<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 68/2021

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2022:II.IPS.68.2021
Evidenčna številka:VS00056874
Datum odločbe:01.06.2022
Opravilna številka II.stopnje:VSK Sodba I Cp 457/2019
Datum odločbe II.stopnje:26.05.2020
Senat:Karmen Iglič Stroligo (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:delna ničnost posojilne pogodbe - oderuške obresti - oderuška pogodba - trditveno in dokazno breme - substanciranje trditev - razrahljana teoriija substanciranja - negativno dejstvo - prevalitev procesnega dokaznega bremena - prepozen dokazni predlog - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - soočenje prič s stranko - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro

Pravotvorno dejstvo, ki so ga bili dolžni zatrjevati in dokazovati toženci, je bila izpolnitev lastne obveznosti po posojilnih pogodbah in v skladu s temi pogodbami. Temu so zadostili s trditvijo, da je bil pogodbeno dogovorjeni (in v pogodbah kot glavnica zapisani) znesek dejansko izročen posojilojemalcu, tj. tožniku. Ker je bila izročitev dela zneska po sklenitvi pogodb nesporna, so trditve kvalificirali še z navedbo, da je bil preostanek (z navedbo, kolikšen) tožniku izročen že pred sklenitvijo pogodb, in sicer v gotovini. Po oceni revizijskega sodišča je taka trditvena podlaga, pa tudi dokazna ponudba (zaslišanje prvega in drugega toženca ter vpogled v posojilne pogodbe, ki imajo zaradi svoje oblike moč javne listine in v katerih je tožnik prejem denarja sam potrdil), zadostna in skladna z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v našem pravnem prostoru.

Še zlasti, kadar sporno dejstvo za nasprotno stranko pomeni negativno dejstvo, ji je v odvisnosti od uspeha dokazovanja prve stranke treba omogočiti predlaganje nasprotnih dokazov, s katerimi lahko ovrže prvotni dokaz - gre za prevalitev procesnega dokaznega bremena. Pravilo o pravočasnosti predlaganja dokazov je treba v takem primeru uporabljati prožno in z ozirom na to, da se bo včasih šele po izvedbi dokaza in seznanitvi z njegovo vsebino pokazalo, s čim mu je sploh mogoče nasprotovati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 2.668,87 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnik zatrjuje ničnost več posojilnih pogodb, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, v katerih je sam nastopal kot posojilojemalec, prva dva toženca pa kot posojilodajalca, v zavarovanje vračila posojila pa so bile ustanovljene hipoteke na nepremičninah, na katerih je tožnik s posojenim denarjem gradil stanovanja. Čeprav so bila posojila formalno brezobrestna, tožnik trdi, da je v resnici šlo za posojila z oderuškimi obrestmi, saj naj bi mu bil izročen le del zneska, navedenega v pogodbah, preostanek pa naj bi v resnici pomenile obresti, ki so na letni ravni presegale 70 %. Del stanovanj naj bi bil tožencem nato tudi prisiljen prodati pod ceno.

2. S primarnim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval ugotovitev delne ničnosti dveh notarskih zapisov posojilnih pogodb in sporazumov o ustanovitvi hipoteke s klavzulo izvršljivosti, in sicer SV 331/2013 z dne 11. 4. 2013 v znesku, ki presega 120.000 EUR, ter SV 433/2012 z dne 15. 6. 2012 in dodatka SV 489/2012 z dne 29. 5. 2012 v znesku, ki presega 50.000 EUR. Zahteval je tudi ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe hipotek pri petih stanovanjih, ki so bile ustanovljene v zavarovanje posojila. Prav tako je zahteval ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in razpolagalnega posla, s katero je tretji toženki prodal posamezne nepremičnine, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Od tožencev zahteva še nerazdelno plačilo 119.200 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. S podrednim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval izstavitev izbrisne pobotnice za izbris skupne hipoteke, ustanovljene s spornima notarskima zapisoma, in zaznambe neposredne izvršljivosti pri petih stanovanjih, in sicer od prvega toženca za znesek 310.000 EUR, od drugega toženca pa za znesek 75.000 EUR.

4. Sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe. Primarni tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo, delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer je prvemu in drugemu tožencu naložilo izstavitev izbrisnih pobotnic za izbris skupne hipoteke in neposredne izvršljivosti pri dveh spornih stanovanjih.1 Višji podredni tožbeni zahtevek, tj. glede preostalih treh stanovanj, je zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

6. Tožnik je na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 432/2020 z dne 18. 12. 2020 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v katerem zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

7. Revizija je bila vročena tožencem, ki v odgovoru predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

8. Pred sodiščema nižjih stopenj je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje:

‒ Tožnik je bil v časovnem obdobju, upoštevnem za obravnavano zadevo, samostojni podjetnik, ki se je že petdeset let ukvarjal z zidarstvom in gradbeništvom. Leta 2011 je v Kopru kupil dve parceli z namenom, da na nji zgradi večstanovanjsko stavbo s petnajstimi stanovanji za prodajo na trgu (le tri bi zadržal zase). Denar za nakup in gradnjo je pridobival sproti (npr. s prodajo ženinega stanovanja, s prodajo dela parcele A. A., s posojilom sorodnikov iz Makedonije ipd.).

‒ Ko mu je začelo zmanjkovati denarja, je s prvim in drugim tožencem (ki sta brata) začel sklepati posojilne pogodbe. Štiri pogodbe so bile sklenjene s prvim tožencem, ena pa z drugim tožencem. Predmet spora sta dve od teh pogodb.

‒ Še pred sklenitvijo prve posojilne pogodbe je tožnik s prvim tožencem podpisal Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 20. 3. 2012, s katero je bilo dogovorjeno, da bo prvi toženec sodeloval pri financiranju gradnje, nato pa bo lahko dve stanovanji kupil pod ugodnejšimi pogoji (po nižji ceni).

‒ Pri posojilnih pogodbah, formalno sklenjenih med tožnikom in prvim tožencem, je bil kot posojilodajalec delno udeležen tudi B. B. Ta je tožnika tudi seznanil s prvim tožencem. V pogodbah sicer ni formalno naveden, je pa del dogovorjenih zneskov tožniku izročil prav on, prav tako je bil prisoten pri sklepanju notarskih zapisov.

‒ Vse posojilne pogodbe so bile sklenjene v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov in so vsebovale sporazum o ustanovitvi hipoteke. Ročnost vračila posojil je bila med dva in šest mesecev. Gre za pet posojilnih pogodb:

− 1. SV 277/2012 z dne 20. 4. 2012 za znesek 81.600 EUR, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem, pri čemer je prvi toženec tožniku vnaprej izročil 21.000 EUR gotovine, B. B. pa 30.000 EUR gotovine, po podpisu pogodbe pa še 30.000 EUR gotovine;

2. SV 433/2012 z dne 15. 6. 2012 za znesek 75.000 EUR, sklenjena med tožnikom in drugim tožencem, pri čemer je tožnik 25.000 EUR prejel vnaprej v gotovini, 50.000 EUR pa z nakazilom na bančni račun. Ta pogodba je predmet spora (ugotavljanja ničnosti) v obravnavani zadevi;

3. SV 539/2012 z dne 15. 7. 2012 za znesek 73.000 EUR, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem, pri čemer je tožnik 23.000 EUR prejel vnaprej v gotovini, 50.000 EUR pa z nakazilom na bančni račun;

4. SV 899/2012 z dne 6. 11. 2012 za znesek 208.000 EUR, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem, pri čemer znesek pomeni seštevek preteklih neplačanih posojil in še novih 103.400 EUR posojila (na račun novega posojila sta prvi toženec in B. B. tožniku izročila vsak po približno 95.000 EUR gotovine, nato pa se je pri zapisu zneska v notarskem zapisu že odštelo 50.000 EUR kupnine, ki jo je prvi toženec že prejel na račun kupnine za eno prodano stanovanje, in 30.000 EUR, ki jih je tožnik vrnil B. B.);

5. SV 331/2013 z dne 11. 4. 2013 za znesek 310.000 EUR, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem, pri čemer znesek tudi tu pomeni seštevek preteklih neplačanih posojil in še novih 107.000 EUR posojila (na račun novega posojila sta prvi toženec in B. B. tožniku izročila 77.000 EUR gotovine vnaprej in 30.000 gotovine po podpisu pogodbe). Tudi ta pogodba je predmet spora (ugotavljanja ničnosti) v obravnavani zadevi.

− Iz besedila pogodb izhaja, da so posojila brezobrestna. Prav tako iz njih izhaja, da je tožnik del dogovorjenih zneskov posojil prejel vnaprej, torej pred podpisom posameznih pogodb. Preostanek zneskov mu je bil nesporno izročen po njihovem podpisu.

− Zneski, tožniku izročeni pred sklenitvijo notarskih zapisov, so bili v gotovini. To ni bilo nič nenavadnega, saj je tožnik že prej nesporno od B. B. prejemal gotovinska posojila za več tisoč EUR, prav tako je gotovinsko plačilo prejel od A. A. (100.000 EUR kupnine) in nesporno 30.000 EUR od prvega toženca.

− Ker posojila niso bila v celoti vrnjena, je bila namesto izvršbe sklenjena prodajna pogodba, s katero je tretja toženka, ki je podjetje prvega toženca, po ugodnejši ceni kupila pet (namesto dveh) stanovanj.

− Kazenski postopek zoper prva dva toženca in B. B. (ter še zoper druge osebe), ki je tekel tudi zaradi dejanj, ki jih tožnik očita v tej pravdi (tj. da so delovali kot kriminalna združba in izvrševali dejanja izsiljevanja, goljufije ipd., tako da so dajali oderuška posojila) se je zaključil s pravnomočno oprostilno sodbo.

9. Sodišči nižjih stopenj tožniku nista verjeli oziroma sta šteli za nedokazano:

‒ da naj bi posojila najprej poskušal pridobiti pri bankah, pa so ga te zavrnile;

‒ da nikoli ni sklenil Pogodbe o poslovnem sodelovanju (oziroma da je ta ponarejena) in da naj bi B. B. pri notarki podpisoval bianco listine, ki jih je ta kasneje zlorabljal;

‒ da za vsemi posojili stoji le B. B. in da drugi niso posojali lastnega denarja, temveč njegovega, saj sami sploh niso imeli dovolj lastnih sredstev za tako visoka posojila;

‒ da naj bi mu toženci grozili in od njega izsilili podpis pogodbe o prodaji petih stanovanj;

‒ predvsem pa, da naj bi v resnici prejel manj denarja, kot je navedeno v posojilnih pogodbah – tožnik je trdil, da je skupaj prejel le 173.000 EUR (60.000 EUR gotovine iz prve pogodbe, 50.000 EUR bančnega nakazila iz druge pogodbe in 60.000 EUR iz tretje pogodbe; iz zadnjih dveh pogodb naj bi ne prejel ničesar).

Odločitev sodišč nižjih stopenj

10. Sodišči sta zavrnili tožnikovo tezo, da so pogodbe vsebovale oderuške obresti in da so bile posledično delno nične (tj. v presežku nad zneskom posojila, ki je bil tožniku po njegovem lastnem zatrjevanju dejansko izročen; ta presežni znesek naj bi pomenil oderuške obresti). Izpolnjeni naj bi ne bili ne objektivni ne subjektivni znaki oderuških obresti po 377. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z določbo 119. člena OZ o oderuški pogodbi. Ker ni dokazano, da bi se posojila sploh kakor koli obrestovala, predvsem pa ni dokazano, da naj bi pretežni zneski, navedeni v posojilnih pogodbah, ostali neizročeni (in naj bi pomenili oderuške obresti), ni izpolnjen že objektivni element oderuštva. Obenem ni izpolnjen niti subjektivni element: posojilodajalci niso izkoriščali stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Tožnik ni bil v stiski ali težkem gmotnem položaju – želel je graditi stanovanja za prodajo na trgu in je začetna sredstva za to imel, nato pa jih je sproti pridobival. Njihovo pomanjkanje bi rezultiralo kvečjemu v zastoju gradnje, ne pa v težkem socialnem položaju tožnika. Tudi sicer je bil tožnik izkušen zidar in podjetnik s petdesetletnimi izkušnjami, posojila pa je za različne projekte pridobival že v preteklosti, zato ni bil neizkušen ali lahkomiseln, temveč prej neodgovoren, ko za projekt gradnje stanovanj ni vnaprej ocenil stroškov in potrebnih sredstev.

11. Ugodeno je bilo le zahtevku za izstavitev izbrisnih pobotnic za izbris hipotek, saj toženci temu niti niso nasprotovali.

12. Tožnikove dokazne predloge za vpogled v določene listine in ponovno zaslišanje prvega toženca in B. B. ter za njuno soočenje je sodišče prve stopnje zavrnilo kot prepozne.2 Pojasnilo je, da bi te listine lahko predložil že prej in ne šele pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. Neverodostojno je njegovo pojasnilo, da naj bi jih šele zdaj naključno našel v kazenskem spisu, saj so se listine v kazenskem postopku dokazno presojale in so bile tožniku kot oškodovancu na zaslišanjih predložene, eno listino je celo sam predložil kazenskemu sodišču.

Dopuščena revizijska vprašanja

13. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

14. Revizija je bila dopuščena glede vprašanj:

− ali je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo iz 7. in 212. člena ZPP, s tem ko se je v obrazložitvi sodbe oprlo na izpovedi strank glede dejstev, o katerih ni bilo navedb tožene stranke, pri čemer je prav s temi izpovedbami utemeljevalo odločitev v korist tožene stranke;

− ali je sodišče prve stopnje tožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave, s tem ko ni izvedlo soočenja med prvim tožencem in pričo B. B., s tem ko ni upoštevalo vseh dokaznih listin in s tem ko se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do protislovnih izjav stranke in priče (razlike v izpovedbi med prvim tožencem in B. B. glede izročitve denarja), ki so odločilnega pomena;

− ali je tožnik uspel prevaliti dokazno breme glede izročitve denarja na toženo stranko in bi morala ona dokazovati, da je denar dejansko izročila tožniku.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

Revizijske navedbe

15. Glede prvega vprašanja tožnik trdi, da se sodišči ne bi smeli opreti na izpovedbe tožencev o načinu izročanja denarja, saj naj bi za to ne obstajala ustrezna trditvena podlaga. Izpovedba ne more nadomestiti trditev. Iz samih notarskih zapisov izhajajo le zneski posojil, ne izhaja pa, kdo naj bi jih tožniku izročal, zato bi o tem morale biti podane navedbe tožencev. Toženci so trdili, da so bila posojila brezobrestna; glede pogodb, sklenjenih s prvim tožencem, je bilo tudi zatrjevano, da je denar na roke v gotovini izročal prvi toženec, sodišče pa se nato sklicuje na izpovedbe, po katerih sta denar tožniku izročala tako prvi toženec kot B. B. B. B. vloga je bila v pisnih vlogah zanikana, na zaslišanju pa potrjena s strani prvega toženca, medtem ko jo je B. B. zanikal, zanikal je tudi svojo prisotnost pri izročanju denarja oziroma je trdil, da se ničesar ne spomni. Ni trditvene podlage za ugotovitev, da naj bi v zvezi z notarskim zapisom SV 899/2012 prvi toženec in B. B. tožniku izročila vsak po 95.000 EUR; enako velja za izročitev 77.000 EUR po pogodbi SV 331/2013.

16. Glede drugega vprašanja tožnik trdi, da je sodišče z zavrnitvijo pravočasnega predloga za soočenje prvega toženca in B. B. ter za vpogled v listine tožniku onemogočilo izvajanje zanj koristnih dokazov glede odločilnega dejstva, kar pomeni kršitev pravice do izjave. Soočenje bi pokazalo, da denar ni bil izročen, saj sta oba akterja domnevne izročitve valila breme izročanja drug na drugega (prvi toženec naj bi izročil polovico denarja, B. B. drugo polovico, slednji je to zanikal). Tožnik meni tudi, da se sodišče do protislovnosti izjav prvega toženca in B. B. sploh ni opredelilo. Sodišče bi moralo dovoliti tudi vpogled v kasneje predložene listine, saj je tožnik nanje naletel šele kasneje.

17. Glede tretjega vprašanja tožnik trdi, da se zaveda, da je bilo dokazno breme, da zneskov, ki jih je sicer v notarskih zapisih potrdil, ni prejel, na njegovi strani. Meni pa tudi, da je svoje breme izpolnil s navedbami, da v notarskih zapisih ni bilo točno navedeno, kdaj pred podpisom pogodbe je bil denar izročen; da so bili zneski, ki naj bi se izročali, nesorazmerni glede na uradno premoženjsko stanje prvega toženca (z 800 EUR mesečne plače, sam pa ni znal povedati, s čim, kdaj in kako naj bi dodatno služil v tujini, niti ni o tem hotel predložiti listin); da ni bilo izdano nobeno potrdilo o prejemu denarja. Prvi toženec pa nasprotno ni znal pojasniti, koliko denarja točno naj bi sploh izročil on in koliko B. B. in kdaj točno naj bi denar izročil; hkrati je B. B. svojo vlogo zanikal. Izjava, da sta izročila vsak polovico denarja, pomeni drugačno stanje, kot je zabeleženo v notarskih zapisih, in s tem izkazuje, da zapisi v slednjih ne ustrezajo dejanskemu stanju. Prvi toženec je svoje izpovedbe tudi spreminjal (najprej je trdil, da je ves denar izročil sam, nato, da ga je izročal tudi B. B.), ni točno vedel, koliko denarja, v kakšnih apoenih in kdaj točno je izročil, trdil je, da o izročitvi obstajajo listine, pa jih ni predložil, ipd., kar vse kaže na njegovo neverodostojnost. Sodišči se do tega sploh nista opredelili. Vse to je po mnenju tožnika samo po sebi najmanj razlog za prevalitev dokaznega bremena na tožence, če že ne dokaz za to, da denar v resnici sploh ni bil izročen. Tožnik še izpostavlja, da se v zvezi s pogodbo SV 899/2012 znesek 183.000 EUR sploh nikjer ne pojavlja (navedbeno ali v kakšni listini), tožnik pa se zoper izjave, ki jih prvič sliši na obravnavi, ne more braniti. Pritožbeno sodišče je nekorektno navedlo, da naj bi se tožnik glede tega sprenevedal, češ da je te podatke sam predložil v spis. To je namreč storil šele po zaslišanju prvega toženca, ko jih je dobil iz kazenskega spisa, listine pa so ponarejene in gre za zlorabo bianco podpisanih listov. Sodišče je predloženi dokaz nepravilno zavrnilo kot prepozen. Strožje bi bilo treba presojati navedbe tožencev o virih denarja, ki jih nista znala pojasniti oziroma dokazati. Sodišče bi lahko upoštevalo dokaze iz kazenskega postopka, ki jih je posredoval FURS, saj so vsi prizadeti v kazenskem postopku sodelovali in bi se o njih lahko izjavili.

Navedbe iz odgovora na revizijo

18. Toženci v odgovoru na revizijo menijo, da razpravno načelo ni bilo kršeno, saj so navedli odločilna dejstva (tj. da je bil del denarja izročen še pred podpisom pogodb, del pa po podpisu, da je bil delno izročen v gotovini in kakšen je bil celotni izročeni znesek), nerazumno pa bi bilo od njih zahtevati, da opišejo vse posamezne okoliščine primera. Sklicujejo se na zadevo št. II Ips 166/2013, v kateri je šlo za podoben položaj. Glede drugega dopuščenega vprašanja menijo, da je bil predlog za soočenje prvega toženca in B. B. ter za vpogled v listine prepozen in je bil tožnik zanj prekludiran – tožnik je za listine, ki jih je istočasno predložil, gotovo vedel že prej, saj so se obravnavale v kazenskem postopku, in jih ni predložil iz malomarnosti. V zvezi z očitki, da se sodišči nista opredelili do protislovnih izjav prvega toženca in B. B., toženci navajajo, da daje tožnik B. B. izjavam prevelik pomen, predvsem pa jih v reviziji povzema le parcialno in ponuja lastno dokazno oceno ter prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem toženci navajajo, da revizija v tem delu pod krinko procesnih kršitev nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in podaja lastno dokazno oceno. Menijo, da so sami zadostili lastnemu dokaznemu bremenu glede izročitve denarja tožniku. Zavračajo očitke, da sodišči nista presojali verodostojnosti prvega toženca, saj sta jasno zapisali, da mu verjameta. Tudi glede premoženjskega stanja je bilo nesporno, da prvi toženec opravlja gospodarsko dejavnost v tujini in posluje z gotovino. Glede dokazov iz kazenskega postopka o finančnih virih prvega toženca sta sodišči pravilno opozorili na njihove pomanjkljivosti, kot to izhaja iz zadeve VS RS št. II Ips 325/2010.

Presoja utemeljenosti revizije

19. Revizija ni utemeljena.

20. Prvo in tretje vprašanje se nanašata na sorodno pravno tematiko in ju je mogoče obravnavati združeno. Gre za vprašanje trditvenega in dokaznega bremena v pravdi in za načelo, po katerem sme sodišče za podlago sodbe vzeti samo tista (dokazana) dejstva, ki so bila v postopku zatrjevana (razpravno načelo).3

21. Tožnik v konkretni zadevi zatrjuje delno ničnost spornih posojilnih pogodb, sklenjenih v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, ker naj bi spričo oderuških obresti šlo za oderuške pogodbe. Posledično sam nosi primarno trditveno in dokazno breme glede objektivnega elementa oderuštva, tj. očitnega nesorazmerja med obveznostima pogodbenih strank, konkretno obrestne mere, ki je več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ).4 Toženci so po drugi strani trdili, da je šlo za brezobrestna posojila. Tožnikov dokazni položaj glede objektivnega elementa oderuštva je bil specifičen, saj je trdil, da obrestni delež zneska, navedenega v posojilnih pogodbah, pomeni denar, ki ga sam ni nikoli prejel. Drugače povedano: dela zneska, ki je bil v pogodbah zapisan in bi ga moral vrniti, v resnici ni prejel, zato ni moglo iti za posojeno glavnico, temveč kvečjemu za obresti. Toženci so po drugi strani trdili, da je celoten znesek prejel. Ker tožnik zatrjuje negativno dejstvo, toženci (oziroma prva dva toženca) pa istočasno zatrjujejo izpolnitev lastne obveznosti, je dokazno breme za to dejstvo na tožencih.

22. Odgovor na tretje dopuščeno revizijsko vprašanje je tako pozitiven. Prav taka razporeditev dokaznega bremena je bila tudi izhodišče presoje sodišča prve stopnje, pri čemer slednje ugotavlja, „da so toženci zmogli dokazno breme, da med njimi in tožnikom niso bile dogovorjene (delno) nične pogodbe zaradi elementov oderuštva“.5 Pritožbeno sodišče po drugi strani najprej zapiše, da „je bilo na tožniku breme, da dokazuje, da je prejel manj, kot izkazujejo listine oziroma kot sam priznava,“ ter pojasnjuje, da tožnik z zatrjevanjem, da za nobeno posojilo ni bilo dano potrdilo o prejemu denarja, ne more izpodbiti dokazno vrednost notarskih zapisov, v katerih je sam s podpisom potrdil prejem poprej danega denarja. Nato pa tudi pritožbeno sodišče pove, da je prvostopenjsko sodišče po zaslišanju strank, prič in vpogledu v listinske dokaze „celovito pretehtalo tako dokaze kot tudi navedbe strank in ostale (indične) okoliščine, ki širše osvetljujejo zadevo ter s tem dejansko ustrezno upoštevalo, da je tožnik pri dokazovanju negativnega dejstva (neizročitve spornih zneskov) v slabšem procesnem položaju.“6 Tudi pritožbeno sodišče torej pritrjuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, ki je bila celovita, dejstva pa so bila ugotovljena s stopnjo prepričanja in ne na podlagi pravila o dokaznem bremenu. V resnici torej ne gre za to, da bi tožnik v pravdi propadel, ker sam ni zmogel lastnega dokaznega bremena, temveč za to, da so toženci uspeli dokazati tisto, za kar so sami nosili dokazno breme, tj. izročitev celotnih zneskov denarja, navedenih v posojilnih pogodbah, tožniku.

23. Ob tem se v okviru prvega dopuščenega vprašanja zastavlja vprašanje, kakšna mora biti stopnja substanciranja navedb pravdne stranke, ki nosi trditveno in dokazno breme. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo za vsako sporno posojilno pogodbo navedla, kakšen je bil celotni znesek posojila, koliko je tožnik prejel v gotovini pred podpisom pogodbe (in z izjavo, zapisano v posojilni pogodbi, prejem tega zneska tudi sam potrdil) in koliko po podpisu posojilne pogodbe ter kakšna je bila ročnost posojila. Revidentova teza pa je, da bi morala tožena stranka že v sklopu svoje trditvene podlage natančno navesti, kdo, kje in kdaj naj bi vnaprej dani gotovinski del posojila izročil; predvsem naj bi moralo biti navedeno, da je del denarja izročal prvi toženec, del pa B. B.; ne pa, da so o vsem tem izpovedovale stranke in priče na zaslišanju.

24. Pravotvorno dejstvo, ki so ga bili dolžni zatrjevati in dokazovati toženci, je bila izpolnitev lastne obveznosti po posojilnih pogodbah in v skladu s temi pogodbami. Temu so zadostili s trditvijo, da je bil pogodbeno dogovorjeni (in v pogodbah kot glavnica zapisani) znesek dejansko izročen posojilojemalcu, tj. tožniku. Ker je bila izročitev dela zneska po sklenitvi pogodb nesporna, so trditve kvalificirali še z navedbo, da je bil preostanek (z navedbo, kolikšen) tožniku izročen že pred sklenitvijo pogodb, in sicer v gotovini. Po oceni revizijskega sodišča je taka trditvena podlaga, pa tudi dokazna ponudba (zaslišanje prvega in drugega toženca ter vpogled v posojilne pogodbe, ki imajo zaradi svoje oblike moč javne listine in v katerih je tožnik prejem denarja sam potrdil), zadostna7 in skladna z razrahljano teorijo substanciranja, ki je uveljavljena v našem pravnem prostoru.8 Navedbe o točnem dnevu, uri, lokaciji izročitve denarja in bankovcih niso bile potrebne, prav tako v okviru trditvene podlage ni bilo nujno treba navesti, da je del gotovine izročil tudi B. B. V štirih od petih pisnih posojilnih pogodb je bil kot posojilodajalec naveden le prvi toženec, zato se je tudi morebitna izročitev denarja s strani drugih oseb, a s soglasjem prvega toženca, štela kot izpolnitev slednjega (sodišči sta ugotovili, da je B. B. posojal, ker je imel s prvim tožencem sklenjeno pogodbo o skupnem vlaganju). Po pogodbi, kjer je bil kot posojilodajalec naveden le drugi toženec, B. B. denarja ni izročal. Odgovor na prvo revizijsko vprašanje je zato negativen: razpravno načelo ni bilo kršeno.

25. Zahteva po pravočasno postavljenih trditvah je v pravdnem postopku med drugim pomembna zaradi zagotavljanja načela kontradiktornosti, tj. da se tudi nasprotna stranka na trditve lahko odzove z lastnimi protitrditvami in nasprotnimi dokaznimi predlogi. To je še posebej pomembno, kadar gre za trditve o samostojnih pravotvornih dejstvih in vsebinskih sklopih. Značilen je primer, ko se toženec pred zahtevkom brani z več različnimi materialnopravnimi ugovori (npr. izpolnitve, zastaranja in pobotanja) – glede vsakega mora pravočasno postaviti trditve o pravotvornih dejstvih, nasprotna stranka pa lahko nanje odgovori z lastnimi trditvami. V tu obravnavanem primeru pa je šlo za eno samo pravotvorno dejstvo, tj. za izpolnitev obveznosti posojilodajalcev po posojilnih pogodbah. V takih primerih in še zlasti, kadar sporno dejstvo za nasprotno stranko pomeni negativno dejstvo, je nasprotni stranki v odvisnosti od uspeha dokazovanja prve stranke treba omogočiti predlaganje nasprotnih dokazov, s katerimi lahko ovrže prvotni dokaz – gre za prevalitev procesnega dokaznega bremena. Pravilo o pravočasnosti predlaganja dokazov je treba v takem primeru uporabljati prožno in z ozirom na to, da se bo včasih šele po izvedbi dokaza in seznanitvi z njegovo vsebino pokazalo, s čim mu je sploh mogoče nasprotovati. Če denimo priče izpovejo o konkretnejših podrobnostih določenega pravotvornega dejstva, ki niso bile zaobjete v trditveni podlagi (ker to niti ni bilo potrebno), je nasprotni stranki nato vendarle treba dati priložnost, da te izjave z lastnimi protidokazi izpodbija, saj tega pred tem brez lastne krivde ni mogla storiti.

26. To pomeni, da bi bili tožnikovi dokazni predlogi, s katerimi naj bi se razjasnile nejasnosti v zvezi z izročanjem gotovine, načeloma lahko pravočasni. Preden je bil tožnik seznanjen z vsebino konkretnih izpovedb prvega toženca in B. B., njunih izpovedb seveda ni mogel primerjati in problematizirati. Vendar pa tudi revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je bil dokazni predlog za vpogled v nove dokazne listine v konkretnem primeru prepozen. Prvi toženec je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo 15. 2. 2018, B. B. pa na naroku za glavno obravnavo 10. 4. 2018. Najkasneje na naroku 10. 4. 2018 je bil tožnik torej seznanjen z njuno izpovedjo, a na tem naroku ni predložil zadevnih listin niti jih ni predložil na naslednjem naroku za glavno obravnavo 31. 5. 2018 ali na sledečem naroku za glavno obravnavo 25. 9. 2018. To je storil šele s pisno vlogo z dne 15. 10. 2018 in predlog ponovil na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2018. Tožnik vztraja, da je listine naključno našel v kazenskem spisu. V zvezi s tem sta mu že sodišči nižjih stopenj odgovorili, da taka najdba ni bila „naključna“ oziroma je bila lahko naključna kvečjemu za tožnikovega pooblaščenca, ne pa tudi za tožnika samega, ki je nekatere od teh listin v kazenskem postopku celo sam predložil, v vsakem primeru pa so mu bile na narokih v kazenskem postopku, v katerem je bil zaslišan kot oškodovanec, tudi predočene. Tako ni dvoma o tem, da bi tožnik vpogled v dodatne listine lahko predlagal bistveno pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, pa tega ni storil. Pogoj nekrivde tako ni izpolnjen. Prav tako ni dvoma, da bi izvedba dodatnih dokazov postopek dodatno zavlekla. Procesna ekonomija torej upravičuje prekluzijo za predlog za njihovo izvedbo. V zvezi s predlogom za soočenje prvega toženca in B. B. velja dodati, da ne gre za nov dokaz, temveč le za nadaljevanje izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke in priče (soočenje je vrsta oziroma metoda zasliševanja prič).9 Čeprav je tožnik s tem predlogom gotovo prav tako neutemeljeno zavlačeval (tudi tega je podal šele s pisno vlogo z dne 15. 10. 2018 in predlog ponovil na zadnjem naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2018), to ni odločilno, saj bi ju lahko sodišče soočilo celo brez predloga strank,10 in sicer v okviru izvedbe prvotnega (pravočasnega) dokaznega predloga za zaslišanje stranke in priče. Vendar to na pravilnost končne odločitve ne vpliva – kot bo pojasnjeno v naslednji točki, sta sodišči ocenili, da odločilnih protislovij v izpovedbah, ki bi terjale soočenje, ni bilo.

27. Revident navaja, da se sodišči nista opredelili do protislovnosti v izpovedbah prvega toženca in B. B. glede izročanja denarja. Iz sodb je posredno mogoče razbrati, da sodišči pravzaprav nista menili, da gre za protislovnosti, ki bi bistveno vplivale na ugotovitev spornih dejstev. Prvostopenjsko sodišče med drugim navaja, da „so prvi in drugi toženec ter B. B. […] povedali skladno, kako je potekala izročitev posojil“, tj. da so se izročala v gotovini, v bankovcih nad 100 EUR, tudi po 500 EUR, največkrat v baru ..., da je tožnik denar preštel in da so nato prejem potrdili v notarskih zapisih.11 Prvostopenjsko sodišče tudi ugotavlja, da tako prvi toženec kot B. B. potrjujeta, da sta imela sklenjene pogodbe o skupnih vlaganjih, posledično se je tožniku posojal denar prvega tožnika in B. B.12 Do pritožbeno izpostavljenih neskladij pa se je pritožbeno sodišče opredelilo v 16. točki svoje sodbe. Iz njene obrazložitve je mogoče razbrati, da gre bolj kot za neskladja v izpovedbah za dejstvo, da se B. B. (glede na lastno izpovedbo) dogajanja ni dosti spominjal in da njegova izpovedba nima takšne teže, kot ji jo želi dati tožnik z lastno dokazno oceno parcialnih delov izpovedb B. B. in tožencev.

28. Negativen je tako tudi odgovor na drugo dopuščeno vprašanje: z zavrnitvijo izvedbe naknadno predlaganih dokazov tožniku ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, prav tako ne z vsebino obrazložitve sodišč nižjih stopenj glede zatrjevanih neskladij med izpovedbama prvega toženca in B. B.

29. Nazadnje revizijsko sodišče še dodaja, da velik del tožnikove revizije pomeni nizanje argumentov, ki pomenijo njegovo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in stališče glede tega, kaj bi toženci še morali navesti in katere dokaze predložiti, da bi lahko zadostili svojemu dokaznemu bremenu glede izročitve denarja (npr. o svojem premoženjskem stanju ipd.). Take navedbe v znatni meri pomenijo prikrito in nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene sodišč nižjih stopenj in pred njima ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kolikor se ti očitki lahko prelivajo v procesne kršitve, jih je revizijsko sodišče obravnavalo zgoraj, kolikor pa takih kršitev ne pomenijo ali kolikor bi lahko šlo za kršitve, glede katerih revizija ni bila predlagana ali dopuščena, njihova obravnava ni dopustna. Poleg tega velja dodati še naslednje. Medtem ko se revizijski spor v celoti vrti okrog procesnih vidikov ugotavljanja dejstva izročanja denarja, ostaja neproblematizirana ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da tožnik v sklepanje pogodb ni zapeljan zaradi stiske, težkega premoženjskega stanja, nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Za obstoj oderuštva pa morata biti kumulativno izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj oderuštva.

Odločitev o reviziji

30. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

31. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), tožencem pa mora povrniti njihove stroške revizijskega postopka.

32. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo13 (v nadaljevanju OT) in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 2.668,87 EUR (3.000 točk za odgovor na izredno pravno sredstvo po tar. št. 21/3,14 povišanje za zastopanje treh strank po tretjem odstavku 7. člena OZ – 20 %, tj. 600 točk, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % skupne vrednosti storitev do 1.000 točk in 1 % presežka nad 1.000 točk, tj. 46 točk, 22 % DDV).

Sestava senata in glasovanje

33. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Posamezni del št. 3 v stavbi št. 85, k. o. ..., in posamezni del št. 5 v stavbi št. 87, k. o. ....
2 Str. 19-20 prvostopenjske sodbe. Predlog je bil sicer podan v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2018 (list. št. 239) in nato ponovljen v naslednjem (in hkrati zadnjem) naroku za glavno obravnavo.
3 Prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP.
4 Medtem ko pri oderuški pogodbi (119. člen OZ) dolžnik nosi trditveno in dokazno breme tako za objektivni kot subjektivni element oderuštva, to v skladu s 377. členom OZ velja le za objektivni element, dokazovanje neobstoja subjektivnega elementa oderuštva pa je na upniku.
5 34. stran sodbe sodišča prve stopnje.
6 11. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča.
7 Prim. tudi zadevo II Ips 166/2013 z dne 21. 5. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče za zadostno štelo trditveno podlago tožencev, ki sta zatrjevala, da sta svojo obveznost iz naslova posojilnih pogodb izpolnila tako, da sta posojilo vrnila A. A.; nista pa trdila v kakšnih okoliščinah, kdaj, kje in kako mu je bil denar izročen, niti v kakšni višini so bili vrnjeni posamezni denarni zneski. Prav tako nista zatrjevala temelja izpolnitve tretjemu.
8 Glej npr. zadevo III Ips 183/2007 z dne 18. 5. 2010, tudi Galič v: Ude (ur.), Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga (2009), str. 130. V skladu z razrahljano teorijo substanciranja za popolnost tožbe (na drugi strani pa tudi ugovorov) ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Popolnost tožbe se sicer ne pokriva nujno s pojmom sklepčnosti. Vendar v tu obravnavani zadevi navedbe tožencev niso bile nepopolne niti nesklepčne.
9 Glej Zobec v: Ude (ur.), Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga (2006), str. 462.
10 Prav tam, str. 463.
11 Str. 37 in 24 sodbe sodišča prve stopnje.
12 Str. 24 sodbe sodišča prve stopnje.
13 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami.
14 Priglašeni presežek mu glede na vrednost spora ne pripada.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 239, 286
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 119, 377

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.07.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU3NjAx