tožeča stranka (država) v postopkih po ZDIJZ ne nastopa kot stranka postopka. Lahko pa nastopa (preko svojih organov) kot zavezanec, ki mora odločati o zahtevi prosilca. V tem smislu lahko v okviru svojih oblastvenih pooblastil tudi omeji dostop do informacij, do katerih želi priti vlagatelj zahteve. Skozi to presojo je omogočeno tudi varovanje interesa tožeče stranke, ki je zasledovan skozi omejitvene določbe ZTP.

23. Položaj v tej pravdi se ne prilega procesnemu položaju v predhodno vodenem (upravnem) postopku na podlagi ZDIJZ, v katerem je sodišče (kot organ tožeče stranke) odločilo o zahtevi vlagatelja za dostop do javnih informacij. Vendar zakon tožeči stranki kot zavezanki ne daje podlage za odločanje (preko pristojnih organov) izven predloga upravičenega predlagatelja.

24. Podoben položaj je tudi v povezavi s sklicevanjem sodišča druge stopnje na postopek po ZKP. Ta zakon ureja procesna pravila v postopku, v katerem sodišče odloča o kazenski odgovornosti fizičnih in pravnih oseb. Ureja tudi procesna pravila, namenjena varovanju tajnih podatkov.3 Vendar kršitev teh pravil omogoča zgolj odziv v obliki sankcij, ki so kaznovalne narave4 in omogočajo zgolj ex post uveljavljeno generalno prevencijo, ki naj bi potencialne kršitelje odvračala od ponovnega protipravnega ravnanja. Takšen odziv tožeče stranke s pozicije oblastnega organa pa ne omogoča tudi uveljavitve regulacije razmerja s prepovednim in odstranitvenim zahtevkom, kot ju uveljavlja v tej pravdi.

25. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji med navedenimi vrednotami in svobodo izražanja tožene stranke. Tožeča stranka na ta način ne nastopa z avtoriteto oblastnega organa temveč le predlaga, da sodišče v sodnem postopku med prirejenima strankama odloči o dopustnosti predlaganega posega v ustavno varovano pravico tožene stranke. Če pravni red ne omogoča druge pravne poti za odločanje o tej koliziji, so temu najbližja splošna pravila, ki urejajo način reševanja sporov iz civilnopravnih razmerij, v katerih sta stranki sodnega postopka prirejeni in pravila postopka omogočajo, da sodišče v kontradiktornem postopku odloči o navedeni koliziji. Upoštevati je treba, da je tožena stranka izdajatelj javnega medija, preko katerega uresničuje ustavno varovano pravico do svobode izražanja. Uveljavljeni prepoved in odstranitev pa pomenita poseg v pravico do svobode izražanja tožene stranke. To pomeni, da se v sodnem postopku odloča o mejah uresničevanja navedene subjektivne, ustavno varovane pravice tožene stranke v okoliščinah primera. V dani konstelaciji je razmerje med tožečo in toženo stranko podobno civilnopravnemu razmerju, ker se odloča o mejah uresničevanja subjektivne pravice, četudi se to vprašanje zastavlja z vidika varovanja javnega interesa v razmerju do ustavne pravice. Zato redna pot pravnega varstva, ki se zagotavlja v pravdnem postopku, ni izključena.

26. Iz pojasnila v prejšnji točki tako izhaja kot materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da ima tožeča stranka v razmerju do tožene stranke varstvo zagotovljeno že znotraj postopka po ZDIJZ in ZKP, kar naj bi izključevalo možnost uveljavitve pravnega varstva po določbah obligacijskega prava. V povezavi z drugim dopuščenim revizijskim vprašanem je zato treba odgovoriti še na podvprašanje, ali pravno varstvo, kot ga tožeča stranka uveljavlja v tej pravdi, omogočajo pravila ZTP, umeščena v splošni okvir obligacijskega prava.

27. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, so objekt varstva ZTP nosilni atributi države, ki utemeljujejo njeno suverenost. Urejanje omejitev in posegov v svobodo izražanja z zasledovanjem takšnega razloga ni izključeno v drugem odstavku 10. člena EKČP. Poleg tega splošna določba četrtega odstavka 1. člena ZTP nalaga vsakemu, ki mu je zaupan tajni podatek, ali ki se je seznanil z vsebino tajnega podatka, odgovornost za njegovo varovanje in ohranitev njegove tajnosti. Tako opredeljeno dolžno ravnanje postavlja na zakonski ravni mejo, izven katere je ravnanje zoper to dolžnost mogoče opredeliti kot neskladno z ZTP. Kot je bilo pojasnjeno, zgolj varstvo na področju kaznovalnega prava s svojim posteriornim učinkom ne omogoča učinkovitega varstva tožeče stranke pred (šele) grozečimi škodnimi posledicami razkritja tajnega podatka. Takšno varstvo pa je ob izpolnjenih predpostavkah omogočeno na podlagi prvega odstavka 133. člena OZ. Ta določba ureja možnost odstranitve vira nevarnosti, da se prepreči večja škoda. Tožbena zahtevka, ki ju je uveljavljala tožeča stranka v tej pravdi, se tej splošni določbi prilegata, izhajajoč pri tem tudi iz zakonske dolžnosti varstva tajnih podatkov, naslovljeno na vsakogar, ki se je s podatki te vrste seznanil. Tožeča stranka ju uveljavlja, da bi preprečila škodo, ker se po njenih trditvah z razkritjem tu spornih domnevno tajnih podatkov krni pomembne ustavne vrednote, katere ščitijo določila ZTP. Zato ni mogoče izključiti, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 10. člena EKČP glede določenosti pogojev in omejitev izvrševanja svobode izražanja v zakonu. Tako obrazloženi materialnopravni okvir utemeljuje negativen odgovor na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje.

Glede prvega dopuščenega vprašanja

28. Kljub zavzetemu stališču v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka v tem (pravdnem) postopku pravnega varstva ne more doseči, sodišče druge stopnje sodnega varstva ni odreklo na način, da bi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo na podlagi tretjega odstavka 354. člena v zvezi s 5. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je zato vezan na preizkus pravilnosti materialnopravnih razlogov, na podlagi katerih temelji odločitev v izpodbijani sodbi o zavrnitvi celotnega zahtevka.

29. Sodišče druge stopnje je razloge za zavrnitev zahtevka najprej opredelilo na splošni ravni (točke 11 do 25 izpodbijane sodbe), nato pa je dodatno pritrdilo stališču sodišča prve stopnje glede zavrnitve odstranitvenega zahtevka.

30. Sodišče druge stopnje je (splošne) nosilne razloge za zavrnitev zahtevka strnjeno povzelo v 25. točki obrazložitve in sicer:

- da država ne more biti nosilka osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave in posledično ne more uspeti z zahtevkom iz 134. člena OZ,

- da tožeča stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage glede okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe in

- da tožena stranka ni kršila omejitev, določenih v ZTP, saj je do informacij prišla na podlagi odločbe po ZDIJZ,

- za preprečitev razkritja informacij iz kazenskega postopka, v katerem je bila javnost izključena, niso predvidene omejitve na področju civilnega prava.

31. Tožeča stranka v reviziji ponavlja svoje stališče, da je bilo nezakonito ravnanje sodišča, ki je v postopku na podlagi ZDIJZ prosilcu omogočilo tudi vpogled v tisti del kazenskega spisa, ki predstavljajo izpovedbe obdolženca in prič, ki so bile odvezane molčečnosti zaradi pričanja v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče pri tem soglaša z načelnim izhodiščem tožeče stranke, da odveza molčečnosti priči, da sme v kazenskem postopku izpovedovati tudi o zaščitenih tajnih podatkih, sama po sebi še ne pomeni preklica tajnosti podatkov, o katerih naj bi priča izpovedovala. Institut preklica molčečnosti priči pomeni omejitev izjeme dolžnosti pričanja, kot je urejena v 1. točki 235. člena ZKP. V tem primeru stopijo v ospredje druga (splošna) pravila, namenjena varovanju tajnih podatkov. Eden od teh je tudi ureditev pooblastila sodišču za izključitev javnosti glavne obravnave (295. člen ZKP). V primeru, ko sodišče postopa skladno s tem pooblastilom in zaslišana priča izpoveduje o varovanih tajnih podatkih, je samo po sebi razumljivo, da je skladno s prvim odstavkom 17. člena ZTP sodišče dolžno zagotoviti varovanje tudi medija, na katerem je zabeležena (oziroma fiksirana) izpoved, ki vsebuje tajne podatke. To mora veljati tudi za zapisnik o zaslišanju priče na glavni obravnavi.

32. Neutemeljeni so revizijski očitki v delu, v katerem skuša revidentka izpodbiti stališče sodišča druge stopnje, da tožeča stranka kot pravna oseba javnega prava ne more biti nosilka osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. V tem delu Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je pritožbeno sodišče ponudilo v 12. do 14. točki obrazložitve sodbe. Vendar zgolj to (načeloma pravilno) stališče še ne omogoča zaključka o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

33. Tožeča stranka se je sklicevala na položaj, ki ga ureja ZTP. Predmet varstva po tem zakonu pa niso osebnostne pravice tožeče stranke temveč prvine, ki zagotavljajo njeno suverenost (javna varnost, obramba, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države). Kot je bilo že pojasnjeno, zavarovan položaj z določbami ZTP tožeči stranki omogoča varstvo tudi v okviru zahtevkov iz 133. člena OZ. Ta splošna določba omogoča uveljavljanje tako odstranitvenega (Vsakdo lahko zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti....) kot tudi prepovednega (…. ter da se vzdrži dejavnosti...) zahtevka. Okoliščina, da je tožeča stranka v pravdi svoje varstvo utemeljevala tudi na določbi 134. člena OZ (Zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic), pomeni zgolj napačno pravno kvalifikacijo, na katero pa sodišče ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP).

