<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep VII Kp 11189/2022

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2022:VII.KP.11189.2022
Evidenčna številka:VSL00056823
Datum odločbe:03.06.2022
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Merčun (preds.), Deja Kozjek (poroč.), Mateja Lužovec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:začasni odvzem vozniškega dovoljenja - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu

Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja, saj ta v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka, da obstajajo pri obdolžencu takšni ustaljeni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ponovitveno nevarnost. Tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja je treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z načinom storitve kaznivega dejanja, osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev cestnoprometnih predpisov.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru obdolženčevega zagovornika ugodi in se predlog državnega tožilca za odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor obdolženčevega zagovornika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 11189/2022 z dne 1. 3. 2022, s katerim je obdolžencu na podlagi prvega in drugega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za čas trajanja predmetnega kazenskega postopka odvzelo vozniško dovoljenje, serijske številke 00000 za vožnjo motornih vozil kategorije AM, B1, B in G, izdano dne 21. 6. 2004 pri UE Ljubljana.

2. Zoper navedeni sklep je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi ter napadeni sklep spremeni tako, da se obdolžencu ne odvzame vozniško dovoljenje, podredno, da razveljavi sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Skladno s prvim odstavkom 137. člena ZKP sme sodišče v primeru, ko teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, odvzeti vozniško dovoljenje za čas, dokler traja postopek. Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja je v tem, da se iz javnega prometa takoj izloči voznik, glede katerega se predvideva, da bo javni promet še naprej ogrožal.1 Za izrek navedenega ukrepa mora i) storilec storiti kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa in ii) njegova nadaljnja udeležba v javnem prometu pomeniti nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.

5. Sodišče prve stopnje je obstoj utemeljenega suma (ki se zahteva za izrek začasnega ukrepa po 137. členu ZKP), da je obdolženec storil kaznivo dejanje nevarne vožnje po prvi alineji prvega odstavka 324. člena KZ-1, ko je z vozilom Mitsubishi vozil v nasprotni smeri od dovoljene, pri tem pa imel najmanj dva grama alkohola na kilogram krvi, zaradi česar ni bil sposoben varne vožnje in je s sprednjim delom vozila trčil v sprednji del vozila VW Passat, ki je stalo na vozišču in ga je upravljal oškodovanec, ki je po trku stopil iz vozila in pristopil do obdolženca, ki pa je nato zapeljal vzvratno tako, da je oškodovanca, ki je v izogib povoženju stopil stran, kljub njegovemu umiku, s prednjim levim delom avtomobila oplazil po nogah, z dejanjem pa je ogrozil življenje in telo oškodovanca, pravilno utemeljevalo na oškodovančevi izjavi, ki jo je dal policiji, skici prometne nesreče, poročilu toksikološke preiskave in ostalih zbranih podatkov v spisu. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikovi navedbi, da iz kazenske ovadbe izhaja, da je oškodovanec ob prijavi dogodka izjavil, da ni telesno poškodovan, vendar je njegova pritožbena trditev, da zaradi tega ni moč verjeti oškodovančevi izjavi, da ga je obdolženec z vozilom oplazil po nogah, neupoštevna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je utemeljen sum podan na podlagi spisovnega dokaznega gradiva in je kakršnakoli vsebinska presoja dokazov in poglobljena analiza v tej fazi postopka, kot jo pričakuje zagovornik, preuranjena, saj sodišče v fazi odločanja o začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja med kazenskim postopkom obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov, zato bo tudi verodostojnost oškodovančeve izjave o oplaženju noge moč preizkusiti šele tekom dokaznega postopka.

6. Cilj, ki ga navedeni osebni omejevalni ukrep zasleduje, naj bi bil torej, da se še pred pravnomočnostjo sodbe prepreči udeležba v javnem prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja oziroma so v določeni meri pričakovano nevarne2 in se s tem zaščiti življenje, zdravje in premoženje drugih oseb (in dejansko tudi storilca samega). Gre torej za ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, njegov namen in narava pa sta enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1, zato mora sodišče pred odločitvijo za tako preventivno sankcioniranje presoditi, ali je zaradi storilčevega obnašanja, osebnih lastnosti oziroma nesposobnosti za varno vožnjo izkazana nevarnost, če bi še naprej sodeloval v javnem prometu. Za izrek varnostnega ukrepa mora sodišče storilčevo nesposobnost za varno vožnjo ugotoviti s pomočjo izvedenca; na to pa lahko kažejo tudi okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ali dejstvo, da je storilec že prej kršil prometne predpise.3

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je pri presoji obstoja nevarnosti, da bo storilec še naprej ogrožal javni promet, treba upoštevati njegovo osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, vendar pri svoji odločitvi glede obdolženčeve nevarnosti ponovnega ogrožanja javnega prometa ni opravilo ocene vseh relevantnih okoliščin. Predvsem ni upoštevalo dejstva, da obdolženec, kljub dolgoletnemu vozniškemu stažu, vozniški izpit je opravil leta 1991, do obravnavanega dogodka v letu 2021 ni bil obsojen za kaznivo dejanje in tudi ni storil nobenega prekrška, prav tako pa, kot pravilno izpostavlja pritožnik, ni ugotovilo okoliščin trajnejše narave, ki kažejo na njegove ustaljene vedenjske vzorce, zaradi katerih ga je treba kot nevarnega voznika izločiti iz prometa. Varnostni ukrep namreč temelji na oceni o nevarnosti storilca, ki s svojim ravnanjem v javnem prometu – še zlasti s preteklim ravnanjem, zaradi katerega je bil že spoznan za odgovornega za hujše prekrške zoper varnost javnega prometa ali celo obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper njegovo varnost – kaže, da zato v bodoče ne bo sposoben varne vožnje motornega vozila.4

8. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je za obstoj nevarnosti v obravnavanem primeru povsem dovolj presoja načina storitve očitanega kaznivega dejanja s podrobnim opisom načina obdolženčevega izvršitvenega ravnanja („v zelo opitem stanju“).5 Tudi pri začasnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja je namreč treba ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine v zvezi z osebnostjo obdolženca in njegovim dosedanjim življenjem, ki omogočajo zanesljiv konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve hujših kršitev določb o varnosti javnega prometa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z ničimer ni pojasnilo, katere so tiste konkretne osebne okoliščine pri obdolžencu, ki bi kazale na to, da bo še vnaprej ogrožal javni promet. Sam način vožnje, ki je povzet v obtožnem predlogu in ki ga ponujajo spisovni podatki tudi o tem, da se je obdolženec pred zadetjem z oškodovančevim vozilom ustavil, nato pa zadel v njegovo stoječe vozilo, ter vrednost alkohola v litru izdihanega zraka, ki je sama po sebi resda visoka, ob izostanku drugih nujnih pogojev, ne zadostijo zgoraj navedenim zahtevam o obstoju ponovitvene nevarnosti. Tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obdolženčevih nekritičnih navedbah, da mu policija ni odvzela vozniškega dovoljenja, saj naj bi očitno ocenila, da ta ukrep ni potreben, kar pa nima realne podlage v spisu, še ne omogočajo zaključka, da obstajajo pri obdolžencu takšni ustaljeni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ponovitveno nevarnost. Ob podanem dejanskem stanju glede dogodka, v katerem oškodovanec ni utrpel poškodb, in dejstvu, da ima obdolženec vozniško dovoljenje že trideset let, evidenca prekrškov pa ne izkazuje, da je bil do sedaj kaznovan zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov, prav tako nikoli ni bil obsojen za kaznivo dejanje,6 sodišče druge stopnje zaključuje, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o njegovi ponovitveni nevarnosti. Navedeno pa ne pomeni, da se obdolžencu ne bi mogel v nadaljevanju postopka na predlog tožilca izreči varnosti ukrep po 137. členu ZKP, če bi zlorabil zaupanje, ki mu ga je podelilo sodišče in kršil predpise v javnem cestnem prometu.

9. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je izrečeni začasni ukrep nesorazmeren, saj do sedaj obdolženec ni bil nikoli obravnavan zaradi cestnoprometnega prekrška, s svojo vzvratno vožnjo, ko se je oddaljeval od oškodovančevega vozila, pa ni povzročil neposredne nevarnosti za življenje in telo, kot tudi ne ob samem zadetju z oškodovančevim vozilom. Sodišče mora vselej, kadar izreče začasni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, tehtati sorazmernost med posegom v obdolženčevo pravico in kršeno dobrino. V obravnavanem primeru pritožbeno sodišče testa sorazmernosti v smislu, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi in premoženja pred ogrožanjem in poškodovanjem v javnem prometu zaradi nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa oziroma hujših kršitev cestnoprometnih predpisov ogrožena do te mere, da začasni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja odtehta poseg v obdolženčevo pravico do prostega gibanja, ob vsem navedenem ni opravilo, saj pri obdolžencu ni ugotovilo konkretnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj ponovitvene nevarnosti.

10. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje zagovornikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru obdolženčevega zagovornika ugodilo in predlog državnega tožilca za odvzem vozniškega dovoljenja za čas trajanja kazenskega postopka zavrnilo.

-------------------------------
1 Hrovat, Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 290.
2 Curk, M.: Skladnost ukrepov v zvezi z vozniškim dovoljenjem s svoboščinami notranjega trga, Pravna fakulteta v Mariboru, Maribor 2016, str. 63.
3 Šelih A., v: Bavcon L. in dr., Kazensko pravo splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2003, str. 472.
4 Dežman, Z., v: Šepec M. in dr., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2021, str. 914.
5 Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na odločbo VSL VI Kp 57483/2020 z dne 5. 2. 2021, ki pa ni primerljiva, saj gre za bistveno drugačen očitek; vožnja pod vplivom alkohola storilca, ki je pripeljal po izvoznem kraku avtoceste in pri zeleni luči brez ustavljanja zavil levo, ne da bi upošteval pravila prednosti ter trčil v osebno vozilo, ki je pravilno vozilo naravnost.
6 Dežman, Z., v: Šepec M. in dr., Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2021, str. 910.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1948) - člen 137
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 72, 324, 324/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.06.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU3NTkx