<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 48/2022


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:II.IPS.48.2022
Evidenčna številka:VS00060207
Datum odločbe:21.09.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 536/2022
Datum odločbe II.stopnje:30.03.2022
Senat:Karmen Iglič Stroligo (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Matej Čujovič, Vladimir Horvat
Področje:MEDIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:objava na svetovnem spletu - objava popravka - pravica do objave popravka - kolizija ustavnih pravic - razlogi za zavrnitev objave popravka - odklonilni razlog - vsebinsko zanikanje - vandalizem - očitek protispisnosti - direktna revizija - zavrnitev revizije

Jedro

Popravek je ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, pri čemer ustreza vsem merilom iz četrtega odstavka 26. člena Zmed.

Vandalizem je aktivnost z močno negativno konotacijo, saj gre za načelno zavržno in družbeno škodljivo dejanje, ne le zaradi objektivnega opredelilnega elementa - uničevanja stvari, temveč tudi subjektivnega, ki se kaže v odsotnosti razlogov za takšno početje. Prav zaradi teže očitka (da je izvajal vandalistična dejanja), je tožniku treba priznati možnost, da predstavi razloge za dejanje, ki ga je v članku mogoče razumeti kot vandalizem, tj. obešanje plakatov, saj z njimi posledično zanika goli vandalizem. Z objavo popravka s tako vsebino bralec dobi možnost sam ovrednotiti ravnanje protestnikov (obešanje plakatov) v luči njihovega razloga (protest).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 335,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik je od toženca, odgovornega urednika A., zahteval objavo popravka prispevka, ki je bil 31. 8. 2021 objavljen na spletni strani A.si z naslovom "(Foto) Kdo bo B. B. povedal: dovolj je vandaliziranja tuje lastnine in nizkotnih groženj v stilu afganistanskih talibanov!"

2. Zahtevana vsebina popravka se je glasila:

„ V članku z naslovom "(Foto) Kdo bo B. B. povedal: dovolj je vandaliziranja tuje lastnine in nizkotnih groženj v stilu afganistanskih talibanov!", ki je bil na A.si objavljen 31. 8. 2021, so zapisane neresnice o B. B.

Ni šlo za vandaliziranje stavbe Ministrstva za kulturo, ampak je B. B. sodeloval v protestni akciji zoper fašizem in nacizem, s katero je kot član Aktiva delavk in delavcev v kulturi zahteval od Ministrstva za kulturo, da Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot odvzame status kulturne organizacije v javnem interesu. Stavba Ministrstva pri tem ni bila poškodovana.

B. B. tudi ni podajal nikakršnih groženj, še zlasti ne „nizkotnih groženj v stilu afganistanskih talibanov.“ Zapis „Lej golazen ste. Golazen boste ostali, dokler se vas ne spuca.“, ki je v članku prepoznan kot grožnja, je izjava, ki jo je na družbenih omrežjih podal predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot.

Po pooblastilu B. B.,

Odvetniška pisarna Zakonjšek, d. o. o.“

3. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženec besedilo popravka objaviti najkasneje v roku 48 ur od prejema sodbe sodišča prve stopnje, na način, da bo popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava povsem enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša, pri tem jasno označiti, da gre za objavo popravka na podlagi sodbe, in citirati njen izrek ter tožniku povrniti 268,79 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora toženec tožniku povrniti 324,78 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dejanski okvir spora

5. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje:

- Toženec je odgovorni urednik medija – elektronske publikacije A.si.

- V navedenem mediju je bil 31. 8. 2021 objavljen članek z naslovom: „(Foto) Kdo bo B. B. povedal: dovolj je vandaliziranja tuje lastnine in nizkotnih groženj v stilu afganistanskih talibanov!“ in podnaslovom: „Kdo bo B. B. povedal: dovolj je!“ V navedenem članku je objavljena fotografija tožnika, podnaslovljena z besedilom: „Protestniki vandalizirali stavbo ministrstva za kulturo“, in fotografija protestnikov, podnaslovljena z besedilom: „B. B.“. Ob tožnikovi fotografiji je objavljena fotografija oken Ministrstva za kulturo, na katerih so obešeni plakati z besedami: „Lej golazen ste. Golazen boste ostali, dokler se vas ne spuca“, ki so v članku opredeljene kot grožnje. Nadalje je v besedilu članka zapisano, da so sporni plakat po oknih ministrstva obesili kulturniki. V članku je pod podnaslovom „Kdo bo B. B. povedal: dovolj je!“ navedeno še, da se je protestnikom Aktiva delavk in delavcev v kulturi in novinarjem pridružil še neformalni vodja levičarskih kolesarjev – B. B. Tožnik je v članku edini omenjen poimensko.

- Tožnik je od toženca, odgovornega urednika navedenega medija, 28. 9. 2021 zahteval objavo popravka. Toženec je zahtevo za objavo popravka prejel 30. 9. 2021, a v 48 urah od prejema zahteve popravka ni objavil.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila z objavljenim člankom prizadeta pravica oziroma interes tožnika. Povprečni bralec je ob branju članka namreč lahko razumel, da je (tudi) tožnik vandaliziral stavbo Ministrstva za kulturo, s tem povzročil škodo in po oknih tega ministrstva razobesil plakate z grožnjami: „Lej golazen ste. Golazen boste ostali, dokler se vas ne spuca.“ Dodalo je, da ni pomembno, ali se v obvestilu storitev dejanj očita večjemu številu oseb. V konkretnem primeru je tožnik kot eden izmed protestnikov poimensko izpostavljen. Pravico do objave popravka tako uveljavlja v svojem imenu in ne v imenu protestnikov. Popravek se nanaša na informacije o vandaliziranju stavbe Ministrstva za kulturo, nastali škodi in grožnjah na plakatih, nalepljenih na oknih ministrstva. Tožnik zanika tiste očitke v članku, ki ga neposredno zadevajo – vandaliziranje, izražanje nizkotnih groženj in nastanek škode na stavbi. Prav tako dodatno navede razlog za nahajanje pred stavbo Ministrstva za kulturo (protestna akcija) ter pri tem pojasni namen protestne akcije in pojasni, kdo je dejanski avtor groženj, ki se pripisujejo njemu in ostalim protestnikom. Popravek prav tako ni predolg. Zaključuje, da odklonitvena razloga iz druge in šeste alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) nista podana.

7. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se je tožnik odzval na tiste navedbe, ko so v spornem članku posegle v njegov interes. Njegov popravek je vsebinski - iz njega je jasno razvidno, katere navedbe zanika ter s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija/dopolnjuje. Tožnikov popravek ne vsebuje le golega zanikanja, temveč izpodbija in bistveno dopolnjuje navedbe s podatki, ki njegovo udeležbo na protestih postavljajo v drugačen kontekst, kot ga je povprečen bralec mogel razbrati iz spornega članka. S tožnikovim popravkom se lahko vzpostavi logičen diskurz, ki povprečnemu bralcu omogoča oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Vsebinska in količinska primerjava ne pokaže nesorazmerja v dolžini teksta prispevka in popravka.

Navedbe strank v reviziji

8. Toženec zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – protispisnosti in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 6. alineji prvega odstavka 31. člena ZMed). Navaja, da so protispisne ugotovitve sodišča druge stopnje, da se tožniku neposredno očita vandaliziranje tuje lastnine, povzročanje škode in podajanje groženj. Članek tožnika sicer umesti med protestnike Aktiva delavk in delavcev v kulturi, ki bi naj 31. 8. 2021 protestirali pred stavbo Ministrstva za kulturo in tam izobesili plakate z žaljivo vsebino, a teh dejstev tožnik ne zanika, temveč jih izrecno priznava. V članku je že zapisano, da je šlo za protest, zato ni potrebe po navedbi razloga za ta protest. Ugoditev zahtevku za objavo takšnega popravka bi posegla v pravico do svobodne gospodarske pobude. Vsebina spornega članka jasno prikazuje, kaj je mišljeno pod pojmom „vandaliziranje“, saj je bila ob članku objavljena fotografija, iz katere je razvidno, da so na steklih stavbe Ministrstva za kulturo obešeni plakati s sporno vsebino. Tožnik ne navaja, da so sporni plakati bili obešeni, temveč le zanika, da je bila stavba poškodovana. Slednje v članku ni bilo navedeno. Iz vsebine članka izhaja, da je očitek o podanih grožnjah letel na protestnike in ne na tožnika, saj ni nikjer razvidno, da se mu pripisuje avtorstvo spornega zapisa. Tako ni upravičen do objave popravka z vsebino, da gre za izjavo: „ki jo je na družbenih omrežjih podal predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot.“ Podana sta odklonitvena razloga iz druge in šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

9. Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da je toženec trditve v zvezi s prvim odstavkom popravka podal šele v reviziji, tako je v zvezi s tem prekludiran. Sporočilo članka ni v tem, da se je zgodil protest, ampak v očitku, da naj bi tožnik in drugi protestniki vandalizirali stavbo Ministrstva za kulturo. Popravek pojasni, da to ne drži, saj je šlo za sodelovanje v protestni akciji zoper nacizem in fašizem, s katero je kot član Aktiva delavk in delavcev v kulturi zahteval od Ministrstva za kulturo, da Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot odvzame status kulturne organizacije v javnem interesu, in da stavba ministrstva pri tem ni bila poškodovana. Trditev, da je s pojmom vandalizem mišljena zgolj dejavnost lepljenja plakatov, je podana prvič v reviziji in je zato prepozna. Prav tako se ne sklada z vsebino članka, saj je govora o vandaliziranju, ne da bi bilo natančneje pojasnjeno, katera ravnanja tožnika in protestnikov je kot taka razumeti. Tudi če bi se lepljenje plakatov štelo za vandalizem, se ima tožnik na tak očitek pravico odzvati s popravkom, da stavba ministrstva ni bila poškodovana. Iz članka jasno izhaja, da je zapis na spornih plakatih v članku označen kot grožnja in da je prav tožnik eden izmed tistih, ki je grozil. Pomembno je, da se v popravku izpostavi, da je izjavo, ki se v članku kot grožnja očita tožniku, na družbenih omrežjih podal predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, tj. predsednik društva, ki mu je ministrstvo podelilo status kulturne organizacije v javnem interesu, proti čemur tožnik (skupaj z drugimi) zaradi takih in podobnih izjav predsednika društva protestira. Toženec ne pojasni, zakaj je popravek predolg. Glede na to, da je zoper tožnika naperjen očitek tako glede vandaliziranja kot glede groženj, popravek ni predlog niti v strogo količinskem smislu niti ob upoštevanju vsebine tistih delov članka (besedil in fotografij), ki se nanašajo na tožnika.

10. V obravnavani zadevi gre za izjemen primer dovoljene revizije brez predhodne dopustitve (39. člen ZMed).

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

O očitani protispisnosti glede neposrednega očitka vandalizma, povzročanja škode in izražanja groženj

12. Očitek „protispisnosti“ (kot primer absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ne pa tudi takrat, kadar sodišče izvedene dokaze napačno oceni.1 Sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovilo, da se v spornem članku tožniku neposredno očita vandaliziranje tuje lastnine, povzročanje škode in podajanje groženj, ni zagrešilo protispisnosti, saj ta ugotovitev izhaja iz celovite ocene spornega prispevka. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da ta vsebuje več elementov, ki pri povprečnem bralcu ustvarijo sliko, da je tožnik (osrednji) akter protesta, čigar modus operandi je vseboval (tudi) elemente vandalizma in groženj v stilu afganistanskih talibanov.

O prekluziji toženca glede trditev v zvezi z zanikanjem prvega odstavka popravka

13. Toženec je že v odgovoru na tožbo izrecno navedel, da navedbe v popravku ne zanikajo, da je bil med prisotnimi tožnik, niti ne zanikajo obešanja plakatov. Čeprav se v okviru ugovorov, podanih v odgovoru na tožbo, ni izrecno omejil na odsotnost zanikanja v prvem odstavku popravka, iz obrazložitve izhaja, da so uperjeni prav v ta del popravka.

Izhodišče presoje – pravica do objave popravka kot izraz načela „audiatur et altera pars“

14. Pravica do objave popravka iz 26. člena ZMed omogoča posamezniku, ki ga določen medijski prispevek (obvestilo) neposredno zadeva, da se vključi v javni diskurz, ki ga poprej enostransko sproži avtor tega prispevka. Gre za zakonsko konkretizacijo človekove pravice iz 40. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Ta posamezniku omogoča učinkovito sodelovanje v javni razpravi, ki posega v njegovo pravico ali pravni interes. Ustavno sodišče je poudarilo, da je s tem, ko ima prizadeti možnost objave popravka, ustvarjeno neko ravnotežje in je varovano načelo enakosti orožij.2 Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ima prizadeta oseba z uresničitvijo pravice do popravka možnost vpliva na to, kako se predstavi javnosti, in sicer tako, da se pred istim forumom prikaže njena plat zgodbe. Tako se prelevi iz predmeta poročanja v enakopravno sodelujočega v diskurzu. Z objavo popravka se primarno varuje zasebni interes naslovnika, a se hkrati varuje tudi javni interes, ki izhaja iz potrebe po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti posameznik namreč dobi možnost, da je slišan („auidatur et altera pars“), javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje o prispevku.3 Pravica do popravka navsezadnje omogoča korekcijo morebitne zlorabe medijske svobode.4 Pravica ali interes sta lahko prizadeta z vsakršnim objavljenim besedilom, ne glede na vsebino in ne glede na zvrst. Popravek se lahko nanaša tudi na mnenjske in samo dejstvene (preverljive) vsebine.5

O obstoju odklonitvenega razloga iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed

15. Pravica do objave popravka posega v medijsko svobodo, ki izvira iz pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) in pravico do svobodne gospodarske pobude lastnikov medijev (74. člen Ustave), saj odgovornim urednikom (pogosto mimo njihove volje) narekuje brezplačno objavo vsebine, ki jo je pripravil imetnik pravice do objave popravka spornega prispevka. Odgovorni uredniki ne morejo odločati o vsebinskem konceptu objavljenega popravka, enako kot prizadeta stranka ni mogla odločati o vsebinskem konceptu spornega prispevka. To kolidirajočo naravo je treba upoštevati pri sprejemu ukrepov za varstvo pravice do objave popravka. Opraviti je treba torej tehtanje, katera pravica bo v konkretnem primeru imela prednost. K iskanju ravnovesja je pristopil že zakonodajalec, saj je prizadetemu priznal pravico do popravka, a jo je omejil z odklonitvenimi razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMed.6

16. Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje, kakšna mora biti vsebina popravka: v ožjem smislu gre za zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, v širšem smislu pa za navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če popravek vsebinsko ne ustreza tem merilom, to pomeni odklonitveni razlog (negativno predpostavko) za njegovo objavo iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Navedena določba izrecno zahteva, da popravek zajema ožji in širši kontekst. Odgovorni urednik zahtevani popravek zavrne, če v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem hkrati ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.

Presoja okoliščin konkretnega primera

17. Iz vsebine popravka je mogoče izluščiti dva očitka, in sicer očitek sodelovanja v skupini protestnikov, ki je izvajala dejanja z elementi vandalizma, ter očitek izražanja groženj, „v stilu afganistanskih talibanov“.

18. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je iz tožnikovega popravka razvidno, katere navedbe zanika ter s katerimi dejstvi in okoliščinami jih izpodbija oziroma dopolnjuje. Tako je popravek ciljno usmerjen in tematsko ostaja znotraj meja tistega, kar posega v tožnikovo pravico oziroma interes, pri čemer ustreza vsem merilom iz četrtega odstavka 26. člena ZMed. Tožnik najprej zanika (po njegovem mnenju) napačno oziroma neresnično dejstvo, da ravnanje protestnikov (med katere sicer sodi tudi sam) pomeni vandalizem. Pri tem se ne ustavi pri golem zanikanju, temveč ga utemelji s tem, da stavba ministrstva ni bila poškodovana – prikaže druga dejstva, ki spodbijajo navedbe o vandalizmu. Vandalizem namreč pomeni uničevanje tujih stvari, ki imajo neko praktično in/ali estetsko vrednost za lastnika (oziroma širšo skupnost, če gre za stvari, ki služijo javni rabi).

19. Toženec popravka v tem delu ne problematizira, a meni, da tožnik ni upravičen pojasnjevati razlogov za protest. S tem stališčem se ni mogoče strinjati. Vandalizem je aktivnost z močno negativno konotacijo, saj gre za načelno zavržno in družbeno škodljivo dejanje, ne le zaradi objektivnega opredelilnega elementa - uničevanja stvari, temveč tudi subjektivnega, ki se kaže v odsotnosti razlogov za takšno početje. Vandalizem je torej uničevanje brez razlogov, iz gole objestnosti („uničevanje zaradi uničevanja“). Prav zaradi teže očitka (da je izvajal vandalistična dejanja), je tožniku treba priznati možnost, da predstavi razloge za dejanje, ki ga je v članku mogoče razumeti kot vandalizem, tj. obešanje plakatov, saj z njimi posledično zanika goli vandalizem. Z objavo popravka s tako vsebino bralec dobi možnost sam ovrednotiti ravnanje protestnikov (obešanje plakatov) v luči njihovega razloga (protest). Kajti, tudi če je del besedila resničen, lahko njegova umestitev v kontekst in selektivnost pripeljeta do napačnega vtisa o nekem posamezniku (ali njegovem ravnanju).7 Tožnik z objavo popravka dobi možnost, da pred istim forumom predstavi svojo plat zgodbe, bralcem pa je prepuščeno, da presodijo, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.8 V zvezi s tem je treba poudariti, da normativna opredelitev 40. člena Ustave in določb šestega oddelka ZMed ne predvidevata, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno ali neresnično. Prav tako ni zahteve po resničnosti ali točnosti vsebine popravka. Institut pravice do popravka materialne resnice ne obravnava na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka.9

20. Tožnik se ustrezno odzove tudi na očitke o nizkotnih grožnjah v „stilu afganistanskih talibanov“. Te ga (skupaj z drugimi protestniki), enako kot prvi očitek, prikažejo v poudarjeno negativni luči. Izrekanje groženj že samo po sebi predpostavlja škodljivo ravnanje, ko pa se te grožnje opremi s pridevnikom „nizkotne“ in se jih predstavi kot takšne, kot jih izražajo afganistanski talibani, je graja posameznika toliko močnejša. Tožnik v popravku te grožnje najprej zanika, nato predstavi svojo plat zgodbe, tako da oriše kontekst ravnanja protestnikov (med katere sodi tudi sam). Pojasni namreč, kdo je v resnici avtor groženj, ki se pripisujejo njemu in drugim protestnikom, tj. ravno tisti, proti kateremu protestniki protestirajo. Gre za pomembno okoliščino, brez katere bi golo zanikanje očitka ostalo vsebinsko votlo. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da se s tožnikovim popravkom vzpostavi logičen diskurz, ki povprečnemu bralcu omogoča oblikovanje racionalnega stališča o prispevku.

O obstoju odklonitvenega razloga iz 6. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed

21. Toženec uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava tudi, ker bi naj bil podan odklonitveni razlog iz šeste alineje 31. člena ZMed, a tega ne argumentira. Vrhovno sodišče se v zvezi s to grajo strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da vsebinska in količinska primerjava ne pokažeta nesorazmerja v dolžini teksta prispevka in popravka. Upoštevati je namreč treba celotno grafično podobo in dejstvo, da je tožnik osrednji akter članka. Odklonitveni razlog iz šeste alineje prvega odstavka 31. člena ZMed zato ni podan.

Odločitev o reviziji

22. Revizija je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec v reviziji ni uspel, mora tožniku povrniti stroške, ki jih je ta imel s sestavo odgovora na revizijo, in sicer stroške nagrade pooblaščenca odvetnika za sestavo odgovora na revizijo v višini 450 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 270 EUR (OT, tar. št. 22/3), materialne stroške v znesku 5,40 EUR (2% od 270 EUR, OT, tretji odst. 11. člena) ter DDV v višini 60,58 EUR (22% od 275,40 EUR). Stroški skupaj znašajo 335,98 EUR. Navedeni znesek mora toženec tožniku povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

Sestava senata in glasovanje

24. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tako tudi sodba in sklep II Ips 302/2006 z dne 26. 4. 2007 in številne druge odločbe.
2 Odločba U-I-95/09, Up-419/09 z dne 21. 10. 2010.
3 Glej sodba II Ips 58/2020 z dne 23. 10. 2020.
4 S tem služi kot „dreser psov čuvajev demokracije.“ Tako: Lampe, R. in drugi, Medijsko pravo, Planet GV, Ljubljana 2009, str. 87. Podobno tudi: Farmany, P., v: Avbelj, M. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova gorica 2019, str. 393.
5 Testen, F., v Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 442.
6 Glej npr. II Ips 154/2015 z dne 20. 8. 2015.
7 Tako tudi: Pavčnik, T., Spremenjena pravica do popravka v predlaganem Zakonu o medijih, Pravna praksa, št. 43 (29), str. 15.
8 Prav tam.
9 Prav tam: Tak dokazni postopek bi praktično izničil pravico do popravka, katere bistvo je da se sliši druga stran, in to čimprej.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 39, 40, 74
Zakon o medijih (2001) - ZMed - člen 26, 26/4, 31, 31/1, 31/1-2, 31/1-6
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.11.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYxMjIz