<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep II Cp 3650/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.3650.2012
Evidenčna številka:VSL0077254
Datum odločbe:09.01.2013
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:vrnitev v prejšnje stanje - razlogi za zamudo - napačna vročitev - vročanje sodne pošiljke

Jedro

Stališče, da je napačna vročitev (vedno) zgolj pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog, je zmotno. Velja lahko le za tiste primere, ko napaka izvira iz sfere sodišča, ko je torej napačna vročitev posledica nepravilne odredbe za vročanje ali napake, ki jo zagreši sodni vročevalec. Če pa to stori poštno podjetje, ki je zgolj pogodbeni sodelavec sodišča pri vročanju, prizadeta stranka tako napako lahko uveljavlja kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožencev za vrnitev v prejšnje stanje. Obenem je tožencema naložilo, da morata tožniku povrniti 854,40 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženca se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očitata, da se ni opredelilo do vseh njunih trditev iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Poleg tega je brez prepričljivega pojasnila zavrnilo predlagane dokaze, s katerimi sta toženca nameravala pojasniti svojo opravičljivo "zmoto". Za povrh niti izvedenih dokazov ni dovolj skrbno in vsestransko ocenilo. Ni verjetno, da bi toženca z reklamami vred v smeti vrgla tako obvestilo o prejemu poštne pošiljke, kot tožbo, ki naj bi jo vročevalec pustil v predalčniku. Zgolj možnost, da se je sodna pošiljka založila, ni dovolj za odločitev o predlagani vrnitvi v prejšnje stanje. Tožencema ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem, izpodbijani sklep pa je tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga ne da preizkusiti. S tem so bile kršene tudi ustavne pravice tožencev do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Ugotovitev sodišča, da je napaka nastala na strani tožencev, je povsem arbitrarna. Ker je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno in v zadostni meri obrazložilo, tako da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Pri odločanju o predlogu ni spregledalo nobene relevantne trditve tožencev. Tudi za zavrnitev neizvedenih dokazov je v sklepu navedlo sprejemljive razloge. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato nista podani.

6. Po zaslišanju tožencev nadaljnje dokazovanje ni bilo več potrebno, upoštevaje zatrjevane razloge za zamudo. Toženca namreč vztrajata, da nista prejela tožbe, niti predhodnega obvestila o sodni pošiljki. Ker takšna trditev sama zase ne zadošča za vrnitev v prejšnje stanje, sodišču ni bilo treba o tem zaslišati še hčere tožencev kot priče. Dokaznega predloga za zaslišanje vročevalca, ki je izpolnil obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, pa toženca nista konkretizirala v skladu z 236. členom ZPP, saj nista navedla imena in priimka priče. Res sta predlagala poizvedbe pri Pošti M, vendar nista izkazala, da identitete priče sama nista mogla ugotoviti. Ker bi njuna pooblaščenka v skladu z 10. členom Zakona o odvetništvu lahko pridobila ta podatek, je sodišče prve stopnje predlagane poizvedbe utemeljeno zavrnilo.

7. Stališče izpodbijanega sklepa, da je napačna vročitev (vedno) zgolj pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog, je zmotno. Velja lahko le za tiste primere, ko napaka izvira iz sfere sodišča, ko je torej napačna vročitev posledica nepravilne odredbe za vročanje ali napake, ki jo zagreši sodni vročevalec. Če pa to stori poštno podjetje, ki je zgolj pogodbeni sodelavec sodišča pri vročanju, prizadeta stranka tako napako lahko uveljavlja kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Tudi v obravnavanem primeru se toženca sklicujeta na domnevno napačno ravnanje poštarja, vendar v svojem predlogu ne navajata nobene takšne okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom o vročitvi sporne sodne pošiljke. Res je malo verjetno, da bi toženca skupaj z reklamnimi pošiljkami nehote zavrgla tudi sodno pošiljko s tožbo, vendar je trditveno in dokazno breme o vzroku za zamudo na njuni strani; enako velja za dokazovanje, da tega vzroka nista sama zakrivila.

9. Iz obvestila o opravljeni vročitvi, ki ga je pošta vrnila sodišču, je razvidno, da je bilo tožencema v njunem hišnem predalčniku 30.1.2012 puščeno predpisano obvestilo o sodni pošiljki, 15.2.2012 pa še sporna sodna pošiljka s tožbo. Toženca sta bila tako obveščena o sodni pošiljki še pred svojo zatrjevano začasno odsotnostjo zaradi nege toženkinega očeta. Šele ob zaslišanju, torej prepozno, sta začela zatrjevati, da sta bila odsotna že pred 15.2.2012, ko je bila opravljena vročitev, medtem ko sta v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdila, da sta bila odsotna od 18.2.2012 dalje.

10. Tudi njune ostale trditve so deloma protislovne. Tako sta najprej trdila, da je poštar pustil obvestilo o sodni pošiljki, čeprav naj bi vedel, da sta odsotna, naknadno pa sta začela zatrjevati, da jima poštar ni pustil ne obvestila in ne tožbe. Obenem pa toženca nista navedla niti verjetnih razlogov o tem, zakaj naj bi poštar v njunem primeru tako ravnal, sodišče pa kljub temu obvestil o vročitvi. Res je, da napake ali celo zlorabe pri vročitvi ni mogoče vnaprej izključiti, vendar zgolj ugibanje o možnosti, da je prišlo do napake, ne zadošča. Končno bi se bilo mogoče zanesljivo prepričati o tem, ali je bila vročitev zares opravljena, z vpogledom v poštno knjigo, ki vsebuje evidenco priporočenih pošiljk, vendar toženca tega dokaza nista predlagala.

11. Sodišče prve stopnje je po navedenem upravičeno podvomilo o verodostojnosti njune trditve, da tožbe nista prejela. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na pravico do izvedbe (vseh) predlaganih dokazov, upoštevaje šibko in neprepričljivo trditveno podlago predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče druge stopnje zato zavrača tudi pritožbene očitke o domnevni kršitvi ustavnih pravic tožencev v postopku.

12. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Ko gre za vrnitev v prejšnje stanje, mora v skladu s prvim odstavkom 156. člena ZPP stroške vedno kriti stranka, ki se ji je zamuda primerila. Potemtakem toženca ne bi bila upravičena do povračila svojih stroškov niti tedaj, če bi s predlogom uspela.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep. Odločitev o zavrnitvi pritožbe po prvem odstavku 165. člena ZPP vključuje tudi priglašene pritožbene stroške tožencev.


Zveza:

ZPP člen 116, 236.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.04.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyOTUw