<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep I Cpg 87/2022

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2022:I.CPG.87.2022
Evidenčna številka:VSM00056129
Datum odločbe:31.05.2022
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Danica Šantl Feguš (poroč.), Alenka Kuzmič
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:ureditvena (regulacijska) začasna odredba - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda

Jedro

Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o takšni škodi, ki nastaja ali grozi in dokaze zanjo. Upnik konkretnih trditev v tej smeri ni ponudil. Ni zatrjeval (in za svoje trditve predložil dokazov), da gre za škodo, ki jo je oziroma jo bo težko nadomestiti. Materialna škoda, ki podjetju (morebiti) nastaja oziroma bi mu (morebiti) nastala v prihodnje, ker vsi delavci v bližini sedeža podjetja ne morejo parkirati svojih vozil, ne ustreza standardu težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe. Že zaradi tega začasne odredbe na tej podlagi ni mogoče izdati in že zaradi tega so vsi pritožbeni ugovori v zvezi z razlogi v točki 7 obrazložitve neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in predlog za povrnitev stroškov postopka zavarovanja zavrnilo (točka I izreka). Iz točke II izreka izhaja, da upnik sam krije svoje stroške v zvezi z začasno odredbo.

2. Upnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Uvodoma upnik poudarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do obstoja predpostavk iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. V točki 9 obrazložitve je zgolj posplošeno, ne da bi naredilo pravno presojo v tej smeri, demantiralo obstoj tega razloga, pri čemer ni pojasnilo, kako bi lahko bila dolžnika (zlasti prvi dolžnik v vlogi lastnika nepremičnine - ceste s parkirnimi prostori) oškodovana z izdajo začasne odredbe. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v tej smeri je le pavšalna. Sodišče prve stopnje je le navedlo, da izdana začasna odredba za lastnino dolžnikov ne bi predstavljala le neznatne škode, ni pa se opredelilo do pred tem izpostavljenih trditev upnika, da je služnostna pravico pogodbeno ustanovljena, da se s strani upnika izvršuje, da so razmerja med prvim dolžnikom in Mestno občino X neurejena, pri čemer oba drug na drugega prelagata odgovornost za formalno ureditev razmerij v zvezi z nepremičnino (cesto), v okviru katere so obstoječi parkirni prostori. Pritožnik se sklicuje na neznatno škodo na strani dolžnikov v primerjavi z možnostjo nepopravljivih posledic upnika. Sodišče prve stopnje presoje v tej smeri ni obrazložilo, s tem pa storilo procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik soglaša s presojo, da gre za t.i. regulacijsko začasno odredbo, a poudarja, da je sodišče prve stopnje odločalo o sami pravici upnika, da uporablja parkirna mesta, namesto da bi presojalo verjetnost obstoja pogojev iz 272. člena ZIZ (točki 4 in 5 obrazložitve). Nepravilno je zaključilo, da terjatev upnika ni izkazana zaradi neobstoječega razpolagalnega pravnega posla oziroma zaradi neizpolnjenih pogojev za priposestvovanje. Upoštevati bi moralo standard verjetnosti, ki mu je upnik zadostil, a tega ni storilo. Vsakršna drugačna, strožja presoja zavarovanja pravic, bi za upnika pomenila neenako obravnavo in ga prikrajšala v pravici začasnega zavarovanja svojega položaja.

Upnik nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve. O izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode se je upnik izrekel v točki 5 svojega predloga, a se sodišče prve stopnje do njegovih navedb ni opredelilo. Poudaril je, da je do obremenjevanja predmetnih parkirišč z novo ustanovljeno služnostjo v korist tretje osebe prišlo znotraj večletnega prizadevanja upnika, da se razmerje formalno uredi, čemur pa dolžnika nista posvečala pozornosti oziroma tega nista bila pripravljena urediti. Možnost uporabe parkirnih mest za nemoteno opravljanje registrirane dejavnosti upnika je treba „subsumirati pod ključno oziroma eksistenčno ogrozitveno okoliščino“, v katero je bilo z novo ustanovljeno služnostjo poseženo. Brez dvoma obstaja verjetna nevarnost, da bosta dolžnika v nadaljevanju še odsvajala oziroma obremenjevala parkirna mesta. Na to kaže časovno sosledje dogodkov oziroma ravnanj dolžnikov, ki sta tretji osebi na podlagi pogodbe brez vednosti upnika dodelila novo služnost. Gre za zavestno škodljivo ravnanje, ki mu je izpostavljen upnik, odvisen od parkirnih mest, v okviru svojega poslovanja.

Upnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu ugodi. Podrejeno pa se zavzema, da se izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradno dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

5. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da izpodbijani sklep, ob upoštevanju namena zavarovanja po 272. členu ZIZ, vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih (še posebej to velja za v pritožbi izpostavljeno predpostavko iz tretje alineje drugega odstavka citiranega člena ZIZ), kar bo obrazloženo v nadaljevanju, tako da ga je objektivno mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da ni podana v pritožbi uveljavljena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zakaj naj bi bila podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožnica ne pojasni, pavšalna pritožbena graja v tej smeri pa preizkusa pred sodiščem druge stopnje ne omogoča.

6. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve soglaša s presojo izpodbijanega sklepa v točki 3 obrazložitve, da se upnik zavzema za izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, ampak v preprečitvi ravnanj, zaradi katerih bi (kasnejše) sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena. Takšne začasne odredbe pa so po stališču Ustavnega sodišča RS Up-275/97 in stališču sodne prakse dopustne le izjemoma (ko je začasno varstvo neobhodno potrebno, saj bi v nasprotnem primeru kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive škode oziroma hudega nasilja ostalo brez pomena).

7. Ne glede na to, da tudi po presoji drugostopenjskega sodišča predlagano zavarovanje ni utemeljeno, ker nista izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je treba vendarle soglašati s pritožnico, da je obstoj nedenarne terjatve verjetno izkazan (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

8. Za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve zadostuje že verjeten obstoj terjatve. Standard verjetnosti je izpolnjen, če so razlogi, ki so v prid obstoju terjatve močnejši od tistih, ki njenemu obstoju nasprotujejo. In temu dokaznemu standardu je upnik (sodišče prve stopnje je presojo opravilo le na podlagi njegovih navedb, saj predloga ni vročilo v odgovor nasprotni stranki) zadostil.

9. Upnik v predlogu in ponovno (tudi) v pritožbi zatrjuje, da je s predložitvijo Kupoprodajne pogodbe z dne 20. 9. 2011 in Kupoprodajne pogodbe za dosego javne koristi in o izročitvi nepremičnin iz leta 2006 (18. 5. 2006), ki velja tudi za pravne naslednike družbe E. d.o.o. (upnik je njen pravni naslednik) verjetno izkazal pravico do uporabe 53 parkirnih mest, ki se nahajajo na parceli k.o. P. Temu je treba pritrditi, saj iz vsebine listin dejansko izhaja, da si je upnik z nakupom proizvodnih prostorov od družbe E. d.o.o., kot njen pravni naslednik, zagotovil upravičenje do uporabe navedenih parkirnih mest, ki se jih je sedanja prva dolžnica po pogodbi iz leta 2006 zavezala prenesti v upravljanje X. In ta parkirna mesta upnik vse od sklenitve pogodbe v letu 2011 nemoteno uporablja (pred tem jih je od leta 2006 uporabljala že njegova pravna prednica, družba E. d.o.o.).

10. Takšne navedbe po oceni sodišča zadoščajo za presojo, da nedenarna terjatev verjetno obstoji. Pritrditi je treba pritožniku, da je sodišče prve stopnje (ki je presojo opravilo zgolj na podlagi navedb v predlogu) s tem, ko je v točkah 4 in 5 obrazložitve zaključilo, da upnik glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in sicer prvega odstavka 215. in 217. člena, ni izkazal pravno poslovne pridobitve služnostne pravice oziroma pridobitve te pravice na podlagi priposestvovanja, preseglo svoja upravičenja v zvezi z dokaznim standardom verjetnosti v postopku zavarovanja.

11. Je pa v nadaljevanju treba soglašati s presojo sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, da ni izpolnjena predpostavka za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnica zatrjuje, da se ji z nevarnostjo nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine in parkirnih mest v korist tretjih oseb onemogoča oziroma se ji bo onemogočala uporaba parkirnih mest s strani njenih zaposlenih, kar bo imelo negativen vpliv na njeno poslovanje - nezmožnost uporabe parkirnih mest za upnika predstavlja nenadomestljivo škodo neznanih razsežnosti.

12. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o takšni škodi, ki nastaja ali grozi in dokaze zanjo. Upnik konkretnih trditev v tej smeri ni ponudil. Ni zatrjeval (in za svoje trditve predložil dokazov), da gre za škodo, ki jo je oziroma jo bo težko nadomestiti. Materialna škoda, ki podjetju (morebiti) nastaja oziroma bi mu (morebiti) nastala v prihodnje, ker vsi delavci v bližini sedeža podjetja ne morejo parkirati svojih vozil, ne ustreza standardu težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe. Že zaradi tega začasne odredbe na tej podlagi ni mogoče izdati in že zaradi tega so vsi pritožbeni ugovori v zvezi z razlogi v točki 7 obrazložitve neutemeljeni.

13. Ne glede na to pa sodišče druge stopnje soglaša z razlogi izpodbijane sodbe v točki 7 obrazložitve, da zgolj dejstvo, da je prva dolžnica kot lastnica nepremičnine, na kateri so parkirni prostori (parc. št.), za omejeno dobo (za čas gradnje, obratovanja in vzdrževanja cestnega priključka) v korist tretje osebe ustanovila služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v skupni površini 97,55 m2, še ne dopušča zaključka, da je izkazana nevarnost nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine in s tem oviranja upnika pri rabi parkirnih mest. Res je, da upnik z dolžnikoma formalno zadev v zvezi z uporabo parkirnih mest na parc. št., ki je last prve dolžnice, še ni uspel urediti (to izhaja iz priloženih listin), na kar opozarja pritožba, a je res tudi, da upnik v predlogu ne zatrjuje, da mu dolžnika (zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja) uporabo parkirnih mest kakorkoli preprečujeta oziroma onemogočata. V zvezi z novoustanovljeno služnostjo pa po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe upnik v predlogu ni pojasnil, v kakšnem obsegu je dejansko sploh omejen pri uporabi parkirnih prostorov. Zaradi tega in ker po pravilni presoji izpodbijanega sklepa ni verjetno izkazana nevarnost nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine, sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve tudi ni moglo oziroma ni bilo dolžno opraviti konkretnejše presoje v smeri obstoja predpostavke za izdajo sklepa o zavarovanju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori so tako neutemeljeni, razlogi odločbe v točki 9 obrazložitve pa zadostni.

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.06.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDU3MzYy