<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 10/2022

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:III.IPS.10.2022
Evidenčna številka:VS00062785
Datum odločbe:13.12.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 175/2021
Datum odločbe II.stopnje:25.11.2021
Senat:Franc Seljak (preds.), dr. Dunja Jadek Pensa (poroč.), dr. Miodrag Đorđević, dr. Damjan Orož, Magda Teppey
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
Institut:Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - cena zdravstvenih storitev - zamudne obresti - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - določitev roka za izpolnitev obveznosti - poziv upnika k izpolnitvi obveznosti - opomin - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro

Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin.

Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo.

Opomin je lahko le tako upnikovo ravnanje, iz katerega nedvoumno izhaja, da se dolžnika poziva k izpolnitvi obveznosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti 439,20 EUR njenih stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 24. 2. 2021 toženi stranki naložilo plačilo glavnice v znesku 130.103,59 EUR (v nadaljevanju glavna denarna obveznost). S sodbo z dne 19. 7. 2021 ji je od tega zneska naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 3. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Nosilni razlogi za tako odločitev so: tožena stranka bi morala, skladno s Splošnim dogovorom, sama avtomatično upoštevati spremembe cen zdravstvenih storitev, ki jih je sprožil Aneks h kolektivni pogodbi (pri tem se je sklicevalo na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 16/2020 z dne 19. 5. 2020); pri izdelavi končnega letnega poračuna bi morala napraviti poračun razlike v ceni, ki jo zaobjema glavnica tožbenega zahtevka, tj. glavna denarna obveznost, in to brez kakršnihkoli zahtevkov ali obvestil s strani tožene stranke, česar ni storila; obračunski račun št. ZP18000001 z dne 29. 1. 2017 (v nadaljevanju Obračunski račun) predstavlja poziv tožeče stranke k plačilu z opredeljenim rokom za izpolnitev (datumom zapadlosti) v smislu drugega odstavka 299. člena OZ.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavne denarne obveznosti od 21. 10. 2018 (in ne že od 1. 3. 2018) dalje do plačila (I.I. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališči, da je tožeča stranka uveljavljala odškodninsko terjatev in da je zato, ker rok za povrnitev škode ni določen, treba uporabiti drugi odstavek 299. člena OZ. Sodišče druge stopnje se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje o „avtomatični povrnitvi škode.“ Prav tako se ni strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da Obračunski račun vsebuje poziv tožeče stranke toženi v smislu drugega odstavka 299. člena OZ. Pojasnilo je, da se za opomin šteje samo tisto ravnanje upnika, iz katerega nedvoumno izhaja, da dolžnika poziva k izpolnitvi obveznosti, in iz tega izpeljalo, da mora biti opomin jasno opredeljen tako po temelju kot po višini obveznosti. Izhajajoč iz vsebine Obračunskega računa in primerjave te vsebine s specifikacijo tožbenega zahtevka po višini, je presodilo, da nima značilnosti, ki jih opredeljuje zakonski dejanski stan drugega odstavka 299. člena OZ. Ker je tožeča stranka pozvala toženo k povrnitvi škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti dne 5. 10. 2018 in ji hkrati tudi opredelila rok 15 dni za izpolnitev, je zahtevek za plačilo zamudnih obresti po presoji pritožbenega sodišča utemeljen od izteka tega roka, tj. od dne 21. 10. 2018.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 3/2022 z dne 16. 2. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

5. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper zanjo neugoden del sodbe sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje očita zmotno presojo, da ima pripoznana glavnica zahtevka odškodninsko naravo. Meni, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz izpolnitvene narave tožbenega zahtevka in da je bil rok izpolnitve vnaprej pogodbeno opredeljen. Po revidentkinem mnenju ne gre za rok za izplačilo neizpolnjenega dela obveznosti, temveč za skrajni rok za izpolnitev pogodbenih denarnih obveznosti, zato je upošteven prvi odstavek 299. člena OZ in ne drugi odstavek 299. člena OZ. Če pa je pravilna presoja, da je zahtevek odškodninski (in ne izpolnitveni), je po mnenju revidentke izpodbijana odločitev v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 243. člena in 246. člena OZ ter s pogodbenimi obveznostmi tožene stranke, konkretno z zavezo, da bo celotne njene obveznosti izpolnila najkasneje do zapadlosti poračunov. Tožena stranka bi morala pravilno izračunati cene, k temu je bila pozvana s strani Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, in morala se je zavedati škodljivih posledic. Ni pravilno zato stališče sodišča druge stopnje, da se je tožena stranka šele s prejemom odškodninskega zahtevka zavedala svoje obveznosti, ko pa je bila ona tista, ki bi morala glavnico plačati v dogovorjenem roku. Navaja, da v tem delu izpodbijana sodba ne ustreza kriteriju zadostne obrazložitve sodne odločbe. V pogledu obrazložitve sodišču druge stopnje očita še, da se ni opredelilo do stališč Vrhovnega sodišča ter da je presoja sodišča druge stopnje v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča, sprejetimi v zadevah III Ips 16/2020 in 19/2020. Zatrjuje, da prvotno poimenovanje zahtevka kot odškodninskega ni dovolj tehten razlog, da ga tako pravno kvalificira tudi sodišče. S tem v zvezi opozarja, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo tožeča stranka navede v tožbi, pa tudi, da znesek glavnice ni bil izračunan kot „znesek škode,“ temveč kot pogodbena obveznost ter da pogodba ni bila razdrta ali odpovedana niti ni nobena stranka od nje odstopila.

6. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. V odgovoru se ne strinja s stališčem revidentke, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz izpolnitvene narave zahtevka. Poudarja, da je tudi tožeča stranka sama vse do odgovora na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjevala in uveljavljala odškodninski zahtevek, da je celo izstavila Zahtevek za povrnitev škode, v katerem je specificirala vse predpostavke odškodninske obveznosti, Obračunski račun pa v ničemer ni specificiral elementov morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke. V nasprotju z zahtevo pravne varnosti je po njenem mnenju stališče, da ima upnik pravico do zamudnih obresti za čas, ko dolžnik ne ve za obstoj morebitnega odškodninskega zahtevka. Tožena stranka podrobno pojasnjuje poslovanje glede plačil med pravdnima strankama, sklicujoč se na vsebino šestega odstavka 37. člena SD, in opozarja, da po SD nestrinjanje izvajalca z višino obračuna, ki ga posreduje tožena stranka, ne zadrži obveznosti izvajalca, da izstavi račun v višini, navedeni v obvestilu, sporni del pa se rešuje naknadno. Poudarja še, da v Obračunskem računu ni bila omenjena nobena dodatna obveznost tožene stranke in da pred dopisom z dne 4. 10. 2018 ni bila obveščena, da je kakšen obračun sporen. Navedeni Obračunski račun zato ni niti določitev roka za plačilo domnevne dodatne obveznosti niti ni poziv toženi stranki za plačilo odškodninske obveznosti. Tožena stranka nasprotuje očitkom o domnevnih postopkovnih kršitvah sodišča druge stopnje in meni, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 299. člena OZ.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena (371. člen ZPP). Ker dopuščeno vprašanje ne zaobjema postopkovnih kršitev, ni mogoče upoštevati revizijskih očitkov procesne narave (prim. še tretji odstavek 374. člen ZPP).

9. V obravnavanem primeru je sporno, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od pravnomočno naložene glavne denarne obveznosti.

10. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ureja prvi odstavek 378. člena OZ, ki nastanek te dodatne denarne obveznosti pogojuje z nastopom zamude s plačilom denarne obveznosti. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe se glede nastopa zamude opirajo na drugi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, če rok za izpolnitev ni določen. Drugi odstavek 299. člena OZ se glasi: »Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.« Kadar je rok za izpolnitev določen, pa upniku ni treba opraviti nobenih dodatnih dejanj za nastop zamude – dies interpellat pro homine, kot to določa prvi odstavek 299. člena OZ.

11. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da rok za plačilo v tem sporu prisojene glavne denarne obveznosti (tožbenemu zahtevku pripisuje odškodninsko naravo) ni bil vnaprej določen. Svojo odločitev je utemeljilo nadalje s stališčem, da vsebina Obračunskega računa ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu drugega odstavka 299. člena OZ. Zato je odločilo, da zamudne obresti začnejo teči z dnem 21. 10. 2018, ko se je iztekel rok za plačilo škode, ki ga je odredila tožeča stranka v dopisu z dne 4. 10. 2018, v katerem je opredelila še dolgovani znesek. Tožeča stranka se s tem ne strinja. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje uporabiti prvi odstavek 299. člena OZ. To svoje stališče je v reviziji podrobneje utemeljevala (med drugim) z naslednjim: (i) da je uveljavljala izpolnitveni (in ne odškodninski) zahtevek; (ii) da je bil dokončni rok izpolnitve vnaprej pogodbeno opredeljen; in (iii) da je bil ta konkretiziran z izdajo Obračunskega računa. Trdila je še, (iv) da je Obračunski račun v bistvu poziv upnika k plačilu in (v) da bi se tožena stranka morala zavedati škodljivih posledic, ker ni upoštevala pravilne cene storitev ter da zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se je tožena stranka šele s prejemom odškodninskega zahtevka zavedala svoje obveznosti, ko pa je bila ona tista, ki bi morala glavnico plačati v dogovorjenem roku.

12. Glede na navedeno mora revizijsko sodišče najprej odgovoriti na vprašanje morebitne pogodbene opredelitve glede roka izpolnitve za plačilo v tem postopku sporne glavne denarne obveznosti.

13. Pogodbene določbe na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo avtonomno pravno podlago za upravičeno pričakovanje, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom (pacta sunt servanda – prvi odstavek 9. člena OZ), in za zahtevke za primer kršitve pogodbenega dogovora. Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.

14. Revidentka v reviziji zatrjuje, da je bil s pogodbo, torej pogodbeno vnaprej opredeljen dokončni rok za izvršitev pogodbenih obveznosti in da je Obračunski račun le konkretizacija vnaprej dogovorjenega dokončnega roka za izvršitev obveznosti. Za utemeljitev teh trditev bi bilo treba glede na obrazloženo prej opredeliti konkretno vsebino pogodbe, ki ureja dokončni rok za izpolnitev sporne glavne denarne obveznosti, in s tem pogodbeno pravno podlago te prvine denarne obveznosti tožene stranke. Vendar v reviziji o tem ni zadostne opredelitve. Zgolj sklicevanje na 40. člen Splošnega dogovora (v prilogi A 27) ne zadostuje. Besedilo zelo obsežnega 40. člena Splošnega dogovora, ki je razčlenjen na odstavke, nadalje na točke odstavkov in pododstavke točk, zaobjema zelo raznolike vsebine, ki se nanašajo na izvedbo obračunov. Revidentka ni konkretizirala, kateri del besedila 40. člena Splošnega dogovora naj bi opredeljeval obveznost tožene stranke o roku za izpolnitev njene glavne denarne obveznosti. Revizijsko sodišče dodaja, da takšne vsebine v 40. členu Splošnega dogovora ni našlo. Revizijske trditve zato ne morejo izpodbiti stališča sodišča druge stopnje o upoštevnosti drugega odstavka 299. člena OZ.

15. Revizijsko sodišče mora odgovoriti tudi na vprašanje, ali je odločitev sodišča druge stopnje zmotna, ker bi se tožena stranka morala zavedati škodljivih posledic zaradi neupoštevanja pravilne cene storitev, da je bila na pravilnost cene opozorjena s strani Skupnosti zavodov socialnega skrbstva in da zato ne drži, da se je tožena stranka šele s prejemom odškodninskega zahtevka dne 5. 10. 2018 zavedala svoje obveznosti, ko pa je bila ona tista, ki bi morala glavnico plačati v dogovorjenem roku.

16. Razumeti je, da revidentka s temi trditvami izhaja iz odškodninske narave svojega zahtevka (na drugih mestih sicer trdi, da je narava njenega zahtevka izpolnitvena). Na toženo stranko namreč naslavlja očitek o zavedanju škodljivih posledic njenega ravnanja že pred seznanitvijo z zahtevkom tožeče stranke za plačilo škode (v prilogi A 20). Vendar revidentka ni pojasnila, kdaj v postopku naj bi z navedenim utemeljevala začetek teka zamudnih obresti dne 1. 3. 2018, revizijsko sodišče pa te utemeljitve začetka teka zamudnih obresti ni našlo. Sodišču druge stopnje zato ni mogoče očitati, da je morda ostala neizčrpana pravno pomembna trditvena podlaga v zvezi z nastopom zamude glede plačila glavne denarne obveznosti.

17. Revizijsko sodišče mora odgovoriti še na vprašanje, ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da vsebina Obračunskega računa v okoliščinah primera ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu drugega odstavka 299. člena OZ. Če je sodišče druge stopnje s tem v zvezi morda zmotno uporabilo drugi odstavek 299. člena OZ, bi bil kot datum nastopa zamude lahko upošteven 1. 3. 2018, kot je to presodilo sodišče prve stopnje. Revizijske trditve, da ta račun v bistvu predstavlja listino, s katero upnik dolžnika poziva na plačilo in s katero je določen rok za plačilo zneska navedenega v njem, bi bilo namreč mogoče razumeti, kot izpodbijanje navedene presoje sodišča druge stopnje.

18. Sodišče druge stopnje Obračunskemu računu ni pripisalo pomena opomina za plačilo vtoževane glavnice v smislu drugega odstavka 299. člena OZ, ker, kot je pojasnilo, je opomin lahko le tako upnikovo ravnanje, iz katerega nedvoumno izhaja, da se dolžnika poziva k izpolnitvi obveznosti. Temu kriteriju po presoji sodišča druge stopnje Obračunski račun ne ustreza, ker ta dokument opredeljuje storitve tožnice v bistvenem drugače, kot so opredeljene postavke iz vtoževanega (odškodninskega) zahtevka v vsebinskem, datumskem in zneskovnem pogledu. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi (med drugim) obrazložilo še, da iz Obračunskega računa izhaja, da se storitve tožeče stranke poračunavajo v znesku -11.406,57 EUR, medtem ko je tožeča stranka uveljavljala znesek 130.228,47 EUR, zato z Obračunskim računom ni zahtevala razlike med plačanimi zdravstvenimi storitvami in ceno, ki bi bila morala biti upoštevana. Ovrednotenja vsebine Obračunskega računa v tem kontekstu v izpodbijani sodbi revidentka ne izpodbija. Revizijske trditve, da Obračunski račun v bistvu predstavlja listino, s katero upnik dolžnika poziva na plačilo, so glede na navedeno zgolj pavšalne. Presoje sodišča druge stopnje, da Obračunski račun ni poziv k plačilu glavne denarne obveznosti v znesku, ki presega 130.000 EUR, v smislu drugega odstavka 299. člena OZ v opisanih okoliščinah primera ne morejo omajati.

19. Revizijske trditve glede na obrazloženo niso mogle izpodbiti nosilnih stališč sodišča druge stopnje. Odgovor na dopuščeno vprašanje je, da je ob pravilni uporabi drugega odstavka 299.člena OZ pravilna tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti.

20. O revizijskih stroških je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP ter v času oprave dela veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora toženki povrniti potrebne stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti glede na vrednost spornega predmeta v revizijskem postopku obsegajo nagrado za odgovor na revizijo (tretji odstavek tar. št. 21 OT) v višini 600 točk oziroma v znesku 360,00 EUR in 22 % DDV, kar znaša 439,20 EUR. Toženka plačila morebitnih zakonskih zamudnih obresti ni zahtevala.

21. Senat je sodbo sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 299/1, 299/2, 378, 378/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.01.2023

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYzMjEz