<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 3503/2019

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:I.IPS.3503.2019
Evidenčna številka:VS00059919
Datum odločbe:08.09.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba IV Kp 3503/2019
Datum odločbe II.stopnje:13.10.2021
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), Barbara Zobec, dr. Primož Gorkič, Marjana Lubinič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zakonski znaki kaznivega dejanja - skrivanje premoženja - oškodovanje tujih pravic

Jedro

Zakonski znak skrivanja premoženja med prisilno izvršbo je izpolnjen s takšnim dolžnikovim ravnanjem s svojim premoženjem, katerega namen je izogniti se plačilu dolga upniku. Obsojenka je z namenom preprečiti plačilo upnika skrila del svojega premoženja tako, da je svojega pooblaščenca nagovorila, da ji je denarna sredstva izročil v gotovini, namesto nakazal na njen transakcijski račun.

S svojim ravnanjem je sredstva pred oškodovancem skrila, saj ji je prenesla neznano kam in jih oškodovanec kot upnik v izvršbi ni mogel več doseči. Zavedala se je, da zaradi njenega ravnanja ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti upniku v izvršilnem postopku, kar spreminja naravo njenih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje in izkustveno kaže na obstoj zakonskega znaka skrivanja premoženja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 17. 5. 2021 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, pod posebnim pogojem, da oškodovanemu B. B. v roku šestih mesecev povrne 6.600,00 EUR premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem. Oškodovanca je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca, nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13. 10. 2021 pritožbo obsojenkinih zagovornic zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenko oprostilo plačila sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje iz razloga kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vlagata obsojenkini zagovornici zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovorila, da zatrjevani kršitvi kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka nista podani, saj je bila obsojenka spoznana za krivo, da je denar skrila s tem, ko je svojega odvetnika nagovorila, da ji je denar izročil v gotovini, namesto, da bi ga nakazal na njen transakcijski račun. Obsojenki se ne očita, da je denar skrila na odvetnikovem fiduciarnem računu. Vedela je, da je na njenem transakcijskem računu dovoljena izvršba, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da so v njenem ravnanju podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in njenima zagovornicama, ki sta se o njem izjavili in vztrajata pri navedbah v zahtevi.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenkini zagovornici v zahtevi uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljujeta z navedbami, da obsojenki očitano ravnanje ne izpolnjuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1. Navajata, da so bila obsojenki iz pooblaščenčevega fiduciarnega računa izplačana denarna sredstva, ki niso bila zarubljena. Premoženje ni bilo skrito in je bilo na fiduciarnem računu, na katerem odvetnik ločeno od poslovnega računa zbira in hrani sredstva svojih strank, sredstva na tem računu pa so premoženje stranke in ne imetnika računa. Obsojenka je s tem premoženjem razpolagala prosto, zato njeno ravnanje ne izpolnjuje zakonskega znaka njegovega skrivanja. Odvetnik je bil v skladu z mandatnim razmerjem dolžan izročiti obsojenki denarna sredstva, upnik pa je imel možnost na njih poseči z izvršbo. Oškodovančev pooblaščenec teh sredstev ni zarubil z rubežem terjatve, čeprav je že od 25. 9. 2017 vedel, da so na fiduciarnem računu obsojenkinega pooblaščenca. Zakonski znak, da naj bi obsojenka med izvršbo skrila del premoženja, zato ni podan. Zagovornici po vsebini uveljavljata še kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP in zatrjujeta, da ni podan obsojenkin motiviran naklep, saj je s svojim premoženjem, ki ni bilo zarubljeno, razpolagala prosto. Obsojenka ni vedela, da je oškodovanec zoper njo vložil izvršbo, saj je sklep o izvršbi prejela šele 25. 10. 2017. Zagovornici menita, da samo dejstvo neporavnane terjatve kaže na običajno civilnopravno razmerje, s katerim še niso uresničeni znaki kaznivega dejanja, sodišče pa je z navajanjem razlogov, ki temu nasprotujejo, kršilo kazenski zakon, zaradi nasprotij o odločilnih dejstvih v sodbi pa bistveno kršilo še določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori, kdor zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Storilec tega kaznivega dejanja je torej lastnik premoženja zoper katerega teče izvršilni postopek, sankcionirana pa so tista njegova ravnanja, ki v postopku prisilne izvršbe preprečijo poplačilo upnikove terjatve in s tem povzročijo njegovo oškodovanje.1 Zakonski znak skrivanja premoženja med prisilno izvršbo je izpolnjen s takšnim dolžnikovim ravnanjem s svojim premoženjem, katerega namen je izogniti se plačilu dolga upniku. Po presoji Vrhovnega sodišča so v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj se obsojenki očita, da je z namenom, da bi preprečila plačilo upnika B. B. v izvršilnih zadevah I 594/2017 in I 785/2017 skrila del svojega premoženja tako, da je svojega pooblaščenca C. C. nagovorila, da ji je denarna sredstva izročil v gotovini, namesto nakazal na njen transakcijski račun. Denarna sredstva je tako skrila in upnika ni poplačala ter ga je oškodovala za najmanj 6.600,00 EUR. Sicer pa zagovornici z utemeljevanjem v zahtevi, da obsojenkino ravnanje ne izpolnjuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja in je zato sodišče z navajanjem nasprotnih razlogov v sodbi, kršilo kazenski zakon, po vsebini izpodbijata dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Z navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, da je obsojenka v izvršilnem postopku skrila del svojega premoženja, pa po vsebini uveljavljata še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ni podana, saj je sodišče prve stopnje razloge za svoje zaključke v zvezi s tem odločilnim dejstvom navedlo v točkah 6 do 11 obrazložitve sodbe.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo tako razloge v zvezi z obsojenkinim zavedanjem v uvedbi izvršilnih postopkov zoper njo kot tudi v zvezi s skrivanjem sredstev pred oškodovancem. Ugotovilo je, da je o teku izvršilnih postopkov oškodovančev pooblaščenec odvetnik D. D. obvestil obsojenkinega pooblaščenca odvetnika C. C., ki je obsojenkinega pooblaščenca zaprosil, da naj spoštuje dopisu z dne 26. 9. 2017 priloženo sodbo in sklepa o izvršbi. Obsojenkin pooblaščenec je s tem seznanil obsojenko, ki je nato svojemu pooblaščencu grozila s policijo, če ji ne bo dal denarja. Sodišče je ocenilo, da je bil razlog za obsojenkine pretnje s policijo ravno v njeni seznanjenosti z vsebino dopisa o vloženi izvršbi, kar po njegovi oceni potrjuje tudi dopis njenega pooblaščenca oškodovančevemu pooblaščencu z dne 2. 10. 2017. Zaključilo je, da je odvetnik C. C. z vsebino dopisa z dne 26. 9. 2017 in prilog seznanil obsojenko še pred izplačilom gotovine, obsojenka pa je že vse od 29. 9. 2017 zagotovo vedela, da je zoper njo kot dolžnico izdan sklep o izvršbi in je tedaj zahtevala izplačilo denarja v gotovini, ki ga je odvetnik vsakokrat proti potrdilu tudi izročil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obsojenka ni imela drugega premoženja, s katerim bi se lahko oškodovanec poplačal v izvršbi, v celoti pa se je zavedala, da bi bila denarna sredstva, ki bi prišla na njen račun, zarubljena. Glede na to, da je bilo gotovine veliko več kot je znašala oškodovančeva terjatev, je zaključilo, da je že s tem brez dvoma izkazan njen namen preprečiti poplačilo upnika. S svojim ravnanjem je sredstva pred oškodovancem skrila, saj jih je prenesla neznano kam in jih oškodovanec kot upnik v izvršbi ni mogel več doseči, s tem pa je preprečila izvršbo in oškodovala upnika, ki ni prišel do poplačila. Kljub temu, da je vedela, da je takšno njeno ravnanje protipravno in se zavedala, da oškodovanca s tem oškoduje, je tako ravnala in je kaznivo dejanje zavestno in hote storila, torej s krivdno obliko direktnega naklepa. Zatrjevana kršitev zato ni podana, saj se je obsojenka zavedala, da zaradi njenega ravnanja ne bo prišlo do izpolnitve obveznosti upniku v izvršilnem postopku, kar ravno tako spreminja naravo obsojenkinih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje in izkustveno kaže na obstoj zakonskega znaka skrivanja premoženja. Kolikor se zagovornici z razlogi sodbe sodišča prve stopnje ne strinjata ter navajata, da obsojenka sploh ni vedela, da je oškodovanec zoper njo vložil izvršbo, pa želita le pod videzom zatrjevanih kršitev uveljaviti svoje videnje dogajanja in lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njo strinjalo.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenkinem premoženju.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 45081/2010 z dne 19. 12. 2013 in I Ips 52800/2011 z dne 7. 7. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 223, 223/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.12.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYxNzcy