<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 34177/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:I.IPS.34177.2015
Evidenčna številka:VS00059169
Datum odločbe:01.09.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba VII Kp 34177/2015
Datum odločbe II.stopnje:05.05.2021
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), Barbara Zobec, dr. Primož Gorkič, Marjana Lubinič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:šikaniranje na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepoved reformatio in peius - sprememba obtožbe - zavrnitev dokaznega predloga - ogled

Jedro

V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP.

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 720,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Kamniku je obsojenega A. A. pod tč. I/1, 2, 5, 6, 7 in 8 ter tč. II/9 izreka spoznalo za krivega sedmih kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod tč. I/3 in 4 izreka pa za krivega dveh kaznivih dejanj šikaniranja na delovnem mestu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 197. člena KZ-1. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po določitvi kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Oškodovance je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo ter odločilo o stroških kazenskega postopka. Pod tč. III izreka je na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo glede dejanja na škodo B. B.

2. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi zagovornika in tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v poseglo v odločbo o krivdi pod tč. I izreka in v abstraktnem delu in v konkretnih delih opisov kaznivih dejanj pod tč. I/1, 3, 4, 5, 6 in 7 izpustilo dele besedila v opredeljenem obsegu. Dejanje pod tč. I/3 je pravno opredelilo (le) kot kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu v temeljni obliki, torej po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Za to kaznivo dejanje je obsojencu v pogojni obsodbi določilo (nižjo) kazen tri mesece zapora, določeno enotno kazen zapora pa je znižalo na eno leto in deset mesecev. V preostalem je pritožbo zagovornika ter v celoti pritožbi državnega tožilca in pooblaščenke oškodovanke kot tožilke C. C. zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot so navedli uvodoma, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih kaznivih dejanj, podredno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru po drugem odstavku 423. člena ZKP predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili zagovorniki in v izjavi vztrajali pri navedbah ter predlogih iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

6. Zagovorniki uvodoma navajajo, da sta nižji sodišči kršili kazenski zakon s tem, ko sta ugotovili, da naj bi obsojenec neprimerno izražal kritiko, tj. na način, da je prizadel osebno dostojanstvo oškodovancev. S tem se ne strinjajo, saj obsojenec nikoli ni imel »namena, naklepa« kogar koli razžaliti, v zagovoru pa je pojasnil, da je »vse počel« z vidika vodje enote. Vsa »opozorila in komunikacija« se je nanašala zgolj na delo ter odpravljanje nepravilnosti. Po mnenju zagovornikov so oškodovanci skušali načrtno dodatno obremeniti obsojenca, sodišče prve stopnje pa ni »zadosti presodilo«, zakaj oškodovancem sploh verjame, obsojencu pa ne.

7. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je izredno pravno sredstvo samostojne narave, omeji le na preizkus tistih kršitev zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, na katere se vložnik substancirano sklicuje (t. i. strogo načelo dispozitivnosti – prvi odstavek 424. člena ZKP).1 To med drugim pomeni, da je v zahtevi treba določno pojasniti razloge, s katerimi se utemeljujejo zavzeta stališča. Povzete navedbe zagovornikov so prvenstveno scela nekonkretizirane, prav tako pa ne utemeljujejo uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Gre za posplošeno nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zaradi pavšalnosti navedb v zahtevi se odgovor Vrhovnega sodišča izčrpa pri ugotovitvi, da sta sodišči nižjih stopenj podali zadostne razloge o odločilnih dejstvih, vključno z obrazloženo dokazno oceno izpovedb oškodovancev, ki so v ključnih delih ovrgli obsojenčevo (zagovorno) zanikanje storitve kaznivih dejanj. Drugačna naziranja, ki merijo k neverodostojnosti oškodovancev, sodijo v sfero nedovoljenega zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Vložniki nadalje navajajo, da sta nižji sodišči kršili določbe kazenskega postopka. Sodišče v vnovičnem sojenju ne bi smelo dopustiti spremembe (širjenja) obtožbe, temveč bi moralo kot »podlago« za izpodbijano sodbo vzeti obtožni akt, kakršen je bil do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v prvotnem postopku. Obtožnega akta v ponovljenem sojenju ni dopustno širiti z novimi in drugačnimi očitki, še zlasti, ker v tej smeri ni bila podana pritožba državnega tožilca. »Primeroma« je takšen očitek pri oškodovanki D. D. (dejanje pod točko I/5 krivdoreka sodbe), kjer je bilo v novem sojenju dodano besedilo »ko mu je konec leta 2012 D. D. povedala, da želi v lokalno kriminalistično službo (LKS), in je A. A. vedel, da je v postopku umetne oploditve, ji je rekel, da ji odločbe ne bo izdal, ker rabi človeka in ne nekoga na papirju, ter ji posmehljivo rekel ’D. D., kaj boste vi delali v LKS?’«, prav tako pa besedilo »v januarju 2014, ko je bila na porodniškem staležu zaradi drugega otroka, je od E. E. po telefonu izvedela, da je slišal, ko je ... razlagal in se smejal, ko ni bila sprejeta za pomočnico ... «. Ker gre pri tem za dodano kriminalno količino, ne le za »modifikacijo opisa obtožnice«, obramba zatrjuje kršitvi 344. ter 397. člena ZKP.

9. Pregled procesnega stanja stvari, kolikor se nanaša na opis kaznivega dejanja pod točko I/5 pravnomočne sodbe (morebitnih drugih posegov v opise dejanj vložniki z ničemer ne substancirajo), razkrije, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v prvem postopku že izreklo sodbo dne 13. 7. 2018. Očitek, da je obsojeni vedel, da je oškodovanka v postopku umetne oploditve, zato je rekel, da odločbe o vstopu v LKS ne bo izdal, saj potrebuje človeka in ne nekoga na papirju (slednje vsebinsko ne pomeni nič drugega kot pogojevanje izdaje odločbe z vprašanjem porodniške odsotnosti), je vseboval že obtožni predlog, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo z dne 13. 7. 2018, je pa opredeljeni očitek izpustilo iz izreka sodbe. Zoper prvo sodbo je vložil pritožbo (tudi) državni tožilec, v pritožbi pa je (med drugim) izpodbijal t. i. redukcije krivdoreka v okvirih pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče je s sklepom z dne 21. 2. 2019 pritožbi tožilca glede predmetnega kaznivega dejanja v točki I/5 izreka ugodilo ter sodbo (tudi) v tem delu razveljavilo. To esencialno pomeni, da v delu konkretnega očitka na škodo D. D. ni prišlo do kršitve t. i. prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius) iz 385. v zvezi s četrtim odstavkom 397. člena ZKP, ki je smiselno uveljavljana v zahtevi, saj pritožba zoper prvotno sodbo ni bila vložena zgolj v obsojenčevo korist; nasprotno – pritožbi državnega tožilca v relevantni smeri je bilo ugodeno. Po prvem odstavku 397. člena ZKP pa sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju odloča na podlagi »prejšnje« obtožbe, tj. obtožnega predloga z vsebino, o kateri je odločilo z razveljavljeno sodbo.2 Prav to je sodišče storilo, zato so navedbe v zahtevi, da naj bi tožilstvo v novem sojenju »dodalo kriminalno količino«, protispisne ter zmotne, kar velja tudi za trditev, da tožilstvo zoper prvotno sodbo niti ni vložilo pritožbe. Do spremembe obtožbe v tem primeru v novem sojenju torej ni prišlo.

10. Ker obsojeni ni bil edini pritožnik zoper prvo sodbo, saj se je (tudi) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/5 pritožilo državno tožilstvo, pri doda(t)nem očitku v zvezi z obsojenčevim posmehovanjem oškodovanki, ki ni bila sprejeta za pomočnico ..., ne gre za spremembo obtožnega predloga v ponovljenem postopku, ki bi bila v nasprotju z institutom prepovedi spremembe na slabše. V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja namreč odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo.3 Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju,4 kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP, kot je pojasnilo že višje sodišče (točki 16, 23). Po prvem odstavku 344. člena ZKP sme tožilec spremeniti obtožbo med dokaznim postopkom, kadar spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožbi opredeljeno dejansko stanje. V scela utrjeni sodni praksi5 ni dvoma, da lahko tožilec spremeni obtožbo neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne; zadošča že njegova (drugačna) subjektivna ocena izvedenih dokazov, s čimer se zasleduje uresničitev načela materialne resnice. Pooblastilo za spreminjanje obtožbe samo po sebi ni v neskladju z obdolženčevimi jamstvi v kazenskem postopku, če tožilec pooblastila ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da nasprotna stranka varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremenjenih okoliščin ter spremembe obtožbe ne bi prišlo.6 Ključno je, da sprememba obtožbe ne okrni obsojenčeve pravice do obrambe, kar zajema ne le možnost, da vnaprej pripravi obrambo, pač pa tudi, da zaradi spremembe obtožbe ni prevaran ali spravljen v zadrego pri pripravi in predstavitvi obrambe ter da ni postavljen v položaj presenečenja.7

11. Zagovorniki v zahtevi niso zatrjevali kršitve nobenega od povzetih kriterijev. Da naj bi državni tožilec s spremembo obtožbe zlorabljal svoje pravice in obsojenca spravljal v položaj presenečenja, so navedbe, ki so prvenstveno neargumentirane, podane pa so bile šele v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, kar je po preteku 3-mesečnega roka za vložitev zahteve iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, ter so zato neupoštevne.8 Na tem mestu je moč odgovoriti, da dodajanje enega dogodka v serijo očitkov devetih kontekstualno primerljivih (kolektivnih) kaznivih dejanj, pri čemer gre za dogodek iz istega, v obtožnem predlogu že vseskozi opredeljenega časovnega obdobja, obsojencu pa se je že pred spremembo obtožbe očitalo zasmehovanje oziroma posmehovanje (tudi) oškodovanki D. D., po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da se je sprememba obtožnega predloga nanašala na drugo kaznivo dejanje, ki ne bi sodilo v okvir istih historičnih dogodkov (življenjskega primera). Hkrati ni moč trditi, da je bil obsojenec zgolj zaradi te spremembe (dopolnitve) obtožbe, ki je malodane malenkostne narave, postavljen v neugodnejši procesni položaj.

12. Po stališču zagovornikov sta sodbi nižjih sodišč obremenjeni s kršitvami določb kazenskega postopka tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo »bivše žene« obsojenca. Višje sodišče (točka 19) se je opredelilo, da sodišče prve stopnje res v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, v čemer pa je prepoznalo t. i. relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki ni vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče prve stopnje dokazni predlog dvakrat zavrnilo, medtem ko je argumente za táko odločitev podalo v zapisnikih o glavni obravnavi z dne 20. 11. 2019 in 6. 7. 2020. Kolikor je iz izvajanj v zahtevi mogoče prepoznati nestrinjanje s procesno presojo višjega sodišča, Vrhovno sodišče poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka moč vložiti le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne zadošča, da bi domnevne kršitve »mogle vplivati« na zakonitost sodbe, kot velja v pritožbenem postopku (drugi odstavek 371. člena ZKP). Vpliv manjka razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v izpodbijani sodbi na njeno zakonitost bi moral vložnik zahteve zatrjevati ter izkazati, pri čemer pa zagovorniki navajajo le, da bi izvedba zavrnjenega dokaznega predloga »lahko vplivala« na zakonitost sodbe.

13. Kolikor zahteva problematizira razloge za zavrnitev dokaznega predloga, češ da bi obsojenčeva bivša žena lahko na podlagi neposrednih zaznavanj izpovedala o načinu komunikacije in izražanja obsojenca ter o glasnosti njegovega govorjenja, kar bi lahko vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje, »še zlasti glede naklepa«, podatki spisa pokažejo, da obsojenec zaslišanja nekdanje žene F. F. na naroku dne 30. 10. 2019 sploh ni predlagal v zvezi s sluhom oziroma govorom, temveč je navajal, da bi izpovedala o tem, ali sta se razšla zaradi tega kazenskega postopka. Po zavrnitvi dokaznega predloga z obrazložitvijo, da zaslišanje predlagane priče ni v povezavi s kaznivimi dejanji, ki se očitajo obsojencu, je slednji na naroku dne 6. 7. 2020 (celo že v fazi besede strank) zaslišanje predlagal ponovno, tokrat pa z utemeljitvijo, da bi izpovedala o glasnosti njegovega govorjenja. Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je dokazni postopek natančno osvetlil dogodke, v katerih je obsojenec v pogovorih s podrejenimi vpil oziroma govoril bistveno glasneje kot sicer, zato izpovedba bivše žene ne bi pripomogla k ugotovitvi dejanskega stanja. Višje sodišče (točka 20) je pojasnilo, da je bilo dejstvo, ki naj bi se dokazovalo z izvedbo predlaganega dokaza, ugotovljeno že na podlagi drugih dokazov, in sicer izpovedb več prič ter mnenja izvedenca psihiatrične stroke.

14. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti bo z zatrjevanjem kršitev konvencijskih in ustavnih pravic zaradi zavrnitve dokaznih predlogov uspel, kadar ter kolikor pri odločanju o dokaznih predlogih sodišče ne bo sledilo v (ustavno)sodni praksi že ustaljenim merilom.9 V tej luči je povzete razloge za zavrnitev problematiziranega dokaznega predloga treba presojati v korelaciji z drugimi relevantnimi razlogi, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (str. 107-108), da je bil obsojenčev zagovor, da ni kričal na oškodovance, temveč da že običajno govori glasneje, kar je povezoval z naglušnostjo, izpodbit z mnenjem izvedenca otorinolaringološke stroke, ki je ugotovil, da stopnja izgube sluha pri obsojencu v obdobju 2001 – 2016 ni predstavljala ovire za normalno komunikacijo. Ne drži torej očitek vložnikov, da je sodišče spregledalo podatke, da se je obsojencu sluh »konstantno slabšal«. Prav tako iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da priče niso zaznavale, da bi obsojenec slabo slišal ali da bi mu bilo treba kaj ponovno povedati glasneje. Prvostopenjsko sodišče se je, sledeč izvedenskemu mnenju dr. Grosa, opredelilo (str. 21), da je starostna naglušnost obsojenca minimalna in ne vpliva na glasnost govorjenja. Na več mestih je obrazložilo, zakaj sledi zaslišanim pričam, vključno z oškodovanci, da je obsojenec nanje vpil oziroma kričal (npr. »živalsko drl« na G. G., drl »kot na psa« na H. H.), kar ni enako glasnemu govorjenju. Oškodovanci so izpovedali, da obsojenec ni kričal stalno (kar bi bilo življenjsko logično, če bi imel res težave s sluhom), pač pa »le« takrat, ko je šikaniral podrejene. Tudi višje sodišče (točka 18) je postavilo jasno ločnico med glasnim govorjenjem ter vpitjem. Pritrdilo je dokazni oceni sodišča prve stopnje tako v delu presoje mnenja izvedenca otorinolaringološke stroke kot delu izpovedb prič, kar pomeni, da imata obe sodbi razloge o odločilnih dejstvih.

15. Izkaže se torej, da je bila zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obsojenčeve nekdanje žene umeščena v celovito dokazno oceno, ob upoštevanju slednje pa je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen kot v spoznavnem smislu nepomemben (neuspešen). Pri tem sta nižji sodišči upoštevali merila, izoblikovana na podlagi 29. člena Ustave. Ugotavljanje, kako (glasno) je obsojenec doma govoril z bivšo ženo, nima relevantne zveze z okoliščinami izvrševanja kaznivih dejanj. Stališča zagovornikov, podkrepljena z obširnim povzemanjem izpovedb nekaterih prič, da je obsojenec govoril glasno že »po naravi« oziroma zaradi svojih osebn(ostn)ih značilnosti, pa predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Naposled vložniki ne morejo uspeti z izpostavljanjem okoliščine, da izvedenec otorinolaringolog z obsojencem ni opravil razgovora, temveč je mnenje izdelal le na podlagi medicinske dokumentacije. Obsojenec je bil namreč spoznan za krivega kaznivih dejanj, ki jih je izvršil v letih 2011 – 2014, zato razgovor v času sojenja, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje (2019), ne bi imel vpliva na razjasnitev odločilnih dejstev.

B-2.

16. Da je obsojencu storitev kaznivega dejanja na škodo I. I. dokazana tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu, je sodišče prve stopnje utemeljilo v I. točki razlogov, višje sodišče pa v točkah 33 – 40 obrazložitve, kjer je z zadostnimi in razumnimi razlogi odgovorilo na pritožbeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1 izreka, vključno z izpodbijanjem verodostojnosti oškodovanke. Zahteva za varstvo zakonitosti pod videzom uveljavljanja kršitve kazenskega zakona s ponavljanjem obsojenčevega zagovora, da ni kriv, saj je I. I. vzpodbujal, ne šikaniral, nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč, kar ni razlog za vložitev zahteve. Med drugim je višje sodišče (točka 39) z jasnimi razlogi pritrdilo zaključkom prvega sodišča, da obsojenec z omenjanjem »tamale« v telefonskem razgovoru ni meril na oškodovankino hči, temveč na oškodovankin spolni organ. Poudarilo je način govorjenja v konkretni interakciji (trikratna ponovitev vprašanja, kako je »vaša tamala«, s poudarjenim tonom) ter nevračanje klica po prekinitve telefonske linije, nato pa docela tehtno odgovorilo obrambi, da je brezpredmetno, če je obsojenec v pogovorih z drugimi osebami izraz »tamala« uporabljal (tudi) za otroka (hči). Posledično ne drži, da višje sodišče ni odgovorilo na predmetne navedbe pritožbe, kar bi predstavljalo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, nadaljnje zanikanje verbalnega spolnega nadlegovanja pa ne preseže zatrjevanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17. Višje sodišče (točke 41 – 43) je z ustrezno obrazložitvijo pritrdilo dokazni oceni sodišča prve stopnje (točka II) glede kaznivega dejanja na škodo E. E. Z navedbami v zahtevi, da sta priči I. I. in J. J., ki sta potrdili obremenilno izpovedbo oškodovanca dejanja pod točko I/2 izreka, zainteresirani za izid tega postopka, tj. neverodostojni, gre pa za konstrukt očrnitve obsojenca, zagovorniki ponujajo le nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč nižjih stopenj.

18. Odločitev nižjih sodišč (točka III prvostopenjske, točke 44 – 54 drugostopenjske sodbe) v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo H. H. zahteva izpodbija zgolj s ponavljanjem zagovora, da obsojenec na podrejene ni vpil, temveč glasno govoril,10 oškodovanca pa je po kršitvi hišnega reda, ko je prenočeval v prostorih ... , le opozoril. S tem zagovorniki (posplošeno) izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Obe sodišči (točka III/9 prvostopenjske, točka 45 drugostopenjske sodbe) sta se določno opredelili, da tako neprimerno vpitje kot poniževanje podrejenega s poseganjem v njegovo osebno dostojanstvo, četudi sledi zaznani kršitvi hišnega reda, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 197. člena KZ-1 v izvršitveni pojavni obliki psihičnega nasilja, zato o nakazani kršitvi kazenskega zakona ne more biti govora.

19. Glede kaznivega dejanja pod točko I/4 izreka na škodo K. K. vložniki uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka s trditvami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe preiskovalne sodnice L. L., da bi se spomnila, če bi se smejala predlogu za odreditev prepovedi približevanja, ki ga je pripravila oškodovanka. Navajajo, da takšna izpovedba priče negira izpovedbo oškodovanke o obsojenčevem šikaniranju, češ da se je sodnica smejala njenemu »opisu odredbe o prepovedi približevanja«. Oškodovanka ni verodostojna priča, saj njene izpovedbe ni potrdila nobena druga priča. V tem delu prvostopenjsko sodišče ni opravilo dokazne ocene, višje sodišče pa se ni izjasnilo o pritožbenih navedbah obrambe.

20. Zagovornikom ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je obremenilno izpovedbo oškodovanke ocenilo kot jasno, določno in prepričljivo, podrobno ter kronološko (točka IV/5). Opredelilo se je do izpovedbe L. L. (točka IV/7), ki se ni mogla z gotovostjo spomniti telefonskega pogovora z oškodovanko, v katerem je slednja poizvedovala o razlogih za domnevno »smejanje« preiskovalne sodnice, torej že pojmovno ne drži, da bi L. L. tak pogovor zanikala, kot je razumeti izvajanja v zahtevi. Prvostopenjsko sodišče (točka IV/8) je izpostavilo tudi, da je oškodovanka o tem domnevnem posmehovanju preiskovalne sodnice povedala že inšpektorju M. M., ko je ta opravljal razgovore s ... v zvezi z anonimnim pismom, prežetim z očitki zoper obsojenca. V posledici vsega navedenega je izpovedbi oškodovanke verjelo, višje sodišče (točki 56 – 57) pa je v povsem zadostni meri pritrdilo zaključkom prvega sodišča, da je njeni izpovedbi, ocenjeni v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, slediti. Sodbi nižjih sodišč torej vsebujeta o problematiziranih vprašanjih razumne razloge. Vložniki, ki v zahtevi že sami zatrjujejo »nepravilnost dokazne ocene«, ne uspejo preseči uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

21. V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo D. D. zagovorniki v zahtevi zgolj povzemajo odločitvi sodišč prve in druge stopnje ter krivdoreka sodbe pod točko I/5 z ničemer ne izpodbijajo.

22. Glede kaznivega dejanja na škodo N. N. je sodišče prve stopnje v točki VI navedlo obširne razloge v utemeljitev ocene izvedenih dokazov, vključno z oceno verodostojnosti (izpovedbe) oškodovanke. Višje sodišče (točka 73) se je v izogib ponavljanju izrecno sklicevalo na obrazložitev prvostopenjskega sodišča v točkah VI/5, 6, 8, 9. Vložniki s skopimi navedbami zatrjujejo kršitve določb kazenskega postopka, saj da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do konkretnih pritožbenih očitkov. Katere (relevantne) pritožbene navedbe naj bi bile prezrte, v zahtevi ne substancirajo. Zato je na mestu zgolj v sodni praksi utrjen načelni odgovor,11 da je procesni standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča drugačen (nižji) kot standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Ni obvezno, da se višje sodišče vselej decidirano opredeli do vseh pritožbenih navedb brez izjeme niti da ponavlja argumente prvostopenjske odločbe, kolikor z njimi soglaša.

23. V zvezi s kaznivim dejanjem na škodo O. O. vložniki pod videzom zatrjevanja kršitev določb kazenskega postopka podajajo lastno dokazno oceno izpovedbe oškodovanke, ki jo ocenjujejo kot neverodostojno (pričo). Nasprotujejo izčrpno obrazloženi dokazni oceni sodišča prve stopnje (točka VII), vključno z zaključki (točka VII/8), da je oškodovanka ves čas tega kazenskega postopka v obremenilni smeri izpovedovala smiselno enako, njene izjave pa so bile potrjene z navedbami drugih prič in ogledov prostorov na ... . Pritožbeno sodišče (točka 82) je pritrdilo prepričljivim pojasnilom prvostopenjskega sodišča, zakaj je izpovedbam oškodovanke sledilo. S pavšalnimi trditvami, da je oškodovanka neverodostojna priča, ker je spreminjala svoje izjave o »poteku dogodkov« ter ker ni predložila obsojenčevih SMS sporočil s spolno konotacijo, zagovorniki ne morejo uspeti, saj nestrinjanje z dokazno oceno pravnomočne sodbe ne utemelji procesnih kršitev. Enako velja za filigransko seciranje nebistvenih nians v izpovedbah oškodovanke glede agresivnega posega v spolno integriteto, ko ji je obsojenec ob voščilu za novo leto proti njeni volji v usta potisnil jezik.

24. Kot izhaja iz točke VII/6 prvostopenjske in točk 86 – 89 drugostopenjske sodbe ter iz podatkov spisa, je sodišče prve stopnje opravilo ogled pisarne, ki jo je leta 2013 – 2014 na ... uporabljal pomočnik ... . Ogled se opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje oziroma zaznavanje (245. člen ZKP). Ogled je potrdil izpovedbo oškodovanke, da je bilo izvedbeno mogoče, da jo je obsojenec v omenjeni pisarni povlekel prek mize, jo hotel poljubiti in ji govoril, »če mu da ljubčka«, ter izpodbit njegov zagovor, da to ni bilo možno. Ogledu sta prisostvovala tudi oškodovanka in tedanji (26. 11. 2019) ... R. R., ki k ogledu, kot pokažejo podatki spisa, res nista bila povabljena z obvestilom sodišča.12 Glede obveščanja o ogledu v fazi glavne obravnave zakon nima posebnih določb, smiselna uporaba 178. člena ZKP pa razkrije, da ima oškodovanka pravico biti navzoča pri ogledu (drugi odstavek), o čemer naj bi jo sodišče na primeren način obvestilo (peti odstavek). Predvsem pa odsotnost vabil oziroma obvestil v spisu, kar problematizirajo zagovorniki, ne utemeljuje nobene procesne kršitve, ki bi v škodo obsojenca vplivala na zakonitost sodbe. Enako velja za nasprotovanje upoštevanju izjave prisotnega R. R. o delovanju računalnikov, ki se že sicer ne nanaša na odločilna dejstva. Zahteva ne pojasni, katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče z omenjanjem R. R. izjave zagrešilo, zlasti pa ne zatrjuje vpliva na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

25. Odločitev nižjih sodišč glede kaznivega dejanja na škodo G. G. je v zahtevi izpodbijana z nasprotovanjem dokaznim zaključkom, da je obsojenec na oškodovance, vključno s G. G., vpil oziroma kričal. Pod videzom kršitve kazenskega zakona zahteva ne soglaša z oceno, da tudi s G. G. obsojenec ni zgolj »glasno govoril«, pri čemer so izpovedbo oškodovanca v tej smeri (točka VIII/7 prvostopenjske sodbe) potrdile priče S. S., B. B., O. O., J. J., Š. Š., E. E. in T. T. (točka VIII/8). Vložniki (podobno kot v delu zahteve, naslovljene »splošno o zatrjevanih razlogih«) selektivno ter zavajajoče ponujajo izsek mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. Rejca, v katerem se je izvedenec opredelil, da je bil obsojenčev govor »brez zadirčnih vložkov in povišanega tona«. Vendar je to veljalo za eksplorativno situacijo, torej za razgovor z izvedencem dne 22. 5. 2018, pri katerem si obsojenec »ni dopustil dejanj, ki bi lahko krnila njegov ugled« (list. št. 2367), nikakor pa ne za okoliščine, v katerih je obsojeni izvrševal kazniva dejanja.13 V izvajanjih zahteve niti v tem delu ni prepoznati navedb, ki ne bi bile v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP.

26. Glede kaznivega dejanja v zvezi z oškodovanko (kot tožilko) C. C. pod točko II izreka zagovorniki navajajo, da kaznivega dejanja po 197. členu KZ-1 ni mogoče storiti »izven službe«, v konkretnem primeru (tudi) na službenih izletih na hrvaški in slovenski obali v letih 2012 ter 2013, saj da naj bi bil zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja tudi kraj storitve. Takšno stališče pa je pravno zmotno. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče (točka 102) se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo14 opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela. Vrhovno sodišče naziranje sprejema, zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da obsojenec na službenih izletih ni mogel uresničevati zakonskih znakov kaznivega dejanja.

27. Prav tako je višje sodišče (točka 108) ustrezno odgovorilo obrambi, da je opis kaznivega dejanja v delu obsojenčevega vpitja na oškodovanko v zadostni meri konkretiziran. Obrazložilo je, da opis dejanja v tem delu vsebuje konkretizacijo časovne komponente (druga polovica leta 2011 in leto 2012), izvršitveno ravnanje obsojenca (»dretje« na oškodovanko, da ne zna pisati dopisov) ter specifikacijo okoliščin storitve (oškodovanka je morala mirno stati pred obsojencem), medtem ko je krajevni element (v prostorih ...) razviden iz uvodnega dela opisa v točki II krivdoreka sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja v problematiziranem delu ni nezadostno substanciran, zato obsojenčeva pravica do obrambe ni bila v ničemer okrnjena, drugih trditev pa vložniki ne ponudijo.

28. V preostalem zagovorniki že sami navajajo, da je sodišče prve stopnje »zmotno ugotovilo dejansko stanje«. S sklicevanjem na dele izpovedbe priče Z. Z. in vsebino nekaterih uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih skušajo prikazati, da obsojenec oškodovanke, ki naj bi bila sama s sabo kontradiktorna ter tudi zato neverodostojna, ni spolno nadlegoval. Dodajajo, da oškodovankine izpovedbe o dogajanju na Krku leta 2012 ni potrdila nobena druga priča, obremenilni priči V. V. in Ž. Ž., ki sta izpovedovala o izletu leta 2013, pa sta tesna prijatelja oškodovanke ter posledično neverodostojna. S temi navedbami, ki nasprotujejo drugemu odstavku 420. člena ZKP, obrazložene dokazne ocene sodišč (točka IX prvostopenjske, točke 103 – 106 drugostopenjske sodbe) ni mogoče izpodbiti.

B-3.

29. Na strani 15 zahteve vložniki poleg pavšalnega vztrajanja, da obsojenec ni ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, kar izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, neutemeljeno zatrjujejo, da nižji sodišči nista prepričljivo pojasnili zaključkov o ugotovljenem direktnem naklepu obsojenca. Sodišče prve stopnje je utemeljitev naklepnega ravnanja podalo pri presoji posameznih kaznivih dejanj (točke I/10, II/9, III/14, IV/14, V/14, VI/10, VII/10, VIII/11, IX/9). Razloge je preizkusilo še višje sodišče (točka 21), saj je presodilo, da so jasni in prepričljivi, ter sklenilo, da jim nima česa dodati.

30. Sklepno skušajo vložniki znova, a brez uspeha, vzbuditi dvom v verodostojnost oškodovancev, ki so ves čas postopka smiselno enako izpovedovali o (izvedbeno sorodnih) ravnanjih obsojenca, njihove izpovedbe pa so mestoma potrjevale tudi druge zaslišane priče. Višje sodišče (točka 27) je obrambna prizadevanja označilo kot neuspešen poskus diskreditacije oškodovancev. Druge navedbe v zaključnem delu zahteve so bodisi irelevantne (posledice kazenskega postopka za obsojenca) ali nesubstancirane do te mere, da je onemogočen preizkus njihove utemeljenosti (nekonkretizirano naštevanje domnevnih kršitev), oziroma temeljijo v drugačnih ocenah dejanskih okoliščin (obsojenčevo delo v »rangu najvišje kvalitete«).

C.

31. Zatrjevane kršitve niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

32. Ker vložniki z izrednim pravnim sredstvom niso uspeli, je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 720,00 EUR (šesti odstavek 3. člena in 7. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v povezavi s tar. št. 7113, 71113 ter 7152 taksne tarife). Taksa je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti kazenskega postopka ter premoženjskih razmer obsojenca kot taksnega zavezanca.

33. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
1 Npr. sodba VS RS I Ips 5797/2014-111 z dne 23. 6. 2016 in številne druge.
2 Horvat Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem; GV Založba, Ljubljana 2004, str. 858, tč. 2.
3 Sodba VS RS I Ips 81/2010 z dne 7. 10. 2010 (tč. 11).
4 Sodbe VS RS I Ips 14916/2010-139 z dne 13. 3. 2014, I Ips 1840/2010-43 z dne 7. 4. 2011, I Ips 176/2007 z dne 20. 12. 2007, I Ips 362/2001 z dne 6. 3. 2003.
5 Npr. sodba VS RS I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 in številne druge.
6 Sodba VS RS I Ips 18657/2014 z dne 6. 5. 2021. Prim. odločbo US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997.
7 Npr. sodbi VS RS I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 in I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010 ter številne druge.
8 Enako velja za izpodbijanje zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje A. B. v isti vlogi z dne 11. 10. 2021, ki je prepozno.
9 Npr. odločbe US RS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 8), Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne druge odločbe Ustavnega ter Vrhovnega sodišča: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) dokaz mora biti pravno upošteven, tj. relevanten; (4) obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen – če so drugi, prej izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do tiste mere, ko prepričanja o krivdi predlagani dokaz ne bi mogel spremeniti; (6) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, kolikor obramba izrecno predlaga izvedbo dokaza in zadostni dokaznemu bremenu glede obstoja ter pravne upoštevnosti dokaza; (7) takoj ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (8) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične ter konkretne dokazne ocene.
10 O tonalitetah obsojenčevega govora se je Vrhovno sodišče že opredelilo v točki 14 te sodbe.
11 Npr. odločbi US RS v zadevah Up-206/96 in Up-33/98, sodbe VS RS v zadevah I Ips 255/2006, I Ips 24/2007, I Ips 176/2009, I Ips 30515/2014 ter v številnih drugih.
12 V zapisniku o glavni obravnavi z dne 26. 11. 2019 (str. 10) je navedba »v sobo se povabi oškodovanko O. O.«.
13 Vložniki priročno ne upoštevajo ugotovitev izvedenca v istem mnenju z dne 24. 5. 2018, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo na str. 108-109 sodbe, tj. da je za obsojenca občutek veljave tako velikega pomena, da mu mestoma podredi tudi način komunikacije, ki lahko zdrsne pod nivo korektnega odnosa. Obsojenčeva sposobnost zavedanja lastnega ravnanja pa pri tem ni v ničemer okrnjena. Kot se je izvedenec opredelil med zaslišanjem na glavni obravnavi, se je obsojenec figurativne »hoje po robu« ves čas dobro zavedal; vedel je, da lahko s svojim početjem pri oškodovancih povzroča prestrašenost in občutja ponižanosti.
14 Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 (2. knjiga); Uradni list RS & Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 351, tč. 8.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 197, 197/1, 197/2.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 178, 178/2, 178/5, 245, 344, 344/1, 385, 397, 397/1, 397/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.11.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDYwODgw