<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep VIII Ips 24/2022

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:VIII.IPS.24.2022
Evidenčna številka:VS00060881
Datum odločbe:12.10.2022
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 789/2017
Datum odločbe II.stopnje:14.12.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti

Jedro

Iz navedenega izhaja, da je treba v tem sporu - v okviru postavljenih trditev strank - primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki imajo število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa ter tako preveriti, ali je tožnica, ki kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravi 360 ur NPO (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki na 30-tedenskih študijskih programih opravijo 270 ur NPO (in druge obveznosti). Tožnica je lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi tako, da se razveljavita sodba sodišča druge stopnje v delu II. točke izreka, ki se nanaša na drugi odstavek I. točke izreka in na IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ter v III. točki izreka, sodba sodišča prve stopnje pa v drugem odstavku I. točke izreka in v IV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni za obdobje od 1. 10. 2004 do 1. 9. 2009 obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 6.358,02 EUR, odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku (za plačilo razlike do vtoževanega zneska 25.678,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska) pa je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo še, da je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati in izplačati zamudne obresti za prikrajšanja pri plači od 1. 10. 2004 do 14. 7. 2009 od neto zneskov mesečnih prikrajšanj od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec vse do 14. 7. 2009, ob upoštevanju bruto zneskov, navedenih v izreku (prvi odstavek II. točke izreka), tako dobljeni znesek neplačanih obresti pa je dolžna plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila (drugi odstavek II. točke izreka), kar je zahtevala tožnica iz naslova zakonskih zamudnih obresti več, pa je zavrnilo (tretji odstavek II. točka izreka). Zaradi umika tožbe (plačilo 85.097,47 EUR) je postopek delno ustavilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v znesku 2.394,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo: - v prvem odstavku I. točke tako, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 7. 2008 (namesto 1. 9. 2009) obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 6.358,02 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila, kar je zahtevala tožnica več (prikrajšanja pri plači do 1. 9. 2009) pa je zavrnilo; - v prvem odstavku II. točke izreka tako, da je toženka dolžna tožnici plačati kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska 3.042,75 EUR za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2006, od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih neto zneskov prikrajšanja v navedenem obdobju, tj. od 6.dne v mesecu za pretekli mesec do 13. 7. 2006 pa je zavrnilo (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 22/2018 z dne 7. 3. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 37. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.) določa letno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev.

4. Tožnica z revizijo izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka v presežku do 25.678,08 EUR ter odločitev o stroških postopka. Navaja, da je toženka nezakonito izračunavala pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev na osnovi 40 tednov namesto 30 tednov. Pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev na letni ravni znaša 30 tednov, ne pa 40 oziroma 42 tednov, kar je študijska obremenitev študenta (37. člen ZVis). Osnova za izračunavanje mesečne plače je število ur neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO), opredeljenih v letni pedagoški najavi posameznega visokošolskega učitelja. Izračunavanje pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov, namesto na osnovi 30 tednov je povzročilo povečanje njene NPO iz 270 ur letno (9 ur x 30 tednov) na 360 ur letno (9 ur x 40 tednov), kar pa je imelo za posledico tudi neutemeljeno znižanje oziroma neupoštevanje števila ur DPO, zaradi česar je bila prikrajšana pri plači. To je posledica neenake obravnave v primerjavi z drugimi predavatelji na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Mariboru in v primerjavi z drugimi predavatelji na javnih višjih in visokošolskih ustanovah, saj naj bi za isto plačilo opravila več ur NPO oziroma DPO kot tisti, ki so izvajali 30-tedenski študijski program.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 128/2018 z dne 19. 6. 2018 revizijo zavrnilo, četudi je ugotovilo, da sodišče druge in prve stopnje pri zavrnitvi zahtevka nista pravilno uporabili materialnega prava, saj drugi odstavek 37. člena ZVis1 ne določa letne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev, ampak obremenitev študenta. Obenem pa se je strinjalo s stališčem sodišča druge in prve stopnje, da določitev plače in posledično odločitev o zahtevku ni odvisna od tega, ali je tožnica kot predavateljica sodelovala pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega študijskega programa, saj je toženka osnovno plačo obračunavala glede na tedensko obveznost (63. člen ZVis, 3. člen Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru (Merila)).

7. Ustavno sodišče RS je navedeno sodbo z odločbo Up-1181/18-22 z dne 12. 5. 2022 razveljavilo in zadevo vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Izhajalo je iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) stališče, po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen ZVis. Presodilo je, da ima izpodbijano stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako (9 ur tedensko) ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določeni obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju in pripravo predavanj). Ker je predpisani obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja.

8. Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je utemeljena.

10. Tožnica je bila pri toženki zaposlena kot visokošolska učiteljica - predavateljica s področja zdravstvene nege za nedoločen čas in s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Sodelovala je pri izvajanju študijskega programa s praktičnim usposabljanjem, kar je imelo za posledico izračun njene pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov letno. Vztraja pri plačilu ur, ki presegajo seštevek ur NPO in DPO za 30 tednov v študijskem letu.

11. Vrhovno sodišče v zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem, ki se nanaša na drugi odstavek 37. člen ZVis, odgovarja enako kot predhodno (kar izhaja že iz samega besedila določbe), in sicer da ta ne določa pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev, ampak vsebino in količino ur študijskega programa z vidika obveznosti študenta, in sicer na 20 do 30 ur tedensko in 30 tednov letno; če pa študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur tedensko in 42 tednov letno2.

12. Glede na širši okvir odločanja, ki ga je izpostavilo Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi, se vrhovno sodišče ob ponovnem sojenju ni ustavilo pri odgovoru na revizijsko vprašanje, temveč se je opredelilo tudi do podlage za presojo utemeljenosti zahtevka z vidika neenakega obravnavanja predavateljev glede obremenjenosti s pedagoškimi in drugimi obveznostmi.

13. Pri tem ugotavlja, da 63. člen ZVis (z naslovom Delovna in pedagoška obveznost) ne daje vseh odgovorov v zvezi z obsegom pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, znaša: - za docenta, izrednega in rednega profesorja 5 do 7 ur tedensko, - za višjega predavatelja, predavatelja in lektorja 9 ur tedensko, - za asistenta 10 ur tedensko (prvi odstavek). Neposredno tedensko pedagoško obveznost in njene oblike določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odstavek). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ: - 2 uri docentu, izrednemu in rednemu profesorju, - 3 ure višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju, - 4 ure asistentu (tretji odstavek). Neposredno tedensko pedagoško obveznost in največ 4 ure dodatne tedenske pedagoške obveznosti za druge visokošolske sodelavce določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom (četrti odstavek). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (peti odstavek). Glede na število študentov v skupini pri predmetu se docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju neposredna tedenska pedagoška obveznost lahko zmanjša za največ 2 uri (šesti odstavek). Docentu, izrednemu profesorju, rednemu profesorju, višjemu predavatelju, predavatelju in lektorju, ki opravljajo za delodajalca tudi raziskovalno in razvojno delo, se lahko neposredna tedenska pedagoška obveznost iz prejšnjih odstavkov sorazmerno zmanjša (sedmi odstavek). Merila za zmanjšanje neposredne pedagoške obveznosti določijo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov, jih med seboj uskladijo ter pošljejo reprezentativnim sindikatom, ki lahko v 15 dneh po prejemu nanje podajo mnenje. K merilom morajo rektorji univerz in dekani samostojnih visokošolskih zavodov pridobiti soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (osmi odstavek). Docent, izredni profesor, redni profesor, višji predavatelj, predavatelj, lektor, asistent in drugi visokošolski sodelavci lahko, če so za to zagotovljena sredstva, izjemoma na teden opravljajo pedagoško, znanstveno-raziskovalno, umetniško ali strokovno delo še največ 20% polnega delovnega časa tudi pri istem delodajalcu (deveti odstavek). Če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko visokošolski zavod sklene pogodbo o delu v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje deset mesecev v študijskem letu. Kdor ima sklenjeno delovno razmerje na področju visokošolskega izobraževanja v skladu s tem zakonom, mora pred sklenitvijo pogodbe o delu, predložiti soglasje delodajalca (deseti odstavek).

14. Zakon torej ne definira NPO niti ne določa njenih oblik, kar prepušča rektorju univerze oziroma dekanu visokošolskega zavoda ob pridobljenem soglasju pristojnega ministra. To pomeni, da se lahko oblike NPO med univerzami oziroma fakultetami razlikujejo, opredelitev NPO pa vpliva tudi na opredelitev posrednih pedagoških obveznosti.

15. Rektor Univerze v Mariboru je sprejel Akt o oblikah neposredne pedagoške obveznosti, po katerem so oblike NPO za predavatelje: predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji. Visokošolski učitelji na podlagi zgoraj omenjenih Meril opravljajo poleg NPO tudi drugo delo, in sicer posredno pedagoško delo (npr. mentorstvo, tutorstvo, priprave), osnovno raziskovalno in umetniško ter strokovno delo in sodelujejo pri upravljanju. Na podlagi Meril mora visokošolski učitelj za osnovno plačo opraviti 40-urni tedenski delovnik. Predavatelj mora opraviti 9 ur NPO tedensko (po potrebi pa še dodatno največ 3 ure DPO tedensko), od tega najmanj 5 ur predavanj, seminarjev in vaj. V času, ko ne poteka pedagoški proces, opravlja druge naloge (posredno pedagoško delo, osnovno raziskovalno, umetniško, strokovno delo, sodelovanje pri upravljanju).

16. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče RS v zgoraj povzeti odločbi, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov, pri čemer vsaka ura NPO implicira tudi določeni obseg ur drugih potrebnih opravil. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

17. Iz navedenega izhaja, da je treba v tem sporu - v okviru trditev strank - primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki imajo število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa ter tako preveriti, ali je tožnica, ki kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravi 360 ur NPO (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki na 30-tedenskih študijskih programih opravijo 270 ur NPO (in druge obveznosti). Tožnica je lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.

18. Ker sodišči druge in prve stopnje navedene primerjave zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista opravili, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu glede zavrnilne odločitve o prikrajšanju pri plači zaradi 40-tedenske pedagoške obveznosti, tj. sodbo sodišča druge stopnje v delu II. točke izreka v povezavi z odločitvijo sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka ter sodbo sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka, in odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da upoštevaje gornja stališča dopolni dokazni postopek in ponovno odloči o še preostalem zahtevku.

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

20. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
1 Člen 37 ZVis določa: Študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (prvi odstavek). Dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (drugi odstavek). Če narava študija to omogoča, se ne glede na določbe iz prvega in drugega odstavka tega člena s študijskim programom lahko prilagodita organizacija in časovna razporeditev predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov (izredni študij). Prilagoditev se opravi na način in po postopku, določenem s statutom (tretji odstavek). Na način in po postopku, določenem s statutom, se lahko s študijskim programom prilagodita organizacija in časovna razporeditev predavanj, seminarjev in vaj na umetniških akademijah (četrti odstavek).
2 Kot izhaja iz obrazložitve predloga ZVis (Poročevalec Skupščine RS, letnik XVIII, št. 27, 1992) je bil namen določbe po eni strani določitev maksimalne študijske obremenitve študentov, po drugi pa zagotovitev kvalitete študija. Drugi stavek drugega odstavka 37. člena ZVis je bil v besedilo zakona dodan kasneje, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu iz leta 2003 (ZVis-C). Razlog za spremembo je bila ureditev izobraževanja za regulirane poklice, saj je bilo ugotovljeno, da je v določenih primerih trajanje študija - merjeno v urah - prekratko, zaradi česar je treba na drugačen način urediti razmerje med teoretičnim delom študija in praktičnim izobraževanjem (Poročevalec DZ, št. 60, 2003).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 14/2
Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 37, 63

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.11.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYxNTU5