VSRS Sodba II Ips 11/2022

Jedro

Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju že v naprej uredili medsebojna razmerja po prenehanju sodelovanja.

Torej ne gre za za situacijo, ko dolžnik ni izpolnil že zapadlih denarnih obveznosti iz upniško dolžniškega razmerja, upnik pa je zato izkoristil oziroma zlorabil svoj prevladujoč položaj. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbenega razmerja, katerega podstat so predstavljala skupna vlaganja, povzročila položaj, ko se je najprej razbremenila izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti in obenem povzročila nastop v naprej dogovorjene posledice - dokončne ureditve razmerij med strankama po prenehanju pogodbe. Tudi ni mogoče prezreti, da iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila tožena stranka tedaj šibkejša pogodbena stranka (obe pravdni stranki sta pravni osebi, tožena stranka celo gospodarska družba) in nenazadnje - tožena stranka tudi ni substancirano zatrjevala in dokazala nesorazmerja med vrednostjo omenjenih štirih igrišč in svojimi prispevki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka od tožene stranke primarno zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice na štirih peščenih teniških igriščih na delu treh parcel z različnimi variantami glede določitve oziroma izbire teh štirih igrišč in posledične parcelacije, oziroma izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice na deležu ½ teh nepremičnin, v zadnjem podrednem zahtevku pa je uveljavljala ugotovitveni zahtevek glede solastninske pravice na deležu ½ celote spornih zemljišč oziroma igrišč. Od tožene stranke zahteva tudi plačilo dosežene koristi, prejete na škodo tožeče stranke v višini polovice najemnine, ki jo tožena stranka prejema tudi za ta štiri sporna igrišča, in sicer za obdobja od odpovedi pogodbe 21. 1. 2015 do vložitve tožbe, to je za 35 mesecev v skupni višini 11.900,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je podana obveznost tožene stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na štirih peščenih teniških igriščih, na delu treh spornih parcel v korist tožeče stranke v obsegu parcel, ki bo določen s končno sodbo, in za plačilo zneska, ki ustreza višini neupravičene koristi od uporabe štirih peščenih teniških igrišč za čas od 21. 1. 2015 do 27. 12. 2017; odločilo je še, da je odločanje o višini zahtevka pridržano za končno odločbo. Kot nesporno je ugotovilo, da je tožena stranka prekinila Pogodbo o poslovnem sodelovanju in aneks ter zaključilo, da je besedilo 4. člena Dogovora o prehodu lastninske pravice na štirih igriščih na toženo stranko glede predvidenega pravnega učinka (causa) jasno, saj iz besedila izhaja, da je učinek v tem, da tožena stranka prenese lastninsko pravico na štirih igriščih na tožečo stranko. Ugotovilo je pomen uvodnega dela 4. člena Dogovora, da nastane posledica, če stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno. To pomeni predvsem primer prenehanja izvajanja ureditve iz dogovora in pogodbe, saj je njena odpoved po intenzivnosti skrajna stopnja motenosti za izvajanje dogovorjenih dejavnosti pogodbenih strank. Brezplačna uporaba teniških igrišč, ki se je po primarni ureditvi iz leta 1999 zagotovila z izročitvijo nalepk, po letu 2002 pa v obliki nadomestne izpolnitve (izplačilu denarne protivrednosti), tožeči stranki ni bila priznana kot darilo, temveč kot odmera za prispevek pri izgradnji zemljišč. Glede ugovora, da gre za komisorični dogovor, je zaključilo, da zaradi pravne narave obveznosti tožene stranke – odmene iz naslova preteklih vlaganj - določila 4. člena Dogovora s klavzulo lex commissoria ni mogoče primerjati. Tam pride predmet v last upnika, če dolžnik ne izpolni še nekaj nezapadlih denarnih obveznosti.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je ponovilo, da je logično, da sta se pogodbeni stranki v 4. členu Dogovora dogovorili, naj se njuna medsebojna razmerja uredijo, če bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno. Zato je stališče tožene stranke, da gre za komisorični dogovor, pravno zmotno. Tožena stranka dvoma ne more vzbuditi niti z navedbami, da tožeča stranka ni bila šibkejša stranka v razmerju do tožene stranke, saj tega sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 556/2020 z dne 20. 10. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Ali se mora posamezno določilo v sklenjenem dogovoru med strankama presojati z vidika narave in namena klavzule lex commissoria, da se ugotovi ničnost takšnega spornega določila, vsebovanega v sklenjenem dogovoru, in da se prepreči nastanek pravnih posledic, ki izhajajo iz ničnega določila.“

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

5. Tožena stranka je vložila revizijo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v roku 15 dni od dneva izdaje odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti obveznosti do dne plačila. Podredno predlaga, naj se reviziji ugodi in izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita in vrne zadevo v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo revizijske stroške tožene stranke v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

6. Navaja, da komisorni dogovor predstavlja Dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izbori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali če si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) sklenitev takšnega dogovora pred zapadlostjo terjatve izrecno prepoveduje v prvem odstavku 132. člena. Namen zakonske prepovedi je v tem, da se z njo prepreči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ko je dolžnik pogosto v denarni stiski in želi pridobiti posojilo; pa tudi v tem, da ima predmet zastavne pravice praviloma višjo vrednost kot zavarovana terjatev. Navedena določba torej varuje dolžnika pred zlorabo s strani upnika na način, da so take pogodbe, če ne vsebujejo ustreznih varoval v korist dolžnika, že po samem zakonu nične. Sodna praksa izrecno šteje, da so nični tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat kot komisorni dogovor oziroma nasprotujejo namenu dogovora komisornega dogovora, kot so na primer kombinacija prodajne in povratne prodajne pogodbe (sklicuje se na sodbo in sklep VS RS II Ips 427/2003), pogodba o finančnem lizingu (sklicuje se na sodbo in sklep VSL II Cp 2476/2009) ali kombinacija zastavitve in prodaje (sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 260/1999). Nični torej niso le klasični komisorni dogovori v zastavni pogodbi, temveč vsi dogovori med upniki in dolžniki, ki imajo naravo komisornega dogovora in omogočajo, da upnik neupravičeno prejme več, kot znaša njegova terjatev.

7. Pravdni stranki pa sta do 14. 4. 1999 sklenili Dogovor, ki v 4. členu določa, da v primeru, ko bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno, se tožena stranka obveže, da preidejo v lastništvo tožeče stranke oziroma njegovega pravnega naslednika štiri igrišča. S tem si je tožeča stranka izborila položaj, v katerem bo v vsakem primeru dobila ali donacijo oziroma odškodnino (kot eno izmed obveznosti po pogodbi) ali pa štiri nepremičnine (teniška igrišča) v lastni posesti. Pri tem ni natančneje določeno, kdaj se šteje, da pogodbena stranka ne more več izvajati svoje dejavnosti nemoteno, posledično pa tudi ni jasno, kdaj so pogoji za uresničitev dogovorjene pravne posledice izpolnjeni oziroma v katerem trenutku pride do aktivacije tega pogoja. Navedeno določilo Dogovora je zato klasičen primer določbe, ki vsebinsko predstavlja zakonsko prepovedani komisorni dogovor. S sklenitvijo Dogovora v zvezi s Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 14. 4. 1999 in aneksom z dne 26. 2. 2022 se je namreč med pravdnima strankama vzpostavilo upniško - dolžniško razmerje, v okviru katerega si je tožeča stranka v primeru izpolnitve povsem nejasnega pogoja izgovorila avtomatičen prenos lastninske pravice na štirih nepremičninah. S tem bi bila tožeča stranka neupravičeno okoriščena na račun tožene stranke, saj je vrednost navedenih nepremičnin nedvomno bistveno večja od vrednosti same terjatve v višini letnega prispevka v obliki odškodnine oziroma donacije. Dogovor namreč ne vsebuje varovalke, ki bi takšno okoriščanje tožeče stranke veljavno preprečila – na primer določilo, da se lahko terjatev tožeče stranke poplača šele iz izkupička od prodaje navedenih nepremičnin, ali pa določilo, da se tožeča stranka zaveže presežek vrednosti (to je razliko med terjatvijo in vrednostjo nepremičnin) toženi stranki izplačati po poprejšnji cenitvi nepremičnin s strani neodvisne tretje osebe. Da bi določilo 4. člena Dogovora bilo veljavno, bi bilo torej nujno, da bi bile hkrati natančno določene obveznosti in pravice pogodbenih strank, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi komisornega dogovora, česar pa Dogovor ne predvideva. Sodišči prve in druge stopnje sta vsebino določbe vseskozi utemeljevali le s poenostavljeno napačno razlago, da je namreč prehod lastništva posledica izpada odmene za prispevek pri gradnji igrišč. Morali bi po uradni dolžnosti ugotoviti ničnost Dogovora vsaj v delu, ki se nanaša na prepovedani komisorni dogovor, preostali del pa bi skladno z načelom favor contractus lahko ostajal še naprej v veljavi. Komisorni dogovor namreč ne predstavlja bistvenega pogoja ali nagiba, zaradi katerega je bil Dogovor sklenjen, zaradi česar bi bilo možno uporabiti institut delne ničnosti po 88. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Navedbe odgovora na revizijo

8. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

9. Poudarja, da je pravno vprašanje, ki ga je tožena stranka izpostavila v predlogu za dopustitev revizije, nekoliko nenavadno oziroma nerazumljivo, razumeti pa bi ga bilo na način, ali mora sodišče samoiniciativno oziroma po uradni dolžnosti posamezno določilo v sklenjenem dogovoru med strankama presojati z vidika narave in namena klavzule lex commissoria. V spornem primeru pa je sodišče sporno pogodbeno določilo presojalo tudi z vidika te klavzule in ugotovilo, da ne gre za tak primer. Tožena stranka v reviziji poskuša vsiliti obravnavo vprašanja, ali je glede na konkretne okoliščine primera pravilen zaključek sodišča, da v konkretnem primeru prepovedana lex commissoria ni podana. Pri tem enostavno predpostavlja, da gre za tako klavzulo. Zato poskuša doseči obravnavo izven dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo v zvezi z vprašanjem ali gre v konkretnem primeru za prepovedano lex commissoria, temveč ali ima sodišče specialna pooblastila v zvezi s presojo pogodbenih določil s tega vidika.

10. Ne glede na to se tožeča stranka opredeljuje tudi do revizijskih razlogov v smeri presoje 4. člena Dogovora z vidika omenjene klavzule. V tej smeri revizija ne navaja pravih vsebinskih argumentov. Ne upošteva dokaznega postopka in dejanskih zaključkov sodišča. Obširno citira dokazne ugotovitve sodišč in posebej izpostavlja posamezne izpovedbe zaslišanih prič ter listin. Sodišči sta ugotovili, da sta se pogodbeni stranki v 4. členu Dogovora dogovorili, naj se uredijo njuna medsebojna razmerja, če bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno, tako da se skupnost razdruži in da pridejo štiri igrišča v lastništvo tožeče stranke. 4. člen Dogovora se ne more primerjati s klavzulo lex commissoria , saj gre v tistem primeru za prenos predmeta v last upnika, če dolžnik ne izpolni nekaj še zapadlih denarnih obveznosti. Tožena stranka pa v reviziji ne izpostavi nobene okoliščine, ki bi bila ugotovljena in ki bi nakazovala, da gre v konkretnem primeru za enak ali bistveno podoben element, ki bi utemeljeval uporabo 132. člena SPZ. Komisorni dogovor je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izbori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev z zapadlostjo ne bo plačana, ali si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Smisel prepovedi je, da se z njo ne omogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski. V spornem primeru namreč ne gre za razmerje zastavni upnik – zastavni dolžnik. Tožeča stranka ni bila v nobenem močnejšem položaju, ki bi ga kot zastavni upnik izkoristila ob zastavitvi, niti ni bila dolžnik v denarni stiski ob zastavitvi oziroma v šibkejšem položaju, kvečjemu je to bila tožeča stranka. Obveznost tožene stranke ni bila zgolj donacija, temveč tudi druge obveznosti, tudi nedenarne. Tožena stranka ne izpolnjuje niti teh, saj je v celoti odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju. Tožeča stranka bi prejela nekaj, kar je tako ali tako njeno oziroma bi moralo biti njeno na podlagi skupne gradnje in dogovora o lastniških razmerjih. Pravdni stranki sta igrišči zgradili skupaj in svoja razmerja uredili na podlagi Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Do dogovora o nadomestni izpolnitvi je prišlo šele kasneje z aneksom iz leta 2002. Pravdni stranki sta uredili situacijo upoštevaje, da sta igrišči zgradili skupaj. Oškodovana bi bila zgolj tožeča stranka, ki je za potrebe svoje dejavnosti na močvirnatem zemljišču zgradila sporna igrišča in bi zaradi odpovedi pogodbe ostala brez možnosti uporabe skupnih igrišč. Revizijske navedbe, da komisorni dogovor ne predstavlja bistvenega pogoja in nagiba, zaradi katerega je bil Dogovor sklenjen, pa predstavljajo nedopustne novote, ki niso bile navajane niti dokazane.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje pravno pomembno dejansko stanje:

– Pravdni stranki sta 14. 4. 1999 sklenili pogodbo – Dogovor št. 1/99, v katerem sta ugotovili, da je na parceli 830/2 k. o. ... zgrajenih osem peščenih teniških igrišč, da je zemljišče last tožene stranke, igrišča pa sta zgradili skupaj.

– V 4. členu Dogovora je bilo določeno: „Da se v primeru, da bi obstajali razlogi, da stranki ne moreta več izvajati svoje dejavnosti nemoteno, tožena stranka obveže, da preidejo v lastništvo tožeče stranke oziroma njihovega pravnega prednika štiri igrišča.“ Dogovorili sta se tudi, da se lahko na igriščih izvaja dejavnost, za katero je registrirana tožeča stranka in da za urejanje medsebojnih odnosov skleneta posebno pogodbo, ki je sestavni del dogovora.

– V Pogodbi o poslovnem sodelovanju sta stranki nato uredili medsebojne odnose glede sodelovanja pri upravljanju igrišč in igranja tenisa v TRC ... ter opredelili medsebojne pravice in obveznosti. V 3. členu je bilo določeno, da bosta teniška igrišča uporabljali obe. V 4. členu je bila med drugim določena obveznost tožene stranke, da preda tožeči stranki 150 kompletov enotnih nalepk za potrebe kluba.

– Pravdni stranki sta 26. 2. 2002 sklenili Aneks k Pogodbi o poslovnem sodelovanju. Z njim sta spremenili 11. alinejo 4. člena pogodbe tako, da sta določili, da tožena stranka donacijo, ki je enaka protivrednosti vsakoletne prodajne cene za 150 kompletov enotnih nalepk, nakaže na račun tožeče stranke vsako leto do 15. marca.

– Tožena stranka je po odpovedi prenehala tožeči stranki izplačevati letni denarni znesek, ki je bil dogovorjen z aneksom, prenehale pa so tudi ostale pravice tožeče stranke in tudi obveznosti tožene stranke, na podlagi katerih je bila tožeči stranki v času trajanja pogodbe priznana pravica do uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov brez nadomestila. Brezplačna uporaba teniških igrišč, ki je bila zagotovljena z izročitvijo nalepk, kasneje pa v obliki nadomestne izpolnitve plačila denarne protivrednosti tožeči stranki, ni bila priznana kot darilo, temveč kot odmena za prispevek pri izgradnji igrišč. Obveznosti tožene stranke so tako predstavljale tudi nadomestilo iz naslova preteklih vlaganj tožeče stranke.

– Tožena stranka je prekinila Pogodbo o poslovnem sodelovanju in Aneks k pogodbi.

13. Vrhovno sodišče uvodoma predstavlja teorijo in svojo sodno prakso v zvezi s problematiko dopuščenega vprašanja. Teorija je v zvezi s prepovedjo komisornega dogovora (lex commissoria) iz 132. člena SPZ zavzela stališče. Gre za dogovor, s katerim si zastavni upnik pri zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni. Prepovedani komisorni dogovor je lahko sklenjen v zastavni pogodbi, v posebni pogodbi med zastaviteljem in hipotekarnim upnikom, lahko pa obstoj komisornega dogovora izhaja tudi iz kombinacije različnih pravnih poslov, ki jih skleneta zastavni upnik in zastavitelj.¹ Ratio prepovedi je preprečitev, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, saj je dolžnik takrat pogosto v denarni stiski in želi pridobiti posojilo. Predmet zastavne pravice ima praviloma tudi višjo vrednost kot zavarovana terjatev, zato bi bil tak dogovor neugoden za zastavitelja, še posebej, če upoštevamo, da bi bil v trenutku prilastitve ali prodaje vsaj del zavarovane terjatve navadno že plačan.² Prepoved komisornega dogovora velja le do zapadlosti zavarovane terjatve. Če zastavitelj po zapadlosti privoli v komisorni dogovor, to stori prostovoljno, saj ga zastavni upnik v to ne more prisiliti. Komisorni dogovor je v takem primeru eden od mogočih načinov realizacije zastavne pravice.³ Zastavitelj ve, da bo predmet zastave izgubil, ter lahko izbira med negotovo potjo prodaje na javni dražbi in komisornim dogovorom, če mu ga zastavni upnik ponudi.

14. Prepoved komisornega dogovora pa se ne omejuje na primere, ki so izrecno določeni v cit. zakonski določbi. Nični so tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat kot komisorni dogovor oziroma nasprotujejo namenu prepovedi komisornega dogovora, ki je obvarovati dolžnika pred upnikovo zlorabo tako, da upnik ne prejme več, kot znaša njegova terjatev.⁴ Zato so pogodbe ali kombinacije pogodb nične, če ne vsebujejo ustreznih varoval v korist dolžnika. Takšna je na primer kombinacija prodajne in prodajne ter povratne prodajne pogodbe, pri kateri zastavitelj proda stvar upniku, ta pa mu jo proda nazaj.⁵ Enako velja za pogodbe o finančnem leasingu, ki omogoča, da leasingodajalec obdrži ali proda predmet leasinga, ne da bi mu bilo treba presežek vrednosti vrniti dolžniku.⁶ Prav tako se je štela za nasprotujočo prepovedi komisornega dogovora kombinacija zastavitve in prodaje stanovanja upniku.⁷ Tudi iz novejše - sodbe VS RS III Ips 55/2019 z dne 10. 3. 2020 izhaja, da so nični tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat, kot bi ga imel komisorični dogovor iz cit. zakonske določbe.⁸

15. V konkretnem primeru gre za specifičen primer, ki pa ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče enačiti s prepovedano lex commissoria, kljub omenjeni razširjajoči razlagi navedene zakonske določbe, ki je prebila strogo jezikovno razlago zakona. Ugotovljene pravno odločilne dejanske okoliščine sodišč prve in druge stopnje ne omogočajo primerjave konkretnega primera z opisanima namenom in vsebino navedene prepovedi, ki bi narekovala uporabo najhujše obligacijske sankcije - ničnosti pogodbenega določila.

16. Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem sodelovanju že v naprej uredili medsebojna razmerja po prenehanju sodelovanja.

17. Torej ne gre za za situacijo, ko dolžnik ni izpolnil že zapadlih denarnih obveznosti iz upniško dolžniškega razmerja, upnik pa je zato izkoristil oziroma zlorabil svoj prevladujoč položaj. Tožena stranka je z odpovedjo pogodbenega razmerja, katerega podstat so predstavljala skupna vlaganja, povzročila položaj, ko se je najprej razbremenila izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti in obenem povzročila nastop v naprej dogovorjene posledice - dokončne ureditve razmerij med strankama po prenehanju pogodbe. Tudi ni mogoče prezreti, da iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila tožena stranka tedaj šibkejša pogodbena stranka (obe pravdni stranki sta pravni osebi, tožena stranka celo gospodarska družba) in nenazadnje - tožena stranka tudi ni substancirano zatrjevala in dokazala nesorazmerja med vrednostjo omenjenih štirih igrišč in svojimi prispevki.

18. Kot je bilo že poudarjeno, sta namen in vsebina omenjene prepovedi v upnikovem izkoriščanju svojega močnejšega položaja, predvsem v primerih, ko dolžnik zaide v v premoženjsko stisko. Zgoraj opisane okoliščine ne kažejo na te bistvene prvine obravnavanega instituta, ki bi lahko omogočile analogno oziroma smiselno uporabo navedenega zakonskega določila.

19. Revizijske navedbe, da v Dogovoru ni bilo natančno določeno, kdaj se šteje, da pogodbena stranka ne more več izvajati svoje dejavnosti nemoteno, posledično pa tudi naj ne bi bilo jasno, kdaj so podani pogoji za uresničitev dogovorjene posledice, presegajo okvire dopuščenega vprašanja, ki je lahko osredotočeno le na presojo o obstoju prepovedane lex commissoria, v zgoraj obravnavanem obsegu.

20. Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej, da sporno pogodbeno določilo ne vsebuje elementov prepovedanega komisornega dogovora.

Odločitev o reviziji

21. Revizija je ob povedanem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).

Sestava senata in glasovanje:

23. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tratnik M., Stvarnopravni zakonik (SPZ) s praktičnim komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 499. Primerjaj tudi tam citirano sodbo VS RS II Ips 260/1999 z dne 16. 12. 1999.
² Tratnik M., Ibid.
³ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 412/2006 z dne 27. 11. 2008.
⁴ Glej Tratnik M., Ibid, in tam citirano sodbo in sklep VS RS II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004.
⁵ Glej Tratnik M., Ibid, in tam citirano sodbo in sklep VS RS II Ips 427/2002 z dne 26. 8. 2004.
⁶ Glej Tratnik M., Ibid, in tam citirano sodbo in sklep VS RS II Cp 2476/2009 z dne 4. 11. 2009.
⁷ Glej Tratnik M., Ibid, in tam citirano sodbo II Ips 260/1999 z dne 16. 12. 1999.
⁸ Iz jedra zadeve: S prepovedjo komisoričnega dogovora, urejeno v prvem odstavku 132. člena SPZ, je zakonodajalec zagotovil varstvo zastavnega dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik v primeru neizpolnitve dolžnikovih obveznosti prejel stvar, vredno več od njegove terjatve dolžnika. Sprejeto je stališče, da so nični tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat, kot bi ga imel komisorični dogovor. Tak pravni posel je tudi kombinacija prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik proda stvar upniku, ta pa mu jo prek pogodbe o lizingu proda nazaj (sale and lease back).

Datum zadnje spremembe:

21.11.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 556/2020
• VSK Sodba Cpg 16/2023
• VSRS Sodba III Ips 55/2019