VSRS Sodba I Ips 26350/2020

Jedro

Vložnik ima prav, ko (smiselno) zatrjuje, da le ustrezna individualizacija obsojenčevih ravnanj omogoča učinkovito izvrševanje pravic obrambe. Le dovolj določno navedena izvršitvena ravnanja, ki naj bi konkretizirala znake kaznivega dejanja, so lahko predmet spora v dokaznem postopku in s tem predmet sodnega odločanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 300 EUR.

Obrazložitev

A.

1. V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Krškem obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter odločilo o plačilu stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, po uradni dolžnosti pa je v krivdoreku spremenilo časovni okvir dejanja. V preostalem je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2. Zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljal kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega zakona (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ter kršitev več določb Ustave. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo "razveljavi in obtožbo zavrne", podrejeno pa, naj zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Vložnik posplošeno uveljavlja več kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, ki jih med seboj prepleta. V zvezi z opisom kaznivega dejanja tako navaja, da opis "ni jasen" (kar po vsebini pomeni zatrjevanje kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), da opis ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja (kar po vsebini pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP) in da očitki niso "dovolj konkretizirani", s čimer naj bi bila kršena pravica do obrambe (kar po vsebini pomeni uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP), pri čemer zatrjuje tudi kršitev 269. člena ZKP. Tem očitkom se pridružuje tudi splošni očitek kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena, "ker sodišče ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev oziroma so ti nejasni in v nasprotju s samim seboj." Vložnik se, "v izogib ponavljanju", sklicuje na svoje navedbe v ugovoru zoper obtožnico in v pritožbi.

Vrhovno sodišče se pri odločanju omeji le na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), pod pogojem, da so njegove navedbe vsebinsko in formalno izčrpane v postopku z rednim pravnim sredstvom (peti odstavek 420. člena ZKP), in pod pogojem, da ne gre za uveljavljanje zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ni presojalo navedb v ugovoru zoper obtožnico (niti kršitev v zvezi s sestavo obtožnice) ali v pritožbi, ampak se je omejilo na konkretizirana zatrjevanja kršitev zakona, ki jih vsebuje vložena zahteva. Te so:

(i) očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede nekonkretiziranosti opisa kaznivega dejanja;

(ii) očitek, da opis kaznivega dejanja ne omogoča učinkovitega izvrševanja pravice do obrambe; in

(iii) očitek, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1.

6. Višje sodišče se je o očitkih nekonkretiziranosti kaznivega dejanja opredelilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Zavzelo je jasno stališče, da je mogoče v ravnanjih, ki jih vsebuje opis, prepoznati grdo in ponižujoče ravnanje, kar je ena od izvršitvenih oblik dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1. Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča je torej mogoče določbo prepoznati, da pritožbenih očitkov ni spregledalo in da pritrjuje pravnemu stališču sodišča prve stopnje. S tem je merilom obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča (prvi odstavek 395. člena ZKP) zadoščeno (prim., med zadnjimi, sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 28688/2017 z dne 10. 2. 2022, 11. točka obrazložitve).

7. Očitek, da dejanje ni opisano na način, ki bi omogočal učinkovito izvrševanje pravice do obrambe, je po svoji vsebini očitek nezadostne individualizacije ravnanja, ki se očita obsojencu. Tudi izrek obsodilne sodbe mora vsebovati "opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi" (četrti odstavek 364. člena ZKP, v zvezi z 269. členom in 354. členom ZKP).

Vložnik sicer večinoma razčleni posamezna ravnanja in ponuja lastno interpretacijo učinkov besed, ki jih je obsojenec izrekel oškodovanki (npr. njihove žaljivosti), ali lastno videnje dejanskih okoliščin zadeve in učinkov obsojenčevih ravnanj (npr. o vsebini prepovedi stikov z družinskimi člani in s prijateljicami, o prepovedi vožnje z avtomobilom in o oškodovankini prestrašenosti). V tem delu z zahtevo že izpodbija dejanske ugotovitve sodbe in z njimi ne more uspeti.

Pomembne so zato le navedbe, s katerimi vložnik zatrjuje nezadostno krajevno in časovno določenost obsojenčevih ravnanj ter vsebinsko nedoločnost dela opisa, zaradi česar naj bi bila njegova obramba osiromašena in skrčena na golo zanikanje obtožbenih očitkov. Vložnik ima prav, ko (smiselno) zatrjuje, da le ustrezna individualizacija obsojenčevih ravnanj omogoča učinkovito izvrševanje pravic obrambe. Le dovolj določno navedena izvršitvena ravnanja, ki naj bi konkretizirala znake kaznivega dejanja, so lahko predmet spora v dokaznem postopku in s tem predmet sodnega odločanja (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-6/93 z dne 1. 4. 1994, 12. točka obrazložitve).

V obravnavani zadevi je predmet spora večinoma časovno ohlapneje določen kot niz obsojenčevih ravnanj zoper oškodovanko med 17. 2. 2012 in 18. 12. 2019. Časovno podrobneje je zamejen dogodek v novembru 2019 z oškodovankinim begom pred obsojencem 18. 12. 2019 in njenim odhodom v varno hišo januarja 2020. Tudi del opisa ("po druženju z drugimi osebami očital neresnične stvari ....") ostaja vsebinsko presplošen. Vendar pa je iz preostanka opisa mogoče določno razbrati niz vsebinsko zadosti označenih prepovedi in izjav, ki jih je izrekel oškodovanki, njegovo nadziranje oškodovankinega osebnega življenja in končno dogodek v jeseni leta 2019 ter njegove posledice. Opisano je torej vsebinsko opredeljeno in navzven zaznavno ravnanje obsojenca, ki je bilo predmet osredotočenega dokazovanja, ne le z zaslišanjem oškodovanke, ampak tudi z zaslišanjem drugih prič in z izvedbo drugih dokazov. Okoliščina, da tista ravnanja, na katera opozarja vložnik, niso natančno časovno in krajevno opredeljena, ob takšnem stanju stvari ni pomembno; opisanih je dovolj okoliščin, ki omogočajo zanesljivo zamejitev obravnavanih dogodkov in s tem tudi učinkovito izvrševanje pravic obrambe. V tem kontekstu torej ne kraj in ne čas dogodka nista bistveni prvini spora (in še manj zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 61594/2013 z dne 5. 12. 2019). Bistvena je vsebina obsojenčevih ravnanj in izjav, ki jih je namenil oškodovanki.

8. In končno, vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona, ker naj opis ne bi vseboval znakov kaznivega dejanja. Vložnik to kršitev tesno prepleta z očitkom kršitev pravic obrambe ali z že izpostavljenimi očitki dejanske narave. Zato lahko Vrhovno sodišče - primerno skoposti navedb v zahtevi - na tem mestu ugotovi le, da je iz niza opisanih izjav, prepovedi in nadziranja oškodovanke, še posebej pa v dogodku iz novembra 2019, mogoče jasno razbrati obsojenčevo grdo in ponižujoče ravnanje, ki je nedvomno pomenilo zanikanje enakopravnosti oškodovanke kot partnerice v zunajzakonski skupnosti. To se je, nenazadnje, izrazilo v njenem begu pred oškodovancem in opustitvi dolgoletnega (skupnega) prebivališča. Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, zatrjevana kršitev ni podana.

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, deloma pa je zahteva vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi 95. člena ZKP, in na podlagi Zakona o sodnih taksah (tar. številke 7112, 71113 in 7152), upoštevajoč razpoložljive podatke o obsojenčevem premoženju in dohodkih.

11. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2022

Podobni dokumenti:

• VSC sklep II Kp 30619/2015
• VSC sodba II Kp 40425/2010
• VSK Sklep VII Kp 53004/2020