VSK Sodba PRp 269/2022

Jedro

Pri tem je napačno uporabilo materialno pravo, saj je do storilca postavilo prestroge zahteve za izpolnitev dokaznega bremena. Težo dokaznega bremena je namreč treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom za stranko, ki ji je taka obveznost naložena, manj zahtevna, saj ni treba, da bi bilo sodišče prepričano o obstoju zatrjevanega dejstva. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi zapisalo, da gre pri analognem tahografskem vložku za kopijo in da to ne izključuje možnosti, da je bilo ime na tahografu zapisano kasneje, za potrebe predmetnega postopka. Pri tem pa ni niti z besedo obrazložilo, na kateri konkretni okoliščini (in ne le na hipotetični možnosti) temelji svoj dvom v resničnost podatkov. Sodišče prve stopnje je torej dejansko od storilca zahtevalo dokaz onkraj razumnega dvoma.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se spremeni plačilni nalog Občinskega inšpektorata in redarstva z dne 12.3.2021 spremeni, tako da se postopek zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP zoper A. A. ustavi po 5. točki 136. člena Zakona o prekrških.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče po uradni dolžnosti spremenilo pravno kvalifikacijo prekrška in v posledici spremenilo tudi odločbo o globi in o stranski kazni. Sicer pa je zahtevo storilca za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sodbo se storilec pritožuje. Najprej meni, da sodba nima razlogov za odločitev, oziroma so ti nerazumljivi. Sodišče mu je v slabo štelo, da ni želel izdati imena dejanske uporabnice vozila, vendar tega ni dolžan storiti. Če bi ga sodišče seznanilo, da listinski dokazi ne zadoščajo, potem bi podatke posredoval. Povzema dokaze, ki jih je sodišču predložil in ki po njegovem mnenju dokazujejo, da v časovnih in krajevnih okoliščinah očitanega prekrška ni vozil on. Tahograf je preložil samo v kopiji, saj mora original v vozilu hraniti še tri mesece v skladu s predpisi. Tahograf mora biti vedno opremljen z imenom voznika, pri čemer gre pri tahografu za eno od najbolj kontroliranih naprav. Sodišče neutemeljeno namiguje, da naj bi šlo za krivo listino in da naj bi bilo ime dopisano kasneje, pri čemer ne pojasni, ali je bilo polje z imenom prazno (v nasprotju s predpisi) ali da je bilo celo prejšnje ime izbrisano. Obdolženi še pojasnjuje, da konkretno vozilo uporablja le sam, saj nima zaposlenih. Obdolženi je v dobri veri sodišču posredoval najbolj verodostojno listino, kar je možno – analogni tahografski vložek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določbi 8. člena ZPrCP se kaznuje za prekršek lastnik ali uporabnik vozila, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je storilec na zaslišanju izpovedal, da je v času, ko naj bi v Izoli storil očitani prekršek, vozil tovornjak na relaciji Podskrajnik, Selšek, Kočevje, o čemer je predložil tudi kopijo analognega tahografskega vložka vozila, ki ga je vozil. Trdil je tudi, da je osebni avtomobil, s katerim je bil storjen prekršek, prenesel v uporabo drugi osebi, o čemer je predložil soglasje uporabnika vozila, v katerem pa je prikril podatke o uporabniku, saj ni dolžan obremeniti druge osebe. Sodišče prve stopnje je kljub predloženim dokazom štelo, da ni izpolnil dokaznega bremena po 8. členu ZPrCP. Pri tem je napačno uporabilo materialno pravo, saj je do storilca postavilo prestroge zahteve za izpolnitev dokaznega bremena. Težo dokaznega bremena je namreč treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom za stranko, ki ji je taka obveznost naložena, manj zahtevna, saj ni treba, da bi bilo sodišče prepričano o obstoju zatrjevanega dejstva. Sodišče prve stopnje je sicer v obrazložitvi zapisalo, da gre pri analognem tahografskem vložku za kopijo in da to ne izključuje možnosti, da je bilo ime na tahografu zapisano kasneje, za potrebe predmetnega postopka. Pri tem pa ni niti z besedo obrazložilo, na kateri konkretni okoliščini (in ne le na hipotetični možnosti) temelji svoj dvom v resničnost podatkov. Sodišče prve stopnje je torej dejansko od storilca zahtevalo dokaz onkraj razumnega dvoma.

5. Storilec je po mnenju pritožbenega sodišča s predloženimi dokazi, zlasti s kopijo tahografskega vložka, izkazal razumen dvom glede dejstva, da naj bi v časovnih in krajevnih okoliščinah prekrška vozil osebni avtomobil, zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zahtevi za sodno varstvo ugoditi in postopek ustaviti. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (deveti odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1) ter postopek zoper pritožnika zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP ustavilo, ker prekršek ni dokazan.

6. Po določbi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 bremenijo stroški postopka proračuna. Pritožbeno sodišče o višini ni odločilo, saj v času odločanja podatki o višini niso znani (drugi odstavek 145. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

05.05.2022

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 53/2007
• VSL sodba PRp 163/2011
• Sodba IV Ips 45/2008