34. Utemeljen je tudi revizijski očitek, s katerim napada utemeljitev izpodbijane sodbe, da tožeča stranka v tožbi ni navedla dejstev, s katerimi bi utemeljevala poseg v varovan položaj države oziroma njene agencije (15. točka obrazložitve). V tem delu je presoja sodišča druge stopnje drugačna od prvostopenjskega sodišča. Iz utemeljitve pa izhaja, da presoja temelji na očitku, da tožeča stranka ni podala nobenih navedb o tem, da naj bi tožena stranka objavljala neresnična ali žaljiva dejstva oziroma žaljive vrednostne sodbe.

35. Takšno sklepanje je materialnopravno zmotno in očitno izhaja iz presoje ogroženosti položaja tožeče stranke zaradi posega v njene osebnostne pravice. Namen zaščite vrednot, varovanih na zakonski ravni z ZTP in posledično poseg v svobodo izražanja je usmerjen drugam, zato skozi institut tajnih podatkov omogoča omejitev svobode izražanja tudi resničnih podatkov, njihova morebitna „žaljivost“ pa za utemeljitev dopustnosti razloga za poseg v svobodo izražanja ne more biti odločilna.

36. Zmoten oziroma vsaj preuranjen je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni kršila omejitev, določenih z ZTP, ker je do informacij dostopala na podlagi odločbe o dostopu do informacij javnega značaja, v kateri je navedeno, da so tajni podatki izločeni. Sodišče druge stopnje vsebine te odločbe ne povzema. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je med strankama nesporno, da je bil toženi stranki z odločbo omogočen vpogled v anonimiziran spis opr. št. II K 38943/2010, iz katerega se izločijo varovani tajni in osebni podatki ter da je pred vpogledom v spis tožena stranka podpisala izjavo, da je seznanjena z dolžnostjo varovanja osebnih podatkov, tajnih in poslovnih podatkov, s katerimi je prišla v stik z ogledom sodnega spisa ter da teh podatkov ne bo uporabila ali posredovala dalje (49. točka obrazložitve sodbe). Tudi iz tega povzetka ni jasna razmejitev med odločitvijo v odločbi o obsegu dostopa do podatkov sodnega spisa in samim izvrševanjem te odločbe. V primeru, ko je z odločbo prosilcu omogočen dostop zgolj do podatkov, ki ne uživajo varstva po ZTP, je samo po sebi razumljivo, da bi pomenilo odstopanje od tega kriterija v fazi izvrševanja odločbe z dostopom do zavarovanih tajnih podatkov kršitev varovalnih določb ZTP. Iz citiranih dejanskih povzetkov sodišča prve stopnje pa ni mogoče sklepati niti, da gre za povsem jasen primer, ko je bil toženi stranki omogočen dostop do podatkov na podlagi vsebinske presoje, da zanje niso podani izključitveni razlogi po 6. členu ZDIJZ. Povzeta ugotovitev, da je bil toženi stranki omogočen vpogled v anonimiziran sodni spis, iz katerega so izločeni tajni in osebni podatki, pa je v kontradikciji s postopanjem pristojnega organa, ko je od tožene stranke terjal pisno zavezo glede varovanja osebnih podatkov, tajnih in poslovnih podatkov, s katerimi je prišla v stik ob ogledu sodnega spisa. Ob takšnih okoliščinah sklepanju sodišča druge stopnje, da je bila tožena stranka razbremenjena dolžnosti varovanja tajnih podatkov že na podlagi izdane odločbe po ZDIJZ, ni mogoče prtrditi.

37. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se izkaže, da je sodišče druge stopnje v svoji subsumpciji v 25. točki obrazložitve sodbe zmotno sklepalo, da na zakonski ravni omejitev svobode izražanja, ki jo uveljavlja tožeča stranka, ni bila določena. Sodišče druge stopnje pri tem svoje odločitve vsaj v delu, v katerem je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje (glede prepovednega zahtevka), ni ponudil0 drugih nosilnih razlogov, ki bi sami po sebi pripeljali do zavrnitve zahtevka. S tem pa je ostala neizčrpana pritožba tožene stranke vsaj v delu, v katerem se je sklicevala na nesorazmernost uveljavljanega ukrepa. Pri tem gre za vrednostni preizkus nujnosti predlaganega posega v svobodo izražanja v demokratični družbi, upoštevajoč pri tem ovrednotenje pomena koristi varstva zatrjevanih ustavnih vrednot na eni strani in težo predlaganega posega v pravico do svobode izražanja na drugi strani, vse v okoliščinah primera, izhajajoč pri tem iz zahteve drugega odstavka 10. člena EKČP, da izvrševanje pravice do svobode izražanja vključuje tudi odgovornosti in dolžnosti. Te vrzeli v izpodbijani sodbi, ki so posledica zmotne uporabe materialnega prava, ne more odpraviti revizijsko sodišče samo. Zato je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče v tem delu (II. in III. točka izreka) izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje Napotki za postopanje sodišča druge stopnje so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

Glede neutemeljenega dela revizije

38. Navedena zmotna materialnopravna stališča sodišča druge stopnje pa niso odločilna v delu, v katerem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo o zavrnitvi zahtevka za odstranitev treh člankov z njene spletne strani. Vrhovno sodišče pri tem ocenjuje, da je preizkus tudi tega dela izpodbijane sodbe zaobsežen v prvem dopuščenem vprašanju, zato so izpolnjeni pogoji za vsebinsko presojo tudi tega dela revizije.

39. Enako kot prvostopenjsko je drugostopenjsko sodišče kot pravno relevantno okoliščino upoštevalo, da je bila vsebina teh člankov javno znana iz objav v drugih medijih že pred objavo tožene stranke. Na osnovi teh ugotovitev je pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da v skladu s sodno prakso ESČP odstranitev člankov ne bi predstavljala upravičenega posega v pravico tožene stranke do svobode izražanja. Obe sodišči sta torej sklepanje o neutemeljenosti odstranitvenega zahtevka oprli na tehtanje nujnosti uveljavljanega posega v pravico izražanja v demokratični družbi, pri čemer sta kot odločilno upoštevali okoliščino, ko je bila pred objavo člankov tožene stranke njihova vsebina javno znana. Gre torej za test, ki ga mora sodišče opraviti na podlagi navedenega kriterija iz drugega odstavka 10. člena EKČP.

40. Revizijsko sodišče je v skladu z omejitvijo iz drugega odstavka 370. člena in iz 371. člena ZPP vezano na ugotovljeno dejansko stanje pred nižjestopenjskimi sodišči, torej tudi na okoliščino, da je bila vsebina člankov, na katere se odstranitveni zahtevek nanaša, pred njihovo objavo javnosti znana.

41. Tožeča stranka v reviziji napada stališče sodišča druge stopnje predvsem s sklicevanjem na neprimerljivost dejanskih okoliščin v sodbah Vrhovnega sodišča (I Ips 17413/2011 in II Ips 120/2017) ter v sodbah ESČP (zadeva Vereiniging Weekblad Bluff! proti Nizozemski in zadeva Sunday Times proti Veliki Britaniji), na katere se je sklicevalo sodišče druge stopnje. Pri tem pa ne ponudi nobenih argumentov v smeri, da naj bi zatrjevano razlikovanje pripeljalo do drugačnega rezultata tehtanja primernosti odstranitvenega zahtevka. Revidentka zato ne uspe utemeljiti, da bi se z uveljavitvijo odstranitvenega zahtevka sploh zmanjšala ogroženost zatrjevanih ustavnih vrednot (na katere se je sklicevala v postopku) v položaju, ko so ti podatki sicer splošno dostopni iz drugih virov. Tožeča stranka v tem delu z revizijo ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na poseben pomen varstva tajnih podatkov. Tudi s sklicevanjem, da naj bi v zadevi Vereiniging Weekblad Bluff! proti Nizozemski šlo za tajne podatke najnižje stopnje tajnosti, revidentka ne uspe omajati nosilnega razloga sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi.

42. Tožeči stranki z revizijo zato ni uspelo izpodbiti enega od nosilnih razlogov presoje sodišča druge stopnje o neutemeljenosti uveljavljanega odstranitvenega zahtevka. Posledično je Vrhovno sodišče revizijo v delu, s katerim izpodbija I. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

43. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Prim. na primer odločbo Ustavnega sodišča Up-349/14.
2 Prim. odločbo ustavnega sodišča Up-530/14.
3 Takšna so na primer pravila o omejitvi dolžnosti pričanja po 1. točki 235. člena ZKP ali pravila o izključitvi javnosti glavne obravnave po 295. členu ZKP.
4 Tako je na primer opredeljeno kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov po 260. členu Kazenskega zakonika.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 10, 10/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 8, 15, 15/2, 39
Zakon o tajnih podatkih (2001) - ZTP - člen 1, 1/4, 15, 15/3, 40, 40/3, 42a-42e
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (2003) - ZDIJZ - člen 1, 1/1, 1a, 1a/1, 15, 31
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 235, 235-1, 260, 295
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 133, 133/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.01.2023

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYzMzQ5