<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 47/2022

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:II.IPS.47.2022
Evidenčna številka:VS00059927
Datum odločbe:05.10.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 630/2020
Datum odločbe II.stopnje:16.12.2020
Senat:Karmen Iglič Stroligo (preds.), Jan Zobec (poroč.), Vladimir Horvat, Tomaž Pavčnik, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:GRADBENIŠTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro

Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave.

Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.173,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dejanski okvir spora

1. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- Tožnika sta lastnika pritlično-kletnega (polkletnega) stanovanja v večstanovanjski zgradbi na naslovu ... .

- Ta zgradba stoji na parceli št. 0000/11, k. o. 1370 Logatec in spada v območje Skladišča C3 »Ob potoku«. Gre za obnovljeno domačijo A. (nekoč mlin in žaga, zgrajena leta 1937), v Odloku o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3-»OB POTOKU« v naselju Logatec (v nadaljevanju Odlok)1 označeno kot zemljišče »B«, objekt št. 2.

- Zgradba, v kateri je stanovanje, se nahaja na poplavnem območju.

- Tožnika sta stanovanje kupila dne 20. 5. 2005 od osebe, ki ga je dne 20. 12. 2000 kupila neposredno od investitorja.

- Objekt št. 2, v kateri je stanovanje, je bil obnovljen in preurejen v večstanovanjsko zgradbo leta 2000; in takrat so se vselili tudi že prvi stanovalci.

- Investitor (A. d. o. o., Ljubljana) je gradil brez gradbenega dovoljenja, a je bila kasneje z gradbenim dovoljenjem Upravne enote Logatec z dne 17. 12. 2003 (št. 358-53/03-075) dovoljena legalizacija, nato pa dne 14. 9. 2005 s strani istega organa za ta objekt izdano še uporabno dovoljenje (št- 351-40/05-078).

- Do legalizacije omenjenega večstanovanjskega objekta je prišlo po Spremembah in dopolnitvah Odloka o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3-»OB POTOKU« v naselju Logatec (v nadaljevanju Spremembe Odloka)2, s katerim je bila namembnost območja domačije A. (zemljišče B) razširjena na gradnjo poslovnih objektov ali stanovanjskih objektov ali poslovno-stanovanjskih objektov ali stanovanjsko-poslovnih objektov (4. člen Sprememb Odloka).

- Gradbeno dovoljenje določa, da je kota pritličja objekta na 472,40 m nadmorske višine.

- V poplavah med leti 2008 in 2010 je stanovanje zalila voda naraslega potoka Logaščica.

- Zaradi posledic poplav tožnika stanovanja ne uporabljata.

- Iz mnenja Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, v skladu s katerim je treba po 3. členu Odloka sanirati objekte domačije A. (za katero Odlok v istem členu predpisuje, da mora biti njen celoten kompleks ohranjen in obnovljen), izhaja, da se domačija A. lahko obnovi v dimenzijah in na koti, »kot je do sedaj«, lahko pa se objekt poruši ter se zgradi nov, prav tako v dimenzijah in na višini, kot je stari, le pritlični nivo je možno dvigniti za največ 0,50 m.

- Zgradba, v kateri je stanovanje tožnikov, leži na koti 471 m nadmorske višine, medtem ko je tlak prvega nadstropja na nadmorski višini 473,80 m.

Dopuščeni revizijski vprašanji

2. Po drugem odstavku 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), presegajo okvire dopuščene revizije. Zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

3. Revizija je bila dopuščena glede dveh vprašanj. Najprej, ali je toženka v okoliščinah konkretnega primera pri izdaji gradbenega in uporabnega dovoljenja ravnala protipravno, ter nato, ali je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke, ki je izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na poplavno ogroženem območju, in nastalo škodo na nepremičnini revidentov.

4. Vprašanji sta med seboj povezani in pogojeni. Ker je protipravnost nosilna predpostavka oblastne odškodninske odgovornosti, v primeru, če sodišče ugotovi, da oblastno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, odpade potreba po izrekanju o vzročni zvezi. Enako velja v nasprotni smeri. Ker odgovornosti za škodo ni brez vzročne zveze med oblastnim ravnanje in nastalo škodo, se ob ugotovitvi neobstoja vzročne zveze ni treba izrekati o protipravnosti oblastnega ravnanja.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

5. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno in delno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo škodne nevarnosti in razsodilo, da je zahtevek za plačilo manjvrednosti stanovanja utemeljen po pravni podlagi.

6. Sodišče druge stopnje je spremenilo izrek sodbe v drugi točki in zavrnilo zahtevek za plačilo zaradi manjvrednosti stanovanja.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

7. V zvezi z dopuščenim vprašanjem revidenta zatrjujeta, da je Odlok zaradi poplavnega območja kjer leži nepremičnina, določal maksimalno absolutno koto, od katere dodatne tolerance niso dovoljene. Toženka je kljub prepovedi izdala gradbeno dovoljenje, ki ni bilo skladno s to prepovedjo in kasneje izdala uporabno dovoljenje, ki je še v večji meri odstopalo od prepovedi v Odloku. Nadalje je brez pravne podlage legalizirala objekt v nasprotju z določbami Odloka. Navedena ravnanja so protipravna ter v vzročni zvezi z nastalo škodo. Toženka je z izdanimi dovoljenji jamčila, da je objekt v skladu s prostorskimi akti ter da je objekt varen za uporabo. V nasprotnem primeru bi lahko tožnika odstopila od prodajne pogodbe, ki sta jo sklenila z investitorjem in prodajalcem. Izdana dovoljena pa so sanirala pravne napake na predmetni nepremičnini in tožnikoma onemogočila odstopiti od pogodbe.

8. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje navedbam tožnikov ter navaja, da so poplave izredni dogodek in da državi niso znane kote stoletnih voda. V času izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja veljavni občinski predpisi niso vsebovali podatkov o poplavno ogroženih območjih. Morebitnih napak v občinskih predpisih pa ni mogoče očitati toženki. Izdaja gradbenega dovoljenja ni povzročila zatrjevane škode, saj je bilo to izdano v skladu s predpisi (prostorskimi akti) in pomembnejše, škoda je bila posledica naravnih dogodkov.

Presoja utemeljenosti revizije

9. Revizija ni utemeljena.

Izhodiščna pojasnila

10. Tožnika zahtevata povrnitev škode, ki jima je nastala zaradi poplav v letih 2008-2010, torej zaradi naravnega pojava. Država za naravne pojave načeloma ne odgovarja. Vrhovno sodišče lahko zato samo ponovi, kar je povedalo že v sodbi in sklepu št. II Ips 169/2015 in kar bi moralo biti jasno vsakomur: »[T]emeljni vzrok škodnega dogodka je naraven pojav (obilno deževje). Za naravne pojave pa človek ni in ne more biti odgovoren.«3 Odškodninska odgovornost za škodo, ki je posledica naravnega pojava, je zato lahko vzpostavljena šele posredno - prek umetno vzpostavljene vzročne zveze z opustitvenim ravnanjem. To velja tako za civilnopravno (klasično) odškodninsko odgovornost, kot za javnopravno odškodninsko odgovornost zaradi oblastne protipravnosti. Tako je Vrhovno sodišče v prej omenjeni zadevi, ki je do sedaj edina, kjer se je pri odločanju o utemeljenosti revizije ukvarjalo z odškodninsko odgovornostjo države za škodo zaradi poplave,4 navedlo: »Prvi pogoj za to je, da bi odgovorna oseba z določenim ravnanjem lahko preprečila škodo, ki je posledica naravnega pojava, ali pa jo vsaj zmanjšala. Drugi pogoj pa je ta, da konkretni osebi sploh lahko pripišemo položaj odgovorne osebe. To je mogoče le tedaj, ko bi ta oseba škodo ne le lahko, marveč s konkretnim ravnanjem tudi morala preprečiti.«5 V nadaljevanju bo pojasnjeno, da pri odškodninski odgovornosti države za oblastno protipravnost to vprašanje zadeva pojem protipravnosti. Ta je tudi osrednja predpostavka te odškodninske odgovornosti (26. člen Ustave).

Vsebina oblastne protipravnosti

11. Javnopravna odškodninska odgovornost države ni urejena s posebnim zakonom. Celotna materija tega področja je normativno zgoščena v 26. členu Ustave, ki pomeni tudi edino pravno podlago za neposredno odškodninsko odgovornost države, kadar je ta posledica izvajanja oblasti. Ob odsotnosti posebnih pravnih norm o odškodninski odgovornosti države sodišča pojme iz 26. člena, kot so protipravno ravnanje, škoda, povzročitev in povrnitev škode, napolnjujejo z vsebino obligacijskega prava, tj. področja civilnega prava, ki obravnava obveznostna razmerja med enakopravnimi posamezniki.6 Nosilna predpostavka te odgovornosti je protipravnost, katere vsebino napolnjuje sodna praksa. Predpostavke odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost, ki se nominalno prekrivajo s predpostavkami civilne odškodninske odgovornosti, je treba uporabljati s prilagoditvijo značilnostim pravnega razmerja posameznika z državo.7 To posebej velja za pojem protipravnosti. Člen 26 Ustave govori le o predpostavki »protipravnost«, ne pa tudi o krivdi. Javnopravni odškodninski koncept protipravnosti je namreč drugačen od civilnega (v katerem se v odškodninskopravnem razmerju srečujeta dva pravno enakopravna, prirejena subjekta) ravno zato in toliko, ker je, in kolikor je, absorbiral krivdo. Pri oblastni protipravnosti se zato sprašujemo o dolžnem oblastnem ravnanju države kot oblastne entitete, in ne o posameznih izvrševalcih te oblasti.8 Odločilno vlogo igra zato merilo protipravnosti. To mora biti prilagojeno posebnostim javnopravne odškodninske odgovornosti.9

12. Ko gre za upravne (in sodne) odločbe, velja načelna premisa, da nezakonitost ali siceršnja nepravilnost še ne pomeni protipravnosti, za katero bi država (ali lokalna skupnost) odškodninsko odgovarjala. Podana mora biti kvalificirana protipravnost v smislu odstopa od ustaljene upravne (ali sodne) prakse, očitne napačnosti ravnanja ali zlorabe položaja.10

Presoja protipravnosti pri izdaji gradbenega dovoljenja

13. Za kvalificirano protipravnost v obravnavanem primeru nikakor ne gre. Gradbeno dovoljenje, s katerim je bila dovoljena legalizacija večstanovanjskega objekta, v katerem je stanovanje tožnikov, je bilo izdano na podlagi projekta, ki je bil izdelan v skladu s prostorskim aktom, v konkretnem primeru z Odlokom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1).11 Ta je sicer res nomotehnično skromen, mestoma nejasen in pomanjkljiv. Vendar te slabosti in pomanjkljivosti ne segajo v domeno tožene stranke. Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave. V Odloku predvideno sanacijo objektov domačije A., ki je po določbi 3. člena namenjena ohranitvi in obnovitvi, je bilo treba izvesti »skladno z mnenjem in smernicami, ki jih je pripravil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Tržaška cesta 4, Ljubljana« (3. člen Odloka). S spremembami Odloka je bila domačija A. namenjena gradnji stanovanj, najnižja kota nadmorske višine za objekt, v katerem je stanovanje tožnikov, z Odlokom neposredno ni bila predpisana, v mnenju Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pa je predvideno, da se domačija A. lahko obnovi v dimenzijah in na koti kot do sedaj, lahko pa se objekt tudi poruši in se zgradi nov, prav tako v dimenzijah in na višini, kot je stari, le pritlični nivo je v tem primeru možno dvigniti za največ 0,50 m.

14. Upravni enoti zato ni mogoče očitati, da bi pri izdaji gradbenega dovoljenja ravnala protipravno, še manj, da bi ravnala kvalificirano protipravno - samovoljno, brez preučitve prostorskega načrta ali v očitnem nasprotju z njim. Revizijsko sodišče lahko le pritrdi pritožbenemu sodišču, da organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje, ni mogoče očitati, da bi spregledal Odlok, ali da bi z gradbenim dovoljenjem določil drugačne pogoje, kot izhajajo iz Odloka.12 Prav ima to sodišče, ko pove, da »[k]er iz Odloka izhaja, da se objekt domačije A. obnovi oziroma rekonstruira na mestu, kjer stoji in z enakim tlorisom kot star objekt, UE ni imela podlage, da bi določila tako koto za gradnjo, kot je bila v Odloku predpisana za novozgrajene objekte.«13 Kote, na katere se sklicuje revizija, namreč niso bile določene za domačijo A., temveč za novozgrajene stolpiče.14

15. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje tudi, ko le-to pove, da »[d]ržava z izdajo gradbenega dovoljenja ne ščiti tistega, ki gradi oziroma lastnika nepremičnine, zato ni njena naloga, da presoja možnost, če bo v primeru hudih padavin prišlo do škode«.15 V tem smislu se je v omenjeni sodbi in sklepu št. II Ips 169/2015 Vrhovno sodišče že izreklo.16 Temu stališču pritrjuje tudi pravna doktrina.17 Vrhovno sodišče ne vidi razlogov, da bi v tej zadevi od tega stališča odstopilo. Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora – ZureP-1, ki je veljal v spornem času),18 medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami – ZVNDN)19 ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN). Zato tudi revizijski očitek, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano kljub temu, da Logaščica ni bila zaščitena z nasipom, kar nalaga osma točka 24. člena Odloka, ni utemeljen. Naloga organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja je namreč preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ukrepi protipoplavne zaščite, kot je zaščita potoka Logaščica z nasipom, pa so naloga občine in ne investitorja. Zato v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ta vprašanja ne morejo biti predmet presoje – kot tudi protipoplavna zaščita ne more biti del projekta novogradnje.

16. Gradbeno dovoljenje sicer res ne predpisuje hidroizolacije kletnih prostorov. Vendar je ob odsotnosti trditev tožnikov, da bi hidroizolacija kletnih prostorov preprečila škodo od poplav (tožnika namreč kot vzrok za nastanek škode zatrjujeta prenizko nadmorsko višino njunega stanovanja), pomembno tudi, da organ tožene stranke pri izdaji gradbenega dovoljenja niti v tem pogledu ni ravnal protipravno. Iz osme točke 24. člena Odloka namreč ne izhaja jasno in nedvoumno, da se zahteva za hidroizolacijo kletnih prostorov nanaša tudi na domačijo A. (ki je bila le prenovljena - rekonstruirana in ne na novo zgrajena), in ne le na novozgrajene objekte. To, da izdano gradbeno dovoljenje za domačijo A. (objekt št. 2) ne zahteva hidroizolacije kleti, zato ne pomeni kvalificirane protipravnosti, kot je ta pojem oblikovala sodna praksa.

Glede vzročne zveze

17. Ker organ tožene stranke z izdajo gradbenega dovoljenja ni ravnal protipravno in ker zato ni izpolnjena nosilna predpostavka za njeno odškodninsko odgovornost, se Vrhovnemu sodišču ni treba izrekati o vzročni zvezi med izdanim gradbenim dovoljenjem, natančneje legalizacijo večstanovanjskega objekta (objekt št. 2 ) in škodo, ki je tožnikoma nastala zaradi poplav. In obrnjeno. Zaradi neobstoja vzročne zveze med izdanim uporabnim dovoljenjem in škodo zaradi poplav se ni treba opredeljevati do protipravnosti izdaje uporabnega dovoljenja.

18. Uporabno dovoljenje je bilo namreč izdano 14. 9. 2005, skoraj štiri mesece, odkar sta tožnika kupila stanovanje. Zato sta ona tista, ki sta bila zainteresirana za izdajo uporabnega dovoljenja in v katerih korist je bila dovoljena uporaba njunega stanovanja. Postopek izdaje uporabnega dovoljenja ni namenjen temu, da bi lastnika nepremičnine, za katero se predlaga izdaja uporabnega dovoljenja, obvaroval pred njim samim,20 še posebej pa ni njegov smisel, da bi mu zagotavljal, ali, kot v obravnavanem primeru, olajševal uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca. Uporabno dovoljenje seveda tudi ne pomeni državnega jamstva za brezhibnost in solidnost nepremičnine, za katero je izdano. Stališče, da bi morala država ob izdaji uporabnega dovoljenja predvidevati, ali ne bo morebiti z zavrnitvijo zahteve za uporabno dovoljenje lastniku nepremičnine (ki si sicer prizadeva za izdajo uporabnega dovoljenja) olajšala uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, gre onkraj smisla in namena preverjanja pogojev za izdajo te upravne odločbe. Z izdajo uporabnega dovoljenja se namreč odpravlja upravnopravna ovira, ki je določena predvsem zaradi varstva javnega interesa.

19. Utemeljevanje vzročne zveze z oddaljenimi, od smisla in cilja uporabnega dovoljenja ločenimi potencialnimi možnostmi uveljavljanja nekaterih jamčevalnih zahtevkov zoper prodajalca nepremičnine, je umetno ter brez razumne povezave med zatrjevanim protipravnim ravnanjem, škodo in smislom domnevno kršenega predpisa, ki bi tu na silo skonstruiral vzročno zvezo. Vzročna zveza, ki je tako zelo oddaljena od naravne vzročnosti, kot je v obravnavanem primeru (ne smemo pozabiti, da je vzrok škode naravni dogodek), lahko temelji le na pravnem vrednotenju. Pri tem se je treba vprašati, ali je glede na vse okoliščine primera, upoštevaje namen kršenega predpisa, položaj strank upravnega postopka, njihove interese in oddaljenost posledice od vzroka škode, nastalo škodo mogoče pripisati domnevno protipravni izdaji uporabnega dovoljenja. Odgovor na to vprašanje je, da omenjene okoliščine konkretnega primera (oddaljenost zatrjevanega vzroka od posledice, interes tožnikov za izdajo uporabnega dovoljenja, smisel in namen postopka izdaje uporabnega dovoljenja) ne morejo utemeljiti pripisljivosti škode izdanemu uporabnemu dovoljenju. Ker sta bila tožnika takrat že vsaj publicianska lastnika stanovanja, bi ju škoda zaradi poplav, ki je, oziroma bi nastala ne glede na uporabno dovoljenje, v vsakem primeru prizadela. Škoda, ker naj bi tožnika z zavrnitvijo izdaje uporabnega dovoljenja lažje uveljavljala jamčevalne zahtevke zoper prodajalca, pa je plod gole špekulacije. Ker nima povezave s smislom in namenom uporabnega dovoljenja (odprava upravnopravne ovire, določene predvsem zaradi varstva javnega interesa), in ker je zato zunaj kroga predvidljivih posledic izdaje nezakonitega uporabnega dovoljenja, je vrednotno ni mogoče pripisati ravnanju organa tožene stranke.

Odgovor na revizijsko vprašanje

20. Odgovor na revizijski vprašanji je tako negativen. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

21. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnika z revizijo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa sta toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Toženka je upravičena do 2.173,62 EUR.

Sestava senata in glasovanje

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Uradne objave LN, št. 5/99 in nasl.
2 Uradne objave LN, št. 5/2002.
3 Sodba in sklep št. II Ips 169/2015 z dne 8. 12. 2016, t. 8.
4 Vrhovno sodišče je presojalo predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1316/2016 z dne 30. 11. 2017, kjer je šlo za v bistvenem isto dejansko stanje: za iste škodne dogodke, za škodo na stanovanju v isti stanovanjski stavbi, za isto gradbeno dovoljenje, tožniki pa so škodo utemeljevali z bistveno enakimi trditvami o protipravni izdaji tega dovoljenja. Predlog za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče zavrnilo (sklep št II DoR 48/2018 z dne 18. 4. 2018).
5 t. 9. sodbe in sklepa št. II ips 169/2015.
6 D. Možina, Komentar k 26. členu Ustave v: M. Avbelj, KURS-19, r.št. 11.
7 Prim. ibid.
8 Za odškodninsko odgovornost države je zato značilen fenomen razosebljene odgovornosti. Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, t. 13; sodbo št. II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019, t. 13; sklep št. II Ips 126/2019, II Ips 129/2019, II Ips 130/2019 z dne 29. 5. 2020, t. 24; sodbo št. II Ips 44/2021 z dne 1. 9. 2021, t. 12; sodbo in sklep št. II Ips 51/2021 z dne 21. 7. 2021, t. 22; sklep št. II Ips 14/2021 z dne 9. 2. 2022, t. 15.
9 D. Možina, Fault, Presumption of Fault, and Wrongfulness in the Yugoslav Obligations Act, Journal of European Tort Law, l. 21, št. 3, str. 241.
10 D. Možina, KURS-19, r.št. 24. Gl. tudi E. Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku, v: D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 163 in 164, kjer se avtor sklicuje na judikate III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 in III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013; gl. tudi sklep št. II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, t. 14 in sodbo št. II Ips 198/2018 19. 2. 2019, t. 13.
11 Uradni list RS št. 110/02.
12 T. 9 sodbe.
13 Ibid.
14 Vse to je natančno pojasnjeno tudi v že omenjeni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 316/2016, t. 11-13.
15 T. 10 sodbe.
16 Splošen očitek, da je država izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo na poplavnem območju, še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti države za škodo zaradi poplav. Gl. sodbo in sklep št. II Ips 169/2015, t. 12-14.
17 D. Možina, KURS-19, r. št. 37; isti avtor v: A. Galič, J. Kramberger Škerl, Liber Amicorum Dragica Wedam Lukić, Škoda zaradi naravnih pojavov: pomoč ali odškodninska odgovornost države in občine, str. 210.
18 Uradni list RS št. 110/02 in nasl.
19 Uradni list RS, št. 64/94 in nasl.
20 Prim. sodbo in sklep št. II Ips 169/2015, kjer je v t. 14 med drugim rečeno: »Stališče, da bi morala država pri izdaji gradbenih dovoljenj presojati, ali ne bo ob slehernih mogočih naravnih nesrečah prišlo do premoženjske škode, ker v nasprotnem primeru za to škodo odškodninsko odgovarja, bi bilo paternalistično in zato v nasprotju s konceptom liberalne države, utemeljene na konceptu človekovih pravic, ob hkratnem poudarku, da je posameznik v prvi vrsti sam odgovoren zase in za svoje premoženje.«


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 12
Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (1994) - ZVNDN - člen 37, 37/1, 37/2, 37/2-4
Zakon o graditvi objektov (2002) - ZGO-1 - člen 14, 14/1, 54, 66, 66/1, 66/1-1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) - člen 3, 24, 24-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYxNDAw